Court partially allows appeal on lawyer fees, correcting court's valuation of disputed subject matter and VAT on mileage.

I. Pritožba se delno zavrne, delno pa se ji ugodi in se spremeni sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu o stroških tako, da se v:

- II. točki izreka znesek 40.241,11 EUR nadomesti z zneskom 28.042,33 EUR,

- III. točki izreka znesek 63.645,35 EUR nadomesti z zneskom 42.574,73 EUR.

II. Vse stranke krijejo svoje stroške tega pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ločiti je potrebno nastanek terjatve za povrnitev stroškov in nastanek stroškov - posameznih postavk. Slednji nastanejo v trenutku, ko je vložena vloga ali opravljeno procesno dejanje. Tožeča stranka ima prav, da je odvetnik delo (posamezno storitev ali nalogo) opravil takrat, ko je vložil oziroma opravil procesno dejanje, ko je vložil vlogo oziroma pristopil na narok.

Res je sodišče prve stopnje izdalo sklep o spremembi vrednosti spornega predmeta iz prvotnih 25.000,00 EUR na 2.648.948,16 EUR, kar je bilo po odgovoru na tožbo drugotoženke in njeni prvi pripravljalni vlogi. Vendar sklepa ni izdalo zato, ker bi tožeča stranka zvišala tožbeni zahtevek temveč, ker je v tožbi navedla očitno prenizko vrednost spornega predmeta. Pomembno je, da lahko sodišče uporabi korekturno dolžnost tudi v primeru po prvem odstavku 31. člena ZST-1 in to je storilo. Smisel opredelitve vrednosti spornega predmeta je v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora, na takšno oceno pa se vežejo določene pravne posledice.

Sklep o korekciji pravilne vrednosti spornega predmeta po ZST-1 zato učinkuje od vložitve tožbe dalje. Tožeča stranka bi morala že ob vložitvi tožbe realno oceniti vrednost spornega predmeta na 2.648.948,16 EUR in plačati sodno takso od te osnove. Ta razlaga ne velja samo za sodno takso, ampak smiselno tudi za odmero nagrade in stroškov odvetnika.

Ne drži pritožbeno zavzemanje, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo DDV na potne stroške - kilometrino pooblaščenca.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora v 15 dneh od vročitve prepisa sodbe poravnati prvotoženki pravdne stroške 40.241,11 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Naložilo ji je tudi, da mora v roku 15 dni od vročitve prepisa sodbe povrniti drugotoženki pravdne stroške 63.645,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Ugotovilo je, da tožeča stranka ni uspela v pravdi in mora toženkama povrniti stroške, tožeči stranki se stroški ne priznajo. Šteje se, da je odvetniška storitev opravljena najkasneje, ko odvetnik v celoti izvrši vsa opravila iz pooblastilnega razmerja ali sklepa pristojnega organa. V obravnavanem primeru je odvetniška storitev opravljena ob koncu postopka, zato je stroške odmerilo po sedaj veljavni Odvetniški tarifi (v nadaljevanju: OT/2022).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. Sodišče druge stopnje je ločeno presojalo pritožbo glede na dve odločitvi za vsako od toženih strank.

O pritožbi zoper II. točko izreka sodbe - pravdni stroški prvotoženke:

3. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo trenutno veljavno OT/2022 za vsa dejanja toženih strank, ki so bila opravljena že v letu 2016. Do 4. 6. 2022 se je uporabljala prej veljavna Odvetniška tarifa (v nadaljevanju: OT/2015), nova OT/2022 pa je začela veljati 5. 6. 2022. Ker nova OT/2022 velja od uveljavitve pomeni, da se ne more uporabljati za nazaj, kot je naredilo sodišče. Za vse vloge in naroke do 4. 6. 2022 bi moralo upoštevati staro OT/2015, novo OT/2022 pa od tega datuma naprej. V nasprotnem primeru bi šlo za retroaktivno veljavnost OT/2022, ki je prepovedana in bi predstavljala poseg v pravno varnost, ki je ustavna pravica, saj bi bili stroški neocenljivi in nepredvidljivi. Odvetnik je delo opravil, ko je vložil oziroma opravil procesno dejanje torej, ko je vložil vlogo oziroma pristopil na narok. Mnenje je potrjeno s sodno prakso VSC Cpg 115/2023. Prvotoženka z odgovorom na pritožbo z dne 25. 10. 2022 ni pripomogla k odločitvi in oblikovanju razlogov v odločbi sodišča druge stopnje, ki je s sklepom z dne 14. 12. 2022 sklenilo, da se ugodi pritožbi tožeče stranke in se razveljavi sklep sodišča prve stopnje o dopustitvi spremembe tožbe, prav tako se razveljavi izpodbijana sodba in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Da ima stranka pravico do odgovora na pritožbo zaradi kontradiktornosti ne pomeni samodejno, da stroški v vsakem primeru bremenijo nasprotno stranko. Odgovor na pritožbo prvotoženke z dne 25. 10. 2022 ni bil potreben za pravdo, zato ji strošek ne pripada.

4. Prvotoženka v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da so pravilno priznani stroški, četudi je sodišče kot podlago za dejanja pred 4. 6. 2022 uporabilo novo OT/2022. Skladno z vrednostjo spora in staro OT/2015, ki limitira najvišje število točk na 9000 (kakor so bili prvotoženki priznani za 100 % nagrade pri opravilih po novi OT/2022), je jasno, da dejstvo, da je bila za izračun stroškov uporabljena nova tarifa OT/2022, v zneskovnem delu ničesar ne spremeni, saj je skladno z ustaljeno sodno prakso potrebno število priznanih točk pomnožiti z vrednostjo točke, ki je veljavna v času plačila, torej 0,60 EUR, povečano za DDV. Utemeljeno je bil priznan strošek za odgovor na pritožbo tožeče stranke z dne 25. 10. 2022, saj je bil podan na podlagi poziva in v cilju spoštovanja načela kontradiktornosti. Prav tako je bil potreben in je prvotoženki nastal strošek pooblaščenca. Gre za gospodarski spor v vrednosti več kot 2,000.000 EUR, vsled česar je bilo v zavarovanje pravic prvotoženke nujno vložiti odgovor na pritožbo, ki je bil utemeljen glede na odločitev sodišča v ponovljenem sojenju in dejstva, da tožeča stranka ne izpodbija meritorne odločitve. Ne gre zanemariti okoliščin, zaradi katerih je višje sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke. Šlo je za odločitev, da kolikor sodišče dopusti spremembo tožbe, ne more odločiti, da je bil zahtevek napačno postavljen, saj bi moralo to sanirati znotraj materialnega procesnega vodstva. Gre za strokovno napako sodišča, ki ne bi smela bremeniti prvotoženke.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pravdni postopek se je začel s tožbo, vloženo zoper dve toženi stranki 1. 7. 2016, končal pa se je s pravnomočno zavrnitvijo zahtevka v neizpodbijani I. Točki izreka sodbe. Glede prvotoženke je sodišče prve stopnje odmerilo nagrado in stroške za opravila od 29. 9. 2020 dalje, ko je odvetniška pisarna priglasila pooblastilo stečajnega upravitelja (listna št. 76 spisa). Do takrat se je zastopala sama po zakonitem zastopniku.

