Appeal dismissed; employer liable for full non-pecuniary damages despite employee's pre-existing psychological sensitivity.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Prva toženka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 447,98 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila, pod izvršbo.

[JEDRO]

Niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožničino duševno stanje ni moglo biti porušeno zaradi ravnanja prve toženke, ker naj bi imela že pred tem psihične težave. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da nezakonitost akta, ki ga je pripravil delodajalec, ni podlaga za odškodnino. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je prva toženka ravnala protipravno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se dopusti sprememba tožbe z dne 3. 3. 2025 (točka I izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri prvi toženki na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 10. 2016 ni prenehalo z dnem 7. 10. 2016 in je trajalo do vključno 17. 9. 2020 (točka II izreka); da je prva toženka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 7. 2014 za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vključno 17. 9. 2020 in jo prijaviti v socialna zavarovanja ter urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco pri ZPIZ tako, da bo tožnici priznana delovna doba od 8. 10. 2016 do vključno 17. 9. 2020, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (točka III izreka).

Prva toženka je dolžna tožnici za čas od 8. 10. 2016 do vključno 17. 9. 2020 plačati nadomestilo plače v višini 1.127,65 EUR bruto mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, zmanjšano v delu, ki ji pripada kot neto nadomestilo plače za neto zneske denarnih nadomestil za čas brezposelnosti, ki jih je tožnica v obdobju od 8. 12. 2016 do 17. 9. 2020 prejela izplačane po odločbi Zavoda RS za zaposlovanje, in sicer od decembra 2016 do septembra 2020 v neto mesečnih zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (točka IV izreka).

Nadalje je prva toženka dolžna tožnici plačati regrese za letni dopust, in sicer za leto 2017 v bruto znesku v 804,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2017 dalje do plačila (točka V izreka); za leto 2018 v bruto znesku v 842,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2018 dalje do plačila (točka VI izreka); za leto 2019 v bruto znesku v 886,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2019 dalje do plačila (točka VII izreka) ter sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2020 v bruto znesku v 627,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2020 dalje do plačila (točka VIII izreka), vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Nadalje je razsodilo, da je prva toženka dolžna tožnici plačati denarno povračilo v višini 13.531,80 EUR bruto v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe, v presežku pa je tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) iz naslova denarnega povračila zavrglo (točka IX izreka). Odločilo je, da je prva toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 3.361,75 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe (točka X izreka), da toženki sami krijeta svoje stroške sodnega postopka, da sta dolžni tožnici povrniti stroške sodnega postopka (točka XI izreka) in da sta toženki zavezanki za plačilo sodne takse (točka XII izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje prva toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog toženk za ponovno zaslišanje priče A. A. glede navodila, na podlagi katerega je ravnala pri sklepanju sporazuma in pogodbe in glede krivdne oblike. Naklep kot element prevare v dosedanjih postopkih ni bil predmet ugotavljanja dejanskega stanja.

Njeno zaslišanje je bilo predlagano tudi glede dejstev, ki so bistvena za odločitev o višini denarnega povračila in o višini odškodnine. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na zaključke, ki nimajo podlage v spisu. Tožnica je izpovedala, da je poznala svoje pravice in da je vedela, da ji ob odpovedi pripadajo pravice iz naslova odpravnine, zato do zamolčanja ni moglo priti. Sodišče prve stopnje se je v ponovljenem postopku izognilo ključnim dejstvom, saj se v sodbi sklicuje le na dejstva, ki sledijo predhodni odločitvi Vrhovnega sodišča RS.

Tožnici je mogoče očitati neskrbnost glede odpravnine. Predstavljene so ji bile zakonske določbe pri sklepanju sporazuma (81. člen ZDR- 1). S tem, ko je tožnica sprejela zaposlitev pri drugi toženki, ji ni bilo treba biti brezposelna skoraj štiri leta, saj bi jo glede na izpoved direktorice druge toženke potrebovali na delu tudi po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožnica se je za delo pri drugi toženki odločila v času podpisa, nato pa si je premislila in na delo ni prišla kljub pozivu druge toženke. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o višini nepremoženjske škode prezrlo, da je izvedenec prof. dr. B.

