Appeal dismissed; right to information does not require informing applicant of systemic flaws or requesting more evidence.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba iz I. točke izreka potrdi.

[JEDRO]

Pravica prosilca do obveščenosti iz člena 4 Uredbe Dublin III in 5. člena Zakona o mednarodni zaščiti ne obsega dolžnosti pristojnega organa, da ga pred izdajo odločitve o predaji informira o tem, ali namerava na podlagi podanih navedb šteti, da obstaja utemeljena domneva, da v odgovorni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v smislu člena 3(2)(2) Uredbe Dublin III, niti, da ga, če oceni, da takšna domneva ne obstaja, pozove, naj navede še kaj več.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) zavrnilo tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1715/2024/45 (1221-03) z dne 4. 7. 2025, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker je na podlagi meril iz Uredbe Dublin III 1 za njeno obravnavanje odgovorna Republika Hrvaška (2. točka izreka), in določila rok za izvršitev predaje (3. točka izreka).

2. Upravno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo toženki, da tožnikova izkušnja bivanja v hrvaškem azilnem domu ne omogoča zaključka, da bi v Republiki Hrvaški obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Toženka tožniku na osebnem razgovoru tudi ni kršila pravice do obveščenosti, ampak mu je zagotovila možnost predstavitve vseh elementov.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper to sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi; podrejeno naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Navaja, da dejansko stanje glede neprimernega obnašanja zaposlenih oziroma uradnih oseb v azilnem domu ter tamkajšnjih bivanjskih razmer v "presodnem" postopku ni bilo dovolj razčiščeno. Zatrjuje, da mu ni bilo predočeno, da mora predstaviti vsebino prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in da navedbe, ki jih je podal na osebnem razgovoru, temu standardu ne zadostijo. Posledično ni mogel podati dodatnih in konkretiziranih navedb o neprimernem obnašanju zaposlenih in o dalj časa trajajočih slabih razmerah v azilnem domu.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik v pritožbi ne izpodbija ugotovitve Upravnega sodišča, da navedbe glede razmer v hrvaškem azilnem domu, ki jih je podal na osebnem razgovoru, 2 ne morejo utemeljiti domneve, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v smislu člena 3(2)(2) Uredbe Dublin III. 3 Ugovarja le, da mu toženka ni predočila, da mora predstaviti vsebino prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in da navedbe, ki jih je podal na osebnem razgovoru, temu standardu ne zadostijo, zaradi česar ni mogel podati dodatnih in konkretiziranih navedb o neprimernem obnašanju zaposlenih v azilnem domu in o dalj časa trajajočih slabih razmerah.

7. Ta pritožbeni očitek je neutemeljen že iz razloga, ker pritožniku ne v tožbi, ne v pritožbi ni uspelo pojasniti, katere naj bi bile te dodatne in konkretizirane navedbe, ki jih je še želel podati, pa jih zaradi zatrjevanih toženkinih opustitev ni. V obeh vlogah je namreč zgolj povzel, kar je o razmerah v hrvaškem azilnem domu povedal že na osebnem razgovoru.

8. Glede očitanih procesnih kršitev toženke v zvezi s pravico do obveščenosti je Upravno sodišče v 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi sicer pojasnilo, da lahko v odsotnosti konkretiziranih tožbenih ugovorov v tej zvezi zgolj na splošno ugotovi, da pritožniku na osebnem razgovoru pravica do obveščenosti ni bila kršena. Na podlagi upravnega spisa je ugotovilo, da ga je toženka seznanila s pravno podlago predaje in s tem povezanimi procesnimi jamstvi ter mu omogočila, da v postopku aktivno sodeluje in se izjavi o pravno pomembnih dejstvih. Zaradi razjasnitve teh dejstev mu je postavila tudi več vprašanj. Po drugi strani pa ne pritožnik, ne njegova pooblaščenka na zapisnik o osebnem razgovoru nista imela pripomb, prav tako pooblaščenka za pritožnika ni imela nobenih vprašanj. Glede na vse navedeno je Upravno sodišče presodilo, da je toženka pritožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov.

9. Ker pritožba to ugotovitev izpodbija z golo nasprotno trditvijo, brez vsakršne utemeljitve, zakaj naj bi bili navedeni razlogi Upravnega sodišča napačni, lahko Vrhovno sodišče slednjim le pritrdi. Ob tem še dodaja, da pravica prosilca do obveščenosti iz člena 4 Uredbe Dublin III in 5. člena Zakona o mednarodni zaščiti ne obsega dolžnosti pristojnega organa, da ga pred izdajo odločitve o predaji informira o tem, ali namerava na podlagi podanih navedb šteti, da obstaja utemeljena domneva, da v odgovorni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v smislu člena 3(2)(2) Uredbe Dublin III, niti, da ga, če oceni, da takšna domneva ne obstaja, pozove, naj navede še kaj več. Kot je Upravno sodišče že pojasnilo v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, tudi v zvezi z razlogi o tem, ali v odgovorni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti, velja, da vloga pristojnega organa pri osebnem razgovoru ni, da takšne razloge išče, 4 ampak da prosilcu omogoči, da jih (če ti obstajajo) predstavi. To pa je toženka, kot že pojasnjeno, v tem primeru tudi storila.

10. Ker pritožbene navedbe torej niso utemeljene in tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen Zakona o upravnem sporu).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2 Navajal je, da naj bi z njim ravnali nečloveško, da naj bi si sobo delil s štirimi sostanovalci, da naj ne bi imel stikov z uradnimi osebami ter da naj mu ob podaji prošnje ne bi bil zagotovljen tolmač.

3 Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

4 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 z dne 19. 4. 2023, 9. točka obrazložitve.