Supreme Court quashes conviction for undefined crime, acquitting defendants due to lack of statutory definition.

I. Po ugoditvi zahtevi za varstvo zakonitosti in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

obsojene A. A., B. B. in C. C.

po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprosti obtožbe,

da so z namenom lažno prikazati ljudstvu, da hoče ljudska oblast razpustiti samostan magdalenk v ..., radi ustanovitve kmečko-obdelovalne zadruge in doseči pri ljudstvu z ozirom na njegova verska čustva in vpliv samostana nerazpoloženje nasproti socialistični preobrazbi vasi, delovali tako, da se je sklical neprijavljeni masovni sestanek v ... dne 11. 4. 1949 za razpravljanje o obstoju samostana, kar je imelo za posledico, da se je s tem onemogočil sestanek zadružnih interesentov radi ustanovitve zadružne ekonomije,

s čimer bi naj storili kaznivo dejanje zoper ljudsko oblast.

II. Stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

[JEDRO]

Vrhovno sodišče se je strinjalo z vložnico, ki v obrazložitvi zahteve uvodoma ugotavlja, da je bila obsojenka spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja, ki v izreku sodbe ni bilo pravno opredeljeno, niti ni bilo opisano na način, da bi lahko ustrezalo kateremu od kaznivih dejanj po tedaj veljavnih zakonskih predpisih. Prav ima tudi, ko v nadaljevanju obrazložitve navaja, da je za kazniva dejanja, s katerimi sta bila varovana ljudstvo (narod) in država, do izdaje Kazenskega zakonika veljal poseben Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo, ki pa takšnega ravnanja, kot naj bi ga obsojenka storila po opisanem dejanju v izreku pravnomočne sodbe, ni določal (inkriminiral) za kaznivo dejanje po nobenem od njegovih zakonskih opisov.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sodbo K 144/49 z dne 23. 5. 1949 obsojeno A. A., obsojenega B. B. in obsojenega C. C., vsakega zase spoznalo za krive storitve kaznivega zoper ljudsko oblast ter jim po 32. in 34. členu Kazenskega Zakona (v nadaljevanju KZ) izreklo naslednje kazni:

obsojeni A. A. 12 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom;

obsojenemu B. B. 6 mesecev poboljševalnega dela in

obsojenemu C. C. 5 mesecev poboljševalnega dela.

Obsojencem je bil v izrečene kazni vštet čas, prestan v priporu, solidarno pa so bili dolžni plačati stroške kazenskega postopka.

Po 16. členu KZ ter z uporabo tretjega odstavka 5. člena KZ, je bila izrečena še zaplemba celotnega nepremičnega in premičnega premoženja D, zlasti pa vl. št. 7, 105 in 107 k.o. ...

Sodba je 14. 6. 1949 postala pravnomočna.

2. Generalna državna tožilka je zoper sodbo, v delu, ki se nanaša na obsojeno A. A. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vložila jo je zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP.

B. 3. Vrhovno sodišče se je strinjalo z vložnico, ki v obrazložitvi zahteve uvodoma ugotavlja, da je bila obsojenka spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja, ki v izreku sodbe ni bilo pravno opredeljeno, niti ni bilo opisano na način, da bi lahko ustrezalo kateremu od kaznivih dejanj po tedaj veljavnih zakonskih predpisih. Prav ima tudi, ko v nadaljevanju obrazložitve navaja, da je za kazniva dejanja, s katerimi sta bila varovana ljudstvo (narod) in država, do izdaje Kazenskega zakonika veljal poseben Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo, ki pa takšnega ravnanja, kot naj bi ga obsojenka storila po opisanem dejanju v izreku pravnomočne sodbe, ni določal (inkriminiral) za kaznivo dejanje po nobenem od njegovih zakonskih opisov. Pomeni, da je bila obsojenka dejansko obsojena za nekaznivo ravnanje, da je vložnica zato utemeljeno zatrjevala kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. čelna ZKP in da jo je Vrhovno sodišče moralo odpraviti na način, da je pravnomočno sodbo spremenilo in obsojenko oprostilo obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP.

4. Enako je Vrhovno sodišče ravnalo še za obsojena B. B. in C. C. Ravnalo je po uradni dolžnosti (drugi odstavek 424. člena ZKP), kajti razlogi, ki so koristili obsojeni A. A. so tudi njima v korist. Obsojenca sta bila namreč spoznana za kriva storitve istega kaznivega dejanja, za katero je bilo že pri obsojenki ugotovljeno, da je bilo dejansko nekaznivo ravnanje.

C. 5. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče po ugoditvi utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti in po navedeni uradni dolžnosti pravnomočno sodbo spremenilo po prvem odstavku 426. člena ZKP, za stroške kazenskega postopka pa sklenilo, da obremenjujejo proračun.

6. Odločitev je bila sprejeta soglasno.