Supreme Court rejects review request regarding paternity claim dismissal due to statute of limitations and DNA evidence issues.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the applicant's request for leave to appeal a final decision dismissing her paternity claim. The applicant argued that the lower courts violated procedural principles by relying solely on written submissions rather than direct statements during the DNA test preparation and failed to apply a subjective limitation period due to her reasonable belief in paternity. The court determined that the applicant did not demonstrate a significant legal issue requiring a precedent-setting review under the relevant procedural code.
Legislator headnote
AI generatedZPP 339. člen 2. odst. 1; ZPP 367.a člen 1. in 2. odst. 2: The Supreme Court grants leave to appeal only when the second-instance decision deviates from established precedent or addresses a significant legal question requiring uniform application of law, which the applicant failed to prove.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Predlog se zavrne.
[JEDRO]
Predlog se zavrne.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog predlagateljice, da se ugotovi, da je pokojni A. A. starejši, rojen ..., biološki oče B. B., poročene C., rojene ... v Ljubljani.
2. Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagateljice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
3. Predlagateljica predlaga, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede naslednjih vprašanj:
‒ "Ali je sodišče kršilo določbo 7. člena ZPP (načelo dispozitivnosti in kontradiktornosti), ko je štelo, da so merodajne le navedbe v vlogah pooblaščenke nasprotnih udeležencev, ne pa tudi njihove neposredne izjave, dane na zapisnik, s katerimi so bili pripravljeni opraviti DNK-test, ki bi potrjeval očetovstvo? Ali je to tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP?
‒ Ali mora sodišče pri presoji, ali je bila predlagateljica v opravičljivem zmotnem prepričanju o priznanem očetovstvu (zaradi vpisanega očeta v šolska spričevala in plačevanja preživnine, navedb njenega dedka in babice), uporabiti pravilo o subjektivnem roku za vložitev zahtevka za ugotovitev očetovstva, kot izhaja iz novejšega Družinskega zakonika (DZ), ter presoditi, kdaj je predlagateljica objektivno lahko izvedela za nepriznano očetovstvo oziroma ali je ravnanje prvostopenjskega kot pritožbenega sodišča, ki je napačno interpretiralo to odločilno dejstvo, bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev materialnega prava po 341. členu ZPP?
‒ Ali je (prvostopenjsko) sodišče bilo dolžno ugotoviti, ali je bil v letu 1970 v postopku dovoljenja mladoletne poroke dejansko izveden postopek zaslišanja staršev po takrat veljavnem Temeljnem zakonu, kadar od ugotovitve teh okoliščin posredno zavisi tudi vprašanje obstoja in priznanja očetovstva oziroma od tega dejstva zavisi dopustnost ugotavljanja očetovstva zaradi roka, ki je določen v Družinskem zakoniku?
‒ Ali bi moralo sodišče zaradi uveljavljenih anomalij v postopkih iz 70. let (t. i. "ukradeni otroci") uporabiti strožji dokazni standard in zahtevati trdnejše dokaze o izvedbi postopka po Temeljnem zakonu, namesto da se zadovolji zgolj s formalno ugotovitvijo, da je zahtevek za priznanje očetovstva vložen prepozno?
‒ Ali se šteje za absolutno bistveno kršitev postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP), če sodišče ne obrazloži, zakaj ni izvedlo predlaganega ključnega dokaza (DNK preizkusa), čeprav so se z njim strinjale vse stranke?
‒ Ali je v luči sodne prakse ESČP (npr. Jäggi proti Švici) dopustno zavrniti zahtevo za ugotovitev očetovstva zgolj zaradi prekluzivnega roka, če obstajajo jasni in razpoložljivi dokazi (npr. možnost DNK testa, kot tudi v konkretnem primeru pričanje samih nasprotnih udeležencev) ter če gre za edini način varstva pravice do identitete in družinskega življenja? Ali taka zavrnitev pomeni kršitev materialnega prava po 341. členu ZPP in ali taka zavrnitev pomeni tudi kršitev določila 8. člena EKČP in 53. in 54. člena Ustave Republike Slovenije, ki je prav tako materialni predpis v tovrstnih primerih?"
4. Predlog ni utemeljen.
5. Vrhovno sodišče zaradi svoje precedenčne vloge na podlagi prvega odstavka 367.a člena ZPP dopusti revizijo le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna.
6. Vrhovno sodišče je ocenilo, da predlagateljica ni izkazala izpolnjevanja zahtev iz navedene določbe, zato je predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).
7. Odločalo je v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).