Appeal partially allowed; first-instance seizure order of defendant's car revoked due to lack of reasoning on owner's knowledge.

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tudi po uradni dolžnosti v odločbi o varnostnem ukrepu odvzema osebnega vozila znamke VW Sharan reg. št. 1 s kontaktnimi ključi razveljavi ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V preostalem se pritožba zagovornika obdolženega A. A. zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pri tem je za sodno presojo, ali inkriminirano osebno vozilo predstavlja tveganje za splošno varnost ali moralne razloge, ko storilec ni lastnik, z materialnopravnega vidika bistveno najprej ugotoviti, ali je bil lastnik tega vozila kakorkoli povezan z izvršitvijo obravnavanega kaznivega dejanja oziroma, ali se je tega dejstva vsaj zavedal. Za odvzem predmeta osebi, ki ni storilec kaznivega dejanja, je torej treba ugotoviti obstoj vsaj ene izmed naveznih objektivnih ali subjektivnih okoliščin - to je, da bodisi predmet predstavlja nevarnost "sam po sebi" (prirejenost z namenom izvrševanja kaznivih dejanj), bodisi da lastnik dopušča ali se vsaj zaveda dejstva, da se njegov predmet uporablja za izvrševanje kaznivih dejanj. V ponujeni (pre)skopi obrazložitvi sodišča prve stopnje pa razlogi o teh odločilnih dejstvih nedopustno izostanejo, saj ni razvidno niti, ali je z imenom in priimkom določno opredeljeni aktualni (ne)formalni lastnik inkriminiranega vozila s predmetnim kazenskim postopkom sploh seznanjen, kot tudi ne, ali mu je bila dana možnost izjaviti se o vednosti in sploh okoliščinah ter načinu predelave, domnevno prirejene za prevoz tujcev.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje s sodbo XI K 3215/2025 z dne 13. 6. 2025 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po šestem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z 2. točko drugega odstavka 51. člena KZ-1 mu je izreklo kazen 2 (dve) leti in 3 (tri) mesece zapora, v katero se na podlagi 56. člena KZ-1 všteje čas odvzema prostosti obdolženemu, tj. od dne 15. 1. 2025 od 07.20 ure dalje, in stransko denarno kazen v znesku 525,00 EUR, ki jo mora obdolženi plačati v roku 3 (treh) mesecev od pravnomočnosti te sodbe. Skladno določbi 48.a člena KZ-1 je bila obdolžencu izrečena tudi stranska kazen izgona tujca iz države Republike Slovenije za dobo 2 (dveh) let, ki se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas, prebit v zaporu, v čas trajanja te stranske kazni ne všteva. Na podlagi 73. člena KZ-1 je bil obdolžencu izrečen varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer mobilnega telefona znamke Samsung Galaxy A35 s pripadajočima SIM karticama ter osebno vozilo znamke VW Sharan reg. št. 1 s kontaktnimi ključi. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje še odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika bremenijo proračun, ker se obdolženega plačila stroškov oprosti.

2. Sodbo sodišča prve stopnje po svojem zagovorniku izpodbija obdolženi iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo glede na storjene kršitve razveljavi.

3. Pritožbeno sodišče je o seji obvestilo obdolženca in njegovega zagovornika, kot je slednji predlagal skozi pritožbena izvajanja, v skladu s prvim odstavkom 378. člena ZKP pa tudi pritožbeni oddelek Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru. Pritožbene seje so se z izjemo višjega državnega tožilca udeležili vsi pravilno obveščeni procesni udeleženci, prav tako tudi sodni tolmač za italijanski jezik mag. B. B.

4. Po pregledu kazenske zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba obdolženčevega zagovornika delno utemeljena, v istem delu pa je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti tudi po uradni dolžnosti.

