Court dismisses appeal against liability for vehicle damage caused by improper height check table placement on a busy road.

I. Pritožba tožene stranke in pritožba stranskega intervenienta na strani tožene stranke se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke sta dolžna povrniti tožeči stranki 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka v osmih dneh po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka dalje do plačila.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da postavitev podobne table za preverjanje višine, kot se uporablja za uvoze v garaže, na tako prometni cesti, kjer je bistveno večja gostota prometa in promet poteka bistveno hitreje kot pri uvozu posamičnega vozila v garažo, ni bila ustrezna. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da bi morala ob ustrezni skrbnosti tožena stranka glede na spremembo prometnega režima in gostoto prometa na zadevnem cestnem odseku predvideti, da bo prišlo do trkov višjih vozil v tablo za preverjanje višine, in zagotoviti ustrezno pričvrstitev oziroma namestitev table ali bolj primerno napravo za preverjanje višine vozil.

Oškodovanec lahko zahteva plačilo v višini ocenjenih stroškov popravila, še preden je bilo popravilo sploh izvedeno, in tudi v primeru, ko popravila sploh ne izvede ali ga ne izvede na konvencionalen način.

ZPP ne pozna dokaznega pravila, ki bi zapovedovalo, da je obseg in višino škode na vozilih dopustno dokazovati samo z izvedencem.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati 2.381,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2023 dalje (I. točka izreka). V ostalem delu, za plačilo zneska 740,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2023 dalje, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 76,27 % njenih pravdnih stroškov, pri čemer za povračilo potrebnih stroškov tožeči stranki v zvezi z narokom dne 11. 6. 2025 solidarno s toženo stranko in v deležu 76,27 % odgovarja tudi stranki intervenient, tožeča stranka pa mora toženi stranki povrniti 23,73 % njenih pravdnih stroškov in stranskemu intervenientu povrniti 23,73 % njegovih pravdnih stroškov, ki so mu nastali v zvezi z narokom dne 11. 6. 2025 ter v zvezi z založitvijo predujma za stroške priče ..., kar vse bo odmerjeno s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe. Pritožuje se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v točkah I in III izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek za plačilo 2.381,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 11. 2023 dalje zavrne in tožeči stranki naloži povračilo stroškov tožene stranke sojenja na prvi in pritožbeni stopnji, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v točkah I in III izreka razveljavi ter zadevo v tem delu vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Stranski intervenient na strani tožene stranke je vložil pritožbo zoper izpodbijano sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati 2.381,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2023 dalje in pravdne stroške. Pritožuje se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek in tožeči stranki naloži tudi stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odmerjenih stroškov postopka od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila, podrejeno pa predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

4. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke in pritožbo stranskega intervenienta kot neutemeljeni zavrne, v celoti potrdi izpodbijano sodbo ter toženi stranki in stranskemu intervenientu naloži, da tožeči stranki povrneta vse stroške tega postopka v višini, kot jih bo odmerilo sodišče, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor skladno s prvim odstavkom 495. člena ZPP po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Navedeno pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, na relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se ne ozira.

7. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednje dejanske ugotovitve, na katere je pritožbeno sodišče vezano:

- V torek 8. 3. 2022 je voznica tožeče stranke A. A. ob 6.00 uri zjutraj z avtobusom znamke Iveco Crossway, reg. št. LJ ..., v bližini naslova ..., na svoji redni poti zapeljala v podvoz ..., ki je bil v fazi obnove. Voznica je tedaj vozila po cestnem odseku na relaciji ... - ..., ki sodi v kategorijo regionalnih cest III. reda. Nad cesto je potekala investicija na državni cesti R2 ... - ... v km 4,2. Dela na tem cestnem odseku je izvajala tožena stranka kot koncesionar rednega vzdrževanja cest v upravljanju Direkcije za infrastrukturo.

- Na zadevnem odseku je bila med vikendom (od 5. 3. 2022 do 6. 3. 2022 do 19.00 ure) izvedena popolna zapora ceste. Na dan škodnega dogodka 8. 3. 2022 pa je bil promet po cesti, ki je potekala pod podvozom, dovoljen za vozila do višine 3,70 m, za vozila, ki presegajo to višino, pa je ostala prepoved vožnje in je bila zanje predvidena obvozna pot. Tožena stranka je obvestila tožečo stranko, da bo po odpravi popolne zapore promet potniških avtobusov lahko pod podvozom potekal nemoteno.

- Zadevni avtobus je visok 3,455 m.

- Tožena stranka je zaradi izvajanja gradbenih del na podvozu postavila in vzdrževala začasno prometno signalizacijo, ki je zaradi znižane višine podvoza omejevala največjo dovoljeno višino vozil na tem delu na 3,70 m. Na višinsko omejitev je opozarjala vertikalna prometna označba - prometni znak za omejitev dovoljene višine vozil na 3,7 m. Znak se je nahajal na fluorescentni podlagi in je imel stalne utripajoče in dobro vidne luči. Nahajal se je pred začetkom spuščanja proti podvozu.

