Appeal dismissed; sole proprietor liable for black work despite accountant illness claims and late social security filing.

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Storilka mora plačati sodno takso za pritožbo v znesku 75,00 EUR.

[JEDRO]

Tudi sicer mora za zakonitost dela skrbeti samostojni podjetnik in se praviloma ne more ekskulpirati s sklicevanjem na zunanje sodelavce.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Novi Gorici delno ugodilo storilkini zahtevi za sodno varstvo, tako da je postopek zaradi prekrška po šestem odstavku 23. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC-1) ustavilo, v preostalem delu, glede prekrška po prvi alineji prvega odstavka 23. člena ZPDZC-1 pa zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper sodbo se storilka pritožuje po svojem zagovorniku. Na zaslišanju je predložila več dokazov, pri čemer je sodišče kot pravočasne sprejelo le dokaze v zvezi s prekrškom po šestem odstavku 23. člena ZPDZC-1, ne pa tudi dokazov, ki se nanašajo na prekršek po prvem odstavku, in sicer je šlo za dokaze, s katerimi je storilka dokazovala svoje trditve o bolezni računovodje. Z neupoštevanjem teh dokazov je sodišče kršilo pravila postopka, saj storilka že ves čas zatrjuje, da je nalogo prijave delavke v obvezna socialna zavarovanja delegirala na računovodkinjo. Zaradi odsotnosti računovodkinje storilka njene izjave ni mogla pridobiti pravočasno (še manj pa dokazov glede računovodkinjine bolezni). To pa pomeni, da je bila ta navedba dovolj določno podana že v inšpekcijskem postopku in predložitev teh dokazov ni bila prepozna. V prekrškovnem postopku je treba pravila o prekluziji razlagati ob upoštevanju načela materialne resnice (tako sodba VSRS IV Ips 14/2018 z dne 11.10.2018). To še toliko bolj velja, ker je storilki sodišče na naroku dodelilo rok za predložitev teh dokazil. Ker je sodišče samo nekatere dokaze upoštevalo, gre za sodbo presenečenja. Neizvedba dokazov pomeni kršitev storilkine pravice do obrambe. V zadevi ni sporno, da je bila delavka v obvezna socialna zavarovanja prijavljena 8 dni prepozno in da je bila delavki že pred nastopom dela vročena ustrezna pogodba o delu za določen čas. Po vsebini torej ne gre za prekršek s področja dela na črno, temveč zgolj za zamudo pri izpolnitvi obveznosti po Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEPIZ-1). Prekršek po ZMEPIZ-1 je milejši od prekrška po ZPDZC-1. Sodišče je zato napačno uporabilo materialno pravo pri opredelitvi prekrška. Do tega argumenta storilke se sodišče ni opredelilo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Res je sodišče v sodbi zapisalo, da gre pri navedbah o bolezni računovodkinje in o dokazih v zvezi s tem za nova dejstva in dokaze, vendar je hkrati ugotovilo, da storilka z ničemer ni izkazala, da je obveznost vlaganja prijav delavcev v obvezna socialna zavarovanja prenesla na računovodkinjo. Tega zaključka pritožba ne napada. Zato kršitev, tudi če je bila, ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zavezanec za prijavo je samostojni podjetnik. Ker storilka ni izkazala, da bi to svojo obveznost delegirala na računovodkinjo, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Tudi sicer mora za zakonitost dela skrbeti samostojni podjetnik in se praviloma ne more ekskulpirati s sklicevanjem na zunanje sodelavce.

5. Sodišče prve stopnje je povzelo stališče pooblaščenca storilke, da gre dejansko za prekršek po ZMEPIZ-1, v nadaljevanju pa je pojasnilo, zakaj je ugotovilo kršitev ZPDZC-1. Sodba je zato obrazložena in jo je mogoče preizkusiti. Po določbi prve alineje prvega odstavka 23. člena ZPDZC-1 stori prekršek delodajalec, ki (med ostalim) omogoči delo posamezniku, ki ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja. Ni sporno, da je storilka omogočila delo delavki, ko ta še ni bila prijavljena v obvezna socialna zavarovanja. Zato je podan dejanski stan očitanega prekrška. ZMEPIZ-1 sicer v 105. členu kot prekršek res določa tudi opustitev prijave delavca v zavarovanje v predpisanem roku, vendar se objekt varstva bistveno razlikuje. ZMEPIZ-1 ureja evidence zavarovancev, po ZPDZC-1 pa so objekt varstva delavci. V postopku je bilo ugotovljeno, da delavka v času inšpekcijskega nadzora ni bila zavarovana, prijava pa je bila oddana šele po inšpekcijskem nadzoru.

6. Na podlagi povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (tretji odstavek 163. člena Zakona o prekrških, v nadaljevanju ZP-1).

7. Pritožnica mora na podlagi 144. člena ZP-1 in taksne tarife 8132 Zakona o sodnih taksah plačati 75,00 EUR sodne takse za pritožbo.