7. Tožeča stranka utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo trenutno veljavno OT/2022 za vsa pravdna dejanja toženih strank (v tem sklopu obravnave pritožbe glede prvotoženke), ki so bila opravljena že v letu 2016, da se je do 4. 6. 2022 uporabljala prej veljavna OT/2015, nova OT/2022 pa je začela veljati 5. 6. 2022, da se nova OT/2022 ne more uporabljati za nazaj, da bi moralo sodišče za vse vloge in naroke do 4. 6. 2022 upoštevati staro OT/2015, novo OT/2022 pa od tega datuma naprej, v nasprotnem primeru bi šlo za retroaktivno veljavnost OT, ki je prepovedana in bi predstavljala poseg v pravno varnost. To stališče izhaja iz pravilne razlage drugega odstavka 12. člena OT, ki določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Ločiti je potrebno nastanek terjatve za povrnitev stroškov in nastanek stroškov - posameznih postavk. Slednji nastanejo v trenutku, ko je vložena vloga ali opravljeno procesno dejanje. 1 Tožeča stranka ima prav, da je odvetnik delo (posamezno storitev ali nalogo) opravil takrat, ko je vložil oziroma opravil procesno dejanje, ko je vložil vlogo oziroma pristopil na narok. Bistvena razlika med obema OT je, da je pri vrednosti spornega predmeta 2.648.348,16 EUR v sodbi 100 % nagrada po OT/95 znašala 3000 točk, po OT/22 pa 9000 točk. Prvotoženki zato pripada za opravljena procesna dejanja do 4. 6. 2022 nagrada, ki jo tožeča stranka konkretno izpodbija, za:

- obvestilo z dne 29. 9. 2020 nagrada 20 točk (tožeča stranka sebi v škodo navaja, da prvotoženki pripada nagrada 50 točk, kar je v nasprotju s 359. členom ZPP; lahko bi bil razlog za pritožbo prvotoženke, ne tožeče stranke),

- drugo pripravljalno vlogo z dne 27. 10. 2020 nagrada 2.250 točk po 2. točki tarifne št. 19 OT/2015, ne priznanih 6750 točk,

- tretjo pripravljalno vlogo z dne 27. 10. 2021 nagrada 1.500 točk po 3. točki tarifne št. 19 OT/2015, ne priznanih 4.500 točk,

- četrto pripravljalno vlogo z dne 25. 11. 2021 nagrada 1.500 točk po 3. točki tarifne št. 19 OT/2015, ne priznanih 4.500 točk,

- zastopanje na naroku 7. 4. 2022 nagrada 3.000 točk po 1. točki tarifne št. 20 OT/2015, ne priznanih 9.000 točk,

- urnino za ta narok 50 točk tožeča stranka priznava.

8. Glede preostalih priglašenih stroškov prvotoženke do 4. 6. 2022 tožeča stranka nekonkretno navaja, da so nepotrebni in da niso doprinesli k odločitvi sodišča, da so nekateri že vsebovani v nagradi za druga pravdna dejanja. Edina nagrada do 4. 6. 2022, ki se ni nanašala na pripravljalno vlogo ali zastopanje na naroku, je bilo obvestilo z dne 29. 9. 2020, za katero tožeča stranka sprejema celo višjo nagrado, kot jo je priznalo sodišče.

9. Nadalje tožeča stranka neutemeljeno navaja, da prvotoženki ne pripada nagrada za odgovor na pritožbo z dne 25. 10. 2022, da z njim ni doprinesla k odločitvi višjega sodišča o pritožbi tožeče stranke in k oblikovanju razlogov v odločbi sodišča druge stopnje. Tožeča stranka je res uspela s pritožbo zoper prvotno sodbo, višje sodišče je s sklepom z dne 14. 12. 2022 razveljavilo sklep o dopustitvi spremembe tožbe in sodbo ter zadevo vrnilo v novo sojenje (listna št. 260 do 266 spisa). Vendar je bil njen uspeh omejen samo na to fazo postopka. Končni uspeh pripada toženima strankama, saj je sodišče v ponovljenem sojenju vnovič zavrnilo tožbeni zahtevek, zoper sodbo v I. točki izreka se tožeča stranka ni pritožila.

