VSL Sodba II Kp 40426/2017 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbam zagovornikov obtožencev A. A., B. B. in C. C. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o kazenskih sankcijah spremeni tako:

1. Obtoženemu A. A. po 57. in 58. členu KZ-1 se izreče

pogojna obsodba,

v kateri se mu določijo:

- za kaznivo dejanje pod točko I po prvem odstavku 213. člena KZ-1 kazen 5 (pet) mesecev zapora,

- za kaznivo dejanje pod točko II po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 34. člena KZ-1 kazen 8 (osem) mesecev zapora in

- za kaznivo dejanje pod točko III po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 34. člena KZ-1 kazen 1 (eno) leto zapora,

nato se obtožencu po 3. točki drugega odstavka in prvem odstavku 53. člena KZ določi

enotna kazen

2 (dve) leti zapora,

ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi 3 (treh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja;

2. Obtožencema C. C. in B. B. se določeni kazni zapora v okviru izrečenih pogojnih obsodb znižata na 8 (osem) mesecev zapora.

V preostalem se pritožbe zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi obsodilna sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da si je oškodovanec od večih oseb izposojal manjše zneske, tudi spomladi 2015 od obtoženega A. A. in sicer 150,00 EUR. Utemeljeno je verjelo oškodovancu, ki je opisal pogoje vračila, ki mu jih je ta obtoženec postavil, in sicer, da sta bila dogovorjena tudi za zamudne obresti v višini 50,00 EUR, rok plačila en teden, da je, ko po enem tednu ni imel denarja, A. A. dvignil dolgovani znesek na 200,00 EUR, plus 50,00 EUR za vračilo čez en teden. Sodišče prve stopnje je v točki 10 izpodbijane sodbe pravilno povzelo oškodovančevo izpovedbo, da je nato A. A. dvignil zahtevani znesek na 300,00 EUR ter istega dne zahteval, da mu do večera prinese 500,00 EUR in ga tudi klofnil. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene trditve, da zatrjevani udarec v obraz ni z ničemer izkazan. O udarcu sta izpovedovala oškodovanec in njegov oče L. D. Četudi oškodovanec zaradi tega udarca ni šel k zdravniku, niti o njem ni obvestil policije, oškodovančeva izpovedba o tem udarcu po obrazu s strani A. A. ni nič manj verodostojna.

V opisu kaznivega dejanja se zatrjujejo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja. Konkretno se zatrjuje, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, da so vsi trije obtoženci prišli k oškodovancu, da bi od njega prejeli denar, da sta mu takrat A. A. in C. C., slednji tudi že v maju 2015, grozila, A. A. pa je bil do oškodovanca že fizično nasilen pri dejanju pod točko I, za B. B. pa je oškodovanec vedel, da se ga vsi bojijo, vendar jim denarja ni izročil in je dejanje ostalo pri poskusu. Očita se jim kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja, da je dejanje storilo več oseb, v opisu kaznivega dejanja se ne zatrjuje, da naj bi oškodovanec komurkoli od treh obtožencev dolgoval denar, ampak le, da so od njega zahtevali 2.000,00 EUR, B. B. pa je zahtevo po plačilih znižal na 1.500,00 EUR. V opisu se zatrjujeta resni grožnji z razbitjem glave in da bo D. D. mrtev in da bo tudi C. C. nekaj z njim moral narediti in se bo smejal, ko bo D. D. na vozičku, zatrjuje pa se tudi, zakaj je oškodovanec te grožnje vzel resno. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, tako kot sodišče prve stopnje, da je z izvedenimi dokazi potrjeno, da si je oškodovanec izposodil bistveno manj, kot so od njega vsi trije obtoženci zahtevali, hkrati pa so grožnje z razbitjem glave in smrtjo ter da bo oškodovanec na vozičku objektivno resne grožnje, ki izpolnjujejo zakonski znak tega kaznivega dejanja. B. B. se izrecno v opisu kaznivega dejanja ne očitajo resne grožnje na škodo oškodovanca, vendar je potrebno glede na skupno delovanje vseh treh in dejstva, da je oškodovanec za B. B. vedel, da se ga vsi bojijo, ob hkrati prejetih grožnjah drugih dveh soobtožencev, verjeti, da se je oškodovanec vseh treh bal, vendar jim denarja ni izročil, zato je ostalo kaznivo dejanje pri poskusu. Pritožbeno sodišče zaključuje, da so v opisu kaznivega dejanja podani in konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, zato materialna kršitev zakona iz prve točke 372. člena ZKP ni podana.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo pod točko I obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1, pod točko II in III dveh kaznivih dejanj poskusa izsiljevanja po prvem in tretjem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Obtoženemu A. A. je določilo za dejanje pod točko I kazen šest mesecev zapora, za dejanje pod točko II deset mesecev zapora in za dejanje pod točko III kazen eno leto in štiri mesece zapora ter mu izreklo enotno kazen dve leti in sedem mesecev zapora, ki se na podlagi četrtega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obtoženec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Obtožena B. B. in C. C. je pod točko II spoznalo za kriva kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po prvem in tretjem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Obtožencema je izreklo pogojni obsodbi, v okviru katere je vsakemu določilo kazen deset mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Po 74. členu KZ-1 je odločilo, da je obtoženi A. A. dolžan plačati 250,00 EUR, kar ustreza s kaznivim dejanjem pod točko I pridobljeni premoženjski koristi. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca D. D. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 5.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2. Sodišče prve stopnje je na podlagi 4. oziroma 1. točke 357. člena ZKP zoper obtoženega A. A. zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, zoper obtoženega B. B. pa je zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1.

3. Obtožence je oprostilo povračila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačila sodne takse, dolžni pa so plačati stroške, ki so jih povzročili po svoji krivdi. Nagrada in potrebni izdatki obtoženemu B. B. po uradni dolžnosti postavljene zagovornice bremenijo proračun.

4. Zoper obsodilno sodbo so se pritožili:

- zagovornik obtoženega A. A. iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in obtoženega oprosti obtožbe oziroma obtožbo zavrne oziroma podrejeno zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje;

- zagovornica obtoženega B. B. iz pritožbenih razlogov zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagala je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje;

- zagovornica obtoženega C. C. iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz razloga po 11. točki prvega odstavka in drugega odstavka 371. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagala je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje ali pa mu v okviru pogojne obsodbe določi krajšo kazen zapora in krajšo preizkusno dobo.

5. Zagovornica obtoženega C. C. je v pritožbi zahtevala, da se pritožnika in zagovornico obvesti o sestavi senata in datumu pritožbene seje ter se jima omogoči udeležbo na njej. Zato je pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP o pritožbeni seji obvestilo vse stranke in zagovornike vseh obtožencev. Pritožbene seje so se udeležili obtoženi A. A., obtoženi B. B. ter zagovorniki odvetnica E. E., odvetnica F. F. in odvetnik G. G. Na sejo nista pristopila državni tožilec in obtoženi C. C., ki sta bila o seji senata pravilno obveščena, kar ni bilo ovira, da se seja opravi. Predsednica senata je pred začetkom pritožbene seje navzoče seznanila s spremembo pritožbenega senata, navzoči na sestavo spremenjenega pritožbenega senata niso imeli pripomb.

6. Po preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče zaključuje, da niso podane v pritožbah zatrjevane procesne in materialne kršitve. Dejansko stanje je bilo glede vseh obtožencem očitanih kaznivih dejanj v odločilnih dejstvih ugotovljeno pravilno in popolno, izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, kako sodišče prve stopnje presoja zagovore obtožencev in izvedene dokaze, opredelilo se je do nasprotij v posameznih izpovedbah oškodovanca ter utemeljeno zaključilo, da so obtožencem očitana kazniva dejanja dokazana z gotovostjo. Pri preizkusu izpodbijane sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

7. Pritožbe so delno utemeljene.

Kaznivo dejanje izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 pod točko I

8. Zagovornik obtoženega A. A. v pritožbi zatrjuje, da je obtoženec nekajkrat oškodovancu D. D. posodil manjše zneske denarja, vendar ni nikdar zahteval obresti, še posebej ne oderuških. Zagovornik očita, da oškodovancu ni verjeti, da si je izmislil izsiljevanje in klofuto, da je spreminjal svojo izpovedbo, da H. H. ni potrdil oškodovančeve izpovedbe, da si je od njega izposodil denar za obtoženega in tudi z oškodovancem ni šel k obtožencu, ko je moral vrniti denar. Priča I. I. je izpovedal, da ni njegov vzdevek J., da oškodovancu ni posodil denarja in šel z njim k obtoženemu, ko je vrnil denar. Obtoženi ni udaril oškodovanca, ki ni konkretno izpovedal, s kom točno naj bi šel k obtoženemu domov ter graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je sledilo izpovedbi oškodovanca v celoti, pričam I. I. in H. H. pa ne in se do njunih izpovedb tudi ni opredelilo. Zagovornik trdi, da je sodišče prve stopnje obtoženca za to kaznivo dejanje obsodilo zgolj na podlagi izpovedbe oškodovanca, da tudi zatrjevani udarec v obraz ni z ničemer izkazan, ker oškodovanec ni šel k zdravniku in ni o njem obvestil policije, zato je dejansko stanje glede tega kaznivega dejanja zmotno oziroma pomanjkljivo ugotovljeno, ker sodišče ni upoštevalo izpovedb prič I. I. in H. H., obtoženi pa kaznivega dejanja ni storil in zato si na škodo oškodovanca ni pridobil protipravne premoženjske koristi v višini 250,00 EUR, zato je sodba nezakonita tudi v delu, ki obtoženemu nalaga plačilo 250,00 EUR.

9. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da si je oškodovanec od večih oseb izposojal manjše zneske, tudi spomladi 2015 od obtoženega A. A. in sicer 150,00 EUR. Utemeljeno je verjelo oškodovancu, ki je opisal pogoje vračila, ki mu jih je ta obtoženec postavil in sicer, da sta bila dogovorjena tudi za zamudne obresti v višini 50,00 EUR, rok plačila en teden, da je, ko po enem tednu ni imel denarja, A. A. dvignil dolgovani znesek na 200,00 EUR, plus 50,00 EUR za vračilo čez en teden. Sodišče prve stopnje je v točki 10 izpodbijane sodbe pravilno povzelo oškodovančevo izpovedbo, da je nato A. A. dvignil zahtevani znesek na 300,00 EUR ter istega dne zahteval, da mu do večera prinese 500,00 EUR in ga tudi klofnil. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene trditve, da zatrjevani udarec v obraz ni z ničemer izkazan. O udarcu sta izpovedovala oškodovanec in njegov oče L. D. Oškodovančev oče je v zvezi z opisom dogodka konec septembra 2015, ko so vsi trije obtoženci prišli na dom oškodovanca in vpričo njegovih staršev zahtevali vračilo B. B. 2.000,00 EUR, pojasnil, da je takrat sina vprašal, koliko je A. A. dolžan, in mu je ta odgovoril, da 200,00 do 300,00 EUR in da vsakič dvigne, koliko mu je dolžan, da ga je udaril, ker mu ni pravočasno vrnil in da mora sedaj vse vrniti B. B. Oškodovanec je na zaslišanju v preiskavi 9. 5. 2018 izpovedal, da ga je ob zahtevi, da mu do večera prinese 500,00 EUR, A. A. klofnil. Na zaslišanju 8. 4. 2019 je to klofuto opisal z besedami, da mu je A. A. dal "plesko", nato pa pojasnil, da ga je udaril z roko po obrazu. Četudi oškodovanec zaradi tega udarca ni šel k zdravniku, niti o njem ni obvestil policije, oškodovančeva izpovedba o tem udarcu po obrazu s strani A. A. ni nič manj verodostojna.