5. Jedro pritožbene obrazložitve je sicer v nestrinjanju zagovornika z višino odmerjene kazni zapora, saj sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo priznanja krivde obdolženca, njegove mladosti, naivnosti in lahkomiselnosti. Glede na novejšo sodno prakso smatra izrečeno kazen zapora v trajanju dveh let in treh mesecev zapora za nezakonito in diskriminatorno, saj je nepošteno, da storilci podobno obravnavanega kaznivega dejanja dobijo na različnih sodiščih po Sloveniji povsem drugačne kazni. Ocenjuje, da bi kazen zapora v trajanju enega leta in šestih mesecev dosegla svoj namen. Vendar povzeti pritožbeni razlogi znižanja obdolženemu izrečene kazni zapora, za kar si odkrito prizadeva zagovornik, ne utemeljujejo. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je namreč pokazal, da je sodišče prve stopnje obdolženemu A. A. odmerilo primerno in pravično tako prostostno kot tudi denarno kazen, ki ju je s tehtnim in smiselnim razlogovanjem tudi ustrezno obrazložilo. Kot je navedlo že prvostopenjsko sodišče, je obdolženi na predobravnavnem naroku krivdo za očitano mu kaznivo dejanje priznal. Pri tem je za sprejem podanega priznanja krivde ponudilo razumne razloge, saj je presodilo, da je obdolženi naravo in posledice danega priznanja razumel, da je bilo priznanje podano prostovoljno, da je bilo priznanje jasno in popolno ter podprto dokazi v sodnem spisu (točka 3 obrazložitve izpodbijane sodbe).

6. Ko zagovornik skozi pritožbene poudarke vzporedno izpostavlja sodbo in sklep VSL VI Kp 30639/2024 z dne 8. 1. 2025, ki jo opredeli kot novejšo sodno prakso, ter na ta način obdolženemu izrečeno kazen dveh let in treh mesecev zapora ovrednoti kot nezakonito in diskriminatorno, ne upošteva dejstva, da je za kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje oziroma ozemlja države po šestem odstavku 308. člena KZ-1 zagrožena kazen zapora od tri do petnajst let, predpisana pa je tudi obligatorna stranska denarna kazen. Skozi pritožbeno izvajanje, ko skuša fokus s predmetne preusmeriti na druge, po njegovem mnenju primerljive kazenske zadeve, pa ne upošteva, da je sodišče prve stopnje odmerjeno kazen dve leti in tri mesece zapora obdolženemu izreklo ob uporabi omilitvenih določil, tj. v zvezi z 2. točko drugega odstavka 51. člena KZ-1. Olajševalne okoliščine, kot so navedene v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe in jih sedaj zagovornik ponovno poudarja v pritožbenem postopku (mladost obdolženca in priznanje kaznivega dejanja), je pri tem že zadostno upoštevalo, prav tako ni ostala prezrta dosedanja nekaznovanost obravnavanega procesnega udeleženca. Drugačne trditve zagovornika zato ne držijo. Prav tako v drugačne zaključke od prvostopenjsko sprejetih glede na konkretne okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja (ko je obdolženi proti plačilu čez mejo Republike Slovenije spravil in po njenem ozemlju v osebnem vozilu, kjer so bili odstranjeni sedeži ter ni bilo ne prostora ne dovolj zraka, prevažal kar 13 tujih državljanov, ki dovoljenja za vstop v državo niso imeli), posplošeno pritožbeno poudarjanje obdolženčeve naivnosti in lahkomiselnosti ne more prepričati. Upoštevaje težo obravnavanega nezakonitega prevažanja večjega števila tujcev, izpostavljenih nevarnosti za življenje ali zdravje, tudi pritožbeno sodišče ne najde razumne podlage za še dodatno znižanje obdolženemu že tako precej pod spodnjo predpisano mejo izrečene kazni zapora, za kar se brez uspeha zavzema njegov zagovornik.

