Attempted murder conviction upheld; Vrhovno sodišče rejects appeal on facts and procedure grounds.

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

[JEDRO]

Za izpolnitev objektivnega vidika grozovitosti ni relevantna intenziteta poškodb, saj že sama številčnost poškodb pomeni izpolnitev zakonskega znaka grozovitosti. Kot grozovit način gre namreč šteti tudi sukcesivno zadajanje poškodb, ki vsaka zase ni smrtonosna, vendar skupaj postanejo življenjsko ogrožajoče.

Zaupanje oškodovanke obsojencu, ki kaže na zakonski znak zahrbtnosti, je opisano s tem ko je navedeno, da je obsojenec oškodovanko skrivoma počakal v parku, kar implicira, da jo je prepričal, da njega v parku ne bo.

Žrtvino zavedanje prisotnosti storilca ali okoliščina, da je dejanje storjeno v zasebnem prostoru, ni konstitutiven element za izpolnitev zakonskega znaka zahrbtnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 56290/2022 z dne 30. 9. 2024 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja umora po prvi točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Izrečena mu je bila kazen zapora v trajanju petnajstih let, v katero mu je sodišče vštelo trajanje pripora. Nadalje mu je bil po 73. členu KZ-1 izrečen ukrep odvzema predmetov (nož in sekira), ki sta bila uporabljena pri kaznivem dejanju. Sodišče je odločilo tudi o stroških postopka, in sicer je potrebne izdatke oškodovanke ter potrebne izdatke in nagrado njenega pooblaščenca, naložilo v plačilo obsojenemu, ki ga je sicer po četrtem odstavku 95. člena oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zoper navedeno sodbo se je pritožil obsojenec po zagovorniku ter višji državni tožilec. Obe pritožbi je Višje sodišče v Mariboru s sodbo III Kp 56290/2022 z dne 24. 4. 2025 zavrnilo, ob tem je obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki. Zagovornik Žiga Podobnik vlaga zahtevo zaradi kršitve kazenskega zakona, kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe ter kršitve Ustave in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi tako, da izpodbijani sodbi spremeni in obsojenca spozna za krivega poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 in mu zniža kazensko sankcijo na spodnjo mejo predpisane za to kaznivo dejanje oziroma podredno, da sodbi sodišča prve in druge stopnje v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred spremenjenim senatom. Zagovorniki iz Odvetniške pisarne Planinšec, o.p. d.o.o. zahtevo vlagajo zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe ter Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremni tako, da obsojenca spozna za krivega kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 in mu izreče nižjo kazen.

3. Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da zatrjevane kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zagovorniki pa mestoma uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, mestoma pa podajajo tudi materialno neizčrpane navedbe.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke so bili obsojenec in njegovi zagovorniki seznanjeni. Odgovor na izjavo je podal zagovornik Žiga Podobnik, ki je s podano izjavo vztrajal pri očitanih kršitvah iz zahteve.

B. O zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika Žige Podobnika

5. Bistvo vložene zahteve zagovornika, odvetnika Žige Podobnika je v zatrjevanju, da glede poskusa kaznivega dejanja umora po 1. točki 116. člena KZ-1, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, nista izpolnjena zakonska znaka grozovitosti in zahrbtnosti. Vložnik trdi, da je bila obsojencu kršena domneva nedolžnosti, saj sta sodišči nižje stopnje izhajali iz krivde obsojenca ter nevtralna in celo razbremenilna dejstva razlagali v škodo obsojenca, s čimer sta kršili 3. člen ZKP, 27. člen Ustave ter drugi odstavek 6. člena EKČP. Zaradi navedenega sta sodišči nižje stopnje kršili tudi obsojenčevo pravico do enakega varstva pravic.

O zakonskih znakih grozovitosti in zahrbtnosti

6. Kaznivo dejanje po 1. točki 116. člena KZ-1 stori kdor koga umori s tem, da mu vzame življenje na grozovit ali zahrbten način. Grozovitost in zahrbten način sta dva od petih možnih alternativnih izvršitev kaznivega dejanja umora. V obravnavanem primeru se obsojencu očita storitev poskusa kaznivega dejanja umora na grozovit in zahrbten način, torej z izpolnitvijo obeh zakonskih znakov po 1. točki 116. člena KZ-1.