10. Prav ima pritožnik, da ima vzdevek J. priča H. H. in ne I. I. Je pa oškodovanec omenjal, da je A. A. takrat vrnil samo 450,00 EUR, da je šel do človeka, ki dela v M. v S. in mu vsi pravijo J. (zaslišan v preiskavi 9. 5. 2018). H. H. je kot priča potrdil, da je prodajal ... in da je bil njegov vzdevek J. Res je oškodovanec na zaslišanju 8. 4. 2019 na vprašanje, kdo je J., povedal, da je to I. I., in da je priča I. I. to zanikal, vendar se je po presoji pritožbenega sodišča oškodovanec v svoji izpovedbi, ko je bil drugič zaslišan glede tega, katera oseba ima vzdevek J., očitno zmotil. Vendar navedeno dejstvo ne vnaša dvoma v njegovo resnicoljubnost.

11. Ne drži, da se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo do izpovedb prič I. I. in H. H., saj je o tem najti razloge v točki 19 izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da priča I. I. izpovedbe oškodovanca (ki je zaslišan v preiskavi 9. 5. 2018 povedal, da je šel po zahtevi A. A., da mu prinese 500,00 EUR, do I. I., ki dela v M. v S., kateremu pravijo J., in ga prosil, da mu posodi 250,00 EUR in če gre z njim in je ta dejansko šel z njim do A. A. domov in je takrat oškodovanec slednjemu dal 500,00 EUR), ni potrdil. Zanikal je, da bi za oškodovanca A.

A. nesel denar, da bi bil pri A. A. doma, ter povedal, da je njegov vzdevek "K." in ne J. Priča H. H. ni potrdil izpovedbe oškodovanca, da ga je prosil, da gre z njim do A. A. in da si je od njega izposodil 250,00 EUR, je pa potrdil, da si je oškodovanec od njega nekajkrat sposodil manjše zneske 50,00, 70,00, 100,00 EUR, nikoli pa 250,00 EUR skupaj. V točki 19 je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo, da kljub temu, da priči nista potrdili oškodovančeve izpovedbe, da si je od katerega od njiju izposodil denar zaradi vračila dolga A.

A., ko je hkrati ugotovilo, da je oškodovanec tekom postopka različno izpovedoval glede zneskov in oseb, od katerih naj bi si izposodil denar, v tem delu njegove izpovedbe ne gre za odločilna dejstva glede na v opisu kaznivega dejanja navedeno konkretizacijo zakonskih znakov izsiljevanja, s čimer se tudi pritožbeno sodišče strinja. Sploh pa tudi zato, ker je sodišče prve stopnje v točki 19 presodilo, da so se vsi navedeni družili, kar je potrdil oškodovančev oče, upoštevalo pa je tudi vpliv poteka časa od storitve kaznivega dejanja do podaje ovadbe na policiji in do prvega zaslišanja po preteku treh let in do drugega zaslišanja po preteku štirih let in je v tem videlo razlog, zakaj je oškodovanec zamenjal imeni prič I.

I. in H. H., hkrati pa je tudi oškodovanec sam pojasnil na enem od zaslišanj, da je bil zmeden, ko je bil vprašan, zakaj izpoveduje različno. Oškodovančev oče je potrdil oškodovančevo izpovedbo, ko mu je navedel, da ga izsiljujejo, da ga je eden klofnil, in je zato sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je izpovedba oškodovanca v zvezi s tem kaznivim dejanjem prepričljiva in verodostojna, tako glede izposoje denarja, višine dolga, višine obresti, zahtev po višjem znesku 300,00 in nato 500,00 EUR ter glede uporabe sile, kar je konkretno obrazložilo tudi v točki 20 izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče zato ne sprejema pritožbenih navedb, da si je to izsiljevanje in klofuto oškodovanec izmislil, saj je o tem izpovedoval na sodišču, da mu je klofuto omenjal, je potrdil tudi oškodovančev oče. Sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do izpovedb prič I. I. in H. H., vendar ju je ocenilo kot delno neverodostojni priči, kar je tudi pojasnilo, pravilno je ugotovilo, da je obtoženi A. A. tudi z uporabo sile dosegel, da mu je oškodovanec vrnil več denarja, kot mu je bil dolžan in da si je zato obtoženi A. A. na škodo oškodovanca pridobil najmanj 250,00 EUR, kar predstavlja protipravno premoženjsko korist.

Skladno z določbo 74. člena KZ-1, po kateri nihče ne sme obdržati premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem, je pravilno odločilo, da je obtoženec dolžan plačati 250,00 EUR, saj si je tako premoženjsko korist s tem kaznivim dejanjem tudi pridobil.

Kaznivo dejanje poskusa izsiljevanja po prvem in tretjem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 pod točko III

12. Zagovornik obtoženega A. A. zmotno trdi, da prisotnost obtoženega A. A. pri tem kaznivem dejanju v Ljubljani 28. 11. 2015 ni dokazana. To pritožbeno trditev prepričljivo ovržejo razlogi izpodbijane sodbe v točki 35, saj sodišče prve stopnje verjame oškodovancu, ki je kot osebo, ki ga je takrat udarila v glavo, prepričljivo prepoznal A. A., oškodovančevo izpovedbo v tem delu pa sta potrdila tudi njegova starša, katerima je povedal, da je med napadalci prepoznal A. A. Oškodovanec je izpovedal, da sta bila poleg A. A. tam še dve osebi in opisal celoten dogodek, da ga je A. A. takoj udaril v glavo, zato je padel na tla, na tleh ležečega so ga brcali, snemali s telefonom in zahtevali, da je za posnetek izjavil, da je B. B. dolžan 2.000,00 EUR in C. C. 500,00 EUR, kar je tudi storil zaradi strahu pred njimi, denarja pa jim ni izročil in je dejanje ostalo pri poskusu. Oškodovančevo izpovedbo, da je bil v tem dogodku poškodovan, potrjujejo izpovedba policistke N. N., fotografije v albumu fotografij ter izvid UKC, ki izkazuje katere poškodbe je tistega večera utrpel oškodovanec.

13. V točki 36 izpodbijane sodbe se je sodišče prve stopnje opredelilo do obtoženčevega zagovora, v katerem je zatrjeval alibi in sicer, da je bil takrat doma s partnerko in sta istega dne gledala boksarski spektakel, kar naj bi potrjeval tudi dokaz (priloga B3) in sicer objava boksarskega spektakla Fury - Klitschko. Zagovornik zatrjuje, da je tudi obtoženčeva partnerka priča O. O. potrdila obtoženčev alibi, da sta bila ves čas doma in sta gledala boksarski spektakel in da priči O. O. sodišče neutemeljeno ne verjame zaradi osebne povezanosti z obtoženim. Zagovornik trdi, da si je prisotnost obtoženca v Ljubljani oškodovanec izmislil, da je večkrat spreminjal svoje izjave o tem, kdo je bil v tem dogodku prisoten, da je v zapisniku o sprejemu ustne ovadbe navajal, da je bil v dogodku prisoten B. B., pa je to spremenil, da je B. B. dokazal, da v dogodku ni bil prisoten, ker je bil na strokovni ekskurziji v Beogradu, da je oškodovanec izpovedoval, da ga je v dogodku tepel tudi C. C., čeprav ga v ovadbi ni omenjal in na zaslišanju C. C. ni prepoznal, zato si je izmislil C. C. navzočnost. Zagovornik ocenjuje, da je oškodovanec izpovedbe prilagajal glede na trenutne potrebe postopka oziroma njegove težnje za pridobitev odškodnine in da sodišče prve stopnje zmotno to pripisuje oškodovančevi zmedenosti in oddaljenosti dogodka. Oškodovanec naj bi si stvari izmislil že glede dejanj pod točko I in III, da sodišče njegovi izpovedbi ne bi smelo slediti, zato vztraja, da to kaznivo dejanje obtožencu ni dokazano, ker ga ni storil, ker takrat ni bil v Ljubljani in mu tudi ni dokazano, da je oškodovanca snemal s telefonom in zahteval, da je za posnetek izjavil, da B. B. dolguje 2.000,00 EUR in C. C. 500,00 EUR in da je takšno ravnanje A. A. izmišljeno, ker ga ne potrjuje noben dokaz. Takšen posnetek, ki ga zatrjuje oškodovanec, ne obstaja.

14. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe kot neutemeljene, saj ostajajo zgolj na ravni nestrinjanja z razlogi izpodbijane sodbe, v kateri pa sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je oškodovanec zaslišan v postopku nekoliko spreminjal svojo izpovedbo glede tega dejanja, kar je pojasnilo v točki 37. Ugotovilo je, kar zatrjuje tudi pritožnik, da je v kazenski ovadbi oškodovanec navajal sodelovanje B. B., v preiskavi in na glavni obravnavi pa C. C., vendar je ocenilo, da ta okoliščina ni ključnega pomena pri presoji verodostojnosti oškodovanca v delu njegove izpovedbe, v kateri pa je prepričljivo pojasnil, da ga je takrat fizično napadel obtoženi A. A., saj ga je prepoznal. Pri tem pritožbeno sodišče pripominja, da zato ni ključno oškodovančevo poimensko navajanje drugih dveh sostorilcev o udeležbi pri tem kaznivem dejanju, ob tem, da se B. B. in C. C. to kaznivo dejanje ne očita, ker je oškodovanec izpovedal, da drugih dveh napadalcev poleg A. A. ni prepoznal, je pa opisal, da so bile tam tri osebe in so ga na tleh tudi brcale ter poškodovale. Opisal je tudi ravnanje A. A. v zvezi s snemanjem s telefonom in zahtevo po izjavi, da dolguje določene zneske B. B. in C. C. Pritožbeno sodišče sprejema tudi razloge izpodbijane sodbe v točki 36, ko sodišče prve stopnje navaja, da ne verjame obtoženčevemu alibiju, da je bil kritičnega dne tudi zvečer doma v S. in gledal boksarski dvoboj. V tem delu izpovedbi njegove partnerke O. O. ni sledilo, ker jo je zaradi osebne povezanosti z obtožencem ocenilo kot pristransko, tudi zaradi podrobne izpovedbe oškodovanca, ki je potrjena z izpovedbama njegovih staršev. Hkrati je ugotovilo, da dokaz, ki naj bi potrjeval alibi in ga je obramba vložila v spis na predobravnavnem naroku, izkazuje zgolj napoved športnega dogodka istega dne ter da ura boksarskega dvoboja iz te napovedi ni razvidna, zato ta najava dogodka sama po sebi ne dokazuje, da je obtoženec ta dvoboj tudi gledal kritičnega dne zvečer, hkrati pa je upoštevati, da točen čas kaznivega dejanja v obtožbi ni opredeljen, določeno je le, da se je odvil 28. 11. 2015 zvečer.