7. Sodišče prve stopnje je dolžno v vsaki obravnavani kazenski zadevi storilcu kaznivega dejanja odmeriti kazen glede na težo kaznivega dejanja, obdolženčevo krivdo ter ob pravilno ugotovljenih in ocenjenih okoliščinah v skladu z drugim odstavkom 49. člena KZ-1, čemur je v predmetni kazenski zadevi sodišče prve stopnje dosledno sledilo in za sprejeto odločitev na podlagi zakona (in ne sodne prakse) ponudilo prepričljivo, jasno in kritično razlogovanje. Skozi obširno polemiziranje in odkazovanje na pritožbeno zatrjevani "hujši primer" novejše sodne prakse (ko so bili tujci nameščeni v prtljažnem delu vozila, medtem ko so bili v obravnavani zadevi "zgolj brez sedežev"), ki ga zagovornik uporabi kot podstat za utemeljevanje nižanja kazni zapora, ostane nekritično prezrto notorno dejstvo, da kazniva dejanja, povezana z nezakonitimi migracijami oziroma nekontroliranimi prehajanji državnih meja, pomenijo ogrozitveni faktor za pravni red vsake države in s tem tudi varnost v njej gibajočih ljudi. 1 Obravnavano kaznivo dejanje je vendarle povezano s specifičnimi, socialnimi in političnimi okoliščinami v ogroženih državah, na katere se v Republiki Sloveniji, ki praviloma resda ni ciljna država ilegalnih pribežnikov, ne da vplivati. Odkrito pritožbeno namigovanje, da je izrečena kazen zapora neskladna s sodno prakso, je zato brez osnove. To še toliko bolj iz razloga, ker ostane vsaka primerjava z drugimi kazenskimi zadevami brez pritožbeno pričakovane teže. Treba je namreč vzeti v ozir, da je vsaka kazenska zadeva zase kompleksna, individualna, s povsem drugačnimi objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami, dejstvi in življenjskimi situacijami. Zgolj načelno nestrinjanje s prvostopenjsko odmero prostostne kazni in ponujanje lastnega pogleda zagovornika na določene osebne okoliščine obdolženca z vidika olajševalnih okoliščin zatorej ne more merodajno poseči v A. A. izrečeno kazen zapora.

8. Na istem temelju neprepričljive primerjave z drugimi kazenskimi zadevami ne gre zagovorniku priznati uspeha niti v nadaljni pritožbeni graji, ko pri odvzemu mobilnega telefona znamke Samsung Galaxy A35 in pripadajočih SIM kartic pogreša preizkus sorazmernosti in nujnosti tega ukrepa. Tozadevno izpostavlja judikat Višjega sodišča v Kopru III Kp 41561/2024 z dne 10. 4. 2025, in poudarja, da je za primer fakultativnega odvzema predmetov storilcu treba ugotoviti, da tudi glede lastnosti predmeta (in ne le storilca) nadaljnja posest predmeta predstavlja povečano nevarnost, da bo storilec kaznivo dejanje ponovil.

Nadalje pripominja, da v kolikor lahko storilec odvzeti predmet zlahka nadomesti, bodisi z nakupom novega bodisi z izposojo ali drugače, odvzem predmetov ni primerno sredstvo za preprečitev novih kaznivih dejanj. Po povzetem izrazi prepričanje, da namena varnostnega ukrepa z odvzemom telefona ni mogoče učinkovito uresničiti, pri čemer odvzem mobilnega s pripadajočima SIM karticama opredeli za nezakonitega. Vendar nima prav. Razloge za pritožbeno grajani odvzem zaseženih predmetov, ki so bili uporabljeni kot pomoč oziroma sredstvo pri izvršitvi kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Ponujeno prvostopenjsko razlogovanje za odvzem mobilnega telefona znamke Samsung Galaxy A35 in pripadajočih SIM kartic je zadostno in zanesljivo, pa tudi izčrpno dokazno podprto, saj iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 11. 2. 2025 izhaja, da je obdolženi pri izvrševanju kaznivega dejanja potreboval in uporabljal telefon. Zagovornik v pritožbenem izvajanju zanemari dejstvo, da je bil obdolženi v inkriminiranem času v kontaktu z več neznanimi osebami (tudi v aplikaciji WhatsApp), prezre pa tudi, da ga je neznana oseba (A.

B.) poskušala večkrat priklicati celo v času policijskega postopka, na kar je tehtno opozorilo že prvostopenjsko sodišče. Nadalje zagovornik v pritožbenih poudarkih zaobide tudi obstoj shranjenih videoposnetkov z dne 5. 1. 2025 in z dne 14. 1. 2025, katere je obdolženi posredoval tretji osebi, prav tako pa prezre izpoved zaslišanega tujca v delu, ko je povedal, da je imel voznik, tj. obdolženi, v roki telefon in jih je fotografiral ali snemal, očitno za dokazovanje, da je opravil "svoje delo". Glede na prvostopenjsko izrecno opozorilo o obstoju bojazni o ponovni uporabi mobilnega telefona s pripadajočima SIM karticama, na katerem so med drugim ostali tudi podatki oziroma kontakti potencialnih sostorilcev, in upoštevaje pritožbeno pravilno poudarjeno preprečitev izvrševanja novih kaznivih dejanj, moralne razloge ter splošno varnost, zagovornik s posplošenim očitkom umanjkanja preizkusa sorazmernosti in nujnosti varnostnega ukrepa ostane brez pričakovanega uspeha.

