Court allows appeal against traffic fine for phone use, ruling first instance failed to assess impairment of driving ability.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

[JEDRO]

Če bi imel zakonodajalec namen popolnoma in v celoti prepovedati uporabo elektronskih naprav med vožnjo, bi to določil izrecno in s prepovedno normo1. Zato je besedilo "ki bi zmanjševala njuno slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila" v prvem odstavku 35. člena ZPrCP treba šteti kot samostojen vsebinski del norme in s tem kot zakonski znak prekrška. To pomeni, da je v okviru ugotovljenega dejanskega stanja potrebno presoditi dva sklopa odločilnih dejstev: (i) dejstva, ki dokazujejo ravnanje z elektronsko napravo oziroma uporabo te naprave in (ii) dejstva, iz katerih izhaja, da je bila elektronska naprava uporabljena na način, ki je zmanjševal ali bi lahko zmanjševal kršiteljevo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo kot neutemeljeno zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) in odločilo, da je storilec dolžan plačati stroške postopka, in sicer strošek prihoda priče A. A. na sodišče v višini 13,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, sicer se prisilno izterjajo, ter sodno takso v znesku 90,00 EUR, v roku in na način, določen v pozivu za plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno odločitev se pritožuje zagovornica storilca iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1). Predlaga ugoditev pritožbi.

3. V odgovoru na pritožbo prekrškovni organ nasprotuje pritožbenim trditvam in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. S plačilnim nalogom z dne 5. 5. 2023 je prekrškovni organ storilca spoznal za odgovornega storitve uvodoma navedenega prekrška, ker je dne 5. 5. 2023 ob 8.44 uri kot voznik osebnega avtomobila uporabljal mobilni telefon, in sicer ga je držal v desni roki na desnem ušesu in se pogovarjal.

6. V vloženi ZSV je storilec zanikal storitev prekrška ter zatrjeval, da ni ravnal v smeri, da bi kakorkoli zmanjšal svojo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila, ki ga je vozil, saj je telefonski pogovor opravil z nameščeno napravo za prostoročno telefoniranje.

Sodišče prve stopnje je glede na take navedbe v ZSV dopolnilo dokazni postopek v okviru katerega je zaslišalo storilca, priči B. B.in A. A. ter vpogledalo v listine spisa, nato pa na podlagi prepričljive in celovite dokazne ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je storilec med vožnjo uporabljaj mobilni telefon tako, da ga je držal v desni roki, prislonjenega na desno uho, takšna uporaba pa je prepovedana in predstavlja kršitev prvega odstavka 35. člena ZPrCP. Navedbam storilca glede prostoročnega telefoniranja ni sledilo, ker je storilec fotografije napravil po dogodku, na kraju očitanega prekrška pa o uporabi prostoročne naprave za telefoniranje ni bilo govora. V posledici ugotovljenega je zaključilo, da je storilec za očitani prekršek odgovoren, saj je zagotovo vedel, da se mora kot voznik med vožnjo vzdržati vseh ravnanj, ki bi zmanjševala njegovo slušno in vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila ter se je zavedal, da lahko zaradi uporabe mobilnega telefona na način, da ga drži z roko ob ušesu, nastane prepovedana posledica, pa je s tem, ko je mobilni telefon uporabljal na navedeni način, privolil, da takšna posledica nastane (eventualni naklep).

7. 35. člen ZPrCP na naslovni ravni prepoveduje uporabo naprav ali opreme, ki zmanjšuje voznikovo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila, v opisnem delu norme, ki določa znake prekrška, zaradi katerega teče ta postopek (prvi odstavek 35. člena ZPrCP), pa voznikom in učiteljem vožnje zapoveduje, da se morajo vzdržati vseh ravnanj, ki bi zmanjševala njihovo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila. Prekršek skladno s petim odstavkom 35. člena ZPrCP stori voznik, učitelj vožnje ali spremljevalec, ki ravna v nasprotju s prvim odstavkom tega člena, se pravi krši zapovedno normo. Sklicevanja na (zapovedni) prvi odstavek 35. člena ZPrCP v prekrškovni normi iz petega odstavka istega člena ob upoštevanju načela zakonitosti (in v tem okviru zlasti lex certa) ni mogoče raztegniti na (prepovedni) naslov norme, je pa tudi ta koristen z vidika pravilne in celovite razlage prekrškovne norme.

