Court partially allows appeal to count expired probation period due to Constitutional Court ruling.

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu A. A. na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Up 410/2022, U-I-79/24 z dne 20. 11. 2024, v določeno preizkusno dobo 1 (enega) leta, všteje čas preizkusne dobe po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 18245/2017 z dne 14. 6. 2021, pravnomočni 16. 2. 2022 in razveljavljeni s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 18245/2017 z dne 16. 11. 2023,

od 16. 2. 2022 do 16. 11. 2023.

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ustavno sodišče je odločilo, da morajo do uveljavitve drugačne zakonske ureditve, sodišča pri izreku pogojne obsodbe vštevati čas preizkusne dobe, ki je v zvezi z istim kaznivim dejanjem že pretekel do razveljavitve prejšnje pravnomočne odločbe.

Višje sodišče ugotavlja, da nobena zakonska določba v KZ-1 sodišču pri izreku nove pogojne obsodbe v novem sojenju na podlagi 426. člena ZKP, ne omogoča, da bi v novo izrečeno sankcijo vštelo že pretečeno preizkusno dobo. Razlaga po kateri naj bi sodišče lahko vštelo preizkusno dobo na podlagi prvega ali tretjega odstavka 56. člena KZ-1 pa je v nasprotju z načelom določnosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave, zato že pretečene preizkusne dobe ni mogoče vštevati z ustavno skladno razlago 56. člena KZ-1.

Višje sodišče ugotavlja, da je glede na določeno preizkusno dobo v ponovljenem postopku, ta že v celoti potekla, saj je od pravnomočnosti sodbe iz prvega sojenja do razveljavitve navedene sodbe, preteklo eno leto in devet mesecev preizkusne dobe, kar upoštevaje navedeno ustavno odločbo, narekuje vštevanje že pretečenega časa preizkusne dobe po prejšnji pravnomočni sodni odločbi do razveljavitve le-te.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo v ponovljenem kazenskem postopku obtoženega A. A., spoznalo za krivega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po drugem odstavku 263. člena v zvezi s prvim odstavkom 38. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora in denarno kazen 40 dnevnih zneskov po 50,00 EUR, v skupnem znesku 2.000,00 EUR. Glede določene zaporne kazni je odločilo, da ta ne bo izrečena, če obtoženi A. A. v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja; glede denarne kazni pa je odločilo, da se ta izvrši in da jo je obtoženec dolžan plačati v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe; določilo je tudi način izvršitve za primer, če denarne kazni ne bi bilo moč prisilno izterjati, tako da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska (100,00 EUR) določen en dan zapora. Obtožencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in sodno takso.

2. Zoper navedeno sodbo so se pritožili obtoženčevi zagovorniki, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, napačne uporabe kazenskega zakona ter zaradi odločbe o izrečeni kazenski sankciji, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in obtoženca oprosti storitve očitanega mu kaznivega dejanja; podrejeno da višje sodišče skladno z odločbo Ustavnega sodišča pri izreku pogojne obsodbe všteje tudi čas že pretečene preizkusne dobe po poprejšnji pravnomočni sodbi od pravnomočnosti do razveljavitve le te.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Obtoženčevi zagovorniki so zatrjevali, da v obravnavani zadevi obtoženi in policisti niso izpolnili zakonskih znakov nobenega kaznivega dejanja, saj je bil postopek zoper policista, ki sta opravila preizkus z alkotestom oziroma sporno uradno dejanje, ustavljen, takšno, sicer ponovljeno stališče kot že v predhodnem postopku pred sodiščem prve in druge stopnje ter v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, pa so oprli tudi na ločeno mnenje vrhovne sodnice Barbare Zobec k sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 18245/2017 z dne 16. 11. 2023. V bistvenem so ugotovitve iz ločenega mnenja tudi povzeli.