15. Sodišče prve stopnje je zaslišalo pričo policista P. P., ki je sprejel ovadbo od oškodovanca kritičnega dne in je izpovedal, da oškodovanec takrat ni bil zmeden, saj sicer od njega ovadbe ne bi sprejel, temveč bi poklical reševalce. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izvid UKC na listovni številki 14 - 15 izkazuje, da je bil oškodovanec po pretepu pregledan 28. 11. 2015 ob 23.54 uri, policist P. P. pa je oškodovančevo ovadbo sprejel na zapisnik naslednjega dne ob 01.25 uri. Zagovornik ne upošteva, da je bil v tem pretepu zaradi udarca in brc oškodovanec poškodovan, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v točki 37. V izpodbijani sodbi je v točki 14 sodišče prve stopnje navedlo, da izpovedba policista P. P., da v kolikor bi bil oškodovanec ob podaji ovadbe zmeden, ovadbe ne bi sprejel, temveč bi poklicali rešilca, nima posebne teže, ker je priča P. P. povedal, da se stanja oškodovanca ne spomni. Kot bolj realno in prepričljivo je ocenilo izpovedbo policistke N. N., ki je na oškodovancu videla poškodbe, jih fotografirala in izdelala album fotografij, takrat je oškodovanec prišel na policijo in prijavil, da je bil pretepen pred kazinojem in da se je zaradi ustrahovanja bal za svoje življenje in da je bil prestrašen. Poškodbe so potrjene z zdravstveno dokumentacijo in fotografijami, zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča v izpodbijani sodbi pravilno ocenjeno, da je bil ob podaji prijave oškodovanec zmeden, kot je tudi sam povedal, v nadaljevanju pa je bil z veliko časovno odmaknjenostjo večkrat zaslišan v preiskavi in na glavni obravnavi.

16. Ko je bil oškodovanec prvič zaslišan, je pojasnil, da sta bili zraven A. A. še dve osebi, da je takrat mislil, da je bil B. B., vendar ni bil on, A. A. pa je sigurno bil. Na naslednjem zaslišanju je omenjal C. C., ter na obeh zaslišanjih pojasnil, da so ga ob tem snemali in je moral izjaviti, koliko je dolžan B. B. in C. C. Omenjal je C. C., in ko je bil vprašan, zakaj sedaj izpoveduje drugače, je povedal, da se je sedaj spomnil, zakaj je tako izpovedoval prejšnjič, da ga je odvetnica trikrat popravljala na zaslišanju ali je bil C. C. ali A. A. in sploh ni več vedel, kdo je ta gospa in da mu je odvetnica večkrat rekla: "ali je bil A. A. ali je bil C. C." in da se je to zgodilo, še preden je bila njegova izpovedba zapisana v računalnik ter da ga je odvetnica zmedla s svojimi vprašanji. Po predočbi, da C. C. za to dejanje sploh ni v kazenskem postopku, se je začudil z besedami: "kako da ne", ker je zatrjeval, da je bil C. C. zraven A. A., pri tem pa je vztrajal tudi na zadnjem zaslišanju na glavni obravnavi 21. 9. 2023. Dejstvo je, da se to kaznivo dejanje B. B. in C. C. ne očita, zato te navedbe oškodovanca tudi po presoji pritožbenega sodišča ne vplivajo na oceno verodostojnosti njegove izpovedbe o treh napadalcih in da je med njimi z gotovostjo prepoznal A. A., kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v točkah 37 in 38, ko je zaključilo, da je tudi to kaznivo dejanje obtožencu dokazano glede vseh odločilnih dejstev, ki se zatrjujejo v opisu kaznivega dejanja, v objektivnem in subjektivnem delu, ter da je dejanje ostalo pri poskusu, ker denarja storilcem ni izročil. Teh sodbenih zaključkov ne more omajati niti pripomba zagovornika v pritožbi, da posnetek, ki ga zatrjuje oškodovanec, ne obstaja. Zagovornik spregleda, da je oškodovanec povedal, da so ga snemali, in ni rekel, da so ga snemali z njegovim telefonom, zato tudi ne more razpolagati s tem posnetkom, saj to pomeni le, da ga nima in ga zato tudi ni mogel predložiti kot dokaz.

Kaznivo dejanje poskusa izsiljevanja po prvem in tretjem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 pod točko II

17. Sodbo glede tega kaznivega dejanja, ki se očita obtoženim A. A., B. B. in C. C.izpodbijajo vsi trije zagovorniki. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da je to kaznivo dejanje vsem trem obtožencem dokazano v obsegu in na način, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja. Obtožencem se očita, da so konec septembra 2015 vsi trije obtoženci prišli pred dom oškodovanca, da bi od njega prejeli denar, da je B. B. zahteval plačilo 2.000,00 EUR, nato zahtevo znižal na 1.500,00 EUR, da sta oškodovancu takrat grozila A. A. (z razbitjem glave in da bo mrtev) ter C. C. (da bo on tudi z njim moral nekaj narediti in da se bo smejal, ko bo oškodovanec na vozičku), oškodovanec pa je njihove grožnje vzel resno in se jih je bal, ker je bil A. A. do njega že fizično nasilen pri dejanju pod točko I, C. C. pa mu je v maju 2015 preko družabnega omrežja grozil (da ga bo potopil za njegova dejanja, da bo oškodovanec pokojnik, da ne ve, kakšne bodo posledice, naj se ne igra, da ga je treba nalomit, da ga bo "naluftau"), za B. B. pa je vedel, da se ga vsi bojijo, vendar je izsiljevanje z grožnjami ostalo pri poskusu, ker jim denarja ni izročil.

18. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je oškodovanec glede posameznih nebistvenih okoliščin izpovedoval drugače, ko je opisoval posamezne historične dogodke, ki pa jih ni ocenilo kot bistvenega pomena, ker ne pomenijo konkretizacije zakonskih znakov posameznega očitanega kaznivega dejanja, do česar se je pri vsakem kaznivem dejanju v razlogih sodbe tudi opredelilo. Ugotovilo je, da si je oškodovanec od obtožencev večkrat izposojal manjše zneske, da sta to potrdila tudi A. A. in B. B., da je šlo za več primerljivih dogodkov, da oškodovanec na koncu ni več vedel, komu je dolžan in koliko, kar se je posebej izkazalo tudi pri kaznivem dejanju pod točko II, kjer sta bila navzoča oškodovančeva starša, ki sta potrdila, da so vsi trije obtoženci prišli do oškodovanca, da so ga izsiljevali, da so mu grozili, hkrati pa nobeden od obtožencev na izrecna večkrat postavljena vprašanja obeh staršev, koliko jim je oškodovanec dolžan, tega niso želeli povedati, oškodovanec pa jima je takrat rekel, da je A. A. dolžan od 200,00 do 300,00 EUR in da mora sedaj vse vrniti B. B.

19. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da so tudi ti očitki potrjeni z izpovedbo oškodovanca, izpovedbama njegovih staršev, ter tudi iz posnetka pogovora, ki ga je posnela oškodovančeva mama R. D. Da je ob tem dogodku B. B. od oškodovanca zahteval 2.000,00 EUR in nato zahtevo spustil na 1.500,00 EUR pa izhaja tudi iz zagovora B. B. Presodilo je, da sta oškodovančeva starša potrdila A. A. grožnje o razbitju glave in da bo oškodovanec mrtev, in C. C., da se bo smejal, ko bo oškodovanec na vozičku.

20. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da poleg izpovedbe oškodovanca in njegovih staršev ter zagovora B. B., dogajanje tega dne potrjuje tudi posnetek, ki ga je napravila oškodovančeva mati. Zagovornica obtoženega C. C. v pritožbi trdi, da je ta posnetek nedovoljen dokaz, ker obtoženec ni vedel, da se pogovor snema, da je bilo s snemanjem poseženo v njegovo pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave RS in da zvočno snemanje oškodovančeve matere ni bil nujen poseg v obtoženčeve ustavne pravice ter da bi se isti cilj lahko doseglo z blažjim posegom ali celo brez posega v ustavne pravice obtoženca. Zatrjuje, da so sporni posnetki pogovora nastali septembra 2015, da pa je oškodovanec ustno ovadbo zoper C. C. podal šele 29. 11. 2015, torej dva meseca po dogodku in da zato pri snemanju ni šlo za nujen poseg v ustavno zagotovljene pravice obtoženca, zato ta poseg ne prestane strogega testa sorazmernosti in da bi obtoženec svojo osebno varnost in dostojanstvo, če je bila ta s strani C. C. dejansko ogrožena, lahko zavaroval že s prijavo policiji med dogodkom ali takoj po dogodku. Zatrjuje, da ni šlo za primeren, nujen in sorazmeren poseg v zasebnost obtoženega C. C., da bi bila sorazmernost podana le, če v tistem danem trenutku oškodovanec ne bi imel na razpolago nobenih drugih dokazov in če bi se mama ali oškodovanec takoj obrnila na policijo in posnetek tudi izročila. Ker sodišče prve stopnje predlogu zagovornice za izločitev posnetka ni sledilo, je podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba opira na nedovoljen dokaz.

21. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe kot neutemeljene in se v izogib ponavljanju sklicuje na pravnomočna sklepa Okrožnega sodišča v Kranju I K 40426/2017 -113 z dne 30. 10. 2020 (sodišče je predlog zagovornika obtoženega A. A. za izločitev zgoščenke s posnetkom pogovora pred blokom oškodovanca iz septembra 2015 v prilogi A1 in uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja PP Kranj z dne 19. 11. 2016 na list. št. 28 do 34 - gre za prepis pogovora iz posnetka, ter zapisnika o zaslišanju priče policista T.

T., ki je napravil prepis pogovora v navedenem uradnem zaznamku, kot neutemeljen zavrnilo) ter sklepa I K 40426/2017 -145 z dne 1. 2. 2021 (sodišče je predloga zagovornice obtoženega C. C. in zagovornice obtoženega B. B. za izločitev istih dokazov, kot so bili prej navedeni, zavrnilo kot neutemeljena) v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 40426/2017 -173 z dne 7. 10. 2021 (s katerim je višje sodišče pritožbe zagovornikov vseh treh obtožencev zoper prej navedena sklepa zavrnilo kot neutemeljene). Iz pravnomočnega sklepa, da se zavrnejo predlogi obrambe vseh treh obtožencev za izločitev predlaganih dokazov, povezanih s posnetkom pogovora, ki ga je naredila oškodovančeva mati, izhaja, da je bilo s snemanjem pogovora med obtoženci in oškodovancem ter njegovimi starši poseženo v pravico do zasebnosti obtožencev, ker ti s snemanjem pogovora niso bili seznanjeni in vanj niso mogli privoliti, da pa je bil poseg v pravico do njihove zasebnosti dopusten.

Ob upoštevanju testa sorazmernosti iz 15. člena Ustave RS sta sodišči prve in druge stopnje presodili, da je prišlo do neposredne kolizije med pravico oškodovanca do osebnega dostojanstva in osebne varnosti ter pravico do zasebnosti obtožencev. Da sta bila izpolnjena elementa primernosti in nujnosti, sta sodišči prve in druge stopnje sklepali iz okoliščin konkretnega primera (poprejšnji odnosi med oškodovancem in obtoženima A. A. in C. C., prihod vseh treh obtožencev na dom oškodovanca, njihova zahteva, da se pogovora udeležijo starši oškodovanca, strah slednjega, ki se je nenazadnje odražal v kasnejši preselitvi celotne družine iz S. v Ljubljano in sloves obtožencev v ožjem življenjskem okolju oškodovanca), zato je bilo snemanje pogovora primerno sredstvo za obrambo pravice oškodovanca do dostojanstva in osebne varnosti in da je bil namen snemanja lahko le obramba pravice oškodovanca, da posnetek priloži kazenski ovadbi in z njim dokazuje obstoj kaznivega dejanja, storjenega na njegovo škodo.

