VSL Sodba I Cp 798/2024 · Višje sodišče v Ljubljani

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovnem delu, to je v IV. točki izreka, spremeni tako, da tožeča stranka nosi svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 55 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem in nespremenjenem delu, to je v II. točki izreka, potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 27 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

[JEDRO]

Če je objekt priključen na javno vodovodno omrežje, to pomeni, da ima v vsakem trenutku možnost oskrbe s pitno vodo, zaradi česar je toženec dolžan plačati strošek omrežnine za oskrbo s pitno vodo. Če pitne vode ne koristi, to na dolžnost plačila omrežnine za oskrbo s pitno vodo, ki predstavlja fiksni strošek, ne vpliva.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje delni umik tožbe vzelo na znanje in pravdni postopek ustavilo za znesek 283,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici v roku 8 dni plačati znesek 47,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2020 do plačila (II. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 105,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2020 dalje do plačila ter za plačilo zneska 30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila (III. točka izreka). Odločilo je še, da je vsaka pravdna stranka dolžna kriti svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper II. in IV. točko izreka sodbe se pritožuje toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da se zadeva odstopi v odločitev senatu, ker gre za zapleteno zadevo glede pravnih in dejanskih vprašanj in je od odločitve mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja, glede katerega ni sodne prakse ali je ta neenotna. Pritožbenemu sodišču nadalje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo v II. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, v IV. točki izreka pa tako, da je tožnica dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v višini 55 EUR.

3. Toženec je tožbenemu zahtevku ugovarjal po temelju in višini. Stanovanjska hiša v C. je priključena na javni vodovodni sistem in ima vodovodni priključek. Vsakokratni (so)lastniki navedene stanovanjske hiše so lastniki tega vodovodnega priključka, trenutno sta to toženec in družba A., d. o. o. Na tem naslovu ne stanuje nihče. Trditev tožnice, da je na odjemnem mestu gospodinjstvo, je neresnična in nedokazana, poleg tega na objektu ni porabe pitne vode. Tožnica je pavšalne oz. fiksne stroške omrežnine zaračunavala tako tožencu kot tudi solastniku družbi A., d. o. o., torej dvojno. Do tega vprašanja se je posredno opredelilo že sodišče prve stopnje s tem, ko je toženca obvezalo na plačilo samo sorazmernega dela fiksnih stroškov enega vodovodnega priključka. Sodišče prve stopnje je obveznost plačevanja fiksnih stroškov omrežnine utemeljilo na 9. in 21. točki 3. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo na območju Občine Naklo. Odlok v 9. točki 3. člena določa, da je oskrba s pitno vodo v okviru javne službe oskrba stavb s pitno vodo iz javnega vodovoda, če se v njih zadržujejo ljudje ali se pitna voda uporablja za oskrbo živali, v 21. točki pa, da je uporabnik javnega vodovoda vsak lastnik ali solastnik, ne glede ali gre za fizično ali pravno osebo in uporablja pitno vodo iz javnega vodovoda. Sodišče prve stopnje je predpostavki iz 3. člena Odloka povezalo z obrazložitvijo, da je uporabnik javnega vodovoda vsak lastnik ali solastnik stavbe, ki uporablja pitno vodo, torej ima objekt priključen na javni vodovod. Če bi pristojna Občina menila, da je pogoj uporabe pitne vode izpolnjen že, če je objekt priključen na javni vodovod, bi zapisala, da je plačnik določenih stroškov vsakokratni lastnik vodovodnega priključka, ne pa, da podrobno opredeljuje kriterije za določitev uporabnika vodovodnega priključka.

4. Breme dokazovanja utemeljenosti zahtevka je na tožnici, ki je dolžnost plačevanja vezala na lastništvo vodovodnega priključka, ob tem pa ni dokazala, da bi se v stavbi nahajali ljudje ali živali. Iz njenih računov izhaja, da ni porabe vode, iz nekaterih računov pa tudi, da naj na vodovodnem priključku ne bi bilo števca, torej vodomera. Tožnica tudi ni dokazala, da bi odjemno mesto imelo vodomer. Ugotovitev sodišča, da toženec ne trdi, da objekt nima merilne naprave oz. vodomera, je protispisna. Toženec meni, da je glede naložene obveznosti plačila omrežnine glede na opisano dejansko stanje sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in zagrešilo tudi kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Prav tako je napačna stroškovna odločitev. Postopek se je začel z zahtevkom za plačilo 436,72 EUR. Tožnica je zahtevek za plačilo 283,07 umaknila, sodišče je v tem delu postopek ustavilo, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo 105,48 EUR. Tožnica je po višini uspela le z zahtevkom za plačilo 47,27 EUR. Toženec je tako v postopku uspel z 9/10, tožnica pa z 1/10 zahtevka. Toženec v okviru povrnitve pravdnih stroškov zahteva le povračilo sodne takse v višini 55 EUR, preostalih pravdnih stroškov ne zahteva več. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo uspeh pravdnih strank v pravdi, nato pa je izvedlo napačen zaključek, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške postopka, kar predstavlja kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške postopka, bi bila pravilna le v primeru enakega oz. primerljivega uspeha in stroškov.

6. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe v izpodbijanem delu.

7. Pritožba je delno utemeljena.

8. Sodba, izdana v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

9. Na podlagi določila petega odstavka 458. člena ZPP o pritožbi v sporu majhne vrednosti odloča sodnik posameznik. Pavšalni predlog pritožbe, ki se zavzema za odstop zadeve v odločitev senatu, ni utemeljen, ker v konkretnem primeru niso podane okoliščine iz 458. člena ZPP.

10. V obravnavani zadevi je tožnica od toženca vtoževala plačilo omrežnine za oskrbo s pitno vodo za obračunski vodomer DN 20 za obdobje od decembra 2018 do junija 2020 ter za odvajanje in čiščenje odpadnih voda, pri čemer je zahtevek iz naslova omrežnine za odvajanje in čiščenje odpadnih voda v višini 283,97 EUR umaknila, o čemer je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom (I. točka izreka). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec solastnik objekta na naslovu D. ulica 1, C. OM ... do deleža 1007/2400, družba A., d. o. o., pa do deleža 1393/2400. Objekt že 15 let ne uporablja pitne vode, je pa priključen na vodovodno omrežje, pri čemer tožnica na območju objekta izvaja gospodarsko javno službo oskrbe s pitno vodo in odvajanja in čiščenja.

11. Toženec neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo materialno pravno določilo 9. in 21. točke 3. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo na območju Občine Naklo. 2 Po mnenju pritožbe bi bila tožnica upravičena do plačila omrežnine za oskrbo z vodo zgolj, če bi izkazala, da se v stavbi zadržujejo ljudje ali se pitna voda uporablja za oskrbo živali. Navedeni pritožbeni očitek ni upravičen, saj je v skladu s 21. točko 3. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo na območju Občine Naklo uporabnik javnega vodovoda vsak lastnik ali solastnik stavbe, ne glede na to, ali gre za fizično ali pravno osebo, in uporablja pitno vodo iz javnega vodovoda. Uporaba vode iz javnega vodovoda pomeni, da je objekt priključen na javni vodovod, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Če je objekt priključen na javno vodovodno omrežje, to pomeni, da ima v vsakem trenutku možnost oskrbe s pitno vodo, zaradi česar je toženec dolžan plačati strošek omrežnine 3 za oskrbo s pitno vodo. Če pitne vode ne koristi, to na dolžnost plačila omrežnine za oskrbo s pitno vodo, ki predstavlja fiksni strošek, ne vpliva. Strošek omrežnine namreč ni odvisen od dejanske porabe pitne vode. Če se stranka sklicuje, da do izvajalca javne službe nima obveznosti, mora dokazati, da je v ustreznem postopku 4 dosegla ukinitev priključka 5 , česar pa toženec ni izkazal.

12. Toženec v pritožbi navaja, da je ugotovitev sodišča, da toženec ni trdil, da objekt nima merilne naprave oz. vodomera, protispisna. V sporu majhne vrednosti mora toženec v skladu z določilom 451. člena ZPP navesti vsa dejstva in predlagati dokaze že v odgovoru na tožbo. V pripravljalnih vlogah lahko na navedbe stranke zgolj odgovarja, dejstev in dokazov pa ne more predlagati. Glede na to, da je toženec šele v pripravljalni vlogi z dne 23. 3. 2021 navedel, da objekt nima vodomera (števca), česar v vlogi z dne 28. 1. 2021, ki predstavlja odgovor na tožbo, ni navajal, je njegova navedba, da objekt nima vodomera, prepozna in zato neupoštevna. Posledično je očitek o zagrešeni kršitvi protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Pa tudi sicer, če bi bilo v postopku ugotovljeno, da je objekt brez obračunskega vodomera, to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v tej zadevi nima vpliva, ker je bila tožencu, kot izhaja iz 18. točke izpodbijane sodbe, višina omrežnine obračunana na podlagi četrtega odstavka 17. člena Uredbe o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih javnih služb varstva okolja, 6 ki določa način obračuna omrežnine za stavbo, če ta nima obračunskega vodomera. V tem primeru se omrežnina obračuna glede na zmogljivost priključka s premerom priključka v skladu s preglednico iz prvega odstavka 17. člena Uredbe. Upoštevaje navedeno je bila za objekt, ki je predmet postopka, obračunana omrežnina za premer vodomera DN manjše ali enako 20 s faktorjem 1, torej omrežnina za najmanjši premer vodomera in najnižji faktor, kar pomeni najnižjo možno omrežnino, pri čemer je sodišče pravilno upoštevalo tudi višino solastniškega deleža toženca na podlagi 68. člena Stvarnopravnega zakonika 7 (SPZ), omrežnina pa je bila odmerjena za uporabo enega vodomera.

13. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni, popolni in brez nasprotij, zaradi česar je pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

14. Utemeljen pa je pritožbeni očitek glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Toženec namreč upravičeno izpostavlja, da je tožnica delno umaknila tožbo zoper njega za znesek 283,97 EUR (pri čemer tožbe ni umaknila zaradi izpolnitve zahtevka). Po delnem umiku je od toženca vtoževala še znesek 152,75 EUR. Od prvotno vtoževanih 436,72 EUR je tožnica uspela z zahtevkom v višini 47,27 EUR. Pravdni uspeh tožnice tako znaša 11 %, uspeh toženca pa 89 %. Toženec v pritožbi izrecno navaja, da glede pravdnih stroškov uveljavlja zgolj strošek sodne takse v višini 55 EUR, ki jo je plačal in mu je bila odmerjena s plačilnim nalogom VL 56735/2020 z dne 9. 9. 2020. Ker je po presoji pritožbenega sodišča tožnica s svojim zahtevkom uspela zgolj v neznatnem delu (11 %), je na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP v tem delu ugodilo pritožbi in stroškovno odločitev sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremenilo tako, da tožnica nosi svoje stroške postopka, tožencu pa je dolžna povrniti pravdne stroške v višini 55 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti temelji na določilu 299. člena Obligacijskega zakonika 8 (OZ).

15. Ob povedanem je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v stroškovnem delu, to je v IV. točki izreka, v preostalem pa je pritožba neutemeljena, zato jo je, ker tudi ni našlo uradoma upoštevnih kršitev, zavrnilo in sodbo v izpodbijanem in nespremenjenem delu, to je v II. točki izreka, potrdilo, vse na podlagi 351. člena ZPP.

16. Toženec je s pritožbo delno uspel glede stroškovne odločitve (55 EUR), ne pa tudi glede obveznosti plačila glavnice (47,27 EUR). Po presoji pritožbenega sodišča pritožbeni uspeh toženca znaša približno polovico. Tožencu so v pritožbenem postopku nastali pritožbeni stroški sodne takse za pritožbo v višini 54 EUR, tožnica v odgovoru na pritožbo ni priglasila pritožbenih stroškov, temveč je kot stroške navedla stroške, ki so ji bili odmerjeni v izvršilnem postopku, o čemer je že bilo odločeno z izpodbijano sodbo. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 27 EUR v roku 8 dni od prejema te odločbe. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti temelji na določilu 299. člena OZ.

1 Uradno glasilo slovenskih občin št. 45/2019.

2 Strošek omrežnine za oskrbo s pitno vodo je fiksni strošek, ki v skladu z določilom s šestim odstavkom 16. člena Uredbe o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja zajema stroške amortizacije ali najema osnovnih sredstev in naprav, ki so gospodarska javna infrastruktura, stroški zavarovanja infrastrukture javne službe, stroški odškodnin, ki vključujejo odškodnine za služnost, povzročeno škodo za gradnjo, obnovo in vzdrževanje infrastrukture javne službe, stroške obnove in vzdrževanja priključkov na javni vodovod v obsegu nalog izvajalca gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo v skladu s predpisom, ki ureja oskrbo s pitno vodo, stroške nadomestil za zmanjšanje dohodka iz kmetijske dejavnosti v skladu s predpisom, ki ureja oskrbo s pitno vodo, stroške nadomestil za zmanjšanje dohodka iz kmetijske dejavnosti v skladu s predpisi, ki urejajo nadomestilo za zmanjšanje dohodka iz kmetijske dejavnosti zaradi prilagoditve ukrepom vodovarstvenega režima, plačilo za vodno pravico v skladu s predpisi, ki urejajo vode, in odhodke financiranja v okviru stroškov omrežnine, ki vključujejo obresti in druge stroške, povezane z dolžniškim financiranjem gradnje ali obnove infrastrukture javne službe oskrbe s pitno vodo.

3 Tako tudi VSL sodba I Cp 388/2015.

4 V skladu s 17. in 20. členom Odloka o oskrbi s pitno vodo na območju Občine Naklo.

5 Ur. list RS 87/2012 s spremembami in dopolnitvami.

6 Ur. list RS št. 87/2002 s spremembami in dopolnitvami.

7 Ur. list RS 83/2001 s spremembami in dopolnitvami.