- Tožena stranka je na višinski oviri nekaj več kot deset metrov pred podvozom postavila visečo tablo za preverjanje višine vozil. Tabla je bila belo-rdeče barve in je bila na sprednji strani, ne pa tudi na zadnji strani in na robu, prekrita z odsevno folijo. Tabla je imela dimenzije 120 x 30 cm in debelino 3 mm (pločevina) oziroma 2,5 do 3 cm (skupaj z robom). Tabla ni imela lastne razsvetljave. Tabla je bila postavljena nad smernim voznim pasom, po katerem je vozila voznica A. A. Tabla je bila obešena na verigo oziroma pletenico, ki je segala od enega droga javne razsvetljave do drugega, ki je bil na drugi strani ceste. Ta dva drogova sta bila postavljena začasno, izključno za namen postavitve opozoril za višinsko omejitev, in na vrhu nista imela svetlobnih teles. Tabla je bila na pletenico pritrjena z dvema verigama s karabinoma tako, da je imela vodoravno oziroma ležečo lego. Tabla je bila obešena tako, da je bila njena spodnja meja na višini 3,90 m od vozišča navzgor.

- Pred uvozom v podvoz je avtobus, ki ga je vozila voznica A. A., zadel visečo tablo za preverjanje višine, zaradi česar je na avtobusu prišlo do poškodbe sprednjega vetrobranskega stekla na višini približno tri metre ob desnem zgornjem robu vetrobranskega stekla.

- Tabla za preverjanje višine je bila v času pred trčenjem na eni strani verige sneta, tako da je bila njena lega navpično na cesto oziroma je bila spuščena navzdol ter segala znatno pod višino omejitve 3,70 m, ki jo je označevala. V obravnavanem škodnem dogodku je bil poškodovan rob te table.

- Tožena stranka je začasno prometno signalizacijo za omejevanje višine vozil pregledovala ob vsakem rednem pregledu, tj. dvakrat tedensko, in sicer v ponedeljek in četrtek. Tožena stranka pred škodnim dogodkom ni bila obveščena, da bi bilo z visečo tablo za preverjanje višine karkoli narobe.

- V času škodnega dogodka je bila vidljivost slaba, bilo je temno in megleno. Voznica A. A. table, ki je visela nad cesto, ni videla in je tudi ni mogla pravočasno opaziti, ker je bila slaba vidljivost, tabla pa je visela tako, da je bila v smeri proti voznici obrnjena njena stranska ali zadnja stran, ki nista imeli rdeče-bele opozorilne barve in odsevne plasti. Voznica A. A. table ni imela dobro v vidnem polju, saj je sedela na šoferskem sedežu, ki je bistveno nižje kot zračni prostor, v katerem je visela tabla. Javna razsvetljava, ki je potekala ob cesti, ni nudila zadostne osvetljave, da bi voznica lahko opazila zadevno tablo. Soj svetlobe sprednjih luči avtobusa pred nezgodo ni osvetlil table.

- Tožena stranka začasne viseče table za preverjanje višine ni namestila tako, da se ta ne bi mogla sneti. Tabla je bila manj vidna in konstrukcijsko nestabilna. V Elaboratu začasne prometne ureditve takšna začasna viseča tabla za preverjanje višine ni bila predvidena.

- Na kraju škodnega dogodka je bila hitrost vožnje omejena na 50 km/h. Voznica A. A. je hitrost vožnje pred podvozom zmanjšala in vozila s hitrostjo med 35 in 40 km/h. Pred uvozom v podvoz je bila voznica osredotočena na razmere na cestišču, ker se ji je bližalo nasproti vozeče vozilo, hkrati pa je pozornost usmerjala tudi na to, da bo zaradi širine avtobusa in situacije v podvozu ustrezno zapeljala v podvoz.

- Voznica A. A. je bila zelo izkušena (dolgoletni stalež voznice okrog 24 let) in zanesljiva voznica, ki ni imela težav z morebitnimi prekrškovnimi postopki.

- Nastalo poškodbo vozila je tožeča stranka sanirala sama v svoji delavnici in s tem v zvezi izdala račun št. RA6-2200002 z dne 17. 3. 2022, s katerim je za opravljeno delo in porabljeni material zaračunala skupno 3.122,41 EUR brez DDV. Tožeča stranka je povračilo škode na podlagi navedenega računa uveljavljala pri stranskemu intervenientu, pri katerem ima tožena stranka zavarovano odgovornost. Ta je izplačilo odškodnine zavrnil.

- Tožeča stranka je za novo vetrobransko steklo plačala 1.715,47 EUR. Za izvedbo zamenjave vetrobranskega stekla je bilo potrebnih 18 rednih delovnih ur, ki jih je tožeča stranka zaračunala skladno s svojim enotnim cenikom (za interna popravila in za popravila za zunanje stranke) po ceni 37,00 EUR za servisno uro. Cena delovne ure bi bila znatno višja, če bi tožeča stranka za zamenjavo stekla angažirala drugega serviserja. Tožeča stranka je za potrebe zamenjave stekla zagotovila poleg dela delavcev tudi ustrezne prostore, tehnično opremo in pripomočke ter ustrezno strokovno usposobljenost delavcev. Vsi ti stroški so celokupno zajeti v zaračunanih stroških servisnih delovnih ur.

- Po škodnem dogodku je bila viseča tabla za preverjanje višine zamenjana in ponovno nameščena. Ker je bila zaradi nespoštovanja prometnih predpisov dnevno zadeta, jo je bilo treba večkrat zamenjati, po približno 14 dneh od obravnavanega škodnega dogodka pa je bila nadomeščena s plastičnimi visečimi verigami, ki so bile obešene na pletenico.

8. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje presodilo, da tožena stranka postavitve in vzdrževanja začasne prometne signalizacije na zadevnem odseku ni opravila skladno s predpisi. Ob ustrezni skrbnosti bi morala tožena stranka predvideti, da bo prišlo do trkov višjih vozil v tablo, in zagotoviti ustrezno pričvrstitev oziroma namestitev table ali bolj primerno signalizacijo, kar bi onemogočalo iztrganje in povešenje celotne table pod dovoljeno višino 3,70 m v primeru trkov vozila vanjo. Prav tako ni zadoščalo dvakrat tedensko redno pregledovanje zadevnega odseka, temveč bi se morala tožena stranka glede na spremembo prometnega režima in fluktuacijo prometa v zadostni meri in z večkratnimi pregledi v krajšem časovnem obdobju prepričati, da je bila zadevna tabla nameščena ustrezno in da glede na spremenjeni cestni režim ne predstavlja dodatne nevarnosti za promet. Zaključilo je, da so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke in da voznici ... ni mogoče očitati nikakršnega soprispevka k nastali škodi, ker je voznica ravnala z dolžno profesionalno skrbnostjo in škodnega dogodka ni mogla niti ni bila dolžna preprečiti niti ni bila dolžna uporabiti obvozne poti, ker je bila njena uporaba obvezna le za vozila, ki presegajo višino 3,70 m. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

Glede pritožbe tožene stranke:

9. V obrazložitvi izpodbijane sodbe so navedeni jasni in razumljivi razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ki si tudi niso med seboj v nasprotju, zato pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Nestrinjanje stranke z materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje ne pomeni, da je izpodbijana sodba obremenjena s to absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka.

10. Drugi odstavek 15. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o cestah (ZCes-1) določa, da mora biti prometna signalizacija in prometna oprema javnih cest postavljena in označena skladno s predpisi, ki urejajo ceste, in tako, da je dobro vidna. Biti mora redno vzdrževana in ob vsakem uničenju, poškodovanju ali odstranitvi zamenjana, nadomeščena ali ponovno označena. Skladno s prvim odstavkom 20. člena ZCes-1 morajo biti javne ceste in nekategorizirane ceste, ki se uporabljajo za javni cestni promet, opremljene s predpisano prometno signalizacijo in prometno opremo, ki udeležence cestnega prometa opozarja na nevarnost na cesti ali delu ceste, jim naznanja omejitve, prepovedi in obveznosti, jim daje potrebna obvestila za varen in neoviran promet ter jih vodi v prometu. Skladno s petim odstavkom 20. člena ZCes-1 morajo biti s prometno signalizacijo in prometno opremo označene tudi nevarnosti, zlasti tiste, ki nastanejo zaradi onesposobitve ceste ali okvare vozila, ter začasne obveznosti, omejitve ali prepovedi v prometu. Sedmi odstavek 20. člena ZCes-1 določa, da prometno signalizacijo in prometno opremo v okviru del rednega vzdrževanja postavlja in odstranjuje izvajalec rednega vzdrževanja ceste. Ne glede na prejšnji stavek lahko na odsekih cest, na katerih se izvajajo investicijska vzdrževalna dela in vzdrževalna dela v javno korist, prometno signalizacijo in prometno opremo postavlja in odstranjuje izvajalec teh del.

11. Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah, kot je veljal v času škodnega dogodka, v drugem odstavku 46. člena določa, da se znaki za označevanje del in ovir v cestnem prometu uporabljajo v skladu s predpisom, ki določa način označevanja in zavarovanja del na cestah in ovir v cestnem prometu. Ta predpis je Pravilnik o zaporah na cestah, kot je veljal v času škodnega dogodka, ki v 21. členu določa, da mora biti za zagotavljanje udeležbe vozil določene višine, ki jim je s prometnimi znaki vožnja dovoljena, zagotovljena uporaba naprav za kontrolo višine vozil, opozarjanje na previsoko vozilo in za preprečitev vožnje previsokih vozil. Prvi odstavek 18. člena Pravilnika o zaporah na cestah določa, da se za označevanje in zavarovanje del na cesti ter ovir v cestnem prometu lahko uporabljajo le prometni znaki in prometna oprema, ki je določena s predpisom o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah. Drugi odstavek 18. člena Pravilnika o zaporah na cestah določa, da se v posameznih primerih lahko uporabi tudi prometna oprema oziroma druge naprave, ki jih je za zagotavljanje večje prometne varnosti uporabnikov oziroma boljšo pretočnost prometa sprejela cestnoprometna varnostna stroka, če upravljavec ceste oceni, da je to potrebno. Tovrstna prometna oprema in naprave morajo biti določene z elaboratom zapore ceste.