Poseg v pravico do zasebnosti obtožencev je bil nujen, ne glede na prisotnost staršev oškodovanca, da je problematiziran posnetek nastal septembra 2015, da pa se obtožencem očita tudi ravnanje pred in po nastanku tega posnetka, o čemer starša nista mogla izpovedati, okoliščine celotnega ravnanja pa izhajajo tudi iz spornega posnetka. Časovni razkorak med nastankom posnetka in podajo kazenske ovadbe ni tolikšen, da bi omajal zaključke sodišča prve stopnje o nujnosti posega v pravico do zasebnosti obtožencev. Ob tehtanju pravic v koliziji v konkretnem primeru sta sodišči prve in druge stopnje, s čimer se v pritožbenem odločanju strinja tudi pritožbeno sodišče, pravilno odločili, da ima pravica oškodovanca do osebne varnosti in dostojanstva prednost pred pravico obtožencev do zasebnosti.

Ker zagovornica obtoženega C. C. zgolj ponavlja svoja stališča, ki so bila že pravnomočno zavrnjena in zgolj prepisuje svoj predlog za izločitev dokazov, pritožbeno sodišče zavrača pritožbene trditve, da je posnetek pogovora kritičnega dne nedovoljen dokaz, kar hkrati pomeni, da sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in je sodišče prve stopnje lahko sodbo oprlo tudi na ta posnetek, ki pa nenazadnje ni edini in izključni dokaz, na katerem temelji presoja sodišča prve stopnje, da je kaznivo dejanje vsem trem obtoženec dokazano v objektivnem in subjektivnem delu.

22. Sodišče prve stopnje je v dokazni oceni poleg personalnih listinskih dokazov upoštevalo tudi navedeni posnetek pogovora, ter pogovor med C. C. in D. D. preko Facebook sporočil ter overjen prepoved korespondence med B. B. in oškodovancem na Messenger profilu "U. U.", katerega je uporabljal oškodovanec, kar je v preiskavi sam potrdil.

23. V zvezi s tem kaznivim dejanjem sodišče prve stopnje ugotavlja, da so očitki potrjeni z izpovedbo oškodovanca, njegovih staršev, posnetkom pogovora, ki ga je napravila mama, z uradnim zaznamkom z dne 19. 11. 2017, ki ga je po poslušanju in zapisu vsebine pogovora sestavil policist T. T. Posnetek je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi poslušalo, razpolagalo je tudi s prevodom pogovora in ugotovilo, da je dogajanje potekalo tako, kot so izpovedale priče, potrjuje pa tudi posnetek pogovora. Kljub ugotovitvi, da je bil posnetek deloma nejasen in da so se glasovi slabše slišali, pa je razpoznalo bistvo pogovora, kar je tudi pojasnilo v izpodbijani sodbi in sicer, da so vsi trije obtoženci prišli takrat do oškodovanca, vsi skupaj zahtevali denar, da so si hoteli pridobiti protipravno premoženjsko korist, da je B.

B. zahteval 2.000,00 EUR in je nato znesek znižal na 1.500,00 EUR ter da je tudi s posnetkom pogovora in uradnim zaznamkom z zapisom vsebine pogovora potrjen očitek, da je A. A. grozil oškodovancu z razbitjem glave in da bo mrtev. Grožnja C. C., da se bo smejal, ko bo oškodovanec na vozičku, so potrdili oškodovanec ob prvem zaslišanju v preiskavi in njegova starša. V sodbi je navedlo razloge, zakaj je oškodovanec vse te grožnje vzel resno in zakaj se jih je bal, kar se zatrjuje tudi v opisu kaznivega dejanja in je z izvedenimi listinskimi dokazi tudi potrjeno, da je obtoženi A.

A. oškodovancu že pri prvo očitanem kaznivem dejanju uporabil fizično silo, ko ga je udaril po obrazu ob zahtevi za vračilo dolga v znesku 500,00 EUR ter zaradi groženj C. C. oškodovancu v maju 2015, ki so izkazane s pogovorom preko sporočil Fb, v prilogah C1 do C26 in s prevodom v spisu, kar vse je navedeno v sodbi v točkah od 24 do 33. Sodišče prve stopnje zagovoroma obtoženih A. A. (da je bil tam slučajno in da je bil pri pogovoru samo zraven) ter B. B. (da je tja prišel izključno zaradi svojega dolga ter da so se takrat s C. C. in A.

A. v lokalu naključno srečali) ni verjelo, utemeljeno je ocenilo, da so prišli tja skupaj zato, da bi od oškodovanca pridobili čim več denarja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so pri dejanju sodelovali vsi trije, ker to potrjuje tudi posnetek pogovora. Prav tako je verjelo oškodovančevi izpovedbi, da so glede izterjave dolgov večkrat delovali skupaj in da če si bil dolžan enemu, si dolgoval vsem, zato je sodišče prve stopnje ocenilo, da so vsi trije obtoženci takrat izpolnjevali zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja.

V sodbi je ugotovilo, da so obtoženci posojali denar tudi za oderuške obresti, oškodovanec pa je izpovedal, da so višino dolgov tudi samovoljno višali, iz posnetka pa izhaja, da obtoženci na izrecne večkratne pozive staršev, da naj povedo, koliko jim je njihov sin dolžan, tega niso hoteli povedati. Ocenilo je, da si je oškodovanec sposodil manj, kot so od njega vsi trije zahtevali, kar je potrjeno s posnetkom, saj je B. B. na vprašanje izrecno povedal, da je dolžan manj, pa je vseeno zahteval 2.000,00 EUR od oškodovanca, znižal znesek na 1.500,00 EUR, v zagovoru pa to prikazal kot prostovoljno odločitev oškodovanca, da mu je pripravljen kot vračilo za sposojeni denar vrniti 2.000,00 EUR v zahvalo.

24. Zagovornik obtoženega A. A. v pritožbi zatrjuje, da je bil obtoženec sicer tam, vendar da mu kaznivo dejanje ni dokazano, da ni nič govoril, da o tem ni dokazov, da nikakor ni grozil, da takrat sploh nič ni govoril, da je glasove po posnetku pogovora prepoznaval policist T. T., ki ni strokovnjak za prepoznavanje glasov in da je glasove prepoznaval "na slepo in na pamet", da je njegov prepis posnetka pomanjkljiv in nedosleden in vsebuje polno besed v tujem jeziku. Zato sodišče prve stopnje iz posnetka ni moglo ugotoviti, kateri od udeležencev je sploh kaj izgovoril in katero od besed, ker tudi sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem za prepoznavanje glasov, pa je kljub temu štelo, da je A. A. oškodovancu takrat grozil z razbitjem glave in da bo oškodovanec mrtev.

25. Pritožbene navedbe niso utemeljene, ker sodišče prve stopnje ni ocenjevalo vsakega dokaza izolirano od drugih, ampak v medsebojni povezavi in je razpolagalo tudi s prevodom posnetka, oškodovanec pa je ob poslušanju posnetka v preiskavi prepoznal glasove vseh treh obtožencev, tudi svojega in od mame. Zato tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da policist T. T. v uradnem zaznamku ni prepoznaval glasov na slepo in na pamet, ko je izpostavil, da je na posnetku razviden tudi govor A. A., konkretno tudi v izreku opisana grožnja, saj je ta zapisana tudi v prevodu prepisa tega posnetka.

Policist T. T. je izrecno povedal, da je glas obtoženega B. B. zelo dobro poznal iz prejšnjih postopkov, da mu je bil znan po načinu govora, po barvi glasu, da je z njim opravil več razgovorov, ker je bil B. B. varnostnik v lokalih na območju S. in mu je zato njegov glas poznan, glede identifikacije glasov C. C. in A. A. sicer ni bil popolnoma siguren, ker imata podoben glas, prepoznal pa je tudi glasova oškodovančevih staršev, za katera mu je oškodovanec povedal, da sta bila takrat navzoča, kar sta slednja tudi potrdila. Na glavni obravnavi nihče od strank in zagovornikov ni imel pripomb na prevoda tega posnetka in komunikacije preko profila Fb sporočil.

Sodišče prve stopnje v sodbi v točkah 27 do 29 razpoznalo zahteve B. B. po denarju v višini 2.000,00 EUR, znižanju zneska na 1.500,00 EUR, grožnje A. A. in C. C. ter je ocenjevalo vse dokaze tudi povezano, zato so neutemeljene pritožbene navedbe zagovornika A. A., da je posnetek kot dokaz neuporaben. V zvezi z navedbo, da ne vsebuje govora v slovenskem jeziku, pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da je bila obramba seznanjena s prevodom tega posnetka in nanj ni imela pripomb. Res je prevod označen pri posameznih govorcih z oznakami A, B, C, D in Ž, vendar je ta prevod posnetka pogovora potrebno povezati z izpovedbami oškodovanca in njegovih staršev ter uradnim zaznamkom o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja, na ta način pa se je sodišče prve stopnje lahko prepričalo kdo in kaj je takrat govoril, seveda glede odločilnih dejstev.

Obtoženčevega zagovora o naključnem nahajanju na kraju kaznivega dejanja sodišče prve stopnje ni sprejelo glede na ugotovitev njihovega skupnega delovanja in zahtev po denarju, uporaba sile se temu obtožencu ne očita, zato je ta pritožbena navedba brezpredmetna, prav tako glede na posnetek in izvedene dokaze ne drži, da takrat nič ni govoril, saj je oškodovanec prepoznal tudi njegov glas. Neutemeljena je tudi trditev, da takrat od oškodovanca ni terjal nikakršnega denarja, glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje o skupnem delovanju pri izsiljevanju z namenom pridobiti od oškodovanca protipravno premoženjsko korist v višini 2.000,00 EUR, kar je bilo podkrepljeno s takratnimi grožnjami A.

A. in C. C. ter vplivom predhodnih groženj C. C. oškodovancu v maju 2015 preko družabnega omrežja ter slabim slovesom B. B., za katerega je oškodovanec povedal, da se ga vsi bojijo.

26. Sklepno zagovornik obtoženega A. A. zatrjuje, da so bila odločilna dejstva ugotovljena zmotno in nepopolno, tudi dejansko stanje, da je v zagovoru storitev kaznivih dejanj zanikal in ponudil dokaze, da njegovo zanikanje potrjujejo tudi številni drugi dokazi, ki jih je izvedlo sodišče in mu tudi direktni naklep in odnos do očitanih kaznivih dejanj ni izkazan. V tem delu je pritožba neutemeljena, pavšalna in neobrazložena ter v nasprotju s prepričljivejšimi dokaznimi in pravnimi zaključki v izpodbijani sodbi. Ne drži, da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih in da se do njih sodišče prve stopnje ni ustrezno opredelilo, kar se nanaša na oceno verodostojnosti obtoženčeve partnerke in prič I. I. in H. H., kar je bilo v tej sodbi že pojasnjeno. Sodba ima tudi dokazno oceno navedenih prič, tudi oškodovančeve izpovedbe, pri čemer se je sodišče prve stopnje opredelilo do dejstva, da je glede nebistvenih okoliščin spreminjal oziroma drugače izpovedoval, kar pa ni vplivalo na siceršnjo oceno oškodovančeve izpovedbe o vseh odločilnih dejstvih, ki se očitajo v opisih kaznivih dejanj in mu je utemeljeno verjelo, saj je bila njegova izpovedba v teh delih potrjena z izvedenimi dokazi.

