Appeal dismissed; mandatory vehicle seizure by court ex officio without prosecutor's request upheld.

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je ob ugotovitvi, da pravnomočna sodba ne vsebuje odločbe o odvzemu zaseženega osebnega vozila, last obsojenca, s katerim je bilo izvršeno kaznivo dejanje, skladno z določbo tretjega odstavka 498. člena ZKP to vozilo obsojencu odvzelo po uradni dolžnosti. V konkretnem primeru gre namreč za obvezen odvzem predmetov, ki je predpisan v določbi osmega odstavka 308. člena KZ-1, zato sodišče prve stopnje za ta odvzem tudi ni potrebovalo predloga državnega tožilca. Kršitev določb 16. in 19. člena ZKP ni podana. Tudi dejstvo, da je ob podaji kaznovalnega predloga na predobravnavnem naroku 2. 10. 2024 državni tožilec izrecno izjavil, da ne predlaga odvzema osebnega vozila, nima vpliva na odločitev sodišča, saj je odvzem takega vozila obligatoren in se tudi v primeru, da bi bil v predmetni zadevi sklenjen sporazum o priznanju krivde, stranki postopka ne bi mogli sporazumeti, da se vozilo ne odvzame.

Ob tem pa je potrebno izpostaviti še, da je krivdorek pravnomočen, pritožnica pa tudi ne zatrjuje vpliva te izjave državnega tožilca na odločitev obtoženca, da prizna krivdo za očitano kaznivo dejanje. Obligatornost odvzema predmetov ne vpliva le na obseg preizkusa pogojev upravičenosti izreka tega varnostnega ukrepa pač pa ima za posledico tudi to, da je sodišče skladno z zakonom brez predloga tožilca in celo v primeru, če ta izjavi, da odvzema vozila ne predlaga, dolžno izreči ta varnostni ukrep, če obtoženca spozna za krivega tega kaznivega dejanja. Glede na postopanje po uradni dolžnosti pa tudi ni bilo potrebe po zagotavljanju kontradiktornosti postopka, saj je sodišče v izpodbijanem sklepu ugotovilo le dejstva, ki tako ali tako izhajajo že iz pravnomočne obsodilne sodbe in na ta dejstva apliciralo kogentno zakonsko določbo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je po pravnomočnosti sodbe istega sodišča XV K 49654/2024 z 2. 10. 2024, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 in so mu bile izrečene zaporna in denarna kazen ter stranska kazen izgon tujca iz RS, z izpodbijanim sklepom odločil, da se obsojenemu odvzame osebno vozilo Dacia Logan, reg. št. ..., št. šasije: ... s kontaktnimi ključi.

2. Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov, še posebej pa zaradi kršitve določb 16. in 19. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pritožuje obsojenčeva zagovornica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter naroči sodišču prve stopnje izdajo odredbe po kateri se zaseženo vozilo vrne obsojenemu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po proučitvi izpodbijanega sklepa, spisovnega gradiva in pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, pa tudi kršitve določb ZKP (16. in 19. člena), ki jih zatrjuje pritožnica, niso ne ustrezno substancirane (skladno z določbo drugega odstavka 371. člena ZKP bi morala namreč pritožnica navesti, kako so oziroma kako bi zatrjevane kršitve mogle vplivati na zakonitost in pravilnost te sodne odločbe), ne izkazane.

5. Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je ob ugotovitvi, da pravnomočna sodba ne vsebuje odločbe o odvzemu zaseženega osebnega vozila, last obsojenca, s katerim je bilo izvršeno kaznivo dejanje, skladno z določbo tretjega odstavka 498. člena ZKP to vozilo obsojencu odvzelo po uradni dolžnosti. V konkretnem primeru gre namreč za obvezen odvzem predmetov, ki je predpisan v določbi osmega odstavka 308. člena KZ-1, zato sodišče prve stopnje za ta odvzem tudi ni potrebovalo predloga državnega tožilca. 1 Kršitev določb 16. in 19. člena ZKP ni podana. Tudi dejstvo, da je ob podaji kaznovalnega predloga na predobravnavnem naroku 2. 10. 2024 državni tožilec izrecno izjavil, da ne predlaga odvzema osebnega vozila, nima vpliva na odločitev sodišča, saj je odvzem takega vozila obligatoren in se tudi v primeru, da bi bil v predmetni zadevi sklenjen sporazum o priznanju krivde, stranki postopka ne bi mogli sporazumeti, da se vozilo ne odvzame. 2

6. Ob tem pa je potrebno izpostaviti še, da je krivdorek pravnomočen, pritožnica pa tudi ne zatrjuje vpliva te izjave državnega tožilca na odločitev obtoženca, da prizna krivdo za očitano kaznivo dejanje. Obligatornost odvzema predmetov ne vpliva le na obseg preizkusa pogojev upravičenosti izreka tega varnostnega ukrepa pač pa ima za posledico tudi to, da je sodišče skladno z zakonom brez predloga tožilca in celo v primeru, če ta izjavi, da odvzema vozila ne predlaga, dolžno izreči ta varnostni ukrep, če obtoženca spozna za krivega tega kaznivega dejanja. Glede na postopanje po uradni dolžnosti pa tudi ni bilo potrebe po zagotavljanju kontradiktornosti postopka, saj je sodišče v izpodbijanem sklepu ugotovilo le dejstva, ki tako ali tako izhajajo že iz pravnomočne obsodilne sodbe in na ta dejstva apliciralo kogentno zakonsko določbo.

7. Neutemeljeno pa pritožnica navaja tudi, da ni izkazana identičnost osebnega vozila iz sodbe z dne 2. 10. 2024 in sklepa z dne 17. 12. 2024. Tako v izreku obsodilne sodbe kakor tudi v izreku izpodbijanega sklepa je zaseženo vozilo zadostno in enoznačno identificirano z navedbo znamke in modela vozila ter registrske številke. Okoliščina, da izpodbijani sklep vsebuje še dodaten identifikacijski znak vozila, in sicer številko šasije, kar je podatek, ki izhaja iz listin v spisu, nima pomena, kakršnega ji pripisuje pritožnica. Ni se moč strinjati z njo, da bi mogel sklep sodišča vsebovati le tiste podatke o vozilu, ki jih vsebuje pravnomočna sodba. Tudi v tem delu je zato pritožba neutemeljena.

8. Ker tudi ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti na podlagi določbe petega odstavka 402. člena ZKP (ali je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za sklep oziroma ali je sklep izdal upravičeni organ) ni ugotovilo nepravilnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Upoštevajoč premoženjske razmere, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je sodišče druge stopnje obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi z četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

1 Glej mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1048, točke 2, 3, 6 in 7.

2 Skladno z drugim odstavkom 450b. člena ZKP predmet sporazuma o priznanju krivde ne morejo biti varnostni ukrepi, kadar so obvezni.