Court dismisses appeal in work injury case where plaintiff's sudden knee injury was deemed a random accident.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče v zvezi z odškodninsko odgovornostjo pojasnjuje, da ni nujno, da vedno, ko pride do nastanka škode, kdo za to odgovarja. Pri odločanju o odškodninski odgovornosti je namreč treba upoštevati, da obstajajo razumne meje določanja odškodninske obveznosti ter da so predpostavke in kriteriji njihovega določanja namenjeni ločevanju tistih škodnih dogodkov, ki se označujejo kot naključje, in zanj nosi breme oškodovanec sam, od škodnih dogodkov, za katere odgovarjajo drugi subjekti. Ob izključitvi vseh zatrjevanih zunanjih vzrokov poškodbe in upoštevaje navedbe tožnika, da mu je "v kolenu počilo nenadoma" (in ne morebiti v posledici spotika, padca, delovanja tretje osebe ipd.), pri čemer je tudi splošno znano, da lahko pri intenzivni telesni aktivnosti pride do poškodb neodvisno od zunanjih vzrokov (to je zaradi opravljanja aktivnosti same), poškodbe tožnika ni mogoče opredeliti drugače, kot nesrečnega naključja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) za plačilo 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2023 (I. točka izreka) in odločilo, da je tožnik dolžan v roku 15 dni toženi stranki (v nadaljevanju: toženka) povrniti pravdne stroške v višini 113,42 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo v škodo tožniku, da ni opredelil natančnega mehanizma nastanka poškodbe. Vzrok za nastanek poškodbe je lahko neravnina na površini doskoka, ali pa je šlo za kakšno razliko v višini tal. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ne verjame izpovedbi priče A. A. in skladni tožnikovi izpovedbi, da je šlo za preskok visoke ograje in da je tožnikova poškodba lahko nastala le ob doskoku na ne popolnoma ravno in trdno površino. Sodišče je napačno ugotovilo, da je prišlo do poškodbe na dvorišču, kjer je podlaga ravna. V zvezi z nastankom poškodbe tožnika je obrazložitev sodišča tako pomanjkljiva, da sodbe ni mogoče preizkusiti.

Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo glede vprašanja, ali je šlo za opravljanje dela s povečano nevarnostjo. Da je šlo za nevarno delo je v prijavi poškodbe potrdil tožnikov delodajalec, vendar tega dokumenta toženka ne želi predložiti v spis. Sodišče prve stopnje bi moralo ravnanje toženke presojati po pravilih o edicijski dolžnosti in šteti, da je resnično to, kar zatrjuje tožnik. Sodišče je odločalo izven podane trditvene podlage strank, saj je tožnik podal konkretne navedbe v zvezi z nevarnostjo opravljanja dela, in sicer se je skliceval na katalog standardov policijskih postopkov, toženka pa konkretnih nasprotnih trditev ni podala. Razlogi sodišča so v nasprotju z ugotovitvami izvedenca za policijske postopke in pooblastila, dr. B. B. (v nadaljevanju: izvedenec), ki je v izvedenskem mnenju pojasnil, da je tožnik opravljal delo v okoliščinah, ki so povzročile povečano nevarnost za nastanek poškodb tožnika. Sodišče prve stopnje se je nepravilno spuščalo v presojo vprašanj, na katera je podal odgovor izvedenec, ki je edini strokovno usposobljen in ima posebna znanja, da lahko nanje odgovori. Tožnik navaja številne primere iz sodne prakse, kjer je bila dejavnost policistov opredeljena kot nevarna. V zvezi s krivdno odškodninsko odgovornostjo svojega delodajalca navaja, da bi moral delodajalec zagotoviti večje število policistov, na kraj intervencije napotiti vodnika službenega psa in tožniku zagotoviti posebna dodatna zaščitna sredstva za zaščito nog pred poškodbami.

Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednjo tožnik uveljavlja tudi v pritožbi.

6. Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusit, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sodbe zaradi navedenih napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalni (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. V obravnavanem primeru ima izpodbijana sodba vse potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, razlogi so v formalnem smislu razumljivi ter omogočajo preizkus razumnosti sprejete odločitve. Da razlogi sodbe omogočajo pritožbeni preizkus (kar je bistvo pri presoji očitane postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), pa nenazadnje izhaja tudi iz vsebine obrazložitve pritožbe, ki z zaključki in razlogi sodbe sodišča prve stopnje vsebinsko polemizira.

7. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je do poškodbe tožnika prišlo med policijsko intervencijo, ko je tožnik (policist) lovil storilca kaznivega dejanja. Sporno pa je bilo, kaj je bil točni vzrok poškodbe tožnika. Iz tožnikovih navedb (tako pritožbenih, kot tudi podanih v postopku pred sodiščem prve stopnje) izhaja, da tožnik tega niti sam ne ve, oziroma se glede tega ne more natančno opredeliti. Zatrjuje le, da je poškodbi botroval nek zunanji vzrok, pri tem pa zgolj ugiba, da bi do poškodbe lahko prišlo ob preskoku ograje ali zaradi kakšne neravnine oziroma luknje na tleh. Glede vseh navedenih vzrokov se je sodišče prve stopnje izreklo ter podrobno in prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da do poškodbe tožnika ni prišlo niti ob preskoku ograje (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) niti zaradi kakšne neravnine na tleh (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Podanim razlogom sodišča prve stopnje v izogib ponavljanju pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

8. Ne držijo tožnikova pritožbena zatrjevanja, da naj bi priča A. A. k izpovedal, da je šlo za preskok visoke ograje, in da je tožnikova poškodba lahko nastala le ob doskoku na ne popolnoma ravno in trdno površino. Po branju prepisa zvočnega posnetka dela naroka za glavno obravnavo dne 9. 1. 2024 pritožbeno sodišče ugotavlja, da priča A. A. ni izpovedal nič od navedenega. Na izrecno vprašanje sodišča, ali ve povedati, na kakšen način naj bi se poškodoval tožnik, je odgovoril, da ne ve. 1 Tudi glede površine tal je izpovedal, da mu ni znano, kakšna je bila površina, saj je sam za storilcem kaznivega dejanja tekel po drugi poti (spodnji strani) in ne tam, kjer je storilca zasledoval tožnik. 2 Glede višine ograje je priča A. A. izpovedal celo diametralno nasprotno, kot to zatrjuje tožnik, in sicer, da je bila ograja "bolj nizka". 3 Pritožbenih zavzemanj za pripisovanje zunanjega vzroka tožnikovi poškodbi nenazadnje ne podpira niti tožnikova izpovedba, ki je med zaslišanjem na sliki kraja dogodka mesto poka v kolenu (ko je tožnika po lastni izpovedbi začelo koleno tudi boleti) označil v precejšnji oddaljenosti od ograje. Med izpovedbama tožnika in priče A. A. ter skrbno in ustrezno obrazložitvijo sodišča prve stopnje v 16. točki izpodbijane sodbe, zato ni nobenih v pritožbi zatrjevanih odstopanj.

9. Pritožbeno sodišče v zvezi z odškodninsko odgovornostjo pojasnjuje, da ni nujno, da vedno, ko pride do nastanka škode, kdo za to odgovarja. Pri odločanju o odškodninski odgovornosti je namreč treba upoštevati, da obstajajo razumne meje določanja odškodninske obveznosti ter da so predpostavke in kriteriji njihovega določanja namenjeni ločevanju tistih škodnih dogodkov, ki se označujejo kot naključje, in zanj nosi breme oškodovanec sam, od škodnih dogodkov, za katere odgovarjajo drugi subjekti. 4 Ob izključitvi vseh zatrjevanih zunanjih vzrokov poškodbe in upoštevaje navedbe tožnika, da mu je "v kolenu počilo nenadoma" (in ne morebiti v posledici spotika, padca, delovanja tretje osebe ipd.), pri čemer je tudi splošno znano, da lahko pri intenzivni telesni aktivnosti pride do poškodb neodvisno od zunanjih vzrokov (to je zaradi opravljanja aktivnosti same), poškodbe tožnika ni mogoče opredeliti drugače, kot nesrečnega naključja. V odsotnosti okoliščin, ki pogojujejo objektivno odgovornost zavarovanca toženke (kar bo pritožbeno sodišče podrobno pojasnilo v nadaljevanju obrazložitve te sodbe), je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da škoda bremeni tožnika samega.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Izhodišče, ki ga je ustrezno opredelilo že sodišče prve stopnje je, da vsako delo policistov (tudi če gre za intervencijo) samo po sebi ni nevarno. Ob intervenciji so sicer policisti izpostavljeni določenemu tveganju (za nastanek škode), vendar to glede na njihovo posebno izurjenost ni neobičajno. Lahko pa takšno postane v določenih posebnih okoliščinah, zaradi katerih je sicer za policista običajno tvegana dejavnost postala nevarna. 5

