Appeal dismissed due to lack of legal interest as Dublin III transfer responsibility shifted to Slovenia.

Pritožba se zavrže.

[JEDRO]

Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ker se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se je odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo prenesla na Republiko Slovenijo.

Nastopile so torej okoliščine, zaradi katerih toženka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti. Zato si z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, pritožnik ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Pravni interes v tem upravnem sporu zanj torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb). Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo zoper sodbo zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1524/2025/9 (121-11) z dne 9. 7. 2025, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker je na podlagi meril iz Uredbe Dublin III 1 za njeno obravnavanje odgovorna Švicarska konfederacija (2. točka izreka), in določila rok za izvršitev predaje (3. točka izreka).

2. Upravno sodišče je kot pravilno presodilo toženkino odločitev, da za tožnikovo predajo Švicarski konfederaciji ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Zavrnilo je tožbene trditve, da tožniku v primeru vrnitve v Švicarsko konfederacijo grozi, da ta ne bi spoštovala načela nevračanja.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper to sodbo vlaga pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in mu prizna mednarodno zaščito; podrejeno, naj jo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v novo sojenje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila, je pa Vrhovno sodišče 8. 12. 2025 prejelo njeno vlogo, v kateri navaja, da je od odobritve zahteve za ponovni sprejem v Švicarsko konfederacijo potekel rok šestih mesecev za pritožnikovo predajo.

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (22. člen ZUS-1), izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je pritožba nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Na to mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

7. Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je pritožnik 6. 5. 2025 pri toženki vložil prošnjo za mednarodno zaščito, da pa je bil 21. 9. 2021 že vpisan v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Švicarski konfederaciji. Zaradi navedenega je toženka Švicarski konfederaciji 13. 5. 2025 v skladu z (d) točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Švicarska konfederacija je 22. 5. 2025 na zahtevo odgovorila in potrdila, da v skladu z navedeno določbo sprejema odgovornost za ponovni sprejem pritožnika. Zaradi navedenega je, ob ugotovitvi, da ne obstojijo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Švicarski konfederaciji za pritožnika, toženka odločila z izpodbijanim sklepom, ki je postal izvršljiv s svojo dokončnostjo.

8. Vrhovno sodišče ob tem ugotavlja, da je od sprejetja zahteve s strani Švicarske konfederacije za ponovni sprejem pritožnika, to je od 22. 5. 2025, preteklo šest mesecev, v katerih se predaja prosilca ni izvedla. To šestmesečno obdobje se je zaključilo po izdaji izpodbijane odločitve Upravnega sodišča dne 22. 8. 2025. Ker toženka predaje ni izvršila, rok pa se je iztekel po tem, ko je pritožbo prejelo dne 6. 11. 2025 Vrhovno sodišče, je navedeno upoštevalo v tem pritožbenem postopku.

9. Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. 2 Ker se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se je odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo prenesla na Republiko Slovenijo.

10. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v drugem odstavku 51. člena v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, če so za to podani tudi drugi zakonski pogoji. V obravnavanem primeru bo torej toženka na podlagi navedene zakonske določbe in ob zavezi načelu zakonitosti morala ravnati na navedeni način.

11. Glede na navedeno so torej nastopile okoliščine, zaradi katerih toženka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti. 3 Zato si z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, pritožnik ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Pravni interes v tem upravnem sporu zanj torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb). Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo zoper sodbo zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2 V obravnavani zadevi pa ne gre za primer, ko se tak rok podaljša skladno z Uredbo Dublin III.

3 Sodba VSRS I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016.