Višje sodišče glede na take navedbe ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi vendarle za osamljeno stališče zavzeto v ločenem mnenju, ki mu ni moč slediti zaradi neprepričljivosti argumentov, saj je bistveno bolj prepričljiva argumentacija zavzeta v sodbi Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi z dne 16. 11. 2023, ko je Vrhovno sodišče v točki 16 navedlo celostne in prepričljive razloge, da je v obravnavani zadevi bilo ustrezno tolmačeno, da je šlo za opravo nezakonitega uradnega dejanja in izpolnitev zakonskih znakov le-tega s strani obsojencev, kar je ugotovitev glede na vsebinsko primerljivo uveljavljanje pomislekov zagovornikov obtoženih C. C., D. D., E. E. in A. A. v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti glede uveljavljane kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

Tudi v razlogih izpodbijane sodbe v točkah 93 in 94 se je prvostopenjsko sodišče jasno in argumentirano opredelilo do tega, da je v obravnavani zadevi šlo za nezakonito opravo uradnega dejanja, pri čemer je prvostopenjsko sodišče take ugotovitve dodatno oprlo na ugotovitve dokaznega postopka, ki jih je pravilno vrednotilo kot take, da dokazujejo tudi obtoženemu A. A. naslovljen očitek in način storitve kaznivega dejanja.

5. Zmotno ugotovitev dejanskega stanja so obtoženčevi zagovorniki uveljavljali z navajanjem, da policisti, katerim naj bi bila nudena pomoč pri storitvi kaznivega dejanja nezakonitega posredovanja, sploh niso v kazenskem postopku, kar po oceni pritožnikov vodi k zaključku, da tudi obtoženemu A. A. ni moč očitati pomoči pri navedenem kaznivem dejanju, saj obtoženemu A. A. ni moč očitati, glede na ugotovitve izvedenega dokaznega postopka, da je policistoma, ki sta ustavila ministra F. F., dal kakršnakoli navodila ali nasvet za ravnanje niti dal takšnega nasveta C. C.

Tudi na ta del pritožbenih izvajanj višje sodišče odgovarja, da dajanje kakršnihkoli nasvetov in navodil obtoženega A. A. policistoma, ki sta ministra F. F. dejansko ustavila, obtoženemu A. A. ni bilo niti očitano, pač pa mu je bilo skozi ves čas kazenskega postopka očitano, da je dal nasvete in navodila kako naj storita kaznivo dejanje C. C. in E. E., kar se je izkazalo tudi z ugotovitvami dokaznega postopka (točka 100 do 101), pri čemer v zvezi s tem tudi ni moč prezreti zavzetega stališča v sodbi Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi z dne 16. 11. 2023, ko se je v točkah 19 do 21, prav tako jasno opredelilo do vsebine in s tem odločilnega prispevka obtoženega A. A. k izvršitvi kaznivega dejanja s strani C. C. in E. E., za kar sta slednja nenazadnje tudi že pravnomočno obsojena.

6. Obtoženčevi zagovorniki niso mogli uspeti niti z navajanji, da do dejanske zaustavitve ministra F. F. ni prišlo na podlagi prizadevanja obtoženega E. E., temveč kot to navaja sodba, na podlagi ravnanj obtoženega C. C., kateremu pa A. A. ni dajal nobenih navodil, pri čemer pritožniki navajajo, da se višje sodišče ni strinjalo s pritožbenimi navedbami o izostanku vzročne zveze med ravnanji A. A. in C. C.

Višje sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da se tovrstno pritožbeno navajanje očitno nanaša na presojo navedb v prvotno vodenem kazenskem postopku zoper obtoženega A. A., ki so bile s strani višjega sodišča v odločbi z dne 21. 1. 2022 v točki 9 zavrnjene, bile preizkušene tudi s strani Vrhovnega sodišča, nenazadnje pa je tudi iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe ter ugotovitev dokaznega postopka (točka 32 do 39), jasno razvidno prepoznano ravnanje obtoženega A. A. naslovljeno tudi E. E. (in C. C.), zato glede vzročne zveze med njegovim ravnanjem in ravnanji navedenih, višje sodišče nima nobenih vsebinskih pomislekov glede na navedeno argumentacijo prvostopenjskega sodišča, ki ji v celoti pritrjuje.