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlagi sodišča prve stopnje, da okoliščine konkretnega primera niso takšne, da bi jih bilo treba podrediti določbam materialnega prava o objektivni odgovornosti (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Tožnik poskuša svoje drugačno stališče v pritožbi podkrepiti predvsem s sklicevanjem na primere iz sodne prakse. V tej zvezi pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je precedenčnost kot temelj enotnosti in ustaljenosti sodne prakse (in zato sklicevanja nanjo) zmeraj vezana na okoliščine konkretnega primera. Če te nimajo istovrstnih prvin, potem so prejšnji primeri praviloma le napotki, usmeritve. Pa tudi takšni povezovalni elementi imajo lahko različno težo oziroma pomen. 6

12. Po pregledu primerov sodne prakse, na katere se sklicuje tožnik, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bistvene lastnosti oziroma okoliščine konkretnih primerov, ki so temelj primerjave, v citiranih odločbah tako različne, da s sklicevanjem nanje ni mogoče razumno utemeljiti odločitve, da je tudi v okoliščinah obravnavanega primera podana objektivna odgovornost tožnikovega delodajalca.

13. V citirani zadevi VSM II Cp 690/2009 je šlo za drugačno vrsto policijske intervencije, in sicer kontrolo psihofizičnega stanja udeležencev v prometu, pri čemer je tudi v zvezi s tovrstnimi intervencijami VSRS v zadevi II Ips 2006/2011 že pojasnilo, da samo delo, za katerega so policisti usposobljeni, ne predstavlja nič neobičajnega ali nadpovprečno tveganega za nastanek škode.

14. V citirani zadevi VSRS II Ips 40/2018 je tožnik eksplozivno stekel za storilcem, pri čemer je tekel v popolni temi in je po 10 do 15 metrih teka po travnati površini zadel ob jekleno žico, napeljano na višini 60 cm od tal, zaradi česar je padel po tleh in se poškodoval. V zadevi VSRS 299/2017 je tožnik eksplozivno tekel za bežečimi kršitelji javnega reda po neravnem in neurejenem terenu, pri tem pa je stopil v 10 cm globoko luknjo velikosti 40 x 50 cm. Okoliščine konkretnega primera se bistveno razlikujejo od okoliščin v obeh citiranih primerih, saj sta bili v citiranih primerih vzrok poškodb policistov oviri (luknja in žica), ki ju policista nista mogla pravočasno zaznati, v obravnavanem primeru pa do poškodbe ni privedel noben zunanji vzrok ali okoliščina. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila noč, vendar se je na območju intervencije nahajala javna razsvetljava, zato zasledovanje osumljenca ni potekalo v (trdi) temi. Tožnik je videl ograjo, ki jo je moral preskočiti in jo je tudi preskočil, pri čemer ni šlo za posebej visoko ograjo (višina ograje je bila 1 meter na strani ceste oziroma 1,3 metra na strani dvorišča). Na poti, po kateri je tekel tožnik, razen že omenjene ograje, ni bilo drugih ovir ali neravnin (lukenj), saj je šlo za urejeno dvorišče kmetije in cesto. V obravnavanem primeru torej ni bilo nobene posebne okoliščine, zaradi katere bi se spremenila narava tožnikovega dela oziroma intervencije v nevarno. Iz tega razloga obravnavan primer tudi ni primerljiv s citiranim primerom VSL II Cp 2663/2016, v katerem je tožnik eksplozivno tekel za osumljencem, pri čemer se je moral med tekom umikati vozečim vozilom. Tudi v tem citiranem primeru je bila namreč poleg eksplozivnega teka podana še posebna okoliščina, zaradi katere je delo policista postalo nevarno (izogibanje avtomobilom na prometni cesti).

15. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da toženka ni prerekala tožnikovih trditev v zvezi z nevarnostjo opravljanja dela. Toženka je že v odgovoru na tožbo izrecno, določno in s sodno prakso podkrepljeno ugovarjala tožnikovi opredelitvi konkretne intervencije kot nevarne dejavnosti, 7 svoje trditve pa je v kasnejših vlogah še dopolnila in dodatno konkretizirala. 8

16. Pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da ni pomembno, kako je delo tožnika v prijavi poškodbe, ki jo je podal toženki, opredelil njegov delodajalec (ali je tožnikov delodajalec tam zapisal, da gre za nevarno dejavnost ali ne) in kako je to na splošno opredeljeno v Katalogu standardnih policijskih postopkov, saj gre pri vprašanju, ali je delo policista v okoliščinah konkretnega primera treba šteti za nevarno dejavnost, za presojo, ki je pridržana sodišču. Iz istega razloga tudi ni pomembno, kako je dejavnost tožnika ocenil sodni izvedenec.

