VSC Sodba Cp 104/2025 · Višje sodišče v Celju

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencu stroške pritožbenega postopka v višini 503,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

[JEDRO]

Pravilen je tudi zaključek izpodbijane sodbe, da se narava vtoževane terjatve po sklenitvi pogodbe iz leta 2018 ni spremenila. Ker je prišlo po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje s to pogodbe le do spremembe dinamike odplačila obveznosti po pogodbi iz leta 2008 in do pristopa družbe A. d. o. o., k toženčevemu dolgu po pogodbi iz leta 2008, gre še vedno za terjatev iz naslova zakupnine po pogodbi iz leta 2008, za katero velja triletni zastaralni rok iz 351. člena OZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Oris zadeve

1. Tožnica s tožbenim zahtevkom od toženca zahteva plačilo terjatev po računih, navedenih v predlogu za izvršbo, v skupni višini 17.578,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posameznega računa dalje do dne plačila. Vtoževane terjatve po teh računih so glede na tožbeni zahtevek zapadle v plačilo v obdobju od 15. 7. 2013 do 15. 4. 2017.

V tožbeni podlagi je tožnica zatrjevala, da gre za toženčevo obveznost iz naslova zakupnine po pogodbi o zakupu zemljišča in koriščenju storitev z dne 21. 3. 2008. Dodala je, da so nato obe pravdni stranki in družba A. d. o. o., dne 13. 3. 2018 podpisali prodajno pogodbo s prevzemem dolga. Stranke te pogodbe so v njej ugotovile, da toženec tožnici iz naslova zakupnega razmerja na dan 23. 2. 2018 dolguje znesek v višini 21.4580,01 EUR, ter se dogovorile še, da družba A. d. o. o., kot kupec od toženca prevzame montažni objekt in toženčev dolg do tožnice, pri čemer se ga je družba A. d. o. o., zavezala odplačati v mesečnih obrokih, od katerih prvi zapade v plačilo dne 20. 3. 2018, zadnji pa dne 20. 12. 2019. Toženec se je v tej pogodbi po tožbenih trditvah za plačilo teh obveznosti poleg družbe A. d. o. o., zavezal kot solidarni dolžnik.

2. Toženec se je primarno branil z ugovorom zastaranja. Z navedbo, da je s pogodbo z dne 23. 2. 2018 njegov dolg prevzela družba A. d. o. o., je uveljavljal še ugovor ugasle terjatve.

3. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje:

- Toženec ni plačal tožničinih računov, ki so predmet zahtevka, in jih je ta tožencu izstavila po pogodbi o zakupu zemljišča in koriščenju storitev z dne 21. 3. 2008. Glede na vsebino te pogodbe gre za terjatev iz naslova zakupnine.

- S prodajno pogodbo s prevzemom dolga z dne 13. 3. 2018 so se tožnica, toženec in družba A. d. o. o., dogovorili, da toženec za dolg iz naslova zakupnine odgovarja solidarno skupaj z družbo A. d. o. o. Pogodbene stranke so se nadalje dogovorile za drugačno dinamiko odplačavanja tega dolga, pri čemer je zadnji obrok odplačila po tej pogodbi zapadel v plačilo dne 20. 12. 2019.

4. Ob zgoraj ugotovljenih dejstvih je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je s pogodbo z dne 13. 3. 2018 poleg toženca za dolg po pogodbi z dne 21. 3. 2008 zavezala še družba A. d. o. o. Presodilo je, da gre zato pri tej pogodbi za pristop k dolgu po določbi 432. člena OZ 1 in ne za prevzem dolga po določbi prvega odstavka 427. člena OZ 2 , ki bi povzročil prenehanje toženčeve obveznosti 3 po pogodbi z dne 21. 3. 2008. Narava vtoževanih terjatev iz naslova zakupnine po pogodbi z dne 21. 3. 2008 se po presoji sodišča prve stopnje s sklenitvijo pogodbe z dne 13. 3. 2018 ni spremenila, saj se nista spremenila niti predmet niti pravna podlaga te obveznosti. Pri pogodbi z dne 13. 3. 2018 tako ne gre za novacijo pogodbe z dne 21. 3. 2008 v smislu določb prvega in drugega odstavka 323. člena OZ 4 , saj so stranke v njej zgolj ugotovile višino obveznosti pogodbi z dne 21. 3. 2008 in se dogovorile za drugačno dinamiko njenega poplačila. Predmet tožbenega zahtevka je zato po njegovi presoji kljub sklenitvi pogodbe iz leta 2018 še vedno terjatev iz naslova zakupnine po pogodbi iz leta 2008, za katero velja triletni zastaralni rok po določbi 351. člena OZ 5 .