B., dr. med., spec. psihiater, poleg tega, kar sodišče povzema v sodbi, ugotovil tudi, da je stanje pri tožnici izzvenelo. Zaključki sodišča prve stopnje, da naj bi kraj dogodka in ravnanje A. A. pri tožnici povzročilo duševne bolečine, zato niso pravilni. Utemeljitev visokega denarnega povračila je protispisna, saj sodišče izpostavlja minimalne možnosti zaposlitve. Glede na tožničino sposobnost, dolgoletne izkušnje, natančnost pri delu ter zavedanje o tem, da bi ji v primeru odpovedi iz poslovnega razloga pripadale te pravice, ji sodišče ne bi smelo prisoditi denarnega povračila.

Pri odločitvi o odškodnini je treba upoštevati, da je imela tožnica že v otroštvu oziroma v preteklosti duševne težave. Njeno duševno stanje ni moglo biti porušeno zaradi ravnanja prve toženke. Nezakonitost akta, ki ga je pripravil delodajalec, ni podlaga za odškodnino. Vse navedeno potrjuje izvedensko mnenje prof. dr. B. B. Izvedenec je poudaril, da ni mogoče ugotoviti potrebe po kontinuirani psihiatrični obravnavi v posledici obravnavanega dogodka, saj so pri preiskovanki prisotni le še rezidualni simptomi prilagoditvene motnje.

Zato nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje o dolgotrajni bolezni v obdobju osmih let ne vzdržijo, s tem pa tudi ne odločitev o višini denarnega povračila in odškodnine. Pritožba nadalje meni, da je tožnici priznanih preveč zamudnih obresti. V času od 24. 3. 2021, ko je prejela plačilo po prvi pravnomočni sodbi v celoti in z zamudnimi obrestmi vred, do 22. 2. 2024, ko je glede na sodbo Vrhovnega sodišča RS vrnila prejete zneske, prva toženka ni dolžna plačevati obresti, saj je v navedenem času z vsemi zneski, ki jih zahteva, tožnica razpolagala.

Zmotno je uporabljeno materialno pravo glede odločitve o datumu prenehanja delovnega razmerja. Tožnici je bilo delovno razmerje priznano do 17. 9. 2020, tj. do prve zaposlitve, vendar taka odločitev nasprotuje določbi 118. člena ZDR-1, po kateri je mogoče priznati delovno razmerje le do odločitve sodišča na prvi stopnji v prvem postopku, ne pa v ponovljenih (Pdp 53/2024 z dne 6. 3. 2024).

3. V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je skladno z določbo 19. člena ZDSS-1 pri odločanju uporabilo določbe ZPP. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tem členu, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno. Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP je presojalo pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