7. Iz opisa dejanja v izreku prvostopenjske sodbe izhaja, da je obsojenec oškodovanko ponoči s pretvezo zvabil v mestni park, kjer jo je skrivoma pričakal in iz teme izza vogala napadel s sekiro za kosti in meso z dolžino rezila 16 cm in s kuhinjskim nožem z dolžino rezila 20 cm, s katerima jo je udarjal, zbadal in rezal po glavi ter drugih delih telesa. Z napadom ni prenehal niti, ko mu je oškodovanka skušala zbežati, saj jo je nato podrl na tla, se usedel nanjo in jo z obema rokama prijel za glavo ter z glavo udarjal ob tla. Nadalje iz opisa dejanja izhaja, da je oškodovanka pri tem utrpela številne poškodbe, zaradi katerih je bilo v nevarnosti njeno življenje in za vselej uničen pomemben del njenega telesa, in sicer je utrpela več kot 20 ran v predelu lasišča glave, ki so segale do kosti, zlome lobanjskih kosti, zlome obraznih kosti, rane v predelu obušesne slinavke, v predelu uhlja, amputacijo palca leve roke, prerezanje tetiv iztegovalk drugega do četrtega prsta desne roke, rano v predelu prsnega koša ter vreznine v predelu trebuha in desnega stegna.

8. Vložnik v zvezi z zakonskim znakom grozovitosti trdi, da (i) opis kaznivega dejanja ne vsebuje konkretizacije zakonskega znaka grozovitosti, (ii) je sodišče grozovitost utemeljilo zgolj na številu poškodb, ni pa sodišče ugotovilo intenzitete bolečin in trpljenja, ki ga je utrpela oškodovanka, (iii) trpljenje oškodovanke ne odstopa od trpljenja pri klasičnemu odvzemu življenja, (iv) oškodovanka ni utrpela nobene poškodbe, ki bi sama po sebi ogrozila njeno življenje, (v) grozovitost tudi v obrazložitvi sodbe ni izkazana, (vi) ni bilo ugotovljeno ali je bila oškodovanka v času storitve dejanja pri zavesti in se je zavedala bolečin.

9. Sodišči nižje stopnje sta prepoznali objektivne kriterije grozovitosti v samem načinu delovanja obsojenca, ki je dejanje izvršil s sekiro za kosti in kuhinjskim nožem, nadalje v velikem številu zaporedoma povzročenih poškodb ter v bolečinah in trpljenju, ki jih je pretrpela oškodovanka. V zvezi z v izreku opisanimi poškodbami je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je obsojenec s sekiro za kosti ter kuhinjskim nožem oškodovanko večkrat udaril, zabodel ter rezal po glavi in drugih delih telesa. Tudi, ko mu je oškodovanka skušala pobegniti z napadom ni prenehal, temveč jo je podrl na tla in z njeno glavo udarjal ob tla. S tem je obsojenec oškodovanki povzročil številne sukcesivne poškodbe, in sicer več kot 20 ran samo v predelu lasišča glave, ki so segale do kosti, številne zlome lobanjskih in obraznih kosti, rane in vreznine na številnih delih telesa in amputacijo palca leve roke. Sodišči sta na podlagi izpostavljenih okoliščin ocenili, da je opisan način storitve dejanja za oškodovanko predstavljal trpljenje, ki je odstopalo od trpljenja ob tipičnem odvzemu življenja.