Pogodba z dne 13. 3. 2018 ima glede na svojo vsebino v razmerju med pravdnima strankama po nadaljnji presoji sodišča prve stopnje učinek toženčeve pripoznave dolga iz naslova dolgovane zakupnine po pogodbi z dne 21. 3. 2008, s čimer se je toženec odpovedal zastaranju (prvi odstavek 341. člena OZ 6 ), in se zato ne more sklicevati na iztek zastaralnega roka pred sklenitvijo te pogodbe. Zastaralni rok je od sklenitve pogodbe z dne 13. 3. 2018 zato pričel teči znova, in sicer od zapadlosti posameznega obroka, dogovorjenega s to pogodbo (prvi odstavek 364. člena OZ 7 v zvezi s prvim odstavkom 369. člena OZ). Ker je zadnji obrok po tej pogodbi zapadel v plačilo dne 20. 12. 2019, in je zato triletni zastaralni rok iz 351. člena OZ do vložitve tožbe (predloga za izvršbo) že iztekel, je skladno s prvim odstavkom 335. člena OZ 8 tožbeni zahtevek zavrnilo.

Povzetek navedb iz pritožbe in odgovora na pritožbo

5. Zoper sodbo pritožbo vlaga tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Uvodoma pritrjuje presoji, da gre pri pogodbi z dne 13. 3. 2018 za pristop k dolgu, graja pa zaključek sodišča prve stopnje, da gre kljub sklenitvi te pogodbe še vedno za terjatev iz naslova zakupnine po pogodbi z dne 21. 3. 2008. Navaja, da je toženec solidarno zavezo k plačilu dolga prevzel s pogodbo z dne 13. 3. 2018, in sicer kot fizična oseba, zaradi česar za to terjatev velja splošni petletni zastaralni rok.

Tožbeni zahtevek po pritožbenih navedbah temelji na pogodbi z dne 13. 3. 2018. Tudi sicer ne drži, da bi zakon za to terjatev predpisoval krajši zastaralni rok. Pravne podlage za zastaranje občasnih terjatev, terjatev iz naslova zakupnin in terjatev za električno energijo oziroma za obratovalne stroške v tej zadevi niso uporabne. Zmotno je zato pravno naziranje sodišča prve stopnje, da s poznejšo prodajno pogodbo s prevzemom dolga z dne 13. 3. 2018 ni nastala nova terjatev upnika in da gre pri pogodbi z dne 13. 3. 2018 le za spremembo dinamike odplačevanja.

6. Toženec je v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotoval pritožbenim navedbam.

Presoja pritožbenih navedb

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Čeprav tožnica uvodoma navaja, da pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, je jedro pritožbenih navedb usmerjeno v uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava pri presoji pravne narave pogodbe z dne 13. 3. 2018 in njenih pravnih učinkov. V pritožbi se zavzema za stališče, da je s to pogodbo prišlo do ustanovitve povsem nove toženčeve obveznosti (smiselno torej za novacijo), za katero velja splošni petletni zastaralni rok.

9. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožnica šele v pritožbi začela zatrjevati, da vtoževana terjatev zoper toženca izvira iz pogodbe z dne 13. 3. 2018, in da naj bi toženec z njo prevzel povsem novo - od pogodbe z dne 21. 3. 2008 neodvisno - obveznost, za katero zato po njenem stališču velja splošni petletni zastaralni rok. Tožnica je v tožbeni podlagi, kakor izhaja iz predloga za izvršbo, njene pripravljalne vloge z dne 29. 11. 2023 (r. št. 14), pripravljalne vloge z dne 23. 10. 2024 (r. št. 31) in pripravljalne vloge z dne 14. 11. 2024 (r. št. 36), namreč zatrjevala, da vtožuje obveznosti po pogodbi z dne 21. 3. 2008, za katere toženec zaradi sklenitve pogodbe z dne 13. 3. 2018 odgovarja solidarno z družbo A. d. o. o. Tožnica torej ni zatrjevala dejstev, ki bi omogočila sklepanje, da je s pogodbo iz leta 2018 prišlo do dogovora, ki predstavlja spremembo predmeta in pravne podlage obveznosti oziroma novacijo v smislu določb 323. člena OZ, in da s tožbo zahteva plačilo toženčevih obveznosti po tej pogodbi.

Zgoraj povzete pritožbene navedbe tako predstavljajo povsem nove dejanske navedbe o temelju vtoževanih terjatev oziroma o vsebini pogodbenega razmerja po pogodbi z dne 13. 3. 2018 in s tem nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu določbe prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je moralo ugotavljati dejstva o vsebini pogodbenega razmerja po pogodbi z dne 13. 3. 2018 samo zaradi ugovora toženca, da je z njeno sklenitvijo prišlo do prevzema dolga s strani družbe A. d. o. o., pri tem pa je bilo glede tega, ali gre za pristop k dolgu ali za prevzem dolga, vezano na trditveno podlago obeh strank o vsebini te pogodbe. Ob dejanski ugotovitvi, da se je toženec s to pogodbo za svoj dolg po pogodbi iz leta 2008 zavezal solidarno z družbo A. d. o. o., je sodišče prve stopnje povsem pravilno presodilo, da gre za pristop družbe A. d. o. o., k dolgu toženca in ne za prevzem dolga.

Takšni presoji tožnica pritrjuje celo v pritožbi, zato je povsem nelogično njeno nadaljnje pritožbeno izvajanje, da je s sklenitvijo pogodbe iz leta 2018 nastala povsem nova toženčeva obveznost. Če je družba A. d. o. o., s pogodbo iz leta 2018 pristopila k prej obstoječemu toženčevemu dolgu po pogodbi iz leta 2008, to - ob odsotnosti kakršnih koli drugih dejanskih navedb o vsebini pogodbenega razmerja - že na načelni ravni onemogoča zaključek, da je s pogodbo iz leta 2018 prišlo (tudi) do ustanovitve povsem nove toženčeve obveznosti.

11. Nadalje se je moralo sodišče prve stopnje opredeliti še, ali ima pogodba iz leta 2018 kakšne posledice na presojo postavljenega ugovora zastaranja za toženčeve obveznosti po pogodbi iz leta 2008. Pri tem so bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, (-) da so pogodbene stranke v pogodbi iz leta 2018 ugotovile višine toženčeve obveznosti po po pogodbi iz leta 2008, (-) in da so se s pogodbo iz leta 2018 dogovorile za drugačno dinamiko odplačevanja dolga po pogodbi iz leta 2008, pri čemer je zadnji obrok odplačila po tej pogodbi zapadel v plačilo dne 20. 12. 2019. Tožnica v pritožbi sicer nasprotuje ugotovitvi, da je prišlo s pogodbo zgolj do spremembe dinamike odplačevanja dolga, vendar brez navedbe pritožbenih razlogov, zato tako ugotovljenega dejstva o vsebini pogodbe glede na v drugem odstavku 350. člena ZPP začrtane meje pritožbenega preizkusa ni uspela izpodbiti.

Ob zgoraj povzetih dejstvih je povsem pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da gre pri sklenitvi pogodbe iz leta 2018 za pripoznavo dolga po pogodbi iz leta 2008, kar je povzročilo pretrganje zastaranja. Pravilno je nadalje tudi zaključilo, da je zastaranje zato začelo znova teči od dne zapadlosti posameznega obroka po pogodbi iz leta 2018.

