Appeal dismissed; vague health claims fail to meet new facts threshold for asylum review restart under ZMZ-1.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court dismissed the appeal against an administrative court decision rejecting a request to restart the asylum procedure. The applicant argued that his deteriorating kidney condition and amputations constituted new facts warranting a new review, but provided only general assertions without specific evidence or connection to serious harm. The court held that these vague claims did not satisfy the statutory requirement for new facts under Article 64 of the Asylum Act, as the applicant failed to concretely link his condition to the legal threshold for a new procedure.
Legislator headnote
AI generatedArticle 64, paragraph 3 of the Asylum Act 2005; Article 64, paragraph 3 of the Asylum Act 2005: A request to restart the asylum procedure is admissible only if the applicant provides new evidence or states new facts that significantly increase the probability of meeting the criteria for international protection, and vague assertions without concrete substantiation or connection to serious harm do not constitute new facts.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
[JEDRO]
Vrhovno sodišče se s presojo Upravnega sodišča strinja. Pritožnik v pritožbi namreč ponovno izpostavlja, da se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo in ni sposoben vrnitve v matično državo, vendar navedeno navaja povsem pavšalno. Zato njegove navedbe za sklep o tem, da so podani pogoji za uvedbo ponovnega postopka, ne zadoščajo.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Upravno sodišče je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3095/2024/35 (1222-15) z dne 26. 8. 2025. S tem sklepom je toženka zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.
2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je pritrdilo toženki, da tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka ni uveljavljal novega dejstva v smislu določbe tretjega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik namreč v tožbi temu ni konkretizirano nasprotoval. Po presoji Upravnega sodišča se je toženka podrobno opredelila do okoliščine, za katero tožnik zatrjuje, da gre za novo dejstvo, tj. o njegovem zdravstvenem stanju (težave z ledvicami in amputiranimi prsti na nogah), pri tem pa tožnik ni pojasnil, kako je to povezano z resno škodo iz 28. člena ZMZ-1.
3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo, v kateri zatrjuje, da toženka in sodišče nista upoštevala, da se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo, da ni sposoben vrnitve v matično državo in da v matični državi zdravstvo ni razvito. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in odpravi izpodbijani sklep toženke.
4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.
5. Pritožba ni utemeljena.
6. Na podlagi 64. člena ZMZ-1 lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vloži ponovno prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona, tj. za uvedbo ponovnega postopka, predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). V zahtevku za uvedbo ponovnega postopka oseba sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (drugi stavek prvega odstavka 65. člena ZMZ-1).
7. Vrhovno sodišče pritožbeni očitek o neupoštevanju navedb pritožnika v upravnem postopku in v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem zavrača kot neutemeljen. Kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe se je toženka seznanila z navedbami, za katere pritožnik zatrjuje, da niso bile upoštevane (da se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo). Upoštevalo pa jih je v luči presoje pravilnosti in zakonitosti upravnega akta tudi Upravno sodišče, ki je pritrdilo toženki, da ne gre za nova dejstva v smislu tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, saj da taki presoji pritožnik niti ni konkretizirano ugovarjal. Poleg tega je Upravno sodišče navedlo, da pritožnik svojih navedb ni povezal z morebitnim obstojem resne škode iz 28. člena ZMZ-1. Vrhovno sodišče se s presojo Upravnega sodišča strinja. Pritožnik v pritožbi namreč ponovno izpostavlja, da se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo in ni sposoben vrnitve v matično državo, vendar navedeno navaja povsem pavšalno. Zato njegove navedbe za sklep o tem, da so podani pogoji za uvedbo ponovnega postopka, ne zadoščajo.
8. Po povedanem in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.