Appeal allowed; first instance court erred by rejecting evidence request without assessing relevance to child custody. First instance court erred by rejecting evidence request without assessing relevance to child custody.

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je naveden dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da ob ugotovljenem dejanskem stanju izvedba ostalih (zavrnjenih) dokazov ni potrebna in ne bi prispevala k ekonomskim interesom postopka (5. točka obrazložitve). Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da bi takšna obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov lahko bila kvečjemu razlog za zavrnitev predloga za izvedbo dokaza, s katerim želi stranka dokazati trditev, ki je že dokazana. Obravnavani primer pa je ravno nasproten, saj je nasprotna udeleženka z navedenim dokazom želela dokazati trditev, ki ni bila dokazana (in sicer, da predlagatelj zaradi zdravstvenih težav nima ustreznih starševskih kapacitet). Glede na to, da je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja udeležencev postopka zaključilo, da predlagateljeva blaga duševna motnja ne vpliva na njegove starševske kapacitete, takšna pavšalna zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno še neizvedenih dokazov, ki ni dovoljena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se mladoletna A. A. (14 let) in B. B. (12 let) zaupata v skupno varstvo in vzgojo očetu (predlagatelju) in materi (nasprotni udeleženki). Naslov za vročanje pisanj za oba otroka je določilo na naslovu očeta (kjer otroka živita od rojstva). Določilo je način izvajanja skupne vzgoje in varstva otrok, in sicer se izvršuje tako, da otroka preživita izmenjaje en teden pri predlagatelju in drug teden pri nasprotni udeleženki na način, da ju v petek po šoli prevzame tisti od staršev, pri katerem bosta otroka v vzgoji in varstvu. Določilo je tudi preživnino, in sicer je predlagatelj je od 1. 5. 2025 do 1. 6. 2026 dolžan za vsakega otroka plačevati mesečno preživnino v znesku 200,00 EUR, od 1. 6. 2026 naprej pa mesečno preživnino za vsakega otroka v znesku 150,00 EUR, vse na TRR nasprotne udeleženke, nasprotna udeleženka pa je dolžna od 1. 5. 2025 do 1. 6. 2026 plačevati mesečno preživnino v znesku 100,00 EUR, od 1. 6. 2026 dalje pa mesečno preživnino v znesku 150,00 EUR za vsakega otroka, vse na TRR predlagatelja. Sklenilo je še, da udeleženca sama krijeta svoje stroške postopka.

2. Zoper citirani sklep se pravočasno pritožuje nasprotna udeleženka. Sklep izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Graja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem psihiatrične in psihološke stroke, s katerim je nasprotna udeleženka želela dokazati psihofizične pomanjkljivosti predlagatelja, ki ima diagnozo bipolarne motnje, in kako ta diagnoza vpliva na vzgojo in varstvo otrok. Tudi ni sledilo izpovedbi nasprotne udeleženke, da je predlagatelj mnogokrat depresiven, odsoten, nepotrpežljiv in pogostokrat otroka spravi v jok. Izvedenec klinične psihologije bi glede na omenjene vedenjske in patološke značilnosti predlagatelja lahko, kateri od staršev je primernejši, da se mu poveri skrb za vzgojo in varstvo otrok. Sodišče ugotavlja, da imata udeleženca vsak svoje poglede na različne vidike življenja in da izražata življenjske dogodke, dinamiko razvoja in specifičnosti, povezane z obema sinovoma, vsak s svojega zornega kota. Kljub temu, da ugotavlja, da sta popolnoma sprta in da med njima ni komunikacije, vsiljuje posebej nasprotni udeleženki skupno starševstvo. Predlagatelj nikakor ni sposoben skrbeti in varovati otrok 24 ur na dan in celo cel teden. Podana je tudi kršitev materialnega prava, ker sodišče ni sledilo določbam zakona o skupnem starševstvu. Ključne značilnosti skupnega starševstva v praksi zahtevajo dobro komunikacijo in sodelovanje med staršema. Med udeležencema postopka pa tega ni. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo potrebe otrok, vendar bi ob dejstvu, da ima predlagatelj znatno večje dohodke od nasprotne udeleženke in da je te dohodke lahko pridobival zgolj zato, ker je imel več časa, saj ni skrbel za otroka, moralo razmerje obveznosti plačila preživnine določiti drugače. Posledično je sodišče tudi glede stikov ravnalo povsem v nasprotju z materialnopravnimi predpisi, ki v ospredje postavljajo interes otrok. Otroka sta navajena, da se vsak dan zbujata, hodita spat, opravljata šolske naloge in druge aktivnosti (razen treninga kajakaštva) z nasprotno udeleženko, medtem ko predlagatelj že dalj časa spi drugje in ne z njima. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne v novo odločanje pred spremenjenim senatom. Priglaša stroške.