12. Iz povzete pravne ureditve izhaja, da je v primeru, ko zaradi del na cesti velja prepoved vožnje vozil nad določeno višino, dopustno postaviti naprave za kontrolo višine vozil, opozarjanje na previsoko vozilo in za preprečitev vožnje previsokih vozil, ki niso določene s predpisom o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah, vendar morajo biti tovrstne naprave določene z elaboratom zapore ceste in morajo biti skladne z dognanji cestnoprometne varnostne stroke. Ker je bilo ugotovljeno, da zadevna začasna viseča tabla za preverjanje višine ni bila predvidena v Elaboratu začasne prometne ureditve, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila postavitev zadevne table v nasprotju s predpisi. Ker drugi odstavek 18. člena Pravilnika o zaporah na cestah izrecno govori o prometni opremi oziroma drugih napravah, ni utemeljena pritožbena navedba, da "naprave" niso zajete s citiranimi pravnimi predpisi. Da so "naprave" zajete v pojmu prometne signalizacije in prometne opreme, je razvidno tudi iz prvega odstavka 2. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah, ki vsebuje opredelitev pojma prometna signalizacija in prometna oprema tako, da zajema sredstva in naprave, ki udeležence cestnega prometa opozarjajo na nevarnosti, jim naznanjajo omejitve, prepovedi in obveznosti, dajejo potrebna obvestila za varen in neoviran promet ter jih vodijo v prometu.

13. Pritožbena navedba, da je bila upoštevaje okoliščine danega primera namestitev zadevne table za preverjanje višine vozil povsem ustrezna, saj je vse do škodnega dogodka opravljala svojo funkcijo, ni utemeljena. Ugotovljeno je bilo, da je bila zadevna tabla za preverjanje višine postavljena ob koncu popolne zapore ceste, ki je trajala do 6. 3. 2022 do 19.00, do škodnega dogodka pa je prišlo že 8. 3. 2022 ob 6.00 uri. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je bila tudi po obravnavanem škodnem dogodku tabla dnevno zadeta, zato je bila večkrat zamenjana, po približno 14 dneh pa je bila nadomeščena z drugačno napravo za preverjanje višine vozil, in sicer s plastičnimi visečimi verigami. Na podlagi takšnega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da postavitev začasne viseče table za preverjanje višine v takšni izvedbi ni bila ustrezna. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da postavitev podobne table za preverjanje višine, kot se uporablja za uvoze v garaže, na tako prometni cesti, kjer je bistveno večja gostota prometa in promet poteka bistveno hitreje kot pri uvozu posamičnega vozila v garažo, ni bila ustrezna. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da bi morala ob ustrezni skrbnosti tožena stranka glede na spremembo prometnega režima in gostoto prometa na zadevnem cestnem odseku predvideti, da bo prišlo do trkov višjih vozil v tablo za preverjanje višine, in zagotoviti ustrezno pričvrstitev oziroma namestitev table ali bolj primerno napravo za preverjanje višine vozil, kar bi onemogočalo iztrganje in povešenje celotne table pod dovoljeno višino 3,70 m v primeru trkov vozila vanjo.

14. Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je obrazložitev izpodbijane sodbe nezmožna preizkusa, ker sodišče prve stopnje v obrazložitev izpodbijane sodbe naj ne bi zajelo načina postavitve zadevne table za preverjanje višine, ki bi bil po presoji sodišča prve stopnje ustrezen. Kot navaja tudi tožena stranka v nadaljevanju pritožbe, je namreč sodišče prve stopnje opisalo alternativno izvedbo zadevne table, in sicer bodisi kot namestitev več krajših posamičnih tabel bodisi kot pričvrstitev table z več verigami.

15. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo prepričljivih razlogov za ugotovitev obstoja posebnih okoliščin, ki so zahtevale, da bi morala tožena stranka lokacijo postavljene table pregledovati pogosteje kot dvakrat tedensko, kakor sicer nalaga 11. člen Pravilnika o rednem vzdrževanju javnih cest. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je šlo za posebno situacijo, v kateri je bila tožena stranka neposredno po namestitvi zadevne table dolžna večkrat zaporedoma preveriti situacijo in ugotavljati, ali tabla ustrezno opravlja funkcijo, zato, ker je prišlo po odpravi popolne zapore do spremembe prometnega režima s preusmeritvijo vozil z višino nad 3,70 m na obvozno cesto, ker je bila zadevna tabla manj vidna in konstrukcijsko nestabilna, ker je šlo za podobno tablo, kot se uporablja za uvoze v garaže, pri čemer je na zadevnem cestnem odseku bistveno večja gostota in hitrost prometa kot pri uvozu posamičnega vozila v garažo, in ker so bili večkratni trki višjih vozil v tablo predvidljivi. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ti razlogi utemeljujejo zaključek, da bi morala tožena stranka pregledniško službo na zadevnem cestnem odseku vsaj v začetni fazi izvajati zelo intenzivno in bistveno pogosteje od minimalnega standarda.

16. V obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno, kdaj točno je prišlo do poškodovanja table za preverjanje višine, zaradi katerega je bila pred obravnavanim škodnim dogodkom tabla na eni strani verige sneta in je segala znatno pod višino 3,70 m. Zato drži, da sodišče prve stopnje ni izključilo možnosti, da bi lahko do poškodovanja table prišlo neposredno pred obravnavano nesrečo. Vendar navedeno ni bistveno, ker zaključek sodišča prve stopnje o protipravnosti ravnanja tožene stranke ne temelji na tem, da tožena stranka ni takoj po poškodovanju table le-te popravila, temveč temelji na tem, da že sama postavitev zadevne table ni bila ustrezna in skladna s predpisi (ker je bila tabla slabše vidna in konstrukcijsko nestabilna ter v takšni izvedbi ni bila predvidena niti v predpisih niti v Elaboratu začasne prometne ureditve), takšna neustrezna izvedba table pa je povzročila povečano nevarnost za nastanek škodnega primera, kot je bil obravnavani.

17. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija tudi presojo sodišča prve stopnje, da glede na ugotovljeno dejansko stanje tožeči stranki oziroma njeni voznici A. A. ni mogoče očitati nikakršnega soprispevka k nastali škodi. Prvi odstavek 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode, še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za (delno) razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe. To ravnanje mora imeti namreč znake neskrbnega ravnanja. Trditveno in dokazno breme za obstoj okoliščin, iz katerih bi izhajal soprispevek tožeče stranke oziroma njene voznice, je bilo na strani tožene stranke, ker imajo te okoliščine naravo razbremenilnega (oprostilnega) razloga. 1 Pritožbeno sodišče v zvezi z zatrjevanim soprispevkom tožeče stranke v celoti sledi sodišču prve stopnje, ki je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in svojo odločitev tudi celovito in izčrpno obrazložilo.

18. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da voznica A. A. ni ravnala skladno z določbo prvega odstavka 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), in navaja, da bi imela voznica več časa in zadostne možnosti, da bi opazila zadevno tablo, če bi vozila z nižjo hitrostjo, in da bi se zagotovo izognila trku avtobusa z zadevno tablo, če bi vozne manevre v kritičnem trenutku še dodatno prilagodila razmeram. Prvi odstavek 45. člena ZPrCP določa, da mora voznik hitrost in način vožnje prilagoditi poteku, tehničnim in drugim lastnostim ceste, stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti, prometnim in vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora ter svojim vozniškim sposobnostim tako, da ves čas vožnje obvladuje vozilo oziroma da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo, glede na okoliščine, lahko pričakuje. Drži, kot navaja tožena stranka, da iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da se je nesreča zgodila v težkih vremenskih razmerah (tema in megla), vendar pa iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja tudi, da je voznica vedela, da avtobus (višine 3,455 m) ne dosega višinske omejitve v podvozu (3,70 m), in da je tožena stranka tožečo stranko tudi izrecno obvestila, da bo po odpravi popolne zapore (ta je bila odpravljena 6. 3. 2022 zvečer) promet potniških avtobusov lahko pod podvozom potekal nemoteno. Presoja sodišča prve stopnje, da voznica ni bila dolžna pričakovati, da bo v zračnem prostoru nad njenim vidnim poljem iz zraka pod višinsko omejitvijo 3,70 m visel neosvetljen in slabo viden predmet, je pravilna. Ker torej voznica ni mogla pričakovati zadevne viseče table na višini pod dovoljeno višino vozil, tudi ni bila dolžna vožnje prilagoditi na način, da bi lahko pravočasno ustavila pred takšno tablo.

19. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je morala biti voznica zaradi nasproti vozečega vozila in situacije v podvozu zelo osredotočena na razmere na cestišču, zaradi česar je logično, da je v kritičnih trenutkih pred nesrečo pogled usmerjala na cesto in na razmere v podvozu, ne pa na tablo, ki je ni imela dobro v vidnem polju in je bila višje nad cestiščem in tudi ni bila dobro vidna. V nasprotju s pritožbenimi navedbami pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da naj bi bila voznica preveč miselno okupirana z nasproti vozečim vozilom oziroma da naj bi jo nasproti vozeč avtomobil tako zamotil, da pozornosti ni mogla usmerjati v morebitne druge nevarnosti. Da voznica zadevne table v legi in višini, v kateri se je nahajala pred škodnim dogodkom, ni bila dolžna pričakovati, pa je pritožbeno sodišče že pojasnilo.

20. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker za presojo, da ni dokazano, da bi pred nezgodo soj svetlobe sprednjih luči avtobusa osvetlil tablo, sodišče prve stopnje v spisu nima podlage, ker v postopku ni bil imenovan izvedenec ustrezne stroke, čeprav gre za vprašanje izrazito strokovne narave. Zatrjevano dejstvo, da bi morala voznica zadevno tablo opaziti, ker naj bi jo osvetlil soj svetlobe sprednjih luči avtobusa, predstavlja okoliščino, s katero je tožena stranka utemeljevala soprispevek tožeče stranke oziroma njene voznice A. A. Dokazno breme za obstoj te okoliščine je bilo na toženi stranki, ki pa ne trdi, da je med postopkom pred sodiščem prve stopnje postavila pravočasen in substanciran dokazni predlog za imenovanje izvedenca ustrezne stroke z namenom dokazovanja te trditve. Zato ne more uspeti s pritožbenim očitkom bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje odločitev o nedokazanosti te trditve sprejelo brez pomoči izvedenca ustrezne stroke.

21. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena glede zatrjevanega soprispevka tožeče stranke, ker ni niti določno pojasnila, kateri konkretni predpis oziroma konkretna cestnoprometna pravila naj bi voznica kršila in zakaj. Sicer drži pritožbena navedba, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti, vendar pa bi morala tožena stranka konkretno zatrjevati dejansko stanje, iz katerega bi izhajala kršitev cestnoprometnih pravil. Tožena stranka trdi, da je v svojih vlogah (točka 2 v odgovoru na tožbo in točka 6 v prvi pripravljalni vlogi) pojasnila, katera ravnanja voznice utemeljujejo kršitev določb 4. in 45. člena ZPrCP, vendar iz trditvene podlage, na katero se sklicuje, izhajajo zgolj splošni in nekonkretizirani očitki voznici, ki ne presegajo povzemanja vsebine zakonske določbe prvega odstavka 45. člena ZPrCP.

