Court allows appeal against acquittal, finding sexual acts with minor daughter proven and intent established.

I. Pritožbi višjega državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se

obtoženega A. A., rojen ..., ..., ni v drugem kazenskem postopku, nekaznovan,

spozna za krivega,

da je kot roditelj z zlorabo svojega položaja storil kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni bila stara petnajst let ali kako drugače prizadel spolno nedotakljivost osebe, ki še ni bila stara petnajst let in mu je bila zaupana v varstvo s tem, da je

v času od začetka leta 2013 do konca januarja 2016 na naslovu ..., svojo hčerko B. A., rojeno leta 2003, večkrat trepljal po zadnjici in jo tudi stisnil za rit in pred družinskimi člani govoril, da ima veliko rit, jo otipaval po prsih in govoril, kako ima že velike, se kopal z njo v banji in jo nago fotografiral, ponoči, ko sta spala v isti postelji, jo od zadaj objel, ji dal svoje roke čez njene boke in se s penisom dotikal njene zadnjice, pri čemer je bila B. A. oblečena v pižamo, pri čemer mu je bila v tem času hči B. A. zaupana v varstvo, saj je bila pri njemu na stiku, kjer je tudi prespala.

S tem je storil kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1.

Obtožencu se na podlagi tretjega odstavka 173. člena KZ-1 v zvezi s 50. členom KZ-1 ter 2. točko prvega odstavka 51. člena KZ-1 izreče

kazen 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora.

Po drugem odstavku 105. člena ZKP se oškodovanka B. A. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 50.000 EUR napoti na pravdo.

Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtoženi dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, potrebne izdatke oškodovanke ter potrebne izdatke in nagrado njenih pooblaščencev.

[JEDRO]

Pritožnik utemeljeno navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje v zvezi s kaznivim dejanjem spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, ki je štelo, da so vsa ravnanja obtožencu v objektivnem smislu dokazana, vendar zaključilo, da dejanja niso bila storjena z namenom potešitve spolne sle, zmoten.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženca oprostilo pod točko I.1 kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 in pod točko I.2 kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po prvem odstavku 176. člena KZ-1. Oškodovanko B. A. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika ter stroški obeh pooblaščenk oškodovanke bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil višji državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu za vsako dejanje določi zaporno kazen in mu nato izreče enotno zaporno kazen.

3. Uvodoma sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je o zadevi že enkrat odločalo na obravnavi in s sodbo II Kp 49154/2016 z dne 5. 9. 2023 obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 in kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po prvem odstavku 176. člena KZ-1. Obtožencu je za prvo dejanje določilo kazen 3 leta zapora, za drugo dejanje kazen 6 mesecev zapora in mu nato po določbah o steku izreklo enotno kazen 3 leta in 5 mesecev zapora. Oškodovanko B. A. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter odločilo, da mora obtoženi povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke oškodovanke ter potrebne izdatke in nagrado njenih pooblaščenk in sodno takso v višini 750 EUR. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta se pritožila obtoženi in njegov zagovornik. Vrhovno sodišče RS je s sodbo in sklepom I Kp 49154/2016 z dne 9. 7. 2024 pritožbama obtoženca in njegovega zagovornika glede kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po prvem odstavku 176. člena KZ-1 ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženca iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po prvem odstavku 176. člena KZ-1 ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov. Glede kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti razveljavilo v odločbi o krivdi, kazenski sankciji, premoženjskopravnem zahtevku in stroških postopka ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

4. Glede na pojasnjeno je bil predmet tokratne obravnave pred sodiščem druge stopnje zgolj še obtožbeni očitek glede kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 (oprostilna sodba glede kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po prvem odstavku 176. člena KZ-1 je namreč pravnomočna), pa še to v reduciranem očitku, brez očitka "se ponoči enkrat ob njej samozadovoljeval", saj je slednjega iz opisa dejanja izpustilo že sodišče druge stopnje v sodbi II Kp 49154/2016 z dne 5. 9. 2023, državni tožilec pa pritožbe zoper sodbo sodišča druge stopnje ni vložil. 1 Zato sodišče druge stopnje v nadaljevanju odgovarja le na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 v reduciranem očitku.

5. Pritožnik navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje v zvezi s kaznivim dejanjem spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, ki je štelo, da so vsa ravnanja obtožencu v objektivnem smislu dokazana, vendar zaključilo, da dejanja niso bila storjena z namenom potešitve spolne sle, zmoten. Ob tem pritožnik poudarja, da že samo trajanje obtoženčevih ravnanj ter dejstvo, da se je oškodovanke s svojim telesom dotikal po praktično vseh intimnih predelih, kar pomeni, da je šlo za navzven vidna spolna ravnanja, omogoča zaključek, da so bila ravnanja storjena z namenom potešitve spolne sle.

6. Zagovornik obtoženca je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev. Zagovornik pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da pri obtoženčevih dotikih oškodovanke ni šlo za spolno motivirana dejanja, temveč za povsem običajne dotike, tudi pri fotografiranju gole oškodovanke je šlo zgolj za običajno fotografiranje otroka. Zaključki izvedenskega mnenja so bili ovrženi z zaslišanjem oškodovanke na glavni obravnavi, kjer je bila slednja podrobno zaslišana in se je takrat izkazalo, da je bilo oškodovanki pred tem očitno napačno predstavljeno katera dejanja pomenijo spolno zlorabo in je za takšno zlorabo štela dejanja, ki to niso bila.

7. Pritožba je utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je že na seji senata dne 14. 6. 2023 presodilo, da je za odločitev o pritožbi oziroma za presojo vseh dejanskih vprašanj, ki jih je izpostavil pritožnik, potrebno izvesti obravnavo, zato je na podlagi drugega odstavka 379. člena ZKP sklenilo, da se v obravnavani zadevi opravi obravnava pred sodiščem druge stopnje. Senat pritožbenega sodišča je namreč skladno z določbo prvega odstavka 380. člena ZKP presodil, da je potrebno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in za ugotovitev odločilnih dejstev ponoviti samo določene dokaze, ki so bili že prej neposredno izvedeni v sojenju pred sodiščem prve stopnje in glede katerih je pritožbeno sodišče podvomilo v dokazno oceno sodišča prve stopnje. 2 Zato je pritožbeno sodišče, ker niso bili podani upravičeni pravni ali dejanski razlogi, da bi zadevo vrnili sodišču prve stopnje v novo sojenje, o pritožbi odločilo po opravljeni obravnavi.

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v zvezi