10. Kot je pravilno poudarilo drugostopenjsko sodišče je Vrhovno sodišče v svoji dosedanji praksi že pojasnilo ustaljene kriterije po katerih določeno dejanje izpolnjuje standard grozovitosti. 1 Gre za dejanja, ki so izvršena na način povzročanja hudih telesnih bolečin oziroma psihičnega trpljenja žrtve, ki po intenziteti in trajanju presegajo trpljenje ob klasičnemu odvzemu življenja. Pri tem je potrebno tudi storilčevo zavedanje in hotenje oziroma privolitev v povzročanje takšnega trpljenja žrtve, podane pa morajo biti tudi okoliščine, ki kažejo na njegovo brezčutnost, krvoželjnost ali izživljanje. Dodatno je mogoče grozovitost prepoznati tudi izven kriterija žrtvinega trpljenja, ki so objektivno oziroma kulturno še posebej srhljive. 2 Pravna teorija kot grozovit način šteje tudi sukcesivno zadajanje poškodb, ki vsaka sama zase ni smrtonosna, vendar skupaj postanejo življenjsko ogrožajoče. 3 Tako je Vrhovno sodišče v svoji dosedanji praksi prepoznalo objektivne vidike grozovitosti dejanja; v postopnem (sukcesivnem) zadajanju številnih vbodnih ran in ureznin, ko je storilec z nožem eni žrtvi povzročil skupno 25 ran, drugi pa skupno 13 ran, žrtvama pa je povzročil hude fizične bolečine in hudo psihično trpljenje, saj je dejanje spremljal tudi predsmrtni strah in zavedanje ene od žrtev, da je storilec predhodno napadel njeno hči, dejanje pa je izvrševal vpričo sovjega štiriletnega sina, 4 ko je storilec oškodovanko polil z vnetljivo tekočino in jo zažgal 5 , ko sta se sostorilca nad oškodovancem izživljala in povzročila njegovo smrt s tem, ko sta mu istočasno zadala več močnih udarcev v v predel glave, ga močno brcala, zbila na tla, ga na tleh še večkrat brcnila v glavo, v mednožje, ga metala po tleh, ga z rokama udarjala po telesu 6 in ko je bil oškodovanec ugrabljen ter tri dni zaprt v hiši, nato pa pri polni zavesti pripeljan do reke, kjer je bil nato zvezan, obtežen in utopljen. 7 Sodna praksa je prav tako utrjena v stališču, da intenziteta in trajanje bolečine kot razlikovalni element med temeljno in kvalificirano obliko umora ne sodita v opis kaznivega dejanja, temveč se v razlogih sodbe obrazloži na podlagi katerih okoliščin, navedenih v opisu dejanja sodišče šteje, da je podan kvalifikatorni način izvršitve kaznivega dejanja 8

11. Upoštevaje navedene kriterije iz ustaljene sodne prakse, v povezavi z že izpostavljenim opisom kaznivega dejanja, je pritrditi presoji v pravnomočni sodbi, da napad obsojenca, kot ta izhaja iz opisa dejanja, po samem načinu izpolnjuje standard grozovitosti v objektivnem smislu. Izpostavljene okoliščine, ki se z navedbo orodji poškodovanja in opisom poškodb, odrazijo v opisu dejanja, namreč predstavljajo način storitve dejanja, ki za žrtev pomeni povzročanje hudih telesnih bolečin in psihičnega trpljenja, ki po intenziteti in trajanju presega trpljenje ob klasičnemu odvzemu življenja. Vložnik te presoje ne more omajati s selektivnim navajanjem judikatov, saj sta sodišči nižje stopnje presojo o izpolnjenosti standarda grozovitosti utemeljili ravno na ustaljeni sodni praksi, katere bistvo je, da so bile žrtvi prizadejane poškodbe, ki niso bile usmerjene (zgolj) v odvzem njenega življenja, temveč so bile prizadejane z namenom, da se žrtvi povzroči trpljenje.

12. Vložnik dalje trdi, da naj bi sodišči grozovitost utemeljili zgolj na podlagi številčnosti poškodb, nista pa ugotovili posebnih intenzitet teh poškodb, kar naj ne bi zadoščalo za izpolnjenost zakonskega znaka grozovitosti. Kot je bilo že poudarjeno, pravna teorija kot grozovit način izvršitve šteje tudi sukcesijsko zadajanje številnih poškodb, ki v skupnem učinku postanejo smrtne. Temu je pritrdilo že tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 69064/2020, kjer je kot grozovit način izvršitve kaznivega dejanja prepoznalo postopno (sukcesivno) zadajanje številnih vbodnih ran in ureznin, ko je storilec z nožem eni žrtvi povzročil skupno 25 ran, drugi pa skupno 13 ran. Za izpolnitev objektivnega vidika grozovitosti zatorej ni relevanten očitek vložnika, da ni ugotovljena intenziteta poškodb, saj že sama številčnost poškodb pomeni izpolnitev zakonskega znaka grozovitosti. Za izpolnitev standarda grozovitosti ni potrebno, da bi sodišče ugotavljalo intenziteto posameznih poškodb, ki jih je oškodovanki prizadejal obsojenec. V zvezi z navedbami, da bi sodišče moralo intenzivnost poškodb ugotavljati z izvedencem patološke ali travmatološke stroke je ugotoviti, da obramba tekom postopka nikoli ni predlagala postavitve izvedenca patološke ali travmatološke stroke, ki bi ugotavljal stopnjo intenzivnosti poškodb, zato tega ne more uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti. Neuspešno je tudi zatrjevanje vložnika, da oškodovanka ni utrpela nobene poškodbe, ki bi sama po sebi ogrozila njeno življenje, saj iz opisa izhaja, da so vse poškodbe skupaj ogrozile življenje oškodovanke.