6. Tožnica je prvotno uveljavljala tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2016, sklenjen med tožnico in prvo toženko (v nadaljevanju: sporazum) in pogodba o zaposlitvi z dne 6. 10. 2016, sklenjena med tožnico in drugo toženko (v nadaljevanju: pogodba), nična in pravno neveljavna, ugotovitev delovnega razmerja pri prvi toženki do dneva odločitve sodišča prve stopnje, prijavo v zavarovanja, vpis v matično evidenco in reparacijo. Podredno je tožbeni zahtevek postavila tako, da namesto ugotovitve ničnosti zahteva razveljavitev sporazuma in pogodbe. V dosedanjem teku postopka je sodišče prve stopnje odločalo trikrat. V prvem sojenju je bilo s sodbo opr. št. Pd 406/2016 z dne 13. 2. 2020, v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 451/2020 z dne 5. 1. 2021, pravnomočno ugodeno primarnemu tožbenemu zahtevku, s tem, da je pritožbeno sodišče poseglo le v reparacijski del odločitve sodišča prve stopnje tako, da je zmanjšalo obveznost prve toženke glede izplačila plače z upoštevanjem zneskov denarnih nadomestil za čas brezposelnosti, ki jih je tožnica prejela od Zavoda RS za zaposlovanje. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 42/2021 z dne 28. 6. 2022 revizijama toženk ugodilo, sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo v ugodilnem delu in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. V drugem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 372/2022 z dne 22. 3. 2023, v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 406/2023 z dne 24. 12. 2023, pravnomočno zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek. Vrhovno sodišče RS je s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 19/2024 z dne 17. 12. 2024 reviziji tožnice ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje delno spremenilo tako, da je sporazum in pogodbo o zaposlitvi razveljavilo, v preostalem, to je glede odločitve, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka, da tožnici delovno razmerje pri prvi toženki ni prenehalo 8. 10. 2016 in ji traja do dneva odločitve sodišča prve stopnje; v delu, ki se nanaša odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, da mora prva toženka tožnici za čas od 8. 10. 2016 do dneva odločitve sodišča prve stopnje plačati nadomestila plače v višini razlike med 1.127,65 EUR bruto mesečno, zmanjšano za prejete zneske nadomestila za čas brezposelnosti in v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zneska 13.531,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Za pritožbeno rešitev zadeve so bistvena stališča Vrhovnega sodišča RS iz navedene sodbe in sklepa opr. št VIII Ips 19/2024 z dne 17. 12. 2024, in sicer, da da je A. A. tožnici izgubo pravice do polne odpravnine in daljšega odpovednega roka (kar bi tožnici pripadalo, če bi ji prvi toženec podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, namesto da ji je ponudil sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi) namerno zamolčala, saj je delala v korist obeh toženk, predvsem prve toženke. Sklenitev sporazuma je bila za prvo toženko najugodnejša možnost, saj se je s tem izognila podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pravicam, ki bi tožnici pripadale že po zakonu (višja odpravnina, daljši odpovedni rok) in možnosti, da bi tožnica, kolikor bi ji bila podana redna odpoved, v sodnem postopku zahtevala presojo njene zakonitosti. Te pravice je tožnica zaradi sklenitve sporazuma izgubila. Z zamolčanjem teh podatkov je A. A. pri tožnici povzročila zmoto v nagibu in jo tako napeljala k sklenitvi sporazuma (in pogodbe o zaposlitvi za določen čas dveh mesecev z drugim tožencem). Pri podpisu obeh dokumentov je šlo za "paketno ponudbo". Po zaključku Vrhovnega sodišča RS navedene okoliščine utemeljujejo zaključek o prevari pri podpisu dokumentov.

9. Zgoraj navedeno je bistveno glede pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker v ponovljenem sojenju ni ponovno zaslišalo A. A. Pritožba izhaja iz zmotnega stališča, da bi moralo sodišče zaslišati navedeno pričo, ker naj naklep kot element prevare v dosedanjih postopkih ni bil predmet ugotavljanja dejanskega stanja. Glede na to, da je bila ugotovljena prevara, je torej stališče, da naklep v ravnanju A. A. še ni ugotovljen, nepravilno. Pri tem zmotno meni, da je Vrhovno sodišče RS odločilo o dejanskem stanju mimo svojih pristojnosti in pri tem naredilo zaključek o drugačnem dejanskem stanju, kot je bilo že pravnomočno ugotovljeno s sodbama nižjih sodišč. Vrhovno sodišče RS je namreč svoj zaključek o prevari oprlo na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v sodbah nižjih sodišč, ter na podlagi tako (pravilno in popolno) ugotovljenega dejanskega stanja, sprejelo drugačen materialnopravni zaključek kot nižji sodišči ter na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbi delno spremenilo tako, da je razveljavilo tako sporazum kot tudi pogodbo o zaposlitvi. Zato pritožba zmotno navaja, da naklep kot element prevare ni bil predmet ugotavljanja v dosedanjih postopkih. Iz obrazložitve sodbe Vrhovega sodišča jasno izhaja, da je upoštevalo okoliščine, ki so bile ugotovljene s sodbo sodišča prve stopnje, ter na podlagi ugotovljenih okoliščin, v katerih je prišlo do podpisa sporazuma in sklenitve pogodbe o zaposlitvi, zaključilo, da nudijo podlago za presojo, da je A. A. povzročila zmoto pri tožnici (tožnica je mislila, da ji bodo te pravice pripadale tudi v primeru podpisa obeh dokumentov), in da so bila ta dejstva bistvena, da je tožnica podpisala sporazum in posledično tudi pogodbo o zaposlitvi. Poudarilo je, da je tožnica vedela, da sta toženki povezani družbi, da ji pripada odpravnina za 33 let delovne dobe pri prvi toženki in da je A. A. nastopala po pooblastilu obeh toženk, da je sporazum in pogodbo o zaposlitvi dobila v podpis ob istem času in na istem kraju, da ji je bilo pojasnjeno, da bo v primeru podpisa sporazuma lahko pridobila pravice na Zavodu za zaposlovanje RS, če bo sklenila še pogodbo o zaposlitvi ter je glede na te okoliščine tožnica podpisala oba dokumenta.