7. Zmotnost zaključkov prvostopenjskega sodišča so pritožniki prepoznavali tudi v oceni izpolnjenosti znakov kaznivega dejanja izrabe položaja ali domnevnega vpliva za posredovanje E. E. na policista G. G.. Pritožniki že sami v zvezi s tem opozarjajo na argumentacijo v točki 97 izpodbijane sodbe, pri čemer je v zvezi s tem potrebno upoštevati tudi nadaljnje razlogovanje prvostopenjskega sodišča v točki 98, čeprav se pritožniki z ugotovitvami sodišča niso strinjali. Vendar navedeno ne more zadoščati in privesti do drugačne ocene pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, še manj do sprejema zaključka, da je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. V navedeni točki obrazložitve je prvostopenjsko sodišče pravilno utemeljilo domnevni vpliv pravnomočno obsojenih C. C. in E. E. na druge člane sindikata, upoštevaje ne le njuno svojstvo funkcionarja Sindikata policistov Slovenije, temveč tudi druge okoliščine (sosedstvo, kolegialnost). V zvezi z navedeno argumentacijo ni moč prezreti niti razlogov izpodbijane sodbe v točkah 72 do 74, ko je o tem "razmerju", ne glede na različno navajana naslova s strani pritožnikov v pritožbi, izpovedoval celo sam G. G., zato je bližnje ali daljne sosedstvo bilo pravilno upoštevano, čeprav ni odločilno dejstvo v smislu medsebojnega poznavanja v bistveno drugačni meri kot če bi šlo zgolj za to, da sta bila tako G. G. kot E. E. le kolega policista. Tudi v zvezi s tem delom pritožbenih navedb višje sodišče ugotavlja, da se je do vsebinsko enakih pomislekov opredelilo tudi že Vrhovno sodišče v sodbi z dne 16. 11. 2023, v točkah 25 do 28, zato pritožniki s ponavljanjem nestrinjanja s takim stališčem ne morejo uspeti.

8. Končno so neutemeljene tudi navedbe pritožnikov, da sta policista H. H. in I. I., ki sta ustavila ministra F. F., to storila po svoji odločitvi, zaradi načina ministrove vožnje in ga tudi preizkusila z alkotestom, zato v njunem ravnanju ni moč prepoznati znakov kakršnegakoli kaznivega dejanja.

Do vsebinsko primerljivih pomislekov se je višje sodišče v tej odločbi že opredelilo v zvezi z navedbami pritožnikov o neizpolnjenosti znakov kaznivega dejanja v točkah 4-5 te odločbe, razen tega pa se je prvostopenjsko sodišče v točkah 58 do 65 tudi jasno opredelilo do navajanj policistov H. H. in I. I. in pravilno ocenilo, da so bila takšna navajanja neprepričljiva, kar je povezalo tudi z izvedeno dokazno oceno posameznih prič (F. F., J. J., K. K.) ter nenazadnje vsebino medsebojne komunikacije v facebook skupini. Tudi na tem mestu in v zvezi s temi navedbami pritožnikov velja opozoriti na pravnomočnost sodbe za obtoženega C. C. in E. E., ki izkazuje vsebino njunih ravnanj ter vrsto posredovanja in izrabe svojega domnevnega vpliva na policista, ki sta dejansko ustavila takratnega ministra F. F. in opravila uradno dejanje, ki ga ne bi smela opraviti. Ugotovitvam prvostopenjskega sodišča višje sodišče v celoti pritrjuje kot pravilnim, ker so te skladne s podatki spisa in oprte na zanesljive ugotovitve dokaznega postopka ter tudi prepričljivo obrazložene.

9. Za utemeljeno pa se je izkazala pritožba obtoženčevih zagovornikov v delu, da je potrebno, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča Up 410/21, U-I-79/24 z dne 20. 11. 2024, v določeno preizkusno dobo všteti tudi čas pretečene preizkusne dobe po pravnomočnosti sodbe X K 18245/2017 z dne 14. 6. 2021 od 21. 1. 2022 (pravilno: pravnomočnost je nastopila 16. 2. 2022) do razveljavitve le-te 16. 11. 2023. V zvezi s tem pritožniki še navajajo, da je prvostopenjsko sodišče v točki 113 izpodbijane sodbe navedlo nekoliko nerazumljivo obrazložitev o razlogih neupoštevanja in nevštetja pretečene preizkusne dobe glede na različno določeno trajanje le-te v prvotno vodenem in ponovljenem kazenskem postopku zoper obtoženega A. A.

Na ta del pritožbenih navedb višje sodišče najprej odgovarja, da je zatrjevana nerazumljivost do določene mere dejansko podana, netočno pa je tudi sklicevanje na to, da je sodba postala pravnomočna 20. 1. 2022, ko je bila opravljena seja višjega sodišča. Pravnomočnost sodbe, kot je tudi spisovno izkazano, upoštevaje določbo prvega odstavka 129. člena ZKP, je dejansko nastopila 16. 2. 2022.

