Appeal dismissed; involuntary psychiatric detention upheld due to self-harm risk and refusal of treatment under Mental Health Act.

Pritožba se zavrne.

[JEDRO]

V izpodbijanem sklepu je tudi ugotovljeno, da pritožnik zaradi bolezenskega doživljanja ni zmožen oblikovati svoje volje o zdravljenju in da z odklanjanjem terapije tvega utrditev bolezni in trajno poslabšanje zmožnosti funkcioniranja in udejstvovanja v življenju. Zagotavljanje v pritožbi, da je avto posodil prijatelju in ga ne namerava več voziti, je v nasprotju s tem, kar je pritožnik povedal pred sodiščem prve stopnje, namreč da se je s prijateljem dogovoril, da bo dopolnil znanje vožnje. Ob nedvoumnem mnenju izvedenke, da v stanju, v kakršnem je pritožnik, udeležba v prometu ni dovoljena, in ugotovitvi v sklepu, da pod vplivom bolezenskega doživljanja ni zmožen obvladovati svojega ravnanja, je prepričljivo sklepanje, da je v primeru nezadržanja tveganje za udeležbo v prometu realno. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da zadržanje ni potrebno zaradi preprečitve ogrožanja življenja in zdravja sebe in drugih. Pravilno pa je tudi sklepanje sodišča, da pritožnik huje ogroža svoje zdravje tudi z odklanjanjem predpisane terapije.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se udeležencu omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov in da se zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike v ... najdlje do 15. 12. 2025.

2. Udeleženec v pritožbi zoper navedeni sklep navaja, da niso podani pogoji po 39. čl. Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr), saj ni nevaren ne sebi ne drugim, niti ne povzroča hude škode. Zmotno je navedeno, da je nevaren v prometu, saj je pred tednom dni svoj avto posodil prijatelju in ga ne namerava več voziti. Prav vprašanje avta in razlogov za posodbo je bil vzrok za zadnji spor s starši, ko je oče postal nasilen in je sam poklical policijo. Meni, da lahko nadzoruje svoje vedenje in ni nikomur nevaren ali škodljiv.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijana odločitev o zadržanju udeleženca na zdravljenju za čas treh tednov temelji na ugotovitvah, - da je ob delni opustitvi jemanja zdravil prišlo do akutnega poslabšanja bipolarne afektivne motnje, - da je presoja realnosti pri udeležencu hudo motena in ni sposoben obvladovati svojih ravnanj (veličavski načrti, ki jih želi uresničiti, neobvladljivo in impulzivno vedenje, odklonilnost in nanašalnost do staršev, okrnjena je sposobnost presoje in ocene tveganj npr. pri vožnji z avtomobilom), - da je v primeru opustitve zdravljenja podano resno tveganje za nepovratno ustalitev bolezni, ki privede do intenzivnega poslabšanja zmožnosti funkcioniranja, - da zaradi bolezenskega doživljanja ne zmore varne udeležbe v prometu, a tega ne uvidi, - da se resnosti svojega zdravstvenega stanja ne zaveda, - da odklanjanje zdravljenja ni odraz njegove prave volje, ampak posledica bolezensko preoblikovanega mišljenja, - da je zadržanje na bolnišničnem zdravljenju za ponovno vzpostavitev remisije in s tem zmanjšanje tveganja za ogrožajoče ravnanje nujno potrebno, ker zaradi nekritičnega odnosa do bolezni in odklanjanja zdravljenja pri drugih oblikah zdravljenja ne zmore sodelovati.

5. Zdravljenje na oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom je po ZDZdr dopustno, (1) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, in (3) če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (39. čl. v zvezi s 53. čl. ZDZdr). Čas zadržanja ne sme biti daljši od šestih mesecev (1. odst. 48. čl. v zvezi s 3. odst. 65. čl. ZDZdr).

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da niso podane zakonske predpostavke za sprejem na zdravljenje na oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom. Iz gornjega povzetka ugotovitev v izpodbijanem sklepu izhaja, da je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj vsake od predpostavk. Ugotovitve, ki so bile podlaga za presojo, imajo oporo v izvedenih dokazih (predvsem izpovedbi udeleženca, izvidu in mnenju izvedenke in zdravstveni dokumentaciji).

7. V izpodbijanem sklepu je tudi ugotovljeno, da pritožnik zaradi bolezenskega doživljanja ni zmožen oblikovati svoje volje o zdravljenju in da z odklanjanjem terapije tvega utrditev bolezni in trajno poslabšanje zmožnosti funkcioniranja in udejstvovanja v življenju. Zagotavljanje v pritožbi, da je avto posodil prijatelju in ga ne namerava več voziti, je v nasprotju s tem, kar je pritožnik povedal pred sodiščem prve stopnje, namreč da se je s prijateljem dogovoril, da bo dopolnil znanje vožnje. Ob nedvoumnem mnenju izvedenke, da v stanju, v kakršnem je pritožnik, udeležba v prometu ni dovoljena, in ugotovitvi v sklepu, da pod vplivom bolezenskega doživljanja ni zmožen obvladovati svojega ravnanja, je prepričljivo sklepanje, da je v primeru nezadržanja tveganje za udeležbo v prometu realno. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da zadržanje ni potrebno zaradi preprečitve ogrožanja življenja in zdravja sebe in drugih. Pravilno pa je tudi sklepanje sodišča, da pritožnik huje ogroža svoje zdravje tudi z odklanjanjem predpisane terapije.

8. Ker niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo udeleženca kot neutemeljeno zavrnilo (1. odst. 30. čl. ZDZdr v zvezi z 42. čl. Zakona o nepravdnem postopku in 2. točko 365. čl. Zakona o pravdnem postopku), zaradi morebitne vložitve pritožbe s strani drugih udeležencev pa izpodbijane odločitve ni potrdilo.