10. Glede na navedeno je zavzelo stališče, da je razumljivo, da tožnica ni še posebej spraševala o višini odpravnine, za katero je bila prepričana, da ji pripada ter ji premajhne skrbnosti ni mogoče očitati. Pritožba torej neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na zaključke, ki nimajo podlage v spisu. Sodišče prve stopnje je bilo v novem sojenju vezano na odločitev o razveljavitvi sporazuma in pogodbe o zaposlitvi (zaradi prevare), zato ni smelo s ponovnim zaslišanjem A. A. ugotavljati dejanskega stanja v smeri, da priča pri tožnici ni povzročila prevare. Ker je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica pri sklenitvi sporazuma spravljena v zmoto, pritožba zmotno meni, da je A. A. ravnala tudi v korist tožnice. Niso torej utemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje "na silo" argumentiralo svojo sodbo le v smeri utemeljevanja svojega sklicevanja na odločitev Vrhovnega sodišča RS, ter da pri tem uporablja enostransko le tista dejstva, s katerimi utemeljuje zaključek, da je bilo tožnici zamolčano, da ne bo prejela odpravnine in daljšega odpovednega roka. Glede na vse navedeno je torej sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da zaslišanje A. A. v ponovljenem sojenju ni potrebno, saj je izhajalo iz pravnomočne odločitve, da se sporazum in pogodba o zaposlitvi razveljavita, zato s tem v zvezi ni več smelo izvajati dokazov in ugotavljati dejstev. Njeno zaslišanje tudi ni bilo potrebno glede dejstev, ki so pravno odločilna za odločitev o višini denarnega povračila in o višini odškodnine, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

11. Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da je glede ključnih dejstev v izpodbijani sodbi podana protispisnost, pri čemer pritožba neutemeljeno izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati izpoved tožnice, da je poznala svoje pravice in se je zavedala, da s podpisom sporazuma ne bo prejela odpravnine in daljšega odpovednega roka. Protispisnost je absolutna bistvena kršitev določil pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišče stori takrat, kadar je v sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Protispisnost glede seznanjenosti tožnice s svojimi pravicami ni podana. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica vedela, da ji pripada odpravnina za 33 let delovne dobe pri prvi toženki ter da ji je bilo pojasnjeno, da bo v primeru podpisa sporazuma lahko pridobila pravice na Zavodu za zaposlovanje RS, če bo sklenila še pogodbo o zaposlitvi, zato je glede na te okoliščine tožnica podpisala oba dokumenta. Ker je bila prepričana, da bo odpravnino dobila (kar pa je posledica prevare), je razumljivo, da ni še posebej spraševala o višini odpravnine. Seznanjenost tožnice s pravico do odpravnine torej ni odločilno za presojo, da je sporazum in pogodbo podpisala zaradi prevare.

12. Pritožba nadalje neuspešno navaja, da je mogoče tožnici očitati neskrbnost glede odpravnine, saj bi lahko glede odpravnine postavila vprašanje, pa ga ni, ter da to ne more iti v škodo prve toženke. Tudi glede vprašanja (ne)skrbnosti tožnice so bila že v predhodnem postopku ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva in zavzet pravilen materialnopravni zaključek, da tožnici zaradi ravnanja A. A. ni mogoče očitati neskrbnosti. Zato so dejansko protispisne pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prezrlo dolžnost tožnice glede skrbnosti, ki jo mora imeti v lastnih zadevah, kar bi bil po stališču pritožbe šele predpogoj za zaključek o prevari. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je A. A. oziroma prva toženka tožnico seznanila z vsemi pravicami, ki ji gredo po ZDR-1, saj zaradi tega ni mogoče šteti, da je kljub seznanitvi s pravicami ravnala neskrbno.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in na višino prisojenega denarnega povračila namesto reintegracije po določbi 118. člena ZDR-1. Po odločbi prvega odstavka 118. člena ZDR-1 lahko sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

14. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnici delovno razmerje pri prvi toženki ni prenehalo z dnem 7. 10. 2016, ampak je trajalo od 8. 10. 2016 do vključno 17. 9. 2020, ko je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo. Pravilno je namreč ugotovilo, da se je tožnica takrat zaposlila pri drugem delodajalcu, pri dveh delodajalcih pa ne more biti zavarovana na podlagi obstoja delovnega razmerja. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo pogodbo o zaposlitvi sodno razvezati najkasneje z dnem odločitve sodišča prve stopnje v prvem sojenju. Sodišče prve stopnje je namreč v prvem sojenju glede odločitve o datumu sodne razveze v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku v smislu, da je tožnici delovno razmerje priznalo v najdaljšem možnem trajanju po prvem odstavku 118. člena ZDR-1, to je 13. 2. 2020, ko je sodišče prve stopnje razsodilo. Ta sodba je bila s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 42/2021 z dne 28. 6. 2022 razveljavljena. V 118. členu ZDR-1 ni podlage za sklepanje, da bi datum sodne odločbe v prvem sojenju v okoliščinah tega primera vplival na kasnejše odločanje sodišča prve stopnje glede datuma sodne razveze. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na sodbo opr. št. Pdp 53/2024 z dne 6. 3. 2024, saj se nanaša na drugačno pravno problematiko.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na višino dosojenega denarnega povračila v višini 12 plač oziroma 13.531,80 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na višino denarnega povračila, in sicer, da je bila tožnica pri prvi toženki zaposlena več kot 33 let, da je šlo za njeno prvo zaposlitev, da so njene možnosti za novo zaposlitev, glede na njeno starost in njeno izkazano zdravstveno stanje, minimalne, da je bila kar štiri leta brezposelna in iskalka zaposlitve, ko pa je zaposlitev vendarle našla, je bilo to za delo osebnega asistenta, ki ni ustrezalo njenemu znanju in kvalifikacijam.

Pravilno je tudi upoštevalo, da je pri novem delodajalcu prejemala nižjo plačo, pravice, ki jih je tožnica uveljavila v času brezposelnosti ter okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je, da je do prenehanja zaposlitve tožnice pri toženki prišlo zaradi prevare s strani A. A. Dosojeni znesek je glede na primerljivo sodno prakso dejansko na spodnji meji odločitev, predvsem če se upošteva tudi absolutni znesek denarnega povračila, ki ga je tožnica prejela. Tako je bilo namreč v zadevi Pdp 252/2021 dosojenih 12 plač za bistveno krajšo zaposlitev v trajanju 20 let, pri čemer je bila starost delavke v času nezakonite odpovedi 54 let. Delavka sicer ni bila upravičena do nadomestila za primer brezposelnosti, vendar pa je bila brezposelna leto in pol (tožnica 4 leta).

V zadevi Pdp 227/2024 je bilo dosojenih 12 plač oziroma 34.579,20 EUR za zaposlitev pri delodajalcu v trajanju 25 let, delavec pa je takoj po prenehanju delovnega razmerja nadaljeval z delom kot samostojni podjetnik, nato pa se v kratkem času zaposlil pri drugem delodajalcu. V zadevi Pdp 212/2024 je bilo dosojenih 12 plač oziroma 50.494,56 EUR, pri čemer je bil tožnik zaposlen pri delodajalcu 21 let, star 58 let in težje zaposljiv, pri novem delodajalcu pa ima nižjo plačo. Delavec sicer ni pridobil pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, vendar pa je bil zaposlen pri delodajalcu bistveno krajše obdobje kot tožnica.