17. Tožnik v pritožbi izhaja iz napačnega izhodišča, da bi se sodišče prve stopnje moralo (v celoti in nekritično) opreti na izvedensko mnenje in mu slediti tudi v delu, ko je izvedenec prekoračil svojo nalogo in sam napravil zaključek o tem, ali je dejavnost tožnika v okoliščinah konkretnega primera treba šteti za nevarno dejavnost. 9 Sodnik, tudi če z izvedenčevo pomočjo spoznava vsebino pravne narave (na primer vsebino standarda ravnanja v določenem poklicu), namreč normativne konkretizacije ne sme prepustiti izvedencu. Subsumpcija konkretnega dejanskega stanu pod materialnopravno normo in izrek pravne posledice je v sodnem postopku ustavnopravna pristojnost sodnika. 10

18. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi kritično, skladno z načelom proste presoje dokazov, presodilo izvedensko mnenje ter pravilno sledilo njegovi vsebini v delih oziroma glede vprašanj, (i) o katerih je izvedenec lahko podal izvid in mnenje in, (ii) ki ne pomenijo subsumpcijskih zaključkov, saj bi s tem sodišče prve stopnje izvedenskemu mnenju pripisalo pomen, ki presega z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave sprejemljivo pomoč sodišču pri razreševanju vprašanj, za katera je nujno potrebno strokovno znanje. Sodišče prve stopnje je torej izvedensko mnenje ustrezno uporabilo pri ugotavljanju in razjasnjevanju dejstev ter je bilo pravilno sámo tisto, ki je ugotovilo pravno pomembna dejstva in na tej podlagi sprejelo (subsumpcijski) zaključek o (ne)obstoju odškodninske odgovornosti tožnikovega delodajalca.

19. Tožnik v pritožbi vztraja, da bi njegov delodajalec moral glede na okoliščine primera zagotoviti večje število policistov na intervenciji, da bi moral na intervencijo iti tudi vodnik službenega psa, in da bi moral delodajalec predvideti posebna dodatna zaščitna sredstva za zaščito nog, vendar se z obsežnimi razlogi sodišča prve stopnje, ki jih je o tem podalo v 9. in 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe konkretno in vsebinsko ne sooči. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je podalo sodišče prve stopnje.

20. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Str. 10 zapisnika na l. št. 60 spisa.

2 Str. 9 zapisnika na l. št. 59 spisa.

3 Str. 11 zapisnika na l. št. 61 spisa.

4 VSM Sodba I Cp 855/2015 z dne 6. 1. 2016.

5 VSRS sklep II Ips 299/2017 z dne 24. 1. 2019.

6 M. Pavčnik, Argument sodnega (pravnega) precedensa (Čemu razprava o pomenu sodne prakse?), Podjetje in delo, 2004, št. 6-7, str. 1032-1038.

7 Stran 2 odgovora na tožbo.

8 Stran 1-3 pripravljalne vloge z dne 21. 12. 2023.

9 Naloga sodnega izvedenca je zagotoviti sodniku tista splošno razgledanost presegajoča znanja, ki jih ta nima in brez katerih odločitev o sporu ni mogoča. Izvedenec je na sodnikova navodila vezani strokovni pomočnik sodišča. V pomoč mu je pri ugotavljanju dejstev in razumevanju njihovega pomena ter pri ugotavljanju vsebine pravnih standardov, seveda kadar so ta spoznanja dosegljiva šele z uporabo specifičnih strokovnih znanj. Izvedenec ima torej lahko nadvse pomemben vpliv na sojenje. Vendar človekova pravica stranke do sodnega varstva pred neodvisnim sodiščem sodniku prepoveduje, da bi zaradi umanjkanja lastnih specifičnih strokovnih znanj pristojnost sojenja preprosto prenesel na izvedenca (USRS sklep Up-460/14-13 z dne 1. 7. 2014, 12. in 13. točka obrazložitve). Zato mora tudi v takih primerih dejansko stanje z izvajanjem in vrednotenjem dokazov praviloma ugotavljati sodišče.

10 USRS sklep Up-460/14-13 z dne 1. 7. 2014, 14. točka obrazložitve.