10. Stroški prvotoženke za odgovor na pritožbo tožeče stranke so bili potrebni za pravdo po prvem odstavku 155. člena ZPP, ker je v njem med drugim argumentirano nasprotovala stališču tožeče stranke o spremembi tožbe iz prvotno vtoževane nedenarne terjatve v denarno terjatev po 263. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Tožeča stranka je po začetku stečajnega postopka nad prvotoženko v vlogi z dne 15. 7. 2020 predlagala spremembo tožbe iz nedenarnega zahtevka v denarni zahtevek (listna št. 67 do 70 spisa) in sodišče prve stopnje jo je dovolilo v sklepu z dne 27. 1. 2021 kljub nasprotovanju toženih strank (listna št. 88, 89 spisa). Višje sodišče je v že omenjenem sklepu z dne 14. 12. 2022 pojasnilo, da kolikor je sodišče prve stopnje menilo, da gre za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo v smislu ZFPPIPP, ob nasprotovanju toženih strank ne bi smelo dopustiti predlagane spremembe tožbe, da je materialno pravno napačno dovolilo spremembo tožbe, kasneje pa ugotovilo, da ZFPPIPP ne pride v poštev, ker gre za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo, da je šlo za sodbo presenečenja, saj je sodišče onemogočilo tožečo stranko v pravici do sodnega varstva, možnosti odločanja o prvotno postavljenem zahtevku (list. št. 265). Tožeča stranka je na prvem naroku po razveljavitvi sodbe 19. 6. 2024 umaknila predlog za spremembo tožbe, kar je sodišče ugotovilo v sklepu na naroku (list. št. 294 spisa). S tem je priznala, da je napačno predlagala spremembo tožbe, kar je ves čas trdila prvotoženka, tudi v odgovoru na pritožbo tožeče stranke zoper sodbo. Višine nagrade za odgovor na pritožbo 11250 točk tožeča stranka konkretno ne izpodbija.

11. Nadaljnje pravdne stroške prvotoženke od 5. 6. 2022 dalje po OT/22 tožeča stranka priznava za:

- zastopanje na naroku 19. 6. 2024 nagrado 4.500 točk,

- peto pripravljalno vlogo z dne 11. 7. 2024 nagrado 4.500 točk,

- šesto pripravljalno vlogo z dne 27. 9. 2024 nagrado 4.500 točk,

- zastopanje na naroku 20. 10. 2024 nagrado 4.500 točk,

- urnino 300 točk ,

- končno poročilo stranki 50 točk (skupaj 37920 točk ),

- materialne stroške 2 % od 1000 točk ( 20 točk ) in 1 % od presežka nad 1000 točkami ( 369,2 točk ),

- 22 % DDV.

12. Ob vrednosti točke 0,60 EUR znašajo pravdni stroški prvotoženke 28.042,33 EUR.

O pritožbi zoper III. točko izreka sodbe - stroški drugotoženke:

13. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da peta in šesta pripravljalna vloga nista bili potrebni za pravdo, saj je drugotoženka samo ponavljala dotedanje navedbe. Slednje se vidi po številu pripravljalnih vlog, ki jih je vložila drugotoženka. Pri odmeri nagrade za odgovor na tožbo ter prvo pripravljalno vlogo je potrebno upoštevati, da se je pravda prvotno vodila do 27. 5. 2019 pod vrednostjo spora 25.000,00 EUR. Sodišče je šele s sklepom z dne 27. 5. 2019 sklenilo, da vrednost spornega predmeta znaša 2.648.348,16 EUR. Ker ste bili odgovor na tožbo in prva pripravljalna vloga vloženi pred sklepom z dne 27. 5. 2019, je potrebno pri teh upoštevati vrednost spora 25.000,00 EUR, kar pomeni 500 točk. Vse vloge drugotoženke v ponovljenem postopku ne predstavljajo potrebnih stroškov, saj je v sedmi pripravljalni vlogi z dne 28. 5. 2024 zgolj ponavljala stare navedbe in iz pritožbenega postopka. V preostalih vlogah je samo utemeljevala navedbe in pravne probleme, ki jih je na naroku 19. 6. 2024 izpostavilo sodišče. Drugotoženki ne pripada nagrada za odgovor na pritožbo z dne 20. 10. 2022, saj ni doprinesel k odločitvi višjega sodišča o pritožbi tožeče stranke, saj je uspela s pritožbo zoper prvotno sodbo. Prav tako je zaradi napačno izračunane osnove napačno izračunan DDV 22 %, pri čemer se ne more računati od kilometrine.