12. Pravilen je tudi zaključek izpodbijane sodbe, da se narava vtoževane terjatve po sklenitvi pogodbe iz leta 2018 ni spremenila. Ker je prišlo po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje s to pogodbe le do spremembe dinamike odplačila obveznosti po pogodbi iz leta 2008 in do pristopa družbe A. d. o. o., k toženčevemu dolgu po pogodbi iz leta 2008, gre še vedno za terjatev iz naslova zakupnine po pogodbi iz leta 2008, za katero velja triletni zastaralni rok iz 351. člena OZ. To velja ne glede na to, ali gre za terjatev iz gospodarske pogodbe ali ne. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da zgolj zato, ker je toženec fizična oseba, za to terjatev velja splošni petletni zastaralni rok.

13. Kot je pritožbeno sodišče opozorilo že zgoraj, sodišču prve stopnje ob trditvah, na katere je tožnica opirala svoj zahtevek, sploh ni bilo treba ugotavljati dejstev in opraviti presoje, ali je s pogodbo iz leta 2018 prišlo do spremembe predmeta in pravne podlage obveznosti po pogodbi iz leta 2008 ter s tem do novacije te pogodbe.

Ne glede na to pa pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje njegovi presoji, da dejstvo, da so stranke pogodbe iz leta 2018 zgolj spremenile dinamiko odplačevanje pogodbe, ne vodi v zaključek o novaciji pogodbe iz leta 2008. Tožnica v pritožbi niti ne zatrjuje, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje pravočasno postavila trditve o vsebini pogodbenega razmerja, ki bi vodile do takšnega zaključka, in da se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo. Pritožbena navedba, da je vtoževana terjatev s pogodbo iz leta 2018, izgubila značaj zakupnine, je iz zgoraj nanizanih razlogov v vsakem primeru zgrešena.

14. Ker je od dne zapadlosti posameznih obrokov za plačilo zakupnine, dogovorjenih v pogodbi iz leta 2018, do vložitve predloga za izvršbo triletni zastaralni rok že iztekel, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

Končna presoje pritožbe

15. Ker s pritožbo zatrjevani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), niso podani, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

16. Tožnica mora tožencu povrniti njegove potrebne stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP). Toženec je upravičen do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v višini 457,50 EUR (625 točk in 22 % DDV po tar. št. 22/1 OT, pri čemer vrednost točke znaša 0,60 EUR), za sestavo poročila stranki v višini 36,60 (50 točk po tar. št. 43/3 OT in 22 % DDV) ter do povračila zneska 9,88 EUR za materialne stroške (11. člen OT), skupaj torej do 503,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do dne plačila.

1 S pogodbo med upnikom in tretjim, s katero se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, stopi tretji v zavezo poleg dolžnika (432. člen OZ).

2 Prevzem dolga se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik (prvi odstavek 427. člena OZ).

3 S prevzemom dolga stopi prevzemnik na mesto prejšnjega dolžnika, ta pa je s tem prost obveznosti (prvi odstavek 429. člena OZ).

4 Obveznost preneha, če se upnik in dolžnik sporazumeta, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, in če ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago (prvi odstavek 323. člena OZ).Sporazum upnika in dolžnika, s katerim se spreminja ali dodaja določilo o roku, o kraju ali o načinu izpolnitve, dalje poznejši sporazum o obrestih, pogodbeni kazni, zavarovanju izpolnitve ali o kakšnem drugem stranskem določilu, kot tudi sporazum o izdaji nove listine o dolgu, se ne štejejo za prenovitev (drugi odstavek 323. člena OZ).

5 Terjatev zakupnine, najsi je določeno, da se plačuje občasno ali v enkratnem skupnem znesku, zastara v treh letih (351. člen OZ).

6 Pisna pripoznava zastarane obveznosti se šteje za odpoved zastaranju (prvi odstavek 341. člena OZ).

7 Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg (prvi odstavek 364. člena OZ).

8 Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 334. člena OZ)