Dejstvo razveljavitve pravnomočne sodbe z dne 16. 2. 2022 in povzemanje različno določenih preizkusnih dob v razveljavljeni sodbi ter sedaj izpodbijani sodbi, samo po sebi ne daje nikakršne podlage za vštevanje ali nevštevanje pretečene preizkusne dobe po poprejšnji (pravnomočni in v nadaljevanju razveljavljeni sodbi), kot je nespretno zapisalo prvostopenjsko sodišče, vendar navedena nerazumljivost nima bistvenega pomena in ni odločilne narave za pravilno uporabo materialnega prava, tudi v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo.

10. V zvezi z navedeno ustavno odločbo, na katero se sklicujejo tudi pritožniki in ki je pomenila podlago za spremembo izpodbijane sodbe v obsegu in na način kot izhaja iz izreka te odločbe, višje sodišče ugotavlja, da so odločbe Ustavnega sodišča obvezne (tretji odstavek 1. člena Zakona o Ustavnem sodišču). Iz navedene odločbe, sprejete 20. 11. 2024 izhaja, da je kazenski zakonik v neskladju z ustavo, ker pri izreku pogojne obsodbe ne določa vštevanja časa preizkusne dobe, ki je v zvezi z istim kaznivim dejanjem že pretekel do razveljavitve prejšnje pravnomočne sodne odločbe in da mora Državni zbor protiustavnost iz navedene točke odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Ustavno sodišče je tudi odločilo, da morajo do uveljavitve drugačne zakonske ureditve, sodišča pri izreku pogojne obsodbe vštevati čas preizkusne dobe, ki je v zvezi z istim kaznivim dejanjem že pretekel do razveljavitve prejšnje pravnomočne odločbe.

11. Višje sodišče, upoštevaje tudi točko 29 obrazložitve le-te ugotavlja, da nobena zakonska določba v KZ-1 sodišču pri izreku nove pogojne obsodbe v novem sojenju na podlagi 426. člena ZKP, ne omogoča, da bi v novo izrečeno sankcijo vštelo že pretečeno preizkusno dobo. Razlaga po kateri naj bi sodišče lahko vštelo preizkusno dobo na podlagi prvega ali tretjega odstavka 56. člena KZ-1 pa v nasprotju z načelom določnosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave, zato že pretečene preizkusne dobe ni mogoče vštevati z ustavno skladno razlago 56. člena KZ-1.

12. Ker je v obravnavani zadevi obtoženemu A. A. v prvotnem sojenju bila izrečena pogojna zaporna kazen desetih mesecev zapora in denarna kazen 40-dnevnih zneskov po 50,00 EUR (2.000,00 EUR denarne kazni), s preizkusno dobo dveh let glede določene zaporne kazni, da ta ne bo izrečena, če obtoženec v navedenem roku ne bo storil novega kaznivega dejanja, je preizkusna doba po navedeni sodbi pričela teči s pravnomočnostjo sodbe, torej od 16. 2. 2022 dalje. Ker pa je v nadaljevanju prišlo do razveljavitve pravnomočne sodbe iz prvega sojenja 16. 11. 2023, v ponovnem sojenju pa je bila obtožencu ponovno izrečena pogojna obsodba, z določeno sedemmesečno zaporno kaznijo in denarno kaznijo 40-dnevnih zneskov po 50,00 EUR (2.000,00 EUR denarne kazni) z določeno preizkusno dobo enega leta, višje sodišče po navedenem ugotavlja, da je glede na določeno preizkusno dobo v ponovljenem postopku, ta že v celoti potekla, saj je od pravnomočnosti sodbe iz prvega sojenja (16. 2. 2022) do razveljavitve navedene sodbe 16. 11. 2023, preteklo eno leto in devet mesecev preizkusne dobe, kar upoštevaje navedeno ustavno odločbo, narekuje vštevanje že pretečenega časa preizkusne dobe po prejšnji pravnomočni sodni odločbi do razveljavitve le-te 16. 11. 2023.

13. Pritožbi obtoženčevih zagovornikov je zato višje sodišče v navedenem obsegu ugodilo. Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP, ki ga mora višje sodišče vselej opraviti, pa ni zasledilo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je ob oceni, da pritožbi razen v delu, ko se je izkazala za utemeljeno, ni moč slediti, le-to v preostalem zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.