3. Nasprotni udeleženec je v odgovoru na pritožbo nasprotoval pritožbenim navedbam predlagateljice. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1).

6. Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka, da pa je zagrešilo pritožbeno uveljavljano bistveno kršitev določb postopka, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7. Glavnina pritožbene graje se osredotoča na odločitev prvostopenjskega sodišča glede določitve skupnega starševstva. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o starševski skrbi izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage (3. točka obrazložitve). Ugotovilo je, da sta za izvajanje starševske skrbi primerna oba starša, zato je določilo skupno starševstvo (16. točka obrazložitve). Takšen dokazni zaključek je sprejelo na podlagi zaslišanja obeh udeležencev postopka, dokazni predlog nasprotne udeleženke za postavitev izvedenca psihiatra ali psihologa, ki naj ugotovi, kakšne so psihofizične sposobnosti predlagatelja, ki ima diagnozo bipolarne motnje in kako to vpliva na vzgojo in varstvo otrok, je zavrnilo kot nepotrebno (5. točka obrazložitve), zlasti z ozirom na to, da že izvedeni dokazi kažejo, da predlagatelju psihične težave (lažja oblika bipolarne motnje) ne onemogočajo vsakodnevnega delovanja v službi in življenju nasploh, saj predlagatelj redno jemlje predpisana zdravila (16. točka obrazložitve).

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi bilo treba z izvedencem psihologom oziroma psihiatrom ugotoviti, kateri od staršev ima boljše starševske kapacitete. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pri ugotavljanju pogojev za skupno starševstvo ne gre za to, kateri od staršev ima boljše starševske kapacitete, temveč so pogoji za skupno starševstvo podani, če imata oba starša ustrezne starševske kapacitete (četudi ima eden od njiju morda boljše). 1 Tudi ni bistveno, ali je starševska komunikacija brez vsakršnih težav. 2 Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je skupno varstvo in vzgoja otrok, ki ju dopušča 138. člen Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), tista rešitev, ki najbolje uresničuje ustavno ureditev starševstva iz prvega odstavka 54. člena Ustave. 3 Iz sodne prakse izhaja, da načelo enake odgovornosti staršev do otrok zahteva, da starša, če je to le mogoče, tudi po razpadu družine ohranita skupno varstvo in vzgojo otroka, zato sodišče sprejme drugačno odločitev le tedaj, kadar skupno varstvo in vzgoja ni v korist otroka. 4 Velja torej načelno izhodišče (pravilo), da je otroku v korist, da vzgoja in varstvo potekata tako, kot da bi bila življenjska skupnost staršev (še) vzpostavljena, zato sta skupna vzgoja in varstvo osnovna (prvenstvena) rešitev (138. člen DZ). Za presojo o tem, da skupno varstvo in vzgoja ni mogoče, ne zadošča ugotovitev sodišča, da je komunikacija netvorna oziroma neoptimalna, temveč mora biti do te mere porušena, da izvajanje skupnega starševstva ne bi bilo otrokom v korist. Odstop od skupnega varstva in vzgoje je utemeljen zgolj tedaj, ko so podani posebno upravičeni razlogi, na primer nasilje, zlorabljanje, alkoholizem, duševna bolezen starša, zelo visoka stopnja konflikta, ki ogroža otroka, 5 ali, če eden od staršev sploh nima ustreznih starševskih kapacitet. 6

9. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbeni graji nasprotne udeleženke, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti izvedenca psihologa oziroma psihiatra glede spornega dejstva, ali predlagateljeva lažja oblika bipolarne motnje, ki jo sam priznava, vpliva na njegove starševske kapacitete. 7 Gre za dokazovanje pomembnega pomembnega dejstva, ki je med strankama sporno in lahko vpliva na odločitev o skupni vzgoji in varstvu. 8 Sodišče mora zavrnitev dokaznega predloga jasno in razumno obrazložiti, česar sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni storilo. Sodišče prve stopnje je naveden dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da ob ugotovljenem dejanskem stanju izvedba ostalih (zavrnjenih) dokazov ni potrebna in ne bi prispevala k ekonomskim interesom postopka (5. točka obrazložitve). Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da bi takšna obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov lahko bila kvečjemu razlog za zavrnitev predloga za izvedbo dokaza, s katerim želi stranka dokazati trditev, ki je že dokazana. 9 Obravnavani primer pa je ravno nasproten, saj je nasprotna udeleženka z navedenim dokazom želela dokazati trditev, ki ni bila dokazana (in sicer, da predlagatelj zaradi zdravstvenih težav nima ustreznih starševskih kapacitet). Glede na to, da je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja udeležencev postopka zaključilo, da predlagateljeva blaga duševna motnja ne vpliva na njegove starševske kapacitete, takšna pavšalna zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno še neizvedenih dokazov, ki ni dovoljena. 10 Nedopustna zavrnitev dokaznih predlogov predstavlja kršitev pravice do izjave, ki je element kontradiktornega postopka, s tem pa tudi absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Vsled navedenega in ker je odločitev o stikih in določitvi preživnine odvisna od odločitve o varstvu in vzgoji otrok (tretji odstavek 138. člena DZ), je bilo treba sklep prve stopnje razveljaviti v celoti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Kajti sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljenih kršitev postopka (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), prav tako pa razveljavitev ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP v zvezi v zvezi s 366. členom ZPP), saj se je postopek začel lansko leto. V nasprotnem primeru bi bilo nesorazmerno poseženo v pravico do pravnega sredstva, ker bi pritožbeno sodišče odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto (primernost nasprotnega udeleženca za varstvo in vzgojo glede na njegovo zdravstveno stanje), 11 poleg tega pa bo sodišče prve stopnje lažje dopolnilo dokazni postopek s pridobitvijo mnenja centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) in mnenja mld. otrok (ki ju v dosedanjem poteku postopka še ni pridobilo).

11. Glede na pojasnjeno je opredelitev pritožbenega sodišča o pritožbenih navedbah, ki se nanašajo na določitev stikov in preživnine brezpredmetna (360. v zvezi s 366. členom ZPP).

12. Sodišče druge stopnje še dodaja, da ni sledilo neobrazloženemu pritožbenemu predlogu nasprotne udeleženke, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom (356. člen ZPP), saj dosedanji potek sojenja v postopku pred sodiščem prve stopnje pritožbenemu sodišču ne vzbuja pomislekov o nepristranskosti sodnice.

13. Sodišče prve stopnje bo v novem postopku za ugotavljanje spornih pravno odločilnih dejstev (vpliv zdravstvenih težav predlagatelja na njegove starševske kapacitete) dopolnilo dokazni postopek s postavitvijo izvedenca psihiatra oziroma psihologa. Glede na to, da sodišče prve stopnje v dosedanjem poteku postopka (o varstvu in vzgoji, stikih in določitvi preživnine) še ni pridobilo niti mnenja mld. otrok (starih 12 in 14 let) niti mnenja CSD, bo, upoštevaje določbo 143. člena DZ, 12 navedeni mnenji pridobilo. ZNP-1 namreč v 98. členu določa, da v primeru, kadar CSD ni predlagatelj postopka za varstvo koristi otroka, 13 sodišče glede koristi otroka pridobi mnenje CSD, 14 za tak primer pa gre v obravnavani zadevi. Sodišče prve stopnje naj glede načina pridobitve mnenja mld. otrok upošteva določbo 96. člena ZNP-1.

14. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP se v primeru razveljavitve prvostopenjskega sklepa odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

1 VSM sklep III Cp 396/2022 z dne 7. 7. 2022, VSM sklep III Cp 61/2024 z dne 26. 3. 2024.

2 VSM sklep III Cp 34/2023 z dne 16. 2. 2023.

3 M. Čujovič v: B. Novak (ur.), Komentar družinskega zakonika, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 419.

4 VSRS II Ips 8/2023 z dne 22. 2. 2023, II Ips 1172025 z dne 11/2025.

5 VSM: III Cp 834/2024 z dne 18. 12. 2024, III Cp 527/2025 z dne 15. 10. 2025,VSL; IV Cp 2052/2021 z dne 10. 1. 2022, IV Cp 742/2022 z dne 19. 9. 2022 in IV Cp 861/2024 z dne 17. 12. 2024.

6 VSM sklep III Cp 396/2022 z dne 07.07.2022.

7 Nasprotna udeleženka je v odgovoru na predlog izrecno navajala, da ima predlagatelj zdravstvene težave, ki onemogočajo skupno starševstvo, da zaradi njegovih zdravstvenih težav pogosto prihaja do nenadnih sprememb razpoloženja, kar pri sinovih povzroča stisko. Prav tako je v pripravljalni vlogi z dne 11. 11. 2024 navajala, da se predlagatelj zdravi pri psihiatru in jemlje redno terapijo, opisala je tudi nekaj dogodkov, ki bi se naj zgodili v posledici psihične bolezni predlagatelja. Ob zavrnitvi predlaganega dokaza na zadnjem naroku glavne obravnave je izrecno grajala zavrnitev dokaza z izvedencem psihologom oziroma psihiatrom, ki bi preveril psihofizično stanje predlagatelja.

8 Tako tudi VSM sklep III Cp 396/2022 z dne 7. 7. 2022.

9 VSRS sodba in sklep II Ips 77/2023 z dne 20. 12. 2023.

10 Glej npr. VS RS sklep II Ips 77/2023 z dne 20. 12. 2023. Strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna, saj sodišče v skladu z 213. členom ZPP omeji obseg dokazovanja le na tista dejstva, ki so pomembna za odločbo. To pomeni, da lahko zavrne dokazni predlog, če je prepozen, če predlagani dokaz ni primeren, če je stranka, ki je dokaz predlagala, zatrjevano dejstvo že dokazala ali kadar poskuša dokazati dejstvo, ki ni odločilno oziroma pravno pomembno.

11 VS RS sklep Cp 32/2022 z dne 21. 12. 2022.

12 Navedeni člen z naslovom "otrokovo mnenje in mnenje centra za socialno delo" se glasi: (1) Sodišče pri odločitvi o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka, o stikih, izvajanju starševske skrbi in podelitvi starševske skrbi sorodniku upošteva tudi otrokovo mnenje, ki ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice.(2) Sodišče pri odločitvi o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka, o stikih, izvajanju starševske skrbi in podelitvi starševske skrbi sorodniku glede koristi otroka upošteva mnenje centra za socialno delo, kadar ga pridobi v skladu z določbami zakona, ki ureja nepravdni postopek.

13 Po 93. členu ZNP-1 je med postopki za varstvo koristi otroka pod prvo alinejo naveden tudi postopek, v katerem se odloča o varstvu in vzgoji otroka.

14 ZNP v drugem odstavku 98. člena nadalje določa, da sodišče mnenja CSD ne pridobi le v primeru sodne poravnave, katere predlog je bil pripravljen v okviru predhodnega svetovanja pri CSD. Iz zapisnika o predhodnem svetovanju v obravnavani zadevi pa izhaja, da v predmetni zadevi ne gre za sklenitev sodne poravnave, kajti iz zapisnikov, ki so bili sestavljeni pri Centru za socialno delo X z dne 11. 8. 2023 in 23. 8. 2023 izhaja le, da se udeleženca nista uspela dogovoriti glede vzgoje in varstva mladoletnih sinov.