Appeal against investigation initiation dismissed; preliminary evidence suffices for probable cause without full case file. Appeal dismissed; preliminary evidence suffices for probable cause without full case file.

Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

V fazi odločanja, ali naj se začne zoper določeno osebo preiskava, je treba izhajati iz njenega namena, predpisanega v drugem odstavku 167. člena ZKP, in sicer, da se med njeno izvedbo zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali postopek ustavi. To pomeni, da za presojo obstoja utemeljenega suma ni potrebno, da so v predkazenskem postopku zbrani vsi dokazi, pač pa ugotovljena tista dejstva in zbrani tisti dokazi, ki utemeljujejo sklepanje, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Graja v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zagovornikova lastna ocena procesne vloge posameznih (so)storilcev, je tako preuranjena in brez vpliva na pritožbeno izpodbijano procesno odločitev.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Izvenrazpravni senat Okrožnega sodišča v Mariboru (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je s sklepom I Ks 13704/2025 z dne 18. 8. 2025, po podanem nestrinjanju preiskovalne sodnice z zahtevo za preiskavo, ki jo je državna tožilka Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru podala zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja ropa iz prvega odstavka 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, uvedlo preiskavo zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja ropa iz prvega odstavka 206. člena Kazenskega zakonika v zvezi z 2. odstavkom 20. člena KZ-1.

2. Sklep sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbija obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in postopek zoper obdolženca ustavi oziroma podrejeno, vrne zadevo v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Utemeljeni so namreč zaključki, da je izpolnjen dokazni standard za uvedbo preiskave, saj je podan utemeljen sum, da je obdolženi A. A. storil kaznivo dejanje ropa iz prvega odstavka 206. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

5. Zagovornik se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja in vztraja, da listine iz kazenskega spisa ne utemeljujejo suma, da bi obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje ropa. V zahtevi za uvedbo preiskave in tudi v izpodbijanem prvostopenjskem sklepu pogreša zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja. Poudarja, da ni nikjer zapisano, da bi prav obdolženi bil tisti, ki bi zagrozil oškodovancu, kaj šele, da bi bilo v očitku zapisano ravnanje v sostorilstvu, saj je dejstvo, da je B. B. tisti, ki je dokazano zagrozil in tudi izvršil obravnavano kaznivo dejanje. Poleg tega zagovornik pogreša tudi subjektivni del, naklep, vsled česar izrazi prepričanje, da zoper obdolženega A. A. preiskave ni dopustno uvesti.

6. Povzetemu pritožbenemu izvajanju pa ne gre pritrditi. Primarno je opozoriti, da v fazi odločanja o odreditvi preiskave sodišče prve stopnje obstoja posameznih odločilnih dejstev ne presoja po načelu proste presoje dokazov in se tudi ne spušča v presojo verodostojnosti dokazov ter tehtanje nasprotujočih si dokazov v smislu drugega odstavka 355. člena ZKP. V tej postopkovni fazi oceni zgolj, ali zbrani dokazi zadoščajo za utemeljen sum, da je obdolženi (v sostorilstvu) izvršil obravnavano kaznivo dejanje. Po določbi prvega odstavka 167. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je namreč eden od pogojev za začetek preiskave obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Procesni zakon zahteva utemeljen sum pri odločanju o priporu, o uvedbi preiskave in v postopku obtoževanja. Gre za pravni standard, za katerega zakon ne predpisuje meril, prav tako ne predpisuje dokaznih standardov. Zato jih s posameznimi odločitvami ustvarja ustavna in sodna praksa. Utemeljen sum lahko izvira le iz retrospektivno prognostičnega sklepanja, ki vselej temelji na danih dejstvih, iz katerih izhaja določena stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Takšna verjetnost pa se presoja z vidika sporočljivosti in preverljivosti posameznih dejstev.

7. V fazi odločanja, ali naj se začne zoper določeno osebo preiskava, je treba izhajati iz njenega namena, predpisanega v drugem odstavku 167. člena ZKP, in sicer, da se med njeno izvedbo zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali postopek ustavi. To pomeni, da za presojo obstoja utemeljenega suma ni potrebno, da so v predkazenskem postopku zbrani vsi dokazi, pač pa ugotovljena tista dejstva in zbrani tisti dokazi, ki utemeljujejo sklepanje, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Pri presoji utemeljenega suma tako preiskovalni sodnik upošteva vsebino zbranih dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepa, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Ne more pa presojati verodostojnosti posameznih nasprotujočih si dokazov, ker je takšna ocena vselej pridržana glavni obravnavi, če v nadaljnjem postopku pride do njene izvedbe. 1 Graja v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zagovornikova lastna ocena procesne vloge posameznih (so)storilcev, je tako preuranjena in brez vpliva na pritožbeno izpodbijano procesno odločitev.

8. O obstoju utemeljenega suma glede vloge obdolženega A. A. pri obravnavanem kaznivem dejanju je v aktualni postopkovni fazi zadostno sklepati na podlagi oškodovančeve prijave kaznivega dejanja in predhodne prijave dejanja, ki jo je podal varnostniku družbe X. (priloga A1), iz katere izhaja, da so mu s pretepom grozili vsi storilci, njihovo skupno delovanje na kraju domnevnega kaznivega dejanja pa je dovolj določno razvidno iz predloženega posnetka in izdelanih fotografij (priloga A1). V kontekstu zatrjevanega kaznivega dejanja sta tudi izjavi drugega in četrtega fanta, ki jo je povzel oškodovanec v ustni ovadbi, pri čemer mu je drugi fant rekel, da se lahko dogovorijo zlepa ali zgrda, četrti fant pa, da se bodo po oškodovanca še vrnili. Upoštevaje podane opise storilcev in predloženi slikovni material je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da sta prvi in tretji fant, ki ju je opisal oškodovani, mladoletni B. B. in neznani storilec, drugi in četrti fant pa obdolženi A. A. in mladoletni C. C..

9. Do sedaj zbrano dokazno gradivo je navkljub drugačnemu mnenju zagovornika takšne kvalitete, da omogoča zaključek o obstoju utemeljenega suma, prvostopenjska presoja v zgodnji fazi kazenskega postopka, da je podana torej precej večja verjetnost, da je obdolženi A. A. z inkriminiranim ravnanjem, opisanim v zahtevi za preiskavo, zavestno in hote sodeloval pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja, kot da tega ni storil, pa je tehtna in utemeljena.

10. Pravilen in zakonit je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi A. A. utemeljeno sumljiv, da je storil kaznivo dejanje ropa iz prvega odstavka 206. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, pri čemer bo le z izvedbo sodne preiskave mogoče zbrati dokaze o tem, kakšna je bila pri storitvi domnevnega kaznivega dejanja točna vloga posameznega sostorilca, torej tudi obdolženega A. A..

11. Ker zagovornik tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost prvostopenjskih zaključkov, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12. Če bo za obdolženega A. A. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o uvedbi preiskave po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 10349/2009 z dne 14. 7. 2011.