13. Sodišči nižje stopnje sta z jasnimi in razumnimi razlogi obrazložili trpljenje oškodovanke, ki je presegalo trpljenje pri klasičnemu oziroma tipičnemu odvzemu življenja. Tako je sodišče prve stopnje trpljenje in bolečine oškodovanke presodilo na podlagi izjave oškodovanke, na podlagi izpovedbe policistke B. B. ter na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za medicino. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, 9 da je oškodovanka med dejanjem občutila grozo spoznanja, da bo umrla, da jo je zelo bolelo in da je bilo dejanje zanjo zelo nasilno. Ocena o tem, da je oškodovanka trpela bolj, kot je to običajno za tovrstna dejanja temelji tudi na številnih intenzivnih poškodbah, ko je utrpela več zlomov lobanje in amputacijo palca. Sklepno pa je sodišče prve stopnje izpostavilo tudi, da je bila oškodovanka najdena v grozovitem stanju, ko se zaradi močne okrvavljenosti sploh ni dalo ugotoviti ali gre za moškega ali žensko. Navedeni presoji je v celoti pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe. 10 Sodišči nižje stopnje sta tako obrazložili zaključek, da je oškodovanka trpela bolečine, ki so po intenzivnosti in trajanju presegale trpljenje, ki je običajno za tovrstna ravnanja, s tem pa se kot neutemeljene izkažejo navedbe vložnika, da sodišče trpljenja oškodovanke sploh ni ugotavljalo.

14. Upoštevaje vse navedeno, ne gre slediti vložnikovim trditvam, da izrek sodbe ni konkretiziran v smislu doseganja standarda grozovitosti, saj izrek sodbe vsebuje konkretne okoliščine, ki izpolnjujejo objektivni vidik grozovitosti. Iz opisa dejanja namreč izhaja sukcesivno zadajanje številnih vbodnih ran in ureznin, po glavi ter po drugih delih telesa, nadalje udarjanje glave ob tla, s čimer vse je obsojenec deloval na grozovit način, ki je oškodovanki povzročil številne poškodbe, ki so rezultirale v hudem trpljenju in intenzivnih bolečinah oškodovanke, v nevarnosti pa je bilo tudi njeno življenje. Število in intenzivnost oškodovanki povzročenih bolečin jasno kaže na način storitve, usmerjen v prizadejanje bolečin oškodovanki, ki bistveno odstopa od namena njenega odvzema življenja. Navzven in v opisu dejanja se oškodovankino trpljenje odrazi v njenem kričanju in poskusu pobega.

15. Vložnik nasprotuje tudi razlogom sodišč nižje stopnje v delu, ko sta sodišči presodili, da so bile ugotovljene bolečine in trpljenje oškodovanke zadostne za izpolnitev standarda grozovitosti. Pri tem vložnik obširno navaja svoje videnje poškodb ter poškodbenih posledic. V tej zvezi Vrhovno sodišče poudarja, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena. Ob apliciranju navedenih postopkovnih pravil na predhodno povzete navedbe vložnika gre zaključiti, da vložnik v izpostavljenih delih, dejansko ugovarja pravilni ugotovitvi dejanskega stanja oziroma podaja lastno dokazno oceno, s čimer, upoštevaje pojasnjeno, ne more uspeti, saj ne uveljavlja nobene od možnih kršitev po prvem odstavku 420. člena ZKP.