22. Ugotovljeno je bilo, da je tožeča stranka zamenjavo vetrobranskega stekla opravila sama v svoji delavnici s svojimi delavci. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki prisodilo strošek dela v zvezi z zamenjavo vetrobranskega stekla v količini 18 delovnih ur po ceni 37,00 EUR za eno delovno uro, pri čemer je tožeča stranka ceno za servisno uro zaračunala v skladu s svojim enotnim cenikom za interna popravila in za popravila za zunanje stranke. Zahtevku je v tem delu ugodilo, ker tožena stranka ni določno prerekala dejstva, da je bilo za zamenjavo vetrobranskega stekla dejansko potrebno 18 ur, in ker ni zatrjevala, da urna postavka 37,00 EUR za servisno uro ni bila določena v višini, kot sicer po pravilih stroke znaša servisna ura za tovrstna popravila, in na podlagi dejanske ugotovitve, da bi bila cena delovne ure za tovrstno popravilo še znatno višja, če bi tožeča stranka za zamenjavo stekla angažirala drugega ustreznega serviserja. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava in navaja, da strošek dela ne predstavlja pravno priznane škode, ker ne gre za zmanjšanje premoženja tožeče stranke, temveč gre za strošek poslovanja, ki bi nastal ne glede na to, ali bi do škodnega dogodka prišlo ali ne. Po toženkinem mnenju zato, ker tožeča stranka storitve ni naročila pri drugem subjektu, ni mogoče govoriti o zmanjšanju njenega premoženja, strošek dela pa bi kvečjemu lahko vplival na izgubljeni dobiček tožeče stranke. Očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

23. V primeru poškodbe motornega vozila (ki ni tako poškodovano, da bi šlo za totalno škodo) je oškodovancu treba priznati škodo v višini stroškov za popravilo poškodovane stvari, kar predstavlja navadno škodo. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da ti stroški zajemajo tudi stroške servisne ure, in sicer ne glede na to, da je tožeča stranka popravilo izvedla sama v okviru svoje delavnice. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). V tem trenutku je oškodovanec upravičen zahtevati povrnitev škode. Oškodovanec lahko zahteva plačilo v višini ocenjenih stroškov popravila, še preden je bilo popravilo sploh izvedeno, in tudi v primeru, ko popravila sploh ne izvede ali ga ne izvede na konvencionalen način, npr. če popravilo namesto pri pooblaščenem servisu izvede pri cenejšem servisu in z neoriginalnimi deli. Izračun stroškov pa mora biti objektiviziran, tj. opravljen na podlagi tržnih cen (originalnih) rezervnih delov in delovnih ur (pooblaščenega) servisa, realen in razumen - ustrezati mora resničnim in razumno potrebnim stroškom. Nobenega razloga ni, da bi bila odgovorna oseba na boljšem, če oškodovanec izvede popravilo ceneje kot pooblaščeni servis ali ga sploh ne izvede. Na ta način bi oškodovanec odgovorni osebi prihranil izdatke za odškodnino, do katere je sicer upravičen. Obstoj odškodninskega zahtevka ni odvisen od tega, ali in kako je oškodovanec popravil vozilo. 2

24. Dejstvo, da je tožeča stranka ravnala gospodarno in zamenjavo stekla zagotovila v svoji delavnici in s svojimi delavci, ne sme iti v korist odgovorni osebi, poleg tega je bilo ugotovljeno, da bi bila cena delovne ure za tovrstno popravilo znatno višja, če bi tožeča stranka za zamenjavo stekla angažirala drugega ustreznega serviserja, tožena stranka pa tudi ni določno prerekala potrebnega števila ur in primernosti zaračunane urne postavke. Sodišče prve stopnje je zato tožeči stranki utemeljeno priznalo strošek dela v višini 666,00 EUR.

25. Tožena stranka se za utemeljitev drugačnega stališča sklicuje na sodno prakso, 3 v kateri pa ni obravnavan primer povrnitve škode zaradi poškodovanja stvari, zato s sklicevanjem na sodno prakso, ki ne obravnava primerljivega dejanskega stanja, ne more uspeti.

26. S pritožbeno navedbo, da za sklep, da bi tožeča stranka na trgu za istovrstno storitev gotovo plačala več, v sodnem spisu ni ustreznih trditev, pritožnica uveljavlja kršitev razpravnega načela (prvi odstavek 7. člena ZPP). To ni absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zato v pritožbenem postopku zoper sodbo v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče kljub temu pojasnjuje, da je pritožbeni očitek tudi neutemeljen. Tožeča stranka je namreč v svoji trditveni podlagi postavila trditev, da bi bili stroški popravila nedvomno bistveno višji, če bi tožeča stranka popravilo avtobusa naročila zunanjemu izvajalcu.