V zadevi Pdp 428/2024 je bilo dosojeno 12 plač oziroma 14.563,56 EUR. Delavec je bil zaposlen pri delodajalcu 28 let, ob odpovedi je bil star 49 let, dober mesec dni po odpovedi je odprl samostojno podjetništvo, odpoved je bila nezakonita iz vsebinskih razlogov. Odločitev v višini 12 plač je primerljiva tudi z odločitvami v zadevah Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 293/2016 (v zvezi z odločitvijo VDSS, opr. št. Pdp 46/2016) in VIII Ips 33/2015 (v zvezi z odločitvijo VDSS, opr. št. Pdp 1353/2014), v katerih je bilo tožečima strankama (ena pri delodajalcu zaposlena 34, druga 31 let, ena stara 58 let, druga 54 let, obe s slabšimi zaposlitvenimi zmožnostmi) prav tako odmerjeno denarno povračilo v višini 12 plač.

16. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi lahko tožnica z zaposlitvijo pri drugi toženki zmanjševala škodo in s tem vplivala na višino denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Za pritožbeno rešitev zadeve je namreč bistveno, da je Vrhovno sodišče RS zaradi prevare razveljavilo tudi pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožnica sklenila z drugo toženko. Ker je tožnica pogodbo o zaposlitvi sklenila zaradi prevare, ni mogoče šteti, da je njeno ravnanje po sklenitvi pogodbe kakorkoli vplivalo na višino denarnega povračila, niti, kot bo navedeno v nadaljevanju, na višino dosojene odškodnino. Zato ni utemeljeno pritožbeno izpostavljanje, da naj bi direktorica druge toženke tožnico pozvala na delo. Glede na dejstvo, da je bila pogodba sklenjena za določen čas dveh mesecev, je vsako pritožbeno zatrjevanje, da bi tožnica morda po izteku časa nadaljevalo delo pri drugi toženki, ker naj bi takrat iskali delavce za delo v poslovalnicah, neutemeljeno in nedokazano domnevanje, ki ne more vplivati na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje. V kolikor je druga toženka izkazovala potrebo po delu delavcev, bi lahko s tožnico že takoj sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

17. Ne glede na vse navedeno pa je v zvezi z nezaposlitvijo tožnice pri drugi toženki, in tudi pri kateremkoli drugem delodajalcu, bistveno, da se je tožnici po podpisu sporazuma in pogodbe zdravstveno stanje poslabšalo in se je kmalu morala pričeti psihiatrično zdraviti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo ravnanje A. A. sprožilni element za poslabšanje tožničinega duševnega zdravja, ki je od dne podpisa sporazuma in pogodbe dalje povsem porušeno. Tožnica je pred podpisom sporazuma in pogodbe funkcionirala povsem normalno, sedaj pa ima težave, ki se vodijo pod diagnozo prilagoditvena motnja in mešana anksiozna in depresivna motnja. Tožnica se še vedno zdravi pri psihiatru, kar je potrjeno tudi z listinsko dokumentacijo, iz katere po ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica že zelo kmalu po podpisu iskala zdravstveno pomoč in da je v postopku zdravljenja zaradi težav, ki so nastopile 7. 10. 2016, da je obiskovala tudi oddelek za psihiatrijo UKC C. in ambulanto ZD D. Stres, ki ga je tožnica doživljala, je privedel do razvoja prilagoditvene motnje ob prisotni ranljivosti tožnice, da se je pri tožnici po dogodku razvila psihična motnja, ki se sicer sama po sebi ne more razviti brez izpostavitve posameznika stresorjem. Dejstvo, da je bila tožnica brezposelna štiri leta torej v okoliščinah konkretnega primera, ne more pomeniti, da ji zaradi tega pripada manjše denarno povračilo. Glede na navedeno torej pritožba neutemeljeno navaja, da je utemeljitev visokega denarnega povračila protispisna, ker sodišče prve stopnje izpostavlja minimalne možnosti zaposlitve, ter da tožnici glede na njeno sposobnost razumevanja stvari, dolgoletne izkušnje, natančnost pri delu ter zavedanje o tem, da bi ji v primeru odpovedi iz poslovnega razloga pripadale te pravice, sodišče ne bi smelo prisoditi denarnega povračila.

18. Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost delodajalca v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pravilno presojalo po določbah OZ o deliktni odgovornosti, torej po splošnih pravilih civilnega prava. Pravilno je ugotovilo vse elemente odškodninske odgovornosti, to je protipravno ravnanje prve toženke, škodo, ki jo je tožnica utrpela, vzročna zveza med škodo in protipravnim ravnanjem ter krivdo prve toženke. Kot je že zgoraj navedeno glede razloga za tožničino nezaposlenost, pritožba neutemeljeno izpodbija dosojeni znesek odškodnine s sklicevanjem na to, da se tožnica po podpisu sporazuma in pogodbe ni zaposlila pri drugi toženki, oziroma da je bila brezposelna štiri leta. Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini nepremoženjske škode prezrlo, da je izvedenec prof. dr. B. B. ugotovil, da je stanje pri tožnici izzvenelo. Sodišče prve stopnje je po oceni vseh izvedenih dokazov, tudi izvedenskega mnenja prof. dr. B. B., ugotovilo obseg škode, ki jo je tožnica utrpela zaradi nezakonitega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja.

19. Nadalje so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je tožnica imela že v otroštvu oziroma v preteklosti duševne težave, ter da zaradi tega njeno duševno stanje ni moglo biti porušeno zaradi ravnanja prve toženke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je pri tožnici po dogodku razvila psihična motnja, ki se sicer sama po sebi ne more razviti brez izpostavitve posameznika stresorjem in tudi pri tožnici ni pričakovati, da bi se ta psihična motnja pojavila, če ne bi bila izpostavljena stresorjem. Posledično je pravilno štelo, pri čemer se je oprlo tudi na izvedensko mnenje prof. dr. B. B., da obstoji vzročna zveza med dogajanjem v času podpisovanja sporazuma in pogodbe ter med škodo, ki je tožnici nastala. Pravilno je izhajalo iz teorije adekvatne vzročnosti, po kateri je treba tožnico kot oškodovanko vzeti takšno kot je, torej tudi z vsemi njenimi osebnostnimi lastnostmi, ki so morebiti povzročile, da je obseg škode večji, kot bi bil, če posebne preobčutljivosti pri tožnici ne bi bilo. Upoštevalo je ugotovitev sodnega izvedenca prof. dr. B. B., da če ne bi bilo stresorja, ki ga je tožnica doživela, se prilagoditvena motnja ne bi razvila, pa četudi je bila tožnica že predhodno občutljiva oseba. Po t.i. teoriji jajčne lupine mora odgovorna oseba oškodovancu plačati odškodnino tudi za tisto večjo in drugačno škodo, ki je v škodnem dogodku ne bi utrpel, če ne bi imel osebnih lastnosti, ki so jo omogočile. Osebne lastnosti in stanja oškodovanca torej niso pravno relevanten sovzrok, ki bi delno razbremenil odgovorno osebo, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da prva toženka odgovarja za celoten obseg škode, ki je tožnici nastal, pa četudi je del nastale škode posledica tožničine posebne preobčutljivosti. Glede na vse navedeno torej niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožničino duševno stanje ni moglo biti porušeno zaradi ravnanja prve toženke, ker naj bi imela že pred tem psihične težave. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da nezakonitost akta, ki ga je pripravil delodajalec, ni podlaga za odškodnino. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je prva toženka ravnala protipravno. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 3.361,75 EUR.

20. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da je tožnici priznanih preveč zamudnih obresti, ker je v času od 24. 3. 2021, ko je prejela plačilo po prvi pravnomočni sodbi v celoti in z zamudnimi obrestmi vred, do 22. 2. 2024, ko je glede na sodbo Vrhovnega sodišča RS vrnila prejete zneske, prva toženka ni dolžna plačevati obresti, saj je v navedenem času z vsemi zneski, ki jih zahteva, tožnica razpolagala. Pritožba namreč navaja, da je tožnica vrnila prejete zneske, zato ni mogoče šteti, da s temi zneski razpolaga.

21. Ker pritožbeni razlogi toženke niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Glede na pritožbeni neuspeh je prva toženka dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo, in sicer je pritožbeno sodišče v skladu z Odvetniško tarifo (OT), glede na vrsti in vrednost obeh sporov (14.276,50 EUR) tožnici priznalo 600 točk nagrade za odgovor na pritožbo (kolikor je zahtevala), 2 % materialne stroške ter 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 447,98 EUR (prvi odstavek členov 165, 154 in 155 ZPP).