9. V zvezi z varnostnim ukrepom odvzema predmetov, tj. osebnega vozila znamke VW Sharan s kontaktnimi ključi obdolženemu na podlagi 73. člena KZ-1, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero je v skladu s 1. točko prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zagovornik obdolženega navaja, da inkriminirani osebni avtomobil ni v obdolženčevi lasti, kar drži. Iz razlogov izpodbijane sodbe in podatkov kazenskega spisa namreč izhaja, da je formalna lastnica vozilo prodala romunskemu državljanu C. C., vendar prepis ni bil urejen. Navkljub takšni ugotovitvi pa iz izreka izpodbijane prvostopenjske sodbe izhaja, da se na podlagi 73. člena KZ-1 (tudi) osebno vozilo znamke VW Sharan reg. št. 1 s kontaktnimi ključi odvzame obdolženemu A. A., v čemer je prepoznati nasprotje med izrekom in razlogi prvostopenjske sodbe glede dejanskega vprašanja, ki se nanaša na pravno relevantno dejstvo. Glede na pojasnjeno je bilo treba pritožbeno izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tudi po uradni dolžnosti v odločbi o varnostnem ukrepu odvzema osebnega vozila znamke VW Sharan reg. št. 1 s kontaktnimi ključi razveljaviti in vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

10. K prvostopenjski pravilni ugotovitvi lastništva inkriminiranega osebnega vozila po tretji osebi pritožbeno sodišče dodaja, da se sicer po drugem odstavku 73. člena KZ-1 predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje, smejo vzeti tudi, kadar niso storilčeva last, če to zahteva splošna varnost ali moralni razlogi. Pri tem je za sodno presojo, ali inkriminirano osebno vozilo predstavlja tveganje za splošno varnost ali moralne razloge, ko storilec ni lastnik, z materialnopravnega vidika bistveno najprej ugotoviti, ali je bil lastnik tega vozila kakorkoli povezan z izvršitvijo obravnavanega kaznivega dejanja oziroma, ali se je tega dejstva vsaj zavedal. 2 Za odvzem predmeta osebi, ki ni storilec kaznivega dejanja, je torej treba ugotoviti obstoj vsaj ene izmed naveznih objektivnih ali subjektivnih okoliščin - to je, da bodisi predmet predstavlja nevarnost "sam po sebi" (prirejenost z namenom izvrševanja kaznivih dejanj), bodisi da lastnik dopušča ali se vsaj zaveda dejstva, da se njegov predmet uporablja za izvrševanje kaznivih dejanj. V ponujeni (pre)skopi obrazložitvi sodišča prve stopnje pa razlogi o teh odločilnih dejstvih nedopustno izostanejo, saj ni razvidno niti, ali je z imenom in priimkom določno opredeljeni aktualni (ne)formalni lastnik inkriminiranega vozila s predmetnim kazenskim postopkom sploh seznanjen, kot tudi ne, ali mu je bila dana možnost izjaviti se o vednosti in sploh okoliščinah ter načinu predelave, domnevno prirejene za prevoz tujcev. Izpostavljene ključne okoliščine bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku najprej natančno razjasniti in hkrati premotriti morebiten obstoj konkretne nevarnosti, da bi se kaznivo dejanje ponovilo, če osebno vozilo znamke VW Sharan v okviru tega kazenskega postopka ne bi bilo odvzeto. Ko bo torej sodišče prve stopnje ponovno odločalo o tem, ali so v danem primeru podani pogoji (tudi) za odvzem inkriminiranega vozila, in če tako, komu ter na kateri pravni podlagi, ali na temelju 73. člena KZ-1 ali na osnovi v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe alternativno omenjenega osmega odstavka 308. člena KZ-1. Sprejeto odločitev bo ustrezno obrazložilo v skladu z zahtevami in pričakovanjem iz šestega in sedmega odstavka 364. člena ZKP.

11. Ker pritožbeno sodišče drugih kršitev, na katere je sicer dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni ugotovilo (383. člen ZKP), je v preostalem pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

1 Tako tudi VSK sodba III Kp 30121/2019 z dne 14. 11. 2019.

2 Enako sodba VSL VI Kp 25390/2021 z dne 10. 2. 2022.