Glede pritožbe stranskega intervenienta:

27. Stranski intervenient neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je kršilo njegovo pravico do izjave in kontradiktornosti, ker ni upoštevalo njegovih navedb in dokaznih predlogov (razen tistih, ki so se nanašali na razloge za dopustitev intervencije), ki jih je podal v vlogi z dne 25. 1. 2024, datirani na 24. 1. 2024, s katero je intervenient vstopil v ta pravdni postopek. Drugi odstavek 199. člena ZPP določa, da lahko intervenient vstopi v pravdo ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ter ves čas postopka, ki se nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo. Prvi odstavek 201. člena ZPP določa, da mora intervenient sprejeti pravdo v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. V nadaljnjem teku pravde ima pravico dajati predloge in opravljati vsa druga pravdna dejanja v rokih, v katerih bi lahko to storila stranka, ki se ji je pridružil. Če mora tožeča ali tožena stranka obvestiti koga drugega o začeti pravdi, da si s tem zagotovi kakšen civilnopravni učinek, lahko to stori po pravdnem sodišču z vlogo, v kateri navede razlog obvestitve in stanje, v katerem je pravda, vse do takrat, dokler se pravda pravnomočno ne konča (prvi odstavek 204. člena ZPP). Stranka, ki je drugega obvestila o pravdi, ne more zaradi tega zahtevati, da bi se prekinila začeta pravda, podaljšali roki ali preložil narok (drugi odstavek 204. člena ZPP).

28. 452. člen ZPP določa, da lahko v postopku v sporih majhne vrednosti vsaka stranka vloži eno pripravljalno vlogo. Tožeča stranka lahko v osmih dneh po prejemu odgovora na tožbo vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe v odgovoru na tožbo. Tožena stranka lahko v osmih dneh po prejemu pripravljalne vloge tožeče stranke vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi. Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedene v prejšnjem členu, se ne upoštevajo (453. člen ZPP). Tožena stranka je 8. 1. 2024 prejela poziv, da lahko v roku 8 dni vloži pripravljalno vlogo, s katero bo odgovorila na pripravljalno vlogo tožeče stranke. Predpisani osemdnevni rok za vložitev pripravljalne vloge, v kateri odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi, se je toženi stranki iztekel 16. 1. 2024. Ker mora intervenient sprejeti pravdo v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo, in ima pravico dajati predloge in opravljati vsa druga pravdna dejanja v rokih, v katerih bi lahko to storila stranka, ki se ji je pridružil, so navedbe in dokazni predlogi, ki jih je intervenient podal v vlogi z dne 25. 1. 2024, prepozni in jih sodišče prve stopnje skladno s 453. členom ZPP pravilno ni upoštevalo.

29. Sodišče prve stopnje je stranskega intervenienta skladno s prvim odstavkom 204. člena ZPP z obvestilom o začeti pravdi, ki ga je intervenient prejel 20. 12. 2023, obvestilo o začeti pravdi ter ga pravilno poučilo, da lahko v pravdo vstopi ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku in ves čas postopka, ki se nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo (drugi odstavek 199. člena ZPP), ter da lahko izjavo o vstopu poda na naroku ali s pisno vlogo (tretji odstavek 199. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v obvestilu o začeti pravdi stranskega intervenienta poučilo zgolj o roku, v katerem lahko vstopi v postopek, ni pa mu postavilo roka, v katerem lahko poda navedbe in dokazne predloge, česar tudi ni bilo dolžno storiti. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pravice intervenienta kratilo, ker je štelo za prepozne njegove navedbe in dokazne predloge, ki jih je podal v roku, kot izhaja iz samega obvestila o začeti pravdi, zato ni utemeljen.

30. Neutemeljen je tudi očitek intervenienta, da je s strani sodišča prejel le obvestilo o začeti pravdi, v katerem ni bil opozorjen na posebnosti v postopku spora majhne vrednosti in tudi ne na posledice nepravočasnega dokaznega predloga, zaradi česar naj mu ne bi bilo mogoče očitati, da je praktično vse navedbe in dokazne predloge predložil prepozno. Sodišče prve stopnje intervenienta ni bilo dolžno opozarjati na posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti, določene v 452. in 453. členu ZPP. Pred vstopom v pravdo s prijavo stranske intervencije, kar je intervenient storil z vlogo z dne 25. 1. 2024, sodišče ni bilo dolžno intervenienta obveščati o poteku postopka in mu pošiljati vabil na naroke, vlog strank (npr. pripravljalne vloge tožeče stranke, za odgovor na katero se je toženi stranki rok iztekel 16. 1. 2024) in pisnih odpravkov sodnih odločb.

31. Stranski intervenient navaja, da je v zvezi z vidnostjo table pred trkom podano nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi kot razlogih sodbe o pričevanju A. A. in pričevanju B. B., kar se šteje za kršitev pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ta bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana le v primeru, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za tehnično napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo z drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Stranski intervenient pa ne zatrjuje takšne tehnične napake pri prenosu vsebine listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, temveč izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tabla v trenutku pred škodnim dogodkom ni bila vidna. V sporih majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP), zato stranski intervenient ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi izpodbija dokazno oceno sodišče prve stopnje, da v času škodnega dogodka zadevna tabla za preverjanje višine ni bila vidna.

