Court dismisses appeal regarding admissibility of surveillance footage voluntarily handed over by victims.

Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Zagovorniki grajajo tudi na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Bistvo njihovih pritožbenih navedb je v nestrinjanju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da so posnetke nadzornih kamer policiji prostovoljno izročili oškodovanci in da do posega v elektronske naprave ni prišlo. Navajajo, da naj bi iz procesnega gradiva izhajalo, da so bili elektronski podatki selektivno preneseni na zunanje medije s strani policije, zato bi morala policija postopati po 219.a členu ZKP in torej bodisi pridobiti predhodno pisno privolitev zakonitega imetnika ali sodno odredbo. Ker tega ni storila, ni jasno, kdo je imel dejansko pooblastilo za ravnanje z napravami. Prav tako so bili posnetki preneseni na druge medije brez sledenja pravilom digitalnega zavarovanja podatkov in tako ti dokazi niso avtentični in verodostojni. V dokaznem gradivu pa tudi ni posnetka nadzorne kamere pri D., zaradi česar obramba ne more preveriti avtentičnosti podatkov in verige prenosa podatkov in je zato kršena pravica do enakosti orožij.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom IV K 59457/2023 z dne 16. 6. 2025 zavrnilo predlog zagovornikov obdolženca za izločitev dokazov, podanem na predobravnavnem naroku dne 8. 5. 2025.

2. Zoper sklep so se pritožili zagovorniki obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev dokazov ugodi, oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovorniki zatrjujejo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) z navedbami, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do posega v ustavno varovane pravice imetnikov oziroma uporabnikov nadzornih kamer, pri čemer izpostavljajo, da osebe, ki naj bi omogočile policiji vpogled v videoposnetke, za to niso bile pristojne. Vendar jim ne gre pritrditi. Sodišče prve stopnje se je jasno opredelilo do vseh za odločitev v predlogu za izločitev dokazov odločilnih dejstev. V točkah od 14 do 17 izpodbijanega sklepa je pojasnilo, da so posnetke nadzornih kamer policistom prostovoljno izročili oškodovanci (za družbo A. d.o.o. njena delavka B. B., za družbo B. d.o.o., C. C. direktorica družbe Č. d.o.o., ki ima v najemu poslovne prostore B. d.o.o., in za D. direktor navedenega društva), za katere je veljala edicijska dolžnost po drugem odstavku 220. člena ZKP ter da policisti teh posnetkov niso pridobili z nezakonito preiskavo elektronskih naprav, temveč z zasegom predmetov po 220. členu ZKP, ki so ga zaradi preiskovanja kaznivih dejanj opravili skladno s pooblastili iz 148. člena ZKP. Glede na navedeno zatrjevana kršitev ni podana.

5. Zagovorniki grajajo tudi na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Bistvo njihovih pritožbenih navedb je v nestrinjanju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da so posnetke nadzornih kamer policiji prostovoljno izročili oškodovanci in da do posega v elektronske naprave ni prišlo. Navajajo, da naj bi iz procesnega gradiva izhajalo, da so bili elektronski podatki selektivno preneseni na zunanje medije s strani policije, zato bi morala policija postopati po 219.a členu ZKP in torej bodisi pridobiti predhodno pisno privolitev zakonitega imetnika ali sodno odredbo. Ker tega ni storila, ni jasno, kdo je imel dejansko pooblastilo za ravnanje z napravami. Prav tako so bili posnetki preneseni na druge medije brez sledenja pravilom digitalnega zavarovanja podatkov in tako ti dokazi niso avtentični in verodostojni. V dokaznem gradivu pa tudi ni posnetka nadzorne kamere pri D., zaradi česar obramba ne more preveriti avtentičnosti podatkov in verige prenosa podatkov in je zato kršena pravica do enakosti orožij.