14. Drugotoženka v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da ZPP in Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) ne določata, da bi se v primeru pritožbe zoper odmero stroškov kot vrednost spora uporabljala drugačna vrednost od osnovne vrednosti, ki je v konkretnem primeru znašala 2.648.948,16 EUR. Napačno je pritožbeno stališče, da se od materialnih stroškov in kilometrine ne odmerja DDV, kolikor je odvetnik zavezanec, saj tovrstne stroške zaračuna stranki s prištetim DDV.

15. Pritožba je delno utemeljena.

16. Drugotoženka v odgovoru na pritožbo neutemeljeno navaja, da je bila pritožba oddana na pošto 28. 11. 2024, kar bi lahko bilo prepozno. Sodba sodišča prve stopnje z izpodbijanim sklepom o stroških je bila vročena tožeči stranki po pooblaščeni odvetniški pisarni 12. 11. 2024, kar dokazuje podpisana vročilnica (pripeta list. št. 386 spisa). Pritožbo je vložila priporočeno 27. 11. 2024, kot izhaja iz zaznamka na dohodni štampiljki in iz kuverte z nalepko pošte (pripeta list. št. 389). Vložila jo je 15. dan od vročitve odločbe, kar je pravočasno glede na drugi odstavek 363. člen ZPP.

17. Prav tako drugotoženka v odgovoru na pritožbo neutemeljeno navaja, da naj ji višje sodišče prizna in odmeri nadaljnje pravdne stroške, katerih priznanje in odmero je zavrnilo sodišče prve stopnje za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep višjega sodišča z dne 14. 12. 2022 in pravdne stroške tožeče stranke po sklepu Vrhovnega sodišča RS z dne 16. 5. 2023 v znesku 8.324,67 EUR glede na to, da tožeča stranka v pritožbi predlaga, da višje sodišče spremeni izpodbijano sodbo na način, da samo izpelje primerno stroškovno posledico, da je šlo za pravdne stroške (sestava in vložitev pritožbe zoper vmesni procesni sklep višjega sodišča in odgovor na pritožbo tožeče stranke), ki so nastali v okviru predmetnega postopka in ne predstavljajo separatnih stroškov, ki bi jih bila dolžna kriti izključno ena od strank ne glede na njen končni uspeh, da je tožeča stranka propadla s tožbo oziroma recipročno je drugotoženka uspela z odgovorom na tožbo in posledično mora tožeča stranka trpeti celotne stroške, ki so nastali nasprotnima strankama. Sporne stroške drugotoženke je sodišče prve stopnje zavrnilo, zato bi jih morala izpodbijati drugotoženka s svojo pravočasno pritožbo, ne z odgovorom na pritožbo. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je o teh stroških že odločilo Vrhovno sodišče RS s sklepom z dne 16. 5. 2023 (38. točka obrazložitve). Po pravnomočni odločbi sodišča jih mora plačati drugoženka in ni zakonske podlage za prevalitev.

18. Glede drugotoženke je sodišče prve stopnje odmerjalo nagrado in stroške od 8. 9. 2016 dalje , ko je po takratnem pooblaščencu odgovorila na tožbo (listna št. 16 do 18 spisa).

19. Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da je potrebno pri odmeri nagrade za odgovor na tožbo z dne 8. 9. 2016 in prvo pripravljalno vlogo z dne 23. 5. 2019 upoštevati, da se je pravda prvotno vodila do 27. 5. 2019 pod vrednostjo spora 25.000,00 EUR, da je sodišče šele s sklepom z dne 27. 5. 2019 sklenilo, da znaša vrednost spornega predmeta 2.648.948,16 EUR, da sta bila odgovor na tožbo in prva pripravljalna vloga vloženi pred sklepom, da je potrebno upoštevati vrednost spora 25.000,00 EUR, kar pomeni nagrado 500 točk. Res je sodišče prve stopnje 27. 5. 2019 izdalo sklep o spremembi vrednosti spornega predmeta iz prvotnih 25.000,00 EUR na 2.648.948,16 EUR, kar je bilo po odgovoru na tožbo drugotoženke z dne 8. 9. 2016 in njeni prvi pripravljalni vlogi z dne 23. 5. 2019.

Vendar sklepa ni izdalo zato, ker bi tožeča stranka zvišala tožbeni zahtevek 2 temveč, ker je v tožbi navedla očitno prenizko vrednost spornega predmeta. Ni pomembno, da sta na korekturno dolžnost sodišča opozorili toženi stranki v odgovorih na tožbo. Pomembno je, da lahko sodišče uporabi korekturno dolžnost tudi v primeru po prvem odstavku 31. člena ZST-1 3 in to je storilo. Smisel opredelitve vrednosti spornega predmeta je v tem, da se realno oceni ekonomski pomen spora, na takšno oceno pa se vežejo določene pravne posledice. 4 Realna ocena ekonomskega pomena spora služi realni odmeri sodne takse.

Njihov namen kot ene izmed obveznih dajatev, s katerimi država pridobiva sredstva za uresničevanje svojih funkcij, je v tem, da stranke delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišča. 5 Sodišče prve stopnje je po izdaji sklepa o zvišanju vrednosti spornega predmeta terjalo od tožeče stranke doplačilo sodne takse 5.850,00 EUR s plačilnim nalogom z dne 29. 5. 2019 (list. št. 57, 58). Tožeča stranka je vložila ugovor zoper plačilni nalog in podredni predlog za oprostitev ali delno plačilo sodne takse z dne 11. 6. 2019 (list. št. 59 do 61 spisa).

Sodišče prve stopnje je sprva zavrnilo ugovor zoper plačilni nalog v sklepu z dne 26. 1. 2021 (list. št. 83 do 85 spisa), a ga je nato v postopku odločanja o predlogu za taksno oprostitev razveljavilo s sklepom z dne 18. 3. 2021, ko je dovolilo obročno plačilo sodne takse 5.850,00 EUR v petih mesečnih zaporednih obrokih po 1.170,00 EUR in zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev doplačila sodne takse 5.850,00 EUR (list. št. 112 do 114 spisa). Sklep o korekciji pravilne vrednosti spornega predmeta po ZST-1 zato učinkuje od vložitve tožbe dalje.

Tožeča stranka bi morala že ob vložitvi tožbe realno oceniti vrednost spornega predmeta na 2.648.948,16 EUR in plačati sodno takso od te osnove. Ta razlaga ne velja samo za sodno takso 6 , ampak smiselno tudi za odmero nagrade in stroškov odvetnika. Upoštevaje pravilno razlago drugega odstavka 12. člena OT, kot je bila podana pri pritožbi zoper stroške prvotoženke, pripada drugotoženki za opravljena procesna dejanja do 4. 6. 2022 za:

- odgovor na tožbo 8. 9. 2016 nagrada 3000 točk po prvi točki tarifne št. 19 OT/2015, ne priznanih 9000, tudi ne 500, kot navaja tožeča stranka,

- prvo pripravljalno vlogo z dne 23. 5. 2019 nagrada 3000 točk po prvi točki tarifne št. 19 OT/2015, ne priznanih 9000, tudi ne 500, kot navaja tožeča stranka.