27. Zagovornica obtoženega B. B. zatrjuje, da dejanje, ki se očita temu obtožencu, ni kaznivo dejanje, ker nima zakonskih znakov kaznivega dejanja izsiljevanja. Trdi, da se v opisu ne zatrjuje, da bi poskušal sebi ali drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist, ampak da je 2.000,00 EUR od oškodovanca zahteval zato, da bi prejel denar, zahteva po prejemu denarja pa ne pomeni pridobitve protipravne premoženjske koristi. Trdi, da iz opisa ne izhaja, da bi s plačilom oškodovanec kaj storil v škodo svojega premoženja, prav tako se mu v konkretnem dejanskem stanju ne očita zakonski znak resne grožnje z namero, da bi oškodovanec kaj storil v škodo svojega premoženja, ker se B. B. ne očitajo grožnje, ampak le zahteve, da oškodovanec plača 2.000,00 EUR, kar pa ni grožnja. Groženj tudi ni izrekel in to se mu ne očita in ne izhaja iz nobenega dokaza.

28. Pritožbeno sodišče se s stališčem zagovornice ne strinja. V opisu kaznivega dejanja se zatrjujejo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja. Konkretno se zatrjuje, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v točki 30, da so vsi trije obtoženci prišli k oškodovancu, da bi od njega prejeli denar, da sta mu takrat A. A. in C. C., slednji tudi že v maju 2015, grozila, A. A. pa je bil do oškodovanca že fizično nasilen pri dejanju pod točko I, za B. B. pa je oškodovanec vedel, da se ga vsi bojijo, vendar jim denarja ni izročil in je dejanje ostali pri poskusu. Očita se jim kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja, da je dejanje storilo več oseb, v opisu kaznivega dejanja se ne zatrjuje, da naj bi oškodovanec komurkoli od treh obtožencev dolgoval denar, ampak le, da so od njega zahtevali 2.000,00 EUR, B. B. pa je zahtevo po plačilih znižal na 1.500,00 EUR. V opisu se zatrjujeta resni grožnji z razbitjem glave in da bo D. D. mrtev in da bo tudi C. C. nekaj z njim moral narediti in se bo smejal, ko bo D. D. na vozičku, zatrjuje pa se tudi, zakaj je oškodovanec te grožnje vzel resno. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, tako kot sodišče prve stopnje, da je z izvedenimi dokazi potrjeno, da si je oškodovanec izposodil bistveno manj, kot so od njega vsi trije obtoženci zahtevali, hkrati pa so grožnje z razbitjem glave in smrtjo ter da bo oškodovanec na vozičku objektivno resne grožnje, ki izpolnjujejo zakonski znak tega kaznivega dejanja. B. B. se izrecno v opisu kaznivega dejanja ne očitajo resne grožnje na škodo oškodovanca, vendar je potrebno glede na skupno delovanje vseh treh in dejstva, da je oškodovanec za B. B. vedel, da se ga vsi bojijo, ob hkrati prejetih grožnjah drugih dveh soobtožencev, verjeti, da se je oškodovanec vseh treh bal, vendar jim denarja ni izročil, zato je ostalo kaznivo dejanje pri poskusu. Pritožbeno sodišče zaključuje, da so v opisu kaznivega dejanja podani in konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, zato materialna kršitev zakona iz prve točke 372. člena ZKP ni podana.

29. Zagovornica v nadaljevanju podaja lastno dokazno oceno, izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje in zatrjuje, da B. B. ni imel nič s tem, da si je oškodovanec izposojal denar od A. A. in C. C., da naj bi A. A. prodal dolg B. B. so zgolj govorice, da tega ne potrjuje noben dokaz, in tudi ni dokaza za trditve oškodovanca, da so delovali tako, da če si bil dolžan enemu, si bil dolžan vsem. Dokazano pa je, da si je oškodovanec od vseh treh, tudi od B. B., sposodil denar in da mu je dolžan in mu je obljubil vračilo dolga in dobro darilo, kar izhaja iz Facebook korespondence med B. B. in oškodovancem, pri čemer je ta priznal, da si je tudi od B. B. večkrat izposodil po 200,00, 300,00 EUR in da korespondenca na Facebooku pomeni, da bi mu vrnil dolgovano in še nekaj ekstra. Trdi, da o teh odločilnih dejstvih sodba ne vsebuje razlogov in uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, torej, da je obljubljeni in zahtevani znesek 2.000,00 povsem realen.

30. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da si je oškodovanec od vseh treh in še od drugih oseb izposojal denar, v točki 32 izpodbijane sodbe tudi, da so mu posojali denar za zelo visoke nesorazmerne obresti ter da posnetek pogovora in prepis pogovora ter zagovor B. B. dokazujejo, da si je oškodovanec izposodil manj. Pa vendarle je prišel s soobtožencema in, kar je potrjeno z izpovedbo oškodovanca in njegovih staršev, takrat od oškodovanca zahteval 2.000,00 EUR, pa čeprav mu ta toliko denarja sploh ni bil dolžan. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo zatrjuje zagovornica v pritožbi, ni podana, ker se je sodišče prve stopnje do obstoja in višine dolga, zahtev vseh treh obtožencev pred oškodovančevim domom in v navzočnosti njegovih staršev, o siceršnjih oškodovančevih posojanjih denarja, vračilih in razlogih za posojanje, v izpodbijani sodbi opredelilo. Ni prezrlo komunikacije preko Facebook profila med obtoženim B. B. in D. D., saj jo je slednji komentiral na zaslišanju na glavni obravnavi 21. 9. 2023 in pojasnil, da iz te komunikacije izhaja, da bo B. B. vrnil dolgovano in še nekaj ekstra, ter da je zamujal z vračilom dolga. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi zagovora obtoženega B. B. v točki 32 ugotovilo, da si je oškodovanec izposodil manj kot so vsi trije od njega takrat zahtevali. Iz te korespondence ni razvidno to, kar je zatrjeval B. B. v zagovoru, da naj bi se besede, ko mu je oškodovanec obljubljal, da bo dal vse in tudi nekaj počastil, nanašale ravno na znesek 2.000,00 EUR.

31. Četudi je oškodovanec povedal, da obtoženi B. B. glede vračanja ni bil nikoli agresiven ali da bi mu težil glede vračil, niti ni bil tak, da bi zahteval veliko več denarja za vračilo, pa je oškodovanec prepričljivo izpovedal, da se je B. B. bal, da 2.000,00 EUR skupaj pričakujejo vsi trije, da so mu to rekli, da so ga že pet dni pred tem stalno klicali, pa se jim ni oglasil, tri ure pred prihodom na njegov dom pa se je oglasil in B. B. mu je rekel, da jih mora dobro počastiti, sam je rekel ali bo 500,00 EUR v redu in B. B. mu je odgovoril, da bomo videli, da je to premalo, ko pa so prišli, so rekli, da jih mora počastiti z 2.000,00 EUR. Ta izpovedba oškodovanca ne potrjuje pritožbenih navedb, da je obtoženi B. B. takrat zgolj zahteval vračilo dolga, ki naj bi znašalo malo manj kot 2.000,00 EUR, pa da naj bi sam oškodovanec obljubil vračilo višjega zneska 2.000,00 EUR, kolikor so vsi trije od oškodovanca takrat zahtevali. Za B. B. pa je povedal, da so se ga vsi bali, da so mu takrat v S. rekli, da je vsem dolžan, ne pa koliko denarja in da sploh ni vedel, koliko je komu sploh dolžan. Trditev zagovornice, da oškodovanec ni potrdil, da bi se B. B. bal, je iztrgana iz celotne izpovedi oškodovanca, ki je na glavni obravnavi v zvezi z dogodkom v Ljubljani, ko so ga snemali in je moral reči, da je dolžan B. B., da bi mu prej vrnil, in je bil vprašan zakaj, povedal, zato ker je starejši, bolj iz spoštovanja, ne pa zato, ker bi se ga bolj bal. Je pa predvideval, da so hoteli, da potrdi dolg B. B., ker bi se njega morda bolj bal in bi prej vrnil denar, kar se tudi nanaša na dogodek pod točko III. Nedvomno pa je bil pri poskusu izsiljevanja konec septembra 2015 deležen resnih groženj, da bi obtožencem izročil zahtevani denar, vendar ga ni. Strah pred obtoženci se pri tem kaznivem dejanju ne zatrjuje v zvezi s kaznivim dejanjem storjenim v Ljubljani, ampak v zvezi z v septembru 2015 izkazanimi okoliščinami, kar pomeni, da so neutemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pojasnila oškodovanca v zvezi z dogodkom v Ljubljani, ki niso odločilna dejstva pri kaznivem dejanju storjenim septembra 2015 v S. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj zagovornica to kršitev zatrjuje z dejstvi povezanimi s tretjim kaznivim dejanjem pod točko III in ne kaznivim dejanjem v S. pod točko II.

32. Zagovornica trdi, da je oškodovanec izpovedoval izrazito posplošeno, v množini, o tem, kaj je kdo govoril, kaj so od njega zahtevali, tako glede višine denarja kot dela za njih in groženj. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, saj je oškodovanec v zvezi z odločilnimi dejstvi, da ni dolgoval 2.000,00 EUR nobenemu, da si je od njih izposojal denar in o prejetih grožnjah izpovedoval, njegova izpovedba pa je potrjena tudi z izpovedbama njegovih staršev in posnetkom ter listinskimi dokazi. Glede na prepričljive razloge sodbe v točkah 30 do 32 o skupnem delovanju vseh treh obtožencev, o razlogih za strah oškodovanca zaradi prejetih groženj takrat in prej od C. C., in glede na pravilne zaključke izpodbijane sodbe, da so si obtoženci takrat želeli pridobiti protipravno premoženjsko korist v višini 2.000,00 EUR, ob tem, da mu niso posojali tolikšnih zneskov, ampak manjše, za oderuške obresti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so vsi trije obtoženci s skupnim delovanjem takrat izpolnili vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. Posnetek pogovora ne dokazuje tega, kar trdi zagovornica, da je B. B. zahteval zgolj vračilo svojega dolga, saj je sodišče prve stopnje pravilo ugotovilo, da oškodovanec B. B. in sploh nobenemu ni dolgoval tolikšnega zneska, kot so ga od njega zahtevali, pa tudi staršem niso želeli povedati točnega zneska dolga.

33. Sodišče prve stopnje ni neutemeljeno sledilo izpovedi oškodovanca, ta tudi ni neverodostojen v celotni svoji izpovedbi, njegova mati priča R. D. ni spreobračala besed, ampak je povedala zgolj to, kar je zvedela od sina, da ga izsiljujejo in da mora krasti za njih, da se jih boji. Čeprav naj bi bila govorica, da je ves dolg od A. A. prevzel B. B., o čemer je izpovedoval tudi oškodovančev oče, s katero je bil seznanjen tudi oškodovanec, to ne spreminja dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje, da so obtoženci prišli na dom oškodovanca z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi ravno z ravnanjem kot je opisano pod točko II izreka sodbe.

