Supreme Court allows review of tax lien law's presumption of insolvency exceeding 50,000 EUR against Constitution.

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je drugi odstavek 111. člena ZDavP-2, ki po svoji vsebini opredeljuje neizpodbojno pravno domnevo ogroženosti plačila davka, če pričakovana (verjetna) davčna obveznost presega 50.000,00 EUR in je zato davčni organ dolžan izdati sklep o začasnem zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti neodvisno od dejanskega obstoja ogroženosti plačila davka, skladen z 2., drugim odstavkom 14., 22. in 33. členom Ustave?

[JEDRO]

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je drugi odstavek 111. člena ZDavP-2, ki po svoji vsebini opredeljuje neizpodbojno pravno domnevo ogroženosti plačila davka, če pričakovana (verjetna) davčna obveznost presega 50.000,00 EUR in je zato davčni organ dolžan izdati sklep o začasnem zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti neodvisno od dejanskega obstoja ogroženosti plačila davka, skladen z 2., drugim odstavkom 14., 22. in 33. členom Ustave?

[OBRAZLOŽITEV]

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-4280/2021-6 z dne 4. 10. 2021, v zvezi z odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-29-515/2021-3 z dne 29. 4. 2022.

2. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski davčni organ tožničini banki zaradi zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti naložil, da tožnici ne izplača sredstev v višini 118.206,00 EUR (1. točka izreka) in tožnici prepovedal razpolaganje z navedenimi sredstvi (2. točka izreka). Zavarovanje velja do dneva izpolnitve davčne obveznosti (3. točka izreka), pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve (4. točka izreka), davčnemu organu pa posebni stroški postopka niso nastali (5. točka izreka).

3. Iz obrazložitve pravnomočne sodbe izhaja, da niso utemeljene tožbene navedbe o protiustavnosti drugega odstavka 111. člena ZDavP-2. Ta določba sicer pomeni poseg v pravico do zasebne lastnine, vendar je poseg sorazmeren. Zasleduje ustavno dopusten cilj, da država neodvisno od nevarnosti oteženega plačila doseže zavarovanje svojih davčnih terjatev v višjih zneskih, katerih plačilo je, upoštevaje pomen davčnih prihodkov, v javnem interesu. Ukrep je po presoji sodišča tudi nujen ter primeren, zatrjevane nesorazmernosti v ožjem smislu pa tožnica niti ni konkretizirala. V konkretnem primeru namreč niso utemeljene njene navedbe, da nesorazmernost izhaja iz tega, da lahko ukrep traja izjemno dolgo, saj je od začetka zavarovanja do nastopa izvršljivosti davčne odločbe minilo le dobra dva meseca. Pri tem mora davčni organ po sodni praksi Upravnega sodišča pred izdajo sklepa o zavarovanju na podlagi drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 skladno z načelom sorazmernosti zavezancu omogočiti, da sam predlaga ustrezno sredstvo zavarovanja.

4. Tožnica (v nadaljevanju predlagateljica) je zoper pravnomočno sodbo vložila predlog za dopustitev revizije po 367.b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

5. Predlog za dopustitev revizije je utemeljen.

6. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP izpolnjeni glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa. Predlog odpira pomembno pravno vprašanje ustavnosti ureditve zavarovanja po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2. O tem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločalo, je pa s sklepom X Ips 54/2024-26 z dne 1. 10. 2025 v primerljivi zadevi prekinilo postopek in na Ustavno sodišče vložilo zahtevo za presojo ustavnosti, o kateri še ni bilo odločeno.

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).