20. Nadalje tožeča stranka utemeljeno navaja, da pripada drugotoženki nagrada (za opravljena procesna dejanja) do 4. 6. 2022 (ob pravilni razlagi drugega odstavka 12. člena OT, kot je bila podana pri pritožbi zoper stroške prvotoženke), ki jo konkretno izpodbija za:

- drugo pripravljalno vlogo z dne 9. 4. 2020 nagrada 2.250 točk po drugi točki tarifne številke 19 OT/2015, ne priznanih 6.750 točk,

- tretjo pripravljalno vlogo z dne 18. 8. 2020 nagrada 1.500 točk po 3. točki tarifne številke 19 OT/2015, ne priznanih 4.500 točk,

- četrto pripravljalno vlogo z dne 11. 10. 2021 nagrada 1.500 točk po 3. točki tarifne številke 19 OT/2015, ne priznanih 4.500 točk,

- zastopanje na naroku 7. 4. 2022 nagrada 3000 točk po 1. točki tarifne številke 20 OT/2015, ne priznanih 9000 točk,

- 50 točk za urnino in 40 točk za odsotnost iz pisarne tožeča stranka priznava.

21. Nadalje tožeča stranka neutemeljeno navaja, da peta in šesta pripravljalna vloga drugotoženke nista bili potrebni za pravdo, da je samo ponavljala dotedanje navedbe, kar naj bi se videlo po številu pripravljalnih vlog. V peti pripravljalni vlogi z dne 2. 11. 2021 je drugotoženka odgovorila na vlogo tožeče stranke z dne 21. 10. 2021, ko je predlagala nadaljevanje prekinjenega postopka in spremembo tožbenega zahtevka (listna št. 154 do 162 spisa). V šesti pripravljalni vlogi z dne 26. 11. 2021 je drugotoženka odgovorila na pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 15. 11. 2021, ko je modificirala tožbeni zahtevek s trditvami, da je bila med strankami sklenjena asignacijska pogodba (listna št. 188 do 194 spisa). Če je tožeča stranka podajala svoje navedbe v vlogah, je imela drugotoženka pravico nanje odgovarjati. Višine nagrade za:

- peto pripravljalno vlogo 4500 točk in

- šesto pripravljalno vlogo 4500 točk tožeča stranka konkretno ne izpodbija.

22. Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da stroški za vse vloge drugotoženke v ponovljenem sojenju, z izjemo ene - osme z dne 15. 7. 2024, ne predstavljajo potrebnih stroškov. To se nanaša na sedmo pripravljalno vlogo z dne 28. 5. 2024 in deveto vlogo z dne 16. 9. 2024. Ne drži, da je drugotoženka v sedmi vlogi samo ponavljala navedbe iz pritožbenega postopka. Glede na zmotno stališče tožeče stranke v zvezi s spremembo tožbe, kar je potrdilo sodišče druge stopnje, je imela drugotoženka pravico vztrajati pri razlogih zakaj tožeča stranka ne bi smela spreminjati tožbe. To je kasneje priznala z umikom predloga za spremembo tožbe. Prav tako ne drži, da je drugotoženka v deveti vlogi samo utemeljevala navedbe in pravne probleme, ki jih je na naroku 19. 6. 2014 izpostavilo sodišče. V tej vlogi je odgovarjala na vlogo tožeče stranke v zvezi z modifikacijo tožbenega zahtevka z dne 19. 8. 2024 (listna št. 319 do 323 spisa). Višine nagrade za:

- sedmo pripravljalno vlogo 4500 točk ,

- deveto pripravljalno vlogo 4500 točk tožeča stranka konkretno ne izpodbija.

23. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da drugotoženki ne pripada nagrada za odgovor na pritožbo z dne 20. 10. 2022, da ni z ničemer doprinesel k odločitvi višjega sodišča o pritožbi tožeče stranke, saj je s pritožbo zoper prvotno sodbo uspela ter se sklicuje na svoje predhodne navedbe glede utemeljenosti stroška odgovora na pritožbo, ki jih je podala glede prvotoženke. Da se tudi sodišče druge stopnje ne ponavlja, se sklicuje na razloge, ki jih je podalo pri odločanju o pritožbi zoper isto postavko prvotoženke za odgovor na pritožbo zoper prvotno sodbo. Višine nagrade za odgovor na pritožbo 11250 točk tožeča stranka konkretno ne izpodbija.