Zapoved, določena v prvem odstavku 35. člena ZPrCP, je izjemno široka in blizu normi načelne narave. Vezava prekrškovne določbe na tako široko in vsebinsko neopredeljeno ravnanje predvsem od sodišč zahteva veliko mero pozornosti, da praktični domet takšne norme ostane v mejah prava in njena uporaba ne postane arbitrarna. Če bi imel zakonodajalec namen popolnoma in v celoti prepovedati uporabo elektronskih naprav med vožnjo, bi to določil izrecno in s prepovedno normo 1 . Zato je besedilo "ki bi zmanjševala njuno slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila" v prvem odstavku 35. člena ZPrCP treba šteti kot samostojen vsebinski del norme in s tem kot zakonski znak prekrška. To pomeni, da je v okviru ugotovljenega dejanskega stanja potrebno presoditi dva sklopa odločilnih dejstev: (i) dejstva, ki dokazujejo ravnanje z elektronsko napravo oziroma uporabo te naprave in (ii) dejstva, iz katerih izhaja, da je bila elektronska naprava uporabljena na način, ki je zmanjševal ali bi lahko zmanjševal kršiteljevo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila.

8. Pritožba opozarja, da zgolj ugotovitev, da je storilec telefon držal v roki in ga imel prislonjenega na uho, na zadošča za ugotovitev vseh zakonskih znakov storilcu očitanega prekrška. Posledično sodišču prve stopnje očita, da bi moralo raziskati okoliščine v zvezi z zatrjevanim sistemom prostoročnega telefoniranja v storilčevem vozilu.

Ob tem, ko iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, da navedbam storilca glede prostoročnega telefoniranja sodišče ni sledilo in predložene fotografije ni ocenilo kot verodostojen dokaz, ker je storilec fotografije napravil po tem dogodku, so take pritožbene trditve utemeljene, saj mora sodišče enako skrbno preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki storilca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Sodišča prve stopnje torej dejstvo, da storilec tega ni omenjal v postopku pred prekrškovnim organom, te dolžnosti ne odvezuje, ugotovitev izpodbijane sodbe, da so bile fotografije o prostoročnem telefoniranju storilca v času prekrška posnete po storitvi prekrška, pa ne ne potrjuje zaključka, da storilec v času storitve prekrška ni uporabljal prostoročnega telefoniranja.

Iz obrazložitve dokazne ocene sodišča v točki 10 in 11 izpodbijane sodbe tako izhaja, da je sodišče izvedene dokaze presodilo zgolj z vidika uporabe telefona, ne pa tudi z vidika uporabe telefona na način, ki zmanjšuje ali bi zmanjševal slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila.

9. Ker se sodišče prve stopnje do dejstva, ki se v konkretnem primeru nanaša na zakonski znak prekrška in je torej odločilno, v obrazložitvi sodbe ni opredelilo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1).

Ker pritožbeno sodišče po naravi stvari navedenih kršitev ne more odpraviti samo, je utemeljeni pritožbi ugodilo in zadevo skladno s petim odstavkom 163. člena ZP-1 brez spuščanja v presojo nadaljnjih pritožbenih navedb vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V postopku novega odločanja se bo moralo sodišče prve stopnje konkretizirano opredeliti tudi do odločilnega dejstva, ali je storilčevo ravnanje s telefonom zmanjševalo ali bi lahko zmanjševalo njegovo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila. Pri tem bo skladno z določbo 68. člena ZP-1 moralo izvesti in oceniti dokaze tudi v zvezi z zatrjevanim prostoročnim telefoniranjem storilca v času prekrška, ki si je po lastnih trditvah, kljub prostoročnemu telefoniranju, telefon prislonil na desno uho iz navade. Pri tem mu je lahko v pomoč razmišljanje, da uporaba besedne zveze "ki bi zmanjševala" v prvem odstavku 35. člena ZPrCP pomeni, da je dokazni standard glede tega znaka nizek in praviloma nezahteven za presojo, ki je v tem delu v celoti vezana na dejansko stanje oziroma okoliščine vsakega konkretnega primera posebej in v ZSV zadevah torej prepuščena sodišču prve stopnje. Čeprav bo v večini primerov presoja vpliva uporabe elektronske naprave nezahtevna in zakonsko določen vpliv očiten, pa to sodišča ne odvezuje obveznosti, da se do tega odločilnega dejstva oziroma zakonskega znaka prekrška opredeli. Zgolj zapis sodišča prve stopnje v točki 10 obrazložitve, da je storilec med vožnjo uporabljal mobilni telefon tako, da ga je držal v desni roki, prislonjenega na desno uho, namreč tej zahtevi po opredelitvi glede tega zakonskega znaka ne zadosti.

1 Glej: VSM Sklep PRp 231/2023.