VSL Sodba I Cp 169/2025 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče pritrjuje razlagi prvostopnega sodišča, da 3. člen Notarske tarife dodatek predvideva zgolj v primeru, kadar notar sam uporablja tuj jezik. Gre torej za primere iz tretjega odstavka 55. člena ZN, ko ima notar specifična znanja in obvlada jezik udeleženca, zaradi česar sodelovanje tolmača ni potrebno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na plačilo 695,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2024 in zahtevek toženke na povračilo pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Podaja razlago določb 44. do 48. ter 51. do 56. člena Zakona o notariatu (ZN) ter zaključuje, da mora notar, ko ugotovi, da ena od strank ne govori jezika, ki je v uporabi, zagotoviti, da bodo izpolnjene predpostavke za veljavno sklenjen notarski zapis s prisotnostjo sodnega tolmača in sodelovanjem dveh zapisnih prič. Ker sodišče ni opravilo primerjave v razliki med obveznostmi notarja, kadar stranka ne obvlada jezika, ki je v rabi, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Določilo prvega odstavka 3. člena Notarske tarife ureja položaje, ko mora notar opraviti dodatne zadolžitve, saj sicer ne bi bilo potrebno. Tolmačenje je namreč urejeno posebej. Zato je sodišče materialno pravo uporabilo napačno.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je za svojo odločitev navedlo zadostne razloge, da jo je mogoče preizkusiti. Glede očitka protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka omenjenega člena pa pritožba utemeljitve pritožbenega razloga ne vsebuje, zato nanj pritožbeno sodišče ne more odgovoriti.

6. V obravnavani zadevi je osrednje sporno vprašanje, ali je notar za sestavo notarskega zapisa v slovenskem jeziku, pri katerem sodeluje stranka, ki tega jezika ne obvlada, zaradi česar so skladno z določiloma 51. in 55. člena ZN, prisotni tolmač in dve zapisni priči, upravičen do dodatka po 3. členu Notarske tarife. Povedano drugače, ali je 25 odstotni dodatek iz omenjenega člena predviden le v primerih, ko notar sam uporablja tuj jezik, ali tudi v primerih, ko so zaradi nepoznavanja jezika s strani stranke potrebna dodatna opravila s pritegnitvijo dveh zapisnih prič in tolmača.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlagi prvostopnega sodišča, da 3. člen Notarske tarife dodatek predvideva zgolj v primeru, kadar notar sam uporablja tuj jezik. Gre torej za primere iz tretjega odstavka 55. člena ZN, ko ima notar specifična znanja in obvlada jezik udeleženca, zaradi česar sodelovanje tolmača ni potrebno. Na pravilnost takšne razlage kažejo ostali primeri, ko ZN v postopku predvideva sodelovanje dveh zapisnih prič po prvem odstavku 51. člena ZN, pa za tovrstno dodatno aktivnost notarja za zagotavljanje vseh potrebnih pogojev za sestavo notarskega zapisa posebna nagrada za notarja ni predvidena, temveč je določeno, da stroške sodelovanja zapisnih prič in tolmača krijejo udeleženci pravnega posla (18. člen Notarske tarife). Razlaga pritožnice, po kateri je besedilo predpisa, ki notarju omogoča zvišanje tarife na račun uporabe tujega jezika, namenjeno tudi primerom, ko notar posluje in listino sestavlja v slovenskem jeziku, pri čemer se s stranko sporazumeva preko tolmača, je preširoka in v nasprotju tako z jezikovno kot tudi teleološko in sistemsko razlago ZN in Notarske tarife.

8. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.