24. Neutemeljeno še tožeča stranka navaja, da se ne more izračunati DDV od kilometrine. Po drugem odstavku 2. člena OT so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za davek na dodano vrednost v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji. Ne drži pritožbeno zavzemanje, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo DDV na potne stroške - kilometrino pooblaščenca. 7

25. Tožeča stranka še priznava, da drugotoženki od 5. 6. 2022 dalje pripada za:

- osmo pripravljalno vlogo z dne 15. 7. 2024 nagrada 4.500 točk ,

- za zastopanje na naroku 19. 6. 2024 nagrada 4.500 točk ,

- 40 točk za odsotnost iz pisarne,

- za zastopanje na naroku 2. 10. 2024 nagrada 4.500 točk,

- 40 točk odsotnost iz pisarne,

- 300 točk urnine, skupaj 57470 točk,

- 2 % od 1000 točk ( 20 točk ) in 1 % od presežka nad 1000 točkami ( 564,7 točk ),

- kilometrina za 3 naroke 64,50 EUR,

- 22 % DDV.

26. Ob vrednosti točke 0,60 EUR znašajo pravdni stroški drugotoženke 42.574,73 EUR.

Končna odločitev in stroških tega pritožbenega postopka:

27. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, v delu stroškov je zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je delno zavrnilo pritožbo tožeče stranke, delno pa ji je ugodilo in ustrezno spremenilo izpodbijano II. in III. točko izreka v sodbi sodišča prve stopnje (peta alineja 358. člena ZPP v zvezi s tretjo točko 365. člena ZPP).

28. Tožeča stranka je delno uspela s pritožbo tako glede prvotoženke kot drugotoženke. Glede prvotoženke je navedla, da ji pripadajo stroški 19.935,29 EUR, torej je znesek priznala. Kar je več do prisojenih 40.241,11 EUR ni priznavala in je bilo zato sporno. Vrednost spornega predmeta glede prvotoženke je tako znašala 20.305,82 EUR. Glede drugotoženke je tožeča stranka priznala stroške 17.415,67 EUR. Razlike do prisojenih 63.645,35 EUR ni priznavala, zato je vrednost spornega predmeta glede drugotoženke 46.229,68 EUR. Pritožbeni uspeh tožeče stranke glede prvotoženke znaša 60 %, glede drugotoženke 45 %. Skupen uspeh tožeče stranke in toženih strank skupaj znaša približno polovico, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da vse stranke krijejo svoje stroške tega pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Sklep VSL III Cp 266/2024, tudi VSC sodba Cpg 115/2023, na katero se sklicuje tožeča stranka.

2 Sklep VSL III Cp 266/2024.

3 Sklepa VSL II Cp 86/2021, VSL I Cpg 222/2020.

4 Sklep VSL II Cp 160/2023.

5 Sklepi VSL II Ip 4584/2012, VSL II Cpg 367/2019, VSL I Ip 1727/2012, odločba Ustavnega sodišča U-I-191/14-16.

6 V primeru uspeha s tožbo bi lahko zahtevala od toženih strank povračilo celotne zvišane sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje, to je prvotno plačanih 675,00 EUR in doplačilo obrokov 5.850,00 EUR.

7 Sklep VSK I Cp 115/2024, ki se sklicuje na članek N. Potočnik, Dilema (ne)obračunavanja DDV od materialnih stroškov odvetnikov v sodni praksi, Odvetnik, št. 4/2018, str. 30 ter VSK sklep Cpg 149/2019 ter VSL sklep I Cpg 257/2021.