Supreme Court dismisses appeal due to lack of legal interest as the administrative act's time period has expired.

I. Pritožba se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

V zadevi je nesporno, da iz izpodbijane odločbe po poteku časa, za katerega je bila izdana, novi učinki ne nastajajo več. Temeljni namen predlagane začasne odredbe, ki je prav v zadržanju nadaljnjih učinkov izpodbijanega upravnega akta, tako ne more biti več dosežen. Zato predlagana začasna odredba, tudi če bi bila izdana, za pritožnika ne bi več pomenila izboljšanja njunega pravnega položaja.

Enako velja tudi za odločanje o pritožbi, saj tudi odločitev Vrhovnega sodišča, s katero bi pritožbi ugodilo, ne bi mogla voditi do izdaje predlagane začasne odredbe. Zato pritožnika tudi nimata več pravnega interesa za pritožbo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe, naj se začasno odloži izvršitev odločbe toženke, Zavoda za gozdove Slovenije, Območne enote Maribor, Krajevne enote Haloze, št. 3408-12-3685-G001/24-8 z dne 25. 3. 2025, s katero je bilo stranki z interesom na v odločbi navedenih nepremičninah dovoljeno začasno spravilo, prevoz in zložitev gozdnih lesnih sortimentov.

2. Tožnika (v nadaljevanju pritožnika) zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlagata, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahtevata povrnitev stroškov pritožbenega postopka postopka skupaj z zamudnimi obrestmi.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

4. Pritožba ni dovoljena.

5. Tako iz ZUS-1 kot iz ustaljene sodne prakse jasno izhaja, da mora vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To velja tudi za postopek izdaje začasne odredbe. Na to mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora (drugi odstavek 36. člena ZUS-1 v zvezi s 32. členom ZUS-1).

6. Navedeno pomeni, da mora predlagatelj kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Kadar pa si predlagatelj z izdajo začasne odredbe ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje o njej.

7. V obravnavani zadevi sta pritožnika predlagala izdajo začasne odredbe, s katero bi se začasno zadržala izvršitev v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe tožene stranke. Iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje ter listin sodnega spisa kot nesporno izhaja, da je časovno obdobje, za katero je bila izdana izpodbijana upravna odločba, trajalo od 15. 8. 2025 do 30. 9. 2025. To obdobje je poteklo po vložitvi pritožbe, vendar še preden je bila zadeva predložena v presojo Vrhovnemu sodišču.

8. Vrhovno sodišče je s to okoliščino pritožnika seznanilo z dopisom, v katerem ju je pozvalo naj opredelita svoj pravni interes za izdajo predlagane začasne odredbe oziroma za vloženo pritožbo. Na navedeni poziv sta pritožnika odgovorila, da pri pritožbi vztrajata in v ta namen Vrhovnemu sodišču tudi ponudila svoje argumente. Vendar pravnega interesa pritožnikoma ni več mogoče priznati.

9. V zadevi je nesporno, da iz izpodbijane odločbe toženke po poteku časa, za katerega je bila izdana, novi učinki ne nastajajo več. Temeljni namen predlagane začasne odredbe, ki je prav v zadržanju nadaljnjih učinkov izpodbijanega upravnega akta, tako ne more biti več dosežen. Zato predlagana začasna odredba, tudi če bi bila izdana, za pritožnika ne bi več pomenila izboljšanja njunega pravnega položaja.

10. Enako velja tudi za odločanje o pritožbi, saj tudi odločitev Vrhovnega sodišča, s kateri bi pritožbi ugodilo, ne bi mogla voditi do izdaje predlagane začasne odredbe. Zato pritožnika tudi nimata več pravnega interesa za pritožbo. 1

11. Pritožnika nimata prav, da za vsebinsko presojo pritožbe zadošča, da je njun pravni interes obstajal ob vložitvi pritožbe zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Sprememba pravnih okoliščin (potek časa, za katerega je bila izdana izpodbijana odločba) je sicer nastopila ne glede na voljo strank ali sodišča, vendar pa kot taka vpliva na pravni interes, ki mora kot navedeno obstajati ves čas postopka. Omejitev vsebinskega odločanja o pravnem sredstvu, za katerega ni pravovarstvene potrebe, pa ne pomeni nedopustnega poseganja v pravici iz 23. in 25. člena Ustave, na kateri se sklicujeta pritožnika. Tudi morebitna stroškovna posledica, ki vselej le sledi odločitvi sodišča, ne more narekovati drugačne presoje o podanem predlogu in pravnem sredstvu, pri čemer pa bo o navedenem šele odločeno s končno odločitvijo sodišča prve stopnje o tožbi v tem upravnem sporu.

12. Pri tem pa Vrhovno sodišče dodaja, da so navedbe pritožnikov o tem, da je sodišče s svojimi stališči v izpodbijanem sklepu že "prejudiciralo zadevo", za odločitev o tej pritožbi nebistvene. O tožbi pritožnikov bo v tem upravnem sporu sodišče prve stopnje moralo končno odločitev šele sprejeti, v primeru, da z njo pritožnika ne bosta zadovoljna, pa bodo tudi njima na voljo z zakonom predvidena pravna sredstva.

13. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrglo na podlagi 1. točke 365. člena v zvezi s 343. členom ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

14. Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Glej npr. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 17/2022 z dne 2. 2. 2022, I Up 156/2022 z dne 14. 9. 2022 in druge.