34. S pritožbenim povzemanjem dela vsebine posnetka pogovora in s trditvijo, da ta ne potrjuje oškodovančeve izpovedbe, da naj bi bil vsem dolžan, kot je potrdil na glavni obravnavi, da posnetek potrjuje zagovor obtoženega B. B., da mu je oškodovanec bil osebno dolžan in da mu je obljubil vračilo 2.000,00 EUR, kar je zahteval zase, da kar je B. B. govoril, ne izpolnjuje zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, da sodišče prve stopnje v točki 28 izpodbijane sodbe posplošuje, kaj naj bi izhajalo iz posnetka, kaj naj bi govorili obtoženci, da pritisk na oškodovanca ni kaznivo dejanje, da B. B. ni vršil nobenega pritiska, da izjav, ki jih sodišče prve stopnje navaja v 31 točki izpodbijane sodbe (gre za grožnje C. C.), ni podal B. B., da starostna razlika ni zakonski znak, da B. B. ni izrekel nobenih groženj in ni imel agresivne komunikacije, ali je 2.000,00 EUR velik znesek je stvar presoje, da pa je toliko oškodovanec B. B. obljubil vrniti, da ni šlo za nobeno protipravno premoženjsko korist, ampak vračilo obljubljenega, da za B. B. ni dokazano, da se ukvarja s posojanjem denarja za visoke obresti, da oškodovanec ni povedal, da bi za B. B. moral krasti, da je šlo med njima zgolj za pogodbeni odnos, nič nepoštenega, da v 33. točki citirani namen pridobitve protipravne premoženjske koristi s silo in grožnjo za obtoženca ni izkazan, ter da obtoženi kaznivega dejanja ni storil in ga je zato potrebno oprostiti, pritožnica ne vzbuja dvoma v sodbene zaključke. Pritožba ostaja na ravni nestrinjanja, pri ponavljanju obtoženčevega zagovora, ki pa ga sodišče prve stopnje ni v celoti sprejelo, ugotovilo pa je, da si je obtoženi od B. B. tudi izposodil določen manjši znesek in ne toliko, kot so od njega pri tem kaznivem dejanju zahtevali, saj jim toliko ni bil dolžan. Seveda je pomembno pri oceni verodostojnosti izpovedbe oškodovanca, ali so se njegova razhajanja nanašala na pomembne ali nerelevantne okoliščine, pritožbeno sodišče zato ne sprejema stališča zagovornice, da je oškodovanec v celoti neverodostojna priča. Zakaj bi oškodovančeva mati spreobračala besede o tem, kaj ji je oškodovanec povedal, pa pritožba tudi ne pojasni. Razlogi o namenu pridobitve protipravne premoženjske koristi v točki 33 so prepričljivi in dokazno podprti in jih pritožbeno sodišče sprejema.

35. Zagovornica obtoženega C. C. trdi, da ni izkazano, čigav je bil glas na posnetku, ker je policist T. T. izpovedal, da ni bil prepričan zaradi podobnega glasu glede obtoženih C. C. in A. A., da je oškodovanec poskušal identificirati posamezne glasove, da pa to ni verodostojni dokaz, ker je zainteresiran za izid tega kazenskega postopka in ni strokovno usposobljen ali vešč prepoznavanja identitete glasov.

36. Pritožbene navedbe niso utemeljene in so pavšalne. Nedvomno je oškodovanec ob poslušanju posnetka pogovora prepoznal glasove vseh in je to tudi zapisano v zapisniku njegovega zaslišanja. Pojasnil je, kdo je bil pred njegovim blokom, to sta potrdila tudi oškodovančeva starša, zato je posnetek pogovora oziroma prepis in prevod pogovora verodostojen dokaz, ki v povezavi z vsemi izvedenimi dokazi in okoliščinami storitve tega kaznivega dejanja izkazuje, kaj se je takrat dogajalo in kar je tudi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Zakaj sodišče ni moglo ugotoviti, kaj na posnetku naj bi sploh rekel C. C., zagovornica ne pojasni. Ne drži, da so zaključki sodišča protispisni, saj so grožnje C. C. nedvomno potrjene z izpovedbami oškodovanca in njegovih staršev ter prevodom prepisa posnetka, da bo moral tudi sam nekaj narediti in da se bo smejal, ko bo D. D. na vozičku. V katerih delih je izpovedba oškodovanca neprepričljiva zagovornica konkretno ne pojasni, policist T. T. pa je življenjsko logično pojasnil, zakaj ni bil prepričan glede C. C. in A. A. na posnetku, in sicer ker imata oba zelo podoben glas. Ključno pa je, kar se je slišalo na posnetku in je bilo nato tudi prevedeno ter zapisano v prevodu, ta dokaz je sodišče izvedlo, hkrati pa so oškodovanec in njegova starša potrdili grožnje, da bo D. D. na vozičku, če ne bo izpolnil zahtev obtožencev.

37. Zagovornica izpostavlja nebistveno okoliščino, da se, ko je bil oškodovancu na zaslišanju 8. 4. 2019 predočen prvi odstavek iz uradnega zaznamka prepisa pogovora, ko naj bi govoril B. B. in po prebranju tega dela, oškodovanec ni spomnil, da bi to rekel, je pa potrdil, da so oni iskali denar od njega in da ne razume, zakaj bi B. B. to rekel. Zagovornica vsebinsko ne povzame tega "prvega odstavka", iz katerega pa pritožbeno sodišče po pregledu zapisnika o zaslišanju oškodovanca dne 8. 4. 2019 razbere, da je B. B. rekel, "jaz sem povedal, kako sva midva zmenjena, kako imaš, kakšna imaš vprašanja ... kaj pa vem, denarja mi še nisi dal, ne vrnil, to je to. Veš, da sva bila dvakrat že zmenjena, drugi so te tudi zame opozarjali. Z drugimi ne vem kako imaš. Z drugimi me ne zanima, realno. To sem ti tudi rekel". To, da se oškodovanec na zaslišanju ni spomnil, da je B. B. to takrat rekel, niti ni odločilno dejstvo, saj je bil ta del govora B. B. posnet in iz njega izhaja, da naj bi mu oškodovanec dolgoval denar, kar pa je tudi sicer sodišče prve stopnje v sodbi ugotovilo, vendar ne v tako visokem znesku, kot so od oškodovanca zahtevali. Zato prepis posnetka oziroma njegova vsebina ni neverodostojen dokaz. Tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje obtoženega C. C. obsodilo v nasprotju z načelom domneve nedolžnosti in načela v dvomu v korist obdolženca. Kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jo zagovornica zatrjuje, ni podana. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo prepričljive razloge in dokaze, ki potrjujejo, da je tudi obtoženi C. C. storil očitano kaznivo dejanje poskusa izsiljevanja oškodovanca z resno grožnjo, da bi jim dal denar, zato, da bi si na njegovo škodo pridobili protipravno premoženjsko korist.

38. Pavšalna je pritožbena trditev, da je sodišče iz vseh verzij izpovedi oškodovanca, ki so se med seboj bistveno razlikovale, za resnično štelo zgolj tisto, ki je bila obtožencu v škodo, zato je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. To velja tudi za nadaljnjo pritožbeno navedbo, da se je oškodovančeva izpovedba v bistvenih delih spreminjala in da nasprotujočih si delov izpovedb ni znal pojasniti, druge dele svoje izpovedbe pa je popolnoma spreminjal. Na katere izpovedbe se to nanaša pritožnica ne pojasni.

39. V nadaljevanju izpostavlja, da je oškodovanec kot osebo J. opredelil I. I., ki pa tega ni potrdil in tudi ne oškodovančeve izpovedbe, da naj bi mu takrat posodil denar zaradi vračila dolga A. A. in da ni šel z njim k njemu. Do tega dela oškodovančeve izpovedbe se je sodišče prve stopnje opredelilo v točkah 18 in 19 in se pritožbeno sodišče na te razloge v izogib ponavljanju sklicuje.

40. Zagovornica trdi, da je oškodovanec izpovedal, da je na zahtevo C. C. na Simobilu dvignil telefon in ga prodal kupcu I. I. za 500,00 EUR in nato C. C. dal od tega 300,00 EUR. Izpovedal je, da je ta telefon prodal J. za 430,00 EUR, nato naj bi oškodovanec sam dal zraven še 20,00 EUR in 450,00 EUR ter to nesel A. A. V ovadbi pa je oškodovanec navedel, da je telefon izročil enemu od obtožencev za 50,00 EUR. Zato zagovornica zaključuje, da je oškodovanec svoje navedbe in izpovedi prilagajal potrebam postopka.

41. S pritožnico se pritožbeno sodišče ne strinja. Sodišče prve stopnje je v sodbi v točki 19 ugotovilo, da je oškodovanec, kar je zatrjeval v izpovedbi, kupil telefon, ker to potrjuje naročniška pogodba Simobila 20. 4. 2015, ter da je priča I. I. potrdil, da mu je oškodovanec enkrat prodal nov telefon. Neskladni sta izpovedbi I. I. in oškodovanca le glede višine kupnine, I. I. je zatrjeval, da mu je plačal 600,00 ali 700,00 EUR, česar pa oškodovanec ni potrdil, saj je zatrdil, da je telefon I. I. prodal za 500,00 EUR, da je takrat moral vrniti C. C., od katerega si je izposodil 150,00 EUR, pa je dolg narasel pod istimi pogoji z obrestmi na 300,00 ali 350,00 EUR in je moral s C. C. na Simobil ter je dvignil telefon na svoje ime, ga prodal kupcu I. I. in od tega potem vrnil 300,00 EUR.

42. Da se je oškodovanec pri drugem zaslišanju očitno zmotil v osebi, ko je zatrjeval, da je oseba z vzdevkom J. I. I., je sodišče prve stopnje v sodbi prepričljivo pojasnilo, ko je verjelo oškodovančevi prvi izpovedbi, da si je manjkajoči del denarja za plačilo dolga A. A. izposodil od osebe J., da dela v M. v S., da več o njem ne ve. V dokaznem postopku se je izkazalo, da ima lokal z ... H. H., ki ima vzdevek J., in je očitno oškodovanec v kasnejši izpovedbi pomešal vzdevek in pravo ime iste osebe, sodišče prve stopnje pa H. H. izpovedbi, da ni posodil denarja oškodovancu in z njim ni šel zaradi vračila dolga k A. A., ni verjelo, kar je v sodbi pojasnilo. Zagovornica trdi le, da bi sodišče izpovedbi priče H. H. moralo slediti, očitno iz razloga, ker ni potrdil oškodovančeve izpovedbe v tem delu, hkrati pa konkretno ne izpodbija razlogov izpodbijane sodbe, zakaj sodišče prve stopnje priči H. H. zatrjevanega ni verjelo.

43. A. A. udarec oz. klofuta oškodovanca pa je v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I. dokazana, zato so navedbe zagovornice, da je oškodovanec v ovadbi opisal, da ga je A. A. dvakrat udaril v predel trebuha, nebistvene, ker je oškodovanec pred sodiščem dvakrat izrecno povedal, da ga je takrat A. A. udaril v glavo in je ta očitek tudi v obtožbi, ter hkrati pojasnil, da je bil takrat zaradi tega zelo prestrašen. Čeprav se kaznivo dejanje pod točko III storjeno v Ljubljani na škodo oškodovanca C. C., ne očita, zagovornica vseeno izpostavlja, da je oškodovanec zatrjeval, da sta ga takrat pretepala A. A. in C. C. Oškodovanec je pojasnil, da je prepoznal ob dogodku v Ljubljani zgolj A. A., res je zatrjeval, da je bil zraven tudi C. C., vendar pa ostaja dejstvo, da se C. C. to kaznivo dejanje ne očita in zato tudi pritožbeno izpostavljanje oškodovančeve ovadbe o napadu B. B. in A. A. ter vsebine uradnega zaznamka o zbranih obvestilih na list. št. 36 o napadu in pretepu s strani vseh treh obtoženih, ni relevantno za presojo očitka kaznivega dejanja obtoženemu C. C. v S. konec septembra 2015. Ima pa sodba o tem razloge v točki 14 in 37, nanašajo pa se na oceno verodostojnosti oškodovanca v izpovedbi o odločilnih dejstvih glede očitanih kaznivih dejanj.

44. V dokaznem postopku je bil oškodovanec vprašan, zakaj si je sposojal denar, pojasnil je, da je kupoval rabljene računalnike, jih popravljal in prodajal, za kar je rabil denar, priznal je obiske igralnic ter zanikal odvisnost od iger na srečo. Protispisne so pritožbene navedbe, da je oškodovanec za namene igranja iger na srečo in po lastni volji dvignil telefon Simobilu, ki ga je prodal I. I., saj tega oškodovančeva izpovedba in izpovedba I. I. ne potrjujeta. Nenazadnje razlog za izposojo denarja ni bistven, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da si je oškodovanec denar sposojal tudi od obtožencev ter od drugih oseb ter ga vračal, tudi z zamudo in z obrestmi.