32. Pritožbeni očitek, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo razlogov, čemu ne sledi navedbam tožene stranke in stranskega intervenienta, da je bila sporna tabla poškodovana med enim in drugim pregledom, kar bi pomenilo, da je tožena stranka delovala z zadostno skrbnostjo, ni utemeljen. Odločitev sodišča prve stopnje o protipravnosti ravnanja tožene stranke ne temelji na presoji, da sporna tabla ni bila poškodovana med enim in drugim pregledom, temveč na presoji, da je bila postavljena tabla manj vidna in konstrukcijsko nestabilna ter v takšni izvedbi ni bila predvidena niti v predpisih niti v Elaboratu začasne prometne ureditve, na presoji, da bi morala ob ustrezni skrbnosti tožena stranka predvideti, da bo prišlo do trkov višjih vozil v tablo, in zagotoviti ustrezno pričvrstitev oziroma namestitev table ali bolj primerno signalizacijo, kar bi onemogočalo iztrganje in povešenje celotne table pod dovoljeno višino 3,70 m v primeru trkov vozila vanjo, na presoji, da je šlo za podoben znak za opozorilo na višinsko omejitev, kot se uporablja za uvoze v garaže, vendar postavitev takšnega znaka na tako prometni cesti, kjer je bistveno večja gostota prometa in promet poteka bistveno hitreje kot pri uvozu posamičnega vozila v garažo, ni bila ustrezna in tudi ni šlo za enakovrstno situacijo, in na presoji, da je bila tožena stranka dolžna neposredno po namestitvi table, kakršne se je poslužila, večkrat zaporedoma preveriti situacijo in ugotavljati, ali tabla ustrezno opravlja funkcijo. Izpodbijana sodba vsebuje jasne in razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih in nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti.

33. Pritožbeni očitek, da je odločitev o utemeljenosti posameznih postavk po višini arbitrarna, ker se je glede višine škode na vozilih in potrebnosti popravila sposoben opredeliti le sodni izvedenec in ne sodišče, ni utemeljen. ZPP ne pozna dokaznega pravila, ki bi zapovedovalo, da je obseg in višino škode na vozilih dopustno dokazovati samo z izvedencem. Zato ni nujno, da sodišče višino škode na vozilu ugotavlja s pomočjo izvedenca, temveč jo lahko ugotovi tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov in na podlagi neprerekanih trditev strank. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki prisodilo škodo v višini 1.715,47 EUR za novo vetrobransko steklo, pri čemer je višino škode ugotovilo na podlagi izpovedbe priče C. C., predloženega računa D. d. o. o. z dne 31. 3. 2022 in potrdila tožeče stranke o plačilu tega računa. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki prisodilo tudi strošek dela v količini 18 delovnih ur po ceni 37,00 EUR, pri čemer je pojasnilo, da je tožeča stranka to ceno zaračunala v skladu s svojim enotnim cenikom, tožena stranka pa ni pravočasno in obrazloženo prerekala navedb tožeče stranke, da je bilo za izvedbo zamenjave vetrobranskega stekla potrebnih 18 rednih delovnih ur, niti ni zatrjevala, da cena 37,00 EUR za servisno uro ni bila določena v višini, kot sicer po pravilih stroke znaša servisna ura za tovrstna popravila, in tudi ne, da zamenjava stekla ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje je torej za obrazložitev višine priznane škode navedlo jasne in razumljive razloge, odločitev pa je temeljila na celoviti presoji trditvene in dokazne podlage strank, zato ji ni mogoče očitati arbitrarnosti.

34. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba nerazumljiva, ker v 50. točki obrazložitve pavšalno zavrne ostale navedbe in dokaze strank kot nebistvene ali neutemeljene. Iz obsežne in izčrpne obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, katere navedbe in dokaze je sodišče prve stopnje štelo za bistvene, prav tako je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo tudi razloge za zavrnitev posameznih dokaznih predlogov strank. Sodišče mora v obrazložitvi sodbe navesti zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo (četrti odstavek 324. člena ZPP), ni pa se dolžno opredeljevati do navedb in dokazov, ki niso bili odločilni.

Sklepno:

35. Ker so pritožbeni očitki tožene stranke in stranskega intervenienta na strani tožene stranke neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta na strani tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

36. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke sta vložila vsak svojo neutemeljeno pritožbo, zato sta dolžna tožeči stranki, ki je na obe pritožbi odgovorila z enim odgovorom na pritožbo, povrniti stroške tega odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po predloženem stroškovniku in skladno z Odvetniško tarifo (OT). Stroški pritožbenega postopka tožeče stranke obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 375 točk, kar znaša 225,00 EUR (tar. št. 22/1 OT), materialne stroške v višini 4,50 EUR (tretji odstavek 11. člena OT), in 22 % DDV, kar skupaj znaša 279,99 EUR. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka sta tožena stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke dolžna tožeči stranki povrniti v roku osmih dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka dalje do plačila.

1 N. Plavšak, E-paket Obligacije z e-komentarjem OZ, komentar 171. člena OZ, Tax-Fin-Lex.

2 Glej D. Možina, Povrnitev premoženjske škode na motornih vozilih, Pravni letopis 2014.

3 Tožena stranka se sklicuje na sodbo VSL II Cpg 1766/2014 z dne 26. 11. 2015, kjer je šlo za zahtevek za povrnitev škode, ki se nanaša na strošek dela policistov, ki so bili angažirani v nepotrebni intervenciji, in kjer je višje sodišče presodilo, da v kolikor zaračunani strošek dela predstavlja urno postavko policistov v okviru redne plače, to ni pravno priznana škoda, ker ne gre za zmanjšanje premoženja (navadna škoda), in na sodbo VSL II Cp 2781/2016 z dne 22. 2. 2017, ker je višje sodišče presodilo, da je samozaposleni osebi, ki je morala zaradi nezmožnosti za delo (zaradi poškodbe v prometni nesreči) najeti nadomestnega kuharja, nastala navadna škoda, ker je bilo zaradi plačila nadomestnega kuharja zmanjšano njeno osebno premoženje.