16. V zvezi z zatrjevanji vložnika, da ni bilo ugotovljeno psihično stanje oškodovanke v času storitve dejanja ter da grozovitost ni konkretizirana niti v obrazložitvi sodbe, pregled pritožbe pokaže, da gre za materialno neizčrpane navedbe, ki jih niti zagovornik, niti obdolženec nista uveljavljala v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, čeprav za to ni bilo nobenih ovir. Ker se je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti možno sklicevati samo na kršitve, ki jih je vložnik uveljavljal v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (glej peti odstavek 420. člena ZKP), 11 vložnik v tem delu ne more uspeti, zato očitki obrambe v tem delu s strani Vrhovnega sodišča ne terjajo vsebinske presoje.

17. Vložnik nasprotuje tudi obstoju zakonskega znaka zahrbtnosti. Trdi, da iz izreka sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče razbrati zahrbtnosti kot kvalificirane oblike odvzema življenja, saj da ni razvidno, (i)da bi obsojeni zlorabil poseben odnos zaupanja, ki je obstajal med njem in žrtvijo, ker (ii) odnos zaupnosti v času izvršitve kaznivega dejanja ni več obstajal. Vložnik dodatno navaja, da konkretizacija zahrbtnosti ne izhaja niti iz obrazložitve sodbe.

18. Za izpolnjenost zakonskega znaka zahrbtnega načina pri kaznivemu dejanju umora je, upoštevaje ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, 12 potrebno ugotoviti subjektivno komponento, ki se odraža v vzpostavitvi zaupanja med storilcev in žrtvijo ter objektivno komponento, ki se odraža v taktiki delovanja storilca. Sicer drži, kot navaja zagovornik, da mora biti odnos zaupanja podan neposredno pred oziroma med storitvijo kaznivega dejanja, vendar za obstoj zaupanja zadošča tudi, da storilec žrtev manipulativno spravi v stanje zaupljivosti. 13 Zagovornik korektno povzame ustaljeno prakso Vrhovnega sodišče v kateri je sodišče prepoznalo znake zahrbtnosti, in sicer gre za primere: ko je storilec žrtev zabodel v svojem stanovanju v trenutku, ko je bil oškodovanec obrnjen s hrbtom proti njemu in njegovega napada ni zaznal in pričakoval, 14 ko je storilec zlorabil zaupanje žrtve, tako da je žrtev najprej objel nato pa jo zabodel v predel prsnega koša, 15 ko je storilec žrtev zvabil v garažo, nato pa jo od zadaj zabodel v prsni koš 16 ter ko sta storilca žrtev zvabila v klet in jo od zadaj udarila po glavi, ji zvezala roke in še večkrat udarila s topim predmetom po glavi. 17

19. Pritrditi je presoji sodišč nižje stopnje, da je zahrbtnost dejanja ustrezno opisana v izreku pravnomočne sodbe. Opisano je, da je obsojenec pri oškodovanki zlorabil odnos zaupanja s tem, da se je z njo dogovoril naj v parku na točno določenem mestu prevzame njegova pisma, zaradi česar se je oškodovanka, misleč, da obsojenca v parku sploh ni, odpravila iskat pisma. Tam pa jo je obsojenec iz zasede, skrit v temi, nepričakovano napadel, v čemer gre prepoznati njegovo taktiko oziroma zahrbtno delovanje, saj oškodovanka obsojenčevega prikritega in zvijačnega delovanja ni mogla niti pričakovati, niti zaznati.