45. Oškodovanec je izpovedal, da si je sposodil denar tudi od C. C. in da mu je vse vrnil, da mu ni dolžan ničesar več, vendar je tudi pojasnil, da je to bilo prej pred kaznivim dejanjem pod točko II, je pa sodišče prve stopnje v točki 25 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bil oškodovanec dolžan A. A., in neskladij v njegovi izpovedbi o tem komu je bil dolžan, ni ocenilo kot takih, ki bi omajala njegovo verodostojnost. Da je bil dolžan A. A., je nenazadnje potrdil tudi oškodovančev oče, je pa oškodovanec povedal, da se je govorilo, da naj bi A. A. dolg prodal B. B. in da so ob prihodu na njegov dom takrat vsi trije od njega zahtevali denar v bistveno višjem znesku.

46. Zagovornica problematizira razlog družine oškodovanca za preselitev iz S. v Ljubljano in protispisno zatrjuje, da je oškodovanec neresnično izpovedal, da se je z družino preselil v Ljubljano zaradi dogodka v S., ker se je družina preselila zaradi šolanja njegove sestre v Ljubljani, kar je navedel njegov oče.

47. Oškodovančev oče L. D. je na glavni obravnavi potrdil, da so se preselili v Ljubljano, ker so ga iskali oni (obtoženci) in tudi drugi, da so bile razlog preselitve tudi govorice po S., da se je sin zadolžil do 10.000 EUR z obrestmi vred, da sta v S. oškodovanca iskala A. A. in C. C., da je to slišal od skupnih prijateljev, da mu je tudi J. govoril o sinovem dolgu za 10.000 EUR, da je on dolžan, on in njegov sin in da morajo to sanirati in zato so se odločili za preselitev v Ljubljano. Oškodovančeva mama je prav tako potrdila odselitev v Ljubljano s pojasnilom, da je bila selitev povezana tudi s šolanjem hčere v Ljubljani. Razlog preselitve v Ljubljano ni odločilno dejstvo, je pa dejstvo, da selitev ni preprečila nadaljnjih dogodkov, ki se očitajo obtoženemu A. A. pod točko III. Zagovornica pavšalno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje bistvene zaključke oprlo ne neverodostojno izpoved oškodovanca, da je dejansko stanje ugotovilo zmotno in da je zato podana kršitev po prvem odstavku 373. člena ZKP, da je selektivno izbiralo tiste dele posameznih izpovedi oškodovanca, ki so obtoženemu C. C. v škodo in je zato tudi podana kršitev po 11. točki prvega odstavka oz. drugega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je pritožba osredotočila na manj pomembne navedbe oškodovanca, ki je bil štirikrat obširno zaslišan, za katere je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ocenilo, da ne omajejo oškodovančeve verodostojnosti. Izrecno je ugotovilo, od koga si je sposojal v konkretnih dogodkih denar in v kakšni višini, komu je bil dolžan in komu je vrnil, tudi kdo je bil pri posameznih dogodkih navzoč, zato sodbi ni mogoče očitati pomanjkljivih in nejasnih ter napačnih razlogov.

48. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil ob tretjem dogodku v Ljubljani oškodovanec pretepen, da je bil v bolnišnici pregledan 28. 11. 2015 ob 23.54 uri in da je kazensko ovadbo podal naslednjega dne ob 1.25 uri, kar je potrdil policist P. P., med drugim tudi, da je takrat oškodovanec že moral imeti zdravniški izvid oziroma poškodbeni list, ker sicer na zapisniku o sprejemu ustne ovadbe ne bi znal opredeliti oškodovančevih poškodb. Zato ni bistveno, kar izpostavlja zagovornica, da je oškodovanec na glavni obravnavi 21. 9. 2023 izpovedal, da je bil pri podaji ovadbe zmeden in da naj bi prijavo podal takoj po tem, ko je bil pretepen. Gre za manj pomembno okoliščino, saj je z listinami izkazano časovno zaporedje zdravstvene oskrbe po pretepu in šele nato podaja ovadbe. Zagovornica neutemeljeno zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP z utemeljitvijo, da je sodišče prve stopnje izpovedbo policista P. P. v njenem bistvenem delu zanemarilo oziroma jo je povzemalo selektivno in v nasprotju z zapisnikom o glavni obravnavi. Zagovornica ne pojasni v katerem bistvenem delu sodišče izpovedbe policista P. P. ni upoštevalo, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da iz izpovedbe policista ne izhaja nič drugega kot to, da je sprejel ovadbo oškodovanca kritičnega dne, da je zapisal tako, kot je oškodovanec povedal in da je takrat imel nek poškodbeni list že pri sebi, kar pomeni, da je bil že pred podano ovadbo obravnavan na urgenci.

49. Zagovornica drugače ocenjuje izpovedbi oškodovančevih staršev in zatrjuje, da izpoved oškodovanca z njunima izpovedbama ni potrjena, da je oškodovančev oče v bistvenih delih spreminjal izpovedbo in izpovedoval neverodostojno, vendar ostaja na pavšalni ravni. Konkretno izpostavlja le izpovedbo oškodovančevega očeta z 9. 5. 2018, da je oškodovanec obtoženemu C. C. denar pravočasno vrnil, da si je denar izposojal od A. A., da so v Ljubljani sina pričakali trije, da se je sin spomnil le A. A. in drugih oseb ni mogel prepoznati, ter da je bila selitev v Ljubljano povezana s šolanjem hčere. O čem naj bi oškodovančev oče in v katerih bistvenih delih spreminjal izpovedbe zagovornica ne pojasni. Pojasnjeno pa je že bilo, da je bila selitev v Ljubljano seveda lahko povezana tudi s šolanjem hčere v Ljubljani, predvsem pa zaradi dogodkov v zvezi z izsiljevanjem in dogodki na škodo njegovega sina. Prepričljiva je očetova izpoved, da mu je sin v zvezi z dogodkom v Ljubljani, ki se C. C. sicer ne očita, povedal, da drugih oseb sin ni mogel prepoznati, kar pomeni, da mu je sin govoril o večih osebah.

50. Oškodovančev oče se na zaslišanju na glavni obravnavi sploh ni spomnil, da je bil že zaslišan v preiskavi. Spomnil se je, da je bil glede tega na policiji in izpovedal, da je bil najbolj glasen C. C., da je ta najbolj razgrajal in rekel, da bo sina spravil v invalidski voziček. To grožnjo C. C. sta potrdila tudi oškodovanec in njegova mama, potrjen je tudi s prevodom prepisa posnetka pogovora in oškodovančevo prepoznavo vseh govorcev na tem posnetku, kar je tudi logično, saj so bili takrat vsi trije obtoženci na domačem naslovu oškodovanca. Pritožbene navedbe zagovornice C. C. o dogodkih v zvezi s pretepom oškodovanca v Ljubljani ne morejo biti relevantne pri presoji C. C. očitanega kaznivega dejanja. Nedvomno pa iz izpodbijane sodbe pravilno izhaja, da je oškodovanec govoril o treh napadalcih, A. A. je prepoznal, kar sta potrdila tudi njegova starša, omenjal je C. C., vendar C. C. ni pod obtožbo glede kaznivega dejanja v Ljubljani. Oškodovančev oče je povedal, da mu je sin govoril o treh napadalcih, dva je prepoznal, za tretjega ni vedel, zato zagovornica protispisno in zavajajoče zatrjuje, da je oče rekel, da mu je sin zagotovo rekel, da sta ga tepla dva. Glede na očitke naslovljene na obtoženega C. C. za kaznivo dejanje storjeno v S. so brezpredmetne in nesmiselne pritožbene navedbe, da z opisi oškodovanca o napadalcih v Ljubljani ni dokazana storitev kaznivega dejanja obtoženemu C. C. za kaznivo dejanje storjeno v S.

51. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da si je oškodovanec izposojal denar, da si je sposojal tudi denar za vračilo dolgov, da je denar porabljal tudi za igre na srečo, vendar to ne pomeni, da je neutemeljeno ovadil obtoženca za "domnevno izsiljevanje". Ne drži, da oškodovanec in njegova starša groženj pri dogodku pod točko II v S. niso vzeli resno, ker niso takoj prijavili tega kaznivega dejanja policiji. Sodišče prve stopnje je pri presoji upoštevalo, da je oškodovanec ustno ovadbo policiji podal 29. 11. 2015 sredi noči, po pretepu v dogodku pod točko III. Dejstvo, da oškodovanec ni podlegel izsiljevanju v S. in da zato ni obtožencem izročil nobenega denarja, ne potrjuje pritožbenih navedb, da prejetih groženj niso vzeli resno in se jih niso bali, ampak zgolj, da denarja očitno niso imeli in je zato kaznivo dejanje ostalo pri poskusu. Ne držijo pritožbene navedbe, da posnetek pogovora izkazuje le prerekanje med obtoženci, oškodovanem in njegovimi starši o tem, komu in koliko denarja je oškodovanec dolžan. Iz posnetka nedvomno izhajajo zahteve po denarju, grožnje, trditev B. B., da mu oškodovanec dolguje manj, pa je vseeno zahteval 2.000 EUR in nato znižal znesek na 1.500 EUR. Glede na prepričljiva pojasnila oškodovanca, da je bil C. C. dolžan in da mu je vse vrnil in da se to nanaša na prej, torej pred dogodkom septembra 2015, so neutemeljene pritožbene navedbe, da obtoženemu C. C. ni izkazan namen oz. motiv ravnanja, kot se mu očita. Razlogi izpodbijane sodbe so tudi glede namena pridobitve protipravne premoženjske koristi tudi za C. C. jasni, prepričljivi in dokazno podprti.

Glede kazenskih sankcij izrečenih obtožencem

52. Zagovornik obtoženega A. A. ocenjuje izrečeno enotno kazen dveh let in sedem mesecev zapora, upoštevaje vse okoliščine za previsoko, neprimerno in krivično, še posebej ker hujših obteževalnih okoliščin ni. Zavzema se za izrek nižje kazni, ker je obtoženi nekaznovan, z oškodovanem nima stikov, od obravnavanega obdobja je minilo že več kot osem let, obtoženi je zaposlen, ima dva mladoletna otroka in skrbi za družino. Obtoženec je dober človek in starš, je športnik, živi pošteno življenje. Navaja, da je tožilstvo predlagalo izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist, pa je sodišče kljub temu obtoženemu določilo način izvršitve kazni zapora tako, da med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, pravilo ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Kljub temu, da je bilo sodišče prve stopnje seznanjeno z vsemi olajševalnimi okoliščinami, je izreklo višjo kazen kot jo je predlagalo tožilstvo. Če bi se izkazalo, da so očitana kazniva dejanja obtožencu dokazana, bi moralo sodišče upoštevati, da niso bila izvedena v hujši obliki, dve sta pa ostali pri poskusu. Izvrševanje kazni zapora v zaporu ob vikendih in prostih dneh bi pomenilo, da otroci ne bi imeli stika z očetom, kar bi imelo posledice v njunem razvoju, prav tako pa ne bi mogel obtoženi pomagati partnerki pri njenem podjetju, če bo moral vse vikende preživljati v zaporu in bo prisiljena dejavnost prenehati opravljati, posledično pa bo družina izgubila vsaj polovico finančnih prihodkov, kar bo družino pahnilo v stisko. Zaradi obravnavanih kaznivih dejanj je obtoženec že dosedaj veliko pretrpel, bil je podvržen številnim zaslišanjem in obravnavam, na policiji, na sodišču, več let je bil pod stresom, ker se je bal za izid postopka. Zato je za specialno prevencijo pri obtožencu že dosedaj v veliki meri poskrbljeno in je zato kazen dveh let in sedmih mesecev zapora, upoštevaje vse okoliščine primera, glede na sedanje ravnanje in življenje obtoženca nepotrebna. Predlaga tudi znižanje izrečene kazni oz. da jo sodišče spremeni v pogojno (obsodbo).

