Appeal dismissed: Bankruptcy administrator's disciplinary proceedings do not automatically suspend the statute of limitations for damages claims.
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal dismissed the appellant's claim for damages regarding the right to a speedy trial, upholding the first-instance court's finding that the limitation period had expired. The appellant argued that the 18-month limitation period should have been suspended because a disciplinary proceeding against the bankruptcy administrator was ongoing at the time the bankruptcy process concluded. The court rejected this, ruling that no specific legal provision suspends the limitation period merely due to the existence of disciplinary proceedings against the administrator.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravici do sojenja brez nepotrebnega odlašanja; Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja: The mere existence of disciplinary proceedings against a bankruptcy administrator does not automatically suspend the running of the limitation period for a damages claim.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Na prekluzivni rok za vložitev tožbe zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, storjene v postopku stečaja, ne vpliva samo po sebi dejstvo, da je tekel zoper stečajnega upravitelja disciplinski postopek.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Prvostopenjsko sodišče je zavrglo del tožbe, s katerim je tožnik od prve toženke zahteval odškodnino zaradi kršitve njegove pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Presodilo je namreč, da je tožba vložena po preteku z Zakonom o pravici do sojenja brez nepotrebnega odlašanja 1 predpisanega prekluzivnega roka.
2. Tožnik se zoper sklep pritožuje. Pojasnjuje, da mu je kot zapustnikovemu upniku nastala škoda zaradi dolgotrajnosti najprej zapuščinskega postopka in potem še postopka stečaja zapuščine, ki je prvemu sledil. Poudarja, da je tekel zoper upravitelja stečaja zapuščine disciplinski postopek in opisuje njegov potek. Ker je bil disciplinski postopek z izrekom opomina pravnomočno končan 17. 2. 2021, je po tožnikovem mnenju šele tedaj začel teči 18-mesečni rok za vložitev tožbe iz ZVPSBNO, zato je tožba pravočasna. Opisuje namen in pomen disciplinskih postopkov zoper stečajne upravitelje ter dejstvo, da je v stečajnem postopku vložil "ugovor" zoper sklep o končanju stečajnega postopka z dne 15. 1. 2019. Tožnik meni, da upravitelju med disciplinskim postopkom odločitev sodišča o končanju stečajnega postopka ni mogla biti vročena in da so bili v času trajanja disciplinskega postopka prekinjeni vsi stečajni postopki, katerih upravitelj je bil. Dan - 14. 6. 2019, ko je bila pravnomočna odločba o končanju stečajnega postopka, je po mnenju tožnika le hipotetičen in zato namišljen, nestvaren, zato je potek 18-mesečnega roka, štet od tedaj, nestvaren in nezakonit.
3. Prva tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Sodišče je zavrglo del odškodninske tožbe, ker je ocenilo, da je vložen več kot 18 mesecev od tedaj, ko je bila tožniku vročena pravnomočna odločba o končanju postopka, ki naj bi trajal protipravno predolgo. Tožnik - upnik zapustnika - ne oporeka naslednjim odločilnim ugotovitvam sodišča:
- da je bil sklep o končanju postopka stečaja zapuščine, iz katerega izvira časovno zadnja od domnevnih škod, pravnomočno končan 6. 6. 2019 (ko je višje sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje o končanju stečajnega postopka); 2
- da je tožnik zadevno odškodninsko tožbo vložil 24. 6. 2021.
6. Opisani dejstvi je prvostopenjsko sodišče prav pravno ovrednotilo. Ocenilo je tako, da se skladno s četrtim odstavkom 122. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja 3 šteje, da je bil zadnja od pravnomočnih odločb, iz katerih izvira zatrjevana škoda, to je sklep o potrditvi sklepa o končanju stečajnega postopka, tožniku vročen 14. 6. 2019. Prav tako je pravilno presodilo, da je tedaj začel teči 18-mesečni prekluzivni rok, ki ga določa prvi odstavek 21. člena ZVPSBNO v zvezi z drugo povedjo prvega odstavka njegovega 19. člena.
7. Jedro pritožbe je teza, da 18-mesečni rok ni tekel ves tisti čas, v katerem je bil stečajni upravitelj v disciplinskem postopku, oziroma da je sprožen disciplinski postopek samodejno prekinil stečajnega, katerega upravitelj je bil disciplinski obdolženec. Teza ne drži. Da bi tek disciplinskega postopka zoper stečajnega upravitelja sam po sebi, torej ne da bi bila s posebno odločbo izrečena začasna prepoved opravljanja nalog, kakor koli učinkoval na upraviteljevo opravljanje nalog, kaj šele, da bi tek disciplinskega postopka sam po sebi suspendiral tek prekluzivnega roka za odškodninsko tožbo, ne določa noben zakon. Da stečajni postopek zgolj zaradi disciplinskega postopka zoper upravitelja ni bil prekinjen, je tožnik v resnici vedel, saj je sam vložil pritožbo zoper sklep o končanju stečaja in pritožbeno sodišče je o njej odločilo. Odločitev sodišča prve stopnje, da je 18-mesečni rok za vložitev tožbe zamujen, ker je neprekinjeno tekel od 14. 6. 2019, ko je minilo 8 dni od javne objave sklepa o zavrnitvi tožnikove pritožbe zoper sklep o končanju stečaja, je zato pravilna.
8. Zato in ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).
1 Uradni list RS, št. 49/06 in nasl. - v nadaljevanju ZVPSBNO.
2 Ugotovitev o tem je sodišče oprlo na izpis iz javno dostopne evidence AJPES.
3 Uradni list RS, št.126/07 in nasl. -v nadaljevanju ZFPPIPP