6. S povzetimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo jasne, prepričljive in tehtne razloge, na podlagi katerih je pravilno zaključilo, da posnetki nadzornih kamer niso bili pridobljeni z nezakonito preiskavo elektronskih naprav po 219.a členu ZKP, kot to poskuša prepričati obramba, ampak z zasegom predmetov od oškodovancev po 220. členu ZKP, ki so ga zaradi preiskovanja kaznivih dejanj opravili policisti v skladu s pooblastili iz 148. člena ZKP, pri čemer so sam zaseg, zavarovanje in vrednotenje posnetkov tudi ustrezno protokolirali. Podlago za tak zaključek je imelo v listinah in podatkih v spisu, ki jih je natančno povzelo v točkah 10 do 12 obrazložitve in iz katerih izhaja, da so posnetke nadzornih kamer na zunanjih medijih (CD-jih ter USB ključku) prostovoljno izročili policiji oškodovanci oziroma njihovi uslužbenci, policisti pa so jim te zunanje medije s posnetki zasegli skladno z 220. členom ZKP in jih nato pregledali ter o ugotovitvah sestavili uradne zaznamke. Pavšalnih in neizkazanih pritožbenih navedb, da naj bi prenos elektronskih podatkov na zunanje medije dejansko opravili policisti (in ne oškodovanci) ter s tem dejansko opravili preiskavo elektronskih naprav, podatki in listine spisa ne potrjujejo ter zagovorniki, ki poskušajo prepričati v nasprotno, ne morejo biti uspešni. Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati niti pritožbene navedbe, da naj osebe, ki so policiji omogočile vpogled v navedene posnetke, te pristojnosti niso imele. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 16 izpodbijanega sklepa, je za vse osebe, ki so posnetke nadzornih kamer izročile policiji, skladno z določbo 220. člena ZKP veljala dolžnost, da to storijo, saj ni šlo niti za osumljene niti za potencialne privilegirane priče, za katere edicijska dolžnost iz citirane zakonske določbe ne velja. Ker so posnetke nadzornih kamer policisti pridobili s prostovoljno izročitvijo oškodovancev in ne s preiskavo elektronskih naprav, za pregled vsebine posnetkov niso potrebovali sodne odredbe in tudi ne pisne privolitve imetnikov nadzorni kamer.

7. Neutemeljeno nadalje zagovorniki poskušajo prepričati, da bi bilo treba posnetke izločiti iz spisa tudi iz razloga, ker naj bi bili ti preneseni na druge medije brez sledenja pravilom digitalnega zavarovanja podatkov. Na takšne navedbe obrambe je odgovorilo že sodišče prve stopnje, ki je v točki 18 izpodbijanega sklepa pravilno izpostavilo, da s tovrstnimi zatrjevanji zagovorniki izražajo dvom v verodostojnost posnetkov, ki pa ne more biti razlog za njihovo izločitev ter da bo lahko obramba, v kolikor dvomi v avtentičnost posnetkov, to preverila tekom dokaznega postopka z morebitno pritegnitvijo izvedenca računalniške stroke. Enako velja tudi za pritožbene navedbe, s katerimi zagovorniki problematizirajo nezmožnost preveritve verodostojnosti fotografij, pridobljenih iz posnetkov D., ki se ne nahajajo v spisu. Tudi na te pomisleke zagovornikov je odgovorilo že sodišče prve stopnje, ki je v točkah 19 in 20 obrazložitve izpodbijanega sklepa, pravilno pojasnilo, da zagovorniki s takšnimi navajanji tudi v tem delu odpirajo vprašanje verodostojnosti dokazov, ki pa ne more biti razlog za izločitev dokazov, ampak bo predmet ocene verodostojnosti dokazov, ki jo bo sodišče prve stopnje opravilo v nadaljevanju kazenskega postopka.

8. Po ugotovitvi, da v obravnavani zadevi niso podani razlogi, zaradi katerih bi bilo treba v predlogu za izločitev navedene dokaze izločiti, je sodišče prve stopnje predlog za izločitev dokazov utemeljeno zavrnilo.

9. Po obrazloženem, ko zagovorniki tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navajajo ničesar takšnega, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče njihovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper izpodbijani sklep odmerilo sodišče prve stopnje.