20. Sodišči nižje stopnje sta v opisu dejanja zahrbtnost prepoznali v delu, ko je v opisu navedeno, da je obsojenec oškodovanko, s pretvezo in vztrajnimi pojasnili, da naj prebere njegova pisma, ki jih bo pustil v parku, zvabil v park, kjer jo je skrivoma pričakal in iz teme izza vogala napadel. Sodišče prve stopnje je dejanske ugotovitve o obsojenčevi zahrbtnosti podalo v 42. točki obrazložitve, kjer je pojasnilo, da je obsojenec izkoristil zaupanje oškodovanke, s katero je v zadnjem obdobju intenzivno prijateljeval, ko ji je tekom večera posredoval vrsto sporočil, češ, da ji je nastavil pisma in jo pretkano in z zvijačo spravil sredi noči v park, ob tem pa ji je sporočil, da ga tam ne bo, saj je doma, vendar jo je počakal v zasedi skrit v temi. Ob tem je sodišče izpostavilo tudi oškodovankino izpovedbo v delu, ko je opisala kako ji je bilo med dejanjem hudo, ko je pomislila, da ji bo vzel življenje ravno obsojenec, ki mu je najbolj zaupala in ga imela najbolj rada. Drugostopenjsko sodišče je pritrdilo, da opis dejanja vsebuje tudi zakonske znake zahrbtnosti, da je obsojenec ravnal zvijačno in z zlorabo zaupanja. To je obrazložilo v 38. točki sodbe, ko je prepoznalo zahrbtnost obsojenca v njegovi vztrajnosti, da oškodovanko zvabi v park, medtem, ko je trdil, da ga tam ni, vendar je oškodovanko čakal v zasedi. Sodišče druge stopnje je izpostavilo tudi, da je obsojenec oškodovanki pisal sporočila in jo vabil v park več dni (vse od 1. 9. 2022 do 4. 9. 2022), v čemer je sodišče prepoznalo, da se je obsojenec vztrajno trudil, da oškodovanka pride v park. Zaupanje oškodovanke je prepoznalo tudi v dejstvu, da je odšla v park po pisma, čeprav ji je njena mama to odsvetovala, češ da ne more biti res, da ti nekdo na javnem mestu, v parku pusti pisma. Vložniku tako ni mogoče pritrditi, da zloraba zaupanja oškodovanke ni opisano v izreku, niti obrazloženo v razlogih sodbe. Zaupanje oškodovanke je opisano s tem ko je navedeno, da je obsojenec oškodovanko skrivoma počakal v parku, kar implicira, da jo je prepričal, da njega v parku ne bo. Oškodovanka je tem njegovim navedbam verjela, mu zaupala in se počutila varno, ko je šla v park.

21. Vložnik trdi še, da prevara ne zadostuje za izpolnjenost zakonskega znaka zahrbtnosti kaznivega dejanja umora. Pritrditi je sodiščema nižje stopnje, da sta podana tako objektivni (obsojenec je oškodovanko ponoči zvabil v park, kjer jo je iz teme in izza vogala napadel) kot tudi subjektivni kriterij (obsojenec je izkoristil zaupanje oškodovanke) zahrbtnosti. Ugovori vložnika pa temeljijo na njegovi oceni, da zaupanja med oškodovanko in obsojencem ni bilo že pred dogodkom in na predpostavki, da poleg obsojenčevega zvijačnega ravnanja ni dodatnih subjektivnih okoliščin, s čimer nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar kot že navedeno ni razlog iz katerega je možno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

22. Pritrditi gre sicer vložniku, da je Vrhovo sodišče v dosedanji sodni praksi prepoznalo elemente zahrbtnosti v dejanjih, ki so se zgodili v zasebnem prostoru in ob žrtvinem zavedanju prisotnosti storilca. Vendar to nikakor ne pomeni, da je žrtvino zavedanje prisotnosti storilca ali okoliščina, da je dejanje storjeno v zasebnem prostoru konstitutiven element za izpolnitev zakonskega znaka zahrbtnosti. 18 .

23. Sklepno gre ugotoviti, da sta tako zakonski znak grozovitosti kot tudi zakonski znak zahrbtnosti po 1. točki 116. člena KZ-1 konkretizirana v izreku sodbe, zatrjevana kršitev kazenskega zakona pa tako ni podana. Iz sodbe ni razvidno, da bi prvostopenjsko sodišče v dvomu razsojalo v škodo obsojenca, niti ni razvidno, da bi bilo sodišče v kakršnikoli spoznavni stiski, temveč je o odločilnih dejstvih navedlo jasne in razumne razloge in tako ni mogoče sprejeti zagovornikovega očitka o kršitvi načela nedolžnosti. Prav tako ni mogoče ugotoviti nobene kršitve obsojenčevih ustavnih pravic ter pravic iz EKČP, ki jih sicer uveljavlja vložnik.

O zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov iz Odvetniške pisarne Planinšec

24. Tudi iz zahteve vložnikov, odvetnikov iz Odvetniške pisarne Planinšec izhaja nasprotovanje izpolnjenosti zakonskih znakov grozovitosti in zahrbtnosti. Pri tem zahteva vložnikov iz Odvetniške pisarne Planinšec ne izstopa iz okvirja obrambnih zatrjevanj v zahtevi zagovornika Žige Podobnika, ki je bila presojena v predhodnih točkah. Zakonska znaka grozovitosti in zahrbtnosti sta v predmetni zadevi ustrezno zatrjevana in tudi konkretizirana in obrazložena. V delu, ko vložniki opisujejo okoliščine glede odnosa zaupanja med obsojencem in oškodovanko ter ko navajajo lastna opažanja glede trpljenja in bolečin, ne presežejo pragu uveljavljanja razloga zmotnega oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar kot že navedeno, ni razlog iz katerega je možno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

25. V zvezi z zatrjevanim nasprotjem med listinskimi dokazi in obrazložitvijo sodbe, gre ugotoviti, da vložniki tega očitka niso predhodno uveljavljali in gre torej za neizčrpane navedbe, ki glede na že izpostavljeno določilo petega odstavka 420. člena ZKP predstavljajo materialno neizčrpane navedbe, ki jih Vrhovno sodišče ob svoji presoji ne upošteva.

26. Glede zatrjevanj vložnikov, da medicinska dokumentacija ne izkazuje kvalifikatornega znaka umora ter trditev v zvezi s stopnjo verjetnosti s katero je izvedenec ugotovil, da so bile oškodovankine poškodbe povzročene z nožem, gre zaključiti, da vložniki teh očitkov ne konkretizirajo na način, da bi jih povezali s katero od kršitev, ki jih je možno uveljavljati v skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP, niti ne razložijo potencialnega vpliva navedenih očitkov na zakonitost izpodbijane sodbe, temveč zgolj nasprotujejo dokazni oceni sodišč nižje stopnje s čimer zopet ne presežejo uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

C. 27. Zatrjevane kršitve v zahtevah za varstvo zakonitosti po navedenem niso podane, zahtevi pa sta bili deloma vloženi tudi v nasprotju z drugim in petim odstavkom 420. člena ZKP, zato ju je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

28. Upoštevaje obsojenčeve pravnomočno ugotovljene premoženjske razmere ter izrečeno zaporno kazen v trajanju petnajstih let, je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

29. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Sodbe VS RS I Ips 69064/2020 z dne 10. 2. 2025, I Ips 41847/2020 z dne 25. 3. 2023,I Ips 6813/2017 z dne 30. 1. 2020, I Ips 61829/2011-379 z dne 6. 7. 2015 in druge.

2 Veliki znanstveni komentar osebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1): 1. knjiga (ur. D. Korošec, B. Zobec et al.) Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2023, str. 352.

3 Prav tam, str. 352.

4 VS RS sodba 69064/2020 z dne 10. 2. 2025

5 VS RS sodba I Ips 41847/2020 z dne 25. 3. 2023

6 VS RS sodba I Ips 6813/2017 z dne 30. 1. 2020

7 VSRS sodba I Ips 61829/2011-379 z dne 6. 7. 2015

8 Tako tudi sodbi VS RS I Ips 341/2002 z dne 21. 10. 2005 in I Ips 41847/2020 z dne 25. 5. 2023.

9 Glej 41. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe.

10 Glej točke 32-33 obrazložitve drugostopenjske sodbe.

11 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 43646/2015 z dne 4. 6. 2020, I Ips 23520/2020 z dne16. 9. 2021 in I Ips 35185/2011-137 z dne 14. 11. 2013.

12 Glej sodbi VS RS I Ips 69064/2020 z dne 10. 2. 2025 in I Ips 55009/2013-365 z dne 26. 11. 2015.

13 Prav tam. Glej tudi sodbo VS RS I Ips 44024/2018 z dne 10. 6. 2022.

14 VS RS sodba I Ips 57045/2017 z dne 14. 1. 2021

15 VS RS sodba I Ips 27181/2016 z dne 25. 4. 2019

16 VS RS sodba I Ips 55009/2013 z dne 26. 11. 2015

17 VS RS sodba I Ips 12161/2013 z dne 16. 6. 2016

18 V zadevi I Ips 27181/2016 z dne 15. 6. 2017 je bilo na primer dejanje storjeno na dvorišču pred hišo.