53. Zagovornica obtoženega C. C. trdi, da sodišče prve stopnje pri višini zaporne kazni in dolžine preizkusne dobe znotraj izrečene pogojne obsodbe ni zadostno upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin, časovne odmaknjenosti, poskusa kaznivega dejanja, da obtoženi ni v nobenem drugem kazenskem postopku, da je do sedaj neobsojen in nekaznovan za prekrške, da živi urejeno življenje in je zaposlen ter aktivno pomaga ženi v okviru njene dejavnosti kot samostojne podjetnice.

54. Zagovornica obtoženega B. B. prav tako trdi, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo v točki 40 obrazložitve izpodbijane sodbe navedenih olajševalnih okoliščin, da je šlo za poskus kaznivega dejanja in da je obteževalne okoliščine napačno presodilo. Izpostavlja, da se pogovor ni odvijal na oškodovančevem domu, ampak skupaj s starši zunaj, kamor je oškodovanca poklical oče, da zahteva po plačilu ni zakonski znak kaznivega dejanja in tudi ne more biti obteževalna okoliščina, da za domnevne beseda C. C. in A. A. obtoženi B. B. ne more in ne sme odgovarjati, da je resna grožnja lahko le znak kaznivega dejanja, ne pa obteževalna okoliščina, da se B. B. ne očitajo grožnje, da je v 25 minutnem pogovoru šlo za prerekanje in da dolžina pogovora ne more šteti za obteževalno. Da ni dokazano, da je bil razlog preselitve oškodovančeve družine v Ljubljane povezan z B. B. in njegovimi ravnanji kritičnega dne. Posnetek pogovora pa tudi ne potrjuje straha, saj takrat kaznivega dejanja niso prijavili policiji, selitev pa je bila povezana s šolanjem hčerke.

55. Sodišče prve stopnje je obrazložitev izbire in odmere kazni podalo v točkah 39 in 40. Za vsakega obtoženca je navedlo obteževalne in olajševalne okoliščine, ki jih je pri tem upoštevalo, poleg teže kaznivih dejanj očitanih obtožencem, okoliščin izvršitve in krivde.

56. Izrecno je navedlo, da je med posameznimi kaznivimi dejanji razlika, ki terja določitev različnih kazni pri obtoženemu A. A. Pri vsakem kaznivem dejanju je upoštevalo težo kaznivega dejanja in sicer v okviru prvega dejanja uporabo sile in prisiljenje, da mu je oškodovanec plačal 250 EUR več kot je bilo dogovorjeno; pri drugem dejanju je upoštevalo udeležbo vseh treh obtožencev, ustrezno je ovrednotilo, da je grozil z razbitjem glave in da bo mrtev, kar je v kombinaciji z delovanjem soobtoženih za oškodovanca pomenilo resno grožnjo, ustrezno je upoštevalo tudi trajanje izsiljevanja.

Načelno ima seveda prav zagovornik, da zakonski znak ne more biti hkrati tudi obteževalna okoliščina, vendar spregleda, da je vsebino grožnje in trajanje izsiljevanja pri drugem dejanju sodišče prve stopnje vrednotilo skozi težo kaznivega dejanja in ne kot obteževalno okoliščino. Upoštevalo je kot olajševalno okoliščino, da je dejanje ostalo pri poskusu, ni pa moglo spregledati stopnjevanja obtoženčevega ravnanja pri tretjem kaznivem dejanju, ko je oškodovanca udaril v glavo in ga ležečega s sostorilcema tudi brcal, ga ponižal in posnel s telefonom in zahteval, da izjavi, da je še dolžan denar.

Ob takih okoliščinah izvršitve ima dejstvo, da je dejanje ostalo pri poskusu, tudi po presoji pritožbenega sodišča manjšo težo. Pri določitvi višine vseh kazni je upoštevalo obtoženčevo nekaznovanost, da z oškodovancem nima več stikov, časovno oddaljenost od kaznivih dejanj, da je zaposlen in skrbi za družino. To pa so ravno tiste okoliščine, ki jih izpostavlja tudi zagovornik v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pojasnilo zakaj ni sledilo predlogu tožilstva za način prestajanja kazni zapora na alternativen način z delom v splošno korist, skladno z zakonom je ugotovilo, da se lahko način izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist lahko izreče le pri kazni do dveh let zapora, v konkretnem primeru pa je obtožencu izreklo višjo enotno kazen zapora dve leti in šest mesecev.

Glede pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje glede na vse olajševalne okoliščine izreklo višjo kazen, kot jo je predlagalo tožilstvo, pritožbeno sodišče odgovarja, da sodišče ni bilo vezano na predlog tožilstva, ker je tudi sicer drugače ovrednotilo vse za izbiro kazenske sankcije in odmero kazni za posamezna kazniva dejanja ter izrek enotne kazni ugotovljene okoliščine. Trditev zagovornika, da niso bila vsa kazniva dejanja izvedena v hujši obliki je pavšalna in se ne da preizkusiti, je pa sodišče prve stopnje dalo ustrezen poudarek teži posameznih kaznivih dejanj in okoliščinam izvršitve.

Je pa pritožbeno sodišče drugače kot sodišče prve stopnje presodilo v izpodbijani sodbi upoštevane okoliščine in sicer nekaznovanost obtoženca, njegovo sedanje urejeno življenje, da z oškodovancem nima stika, da ima družino in otroka ter tudi časovno oddaljenost od storjenih kaznivih dejanj. Zato je pritožbi zagovornika obtoženega A. A. delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtoženemu A. A. izreklo pogojno obsodbo, ker je ocenilo, ob upoštevanju prej navedenih okoliščin, torej nekaznovanost, časovno oddaljenost in da z oškodovancem nima več stikov, pa tudi osebne okoliščine, da ni nevarnosti, da bi kazniva dejanja ponavljal.

Navedenim okoliščinam je dalo tudi večji poudarek kot sodišče prve stopnje tudi pri določitvi posameznih kazni v okviru pogojne obsodbe in je zato obtožencu za kaznivo dejanje pod točko I določilo kazen pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II osem mesecev zapora in za kaznivo dejanje pod točko III eno leto zapora, nato pa mu je določilo enotno kazen dve leti zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Ocenilo je, da je za obtoženca pogojna obsodba glede na vse okoliščine, ki jih je pritožbeno sodišče izpostavilo v tej odločbi, primerna in pravična, ustrezne pa tudi posamezne določene kazni in enotna kazen.

Preizkusno dobo je določilo v trajanju treh let, ker je ocenilo, zlasti glede na število kaznivih dejanj kot dovolj dolgo obdobje, da se bo pokazalo ali je zaupanje sodišča, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal, upravičeno ali ne. Ga pa pritožbeno sodišče opozarja, da se v primeru izvršitve novega, zlasti istovrstnega kaznivega dejanja, v tem postopku izrečena pogojna obsodba lahko prekliče in določena enotna kazen zapora izreče, kar pomeni, da bo moral na prestajanje kazni zapora.

57. Ob ponovnem vrednotenju teže kaznivega dejanja, očitanega obtožencema B. B. in C. C., ter ob upoštevanju zanju navedenih okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izbiri in odmeri kazni ter obrazložilo v točki 40 izpodbijane sodbe, se tudi pritožbeno sodišče strinja, da je zanju primerna pogojna obsodba, je pa prav tako upoštevalo pri obeh časovno oddaljenost kaznivega dejanja, nekaznovanost, njuno urejeno življenje, da je dejanje ostalo pri poskusu ter da z oškodovancem nimata več stikov. Nima prav zagovornica obtoženega B.

B., da na težo kaznivega dejanje ne vpliva trajanje posnetka, saj je oškodovančeva mama pojasnila, da ni začela takoj njihovega pogovora snemati, kar pomeni, da je samo ravnanje obtožencev lahko trajalo tudi nekoliko dlje. Na težo kaznivega dejanja nedvomno vpliva tudi okoliščina, ki jo je utemeljeno upoštevalo sodišče prve stopnje, da sta obtoženca prišla na dom oškodovanca. Res se ne zatrjuje, da k njemu domov, ampak pred stanovanjski blok, kjer so vsi trije srečali oškodovančevega očeta in od njega zahtevali, da naj dol pokliče oškodovanca, ki je tja prišel še z mamo.

Razlogi sodbe ne potrjujejo pritožbene trditve o (zgolj) prerekanju, ampak potrjujejo, skupaj z vsemi drugimi dokazi, da je šlo za poskus izsiljevanja in izrečene grožnje. Vloga obtoženega B. B. pri kaznivem dejanju pa je v izpodbijani sodbi v zadostni meri obrazložena in dokazno podprta, sodišče prve stopnje pa je pri oceni teže tega kaznivega dejanja upoštevalo vse okoliščine in ne zgolj to, kar se očita B. B., ampak tudi konkretno izkazane grožnje C. C. in A. A. O razlogih za selitev oškodovančeve družine iz S. v Ljubljano je bilo že povedano v tej odločbi, oškodovančev oče je pojasnil, da niso šli takoj po tem dogodku na policijo, ker je mislil, da se bo vse skupaj pomirilo, saj je C.

C. in A. A. poznal, potem pa je prišlo še do kaznivega dejanja v Ljubljani in je bil to poleg drugih razlogov, ki jih je priča pojasnil, razlog za preselitev iz domačega okolja v drug kraj. Ravnanje na škodo oškodovanca je prizadelo njegovo celotno družino in je tudi ta posledica relevantna pri oceni teže kaznivega dejanja. V zvezi s pritožbo zagovornice obtoženega B. B. in tudi v zvezi s pritožbo zagovornice obtoženega C. C. pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbama, da pa se morajo posamezne okoliščine, ki jih je sicer ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in jih oba pritožnika izpostavljata, kar se nanaša predvsem na olajševalne okoliščine in osebne okoliščine obeh obtožencev, ustrezneje odraziti v višini določenih kazni v okviru pogojne obsodbe.

Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju nekaznovanosti obtožencev, časovne oddaljenosti kaznivega dejanja, dejstva, da z oškodovancem nimata stika, da je obtoženi C. C. zaposlen in pomaga ženi pri njeni pridobitni dejavnosti, da ni kaznovan za prekrške, pri obtoženemu B. B. prav tako urejeno življenje in da je zaposlen, da imata otroka in zanju skrbita, presodilo, da je zanju pravična in primerna nižja določena kazen, kot jo je določilo sodišče prve stopnje. Zato jima je določeni kazni zapora v okviru izrečenih pogojnih obsodb znižalo na osem mesecev zapora, trajanja preizkusne dobe pa iz razlogov, ki jih je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ni spreminjalo.

58. Po navedenem je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbam zagovornikov vseh treh obt0žencev in izpodbijano sodbo v odločbah o kazenskih sankcijah spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe in kot je obrazloženo v predhodnih delih te odločbe, v preostalem delu pa je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo obsodilno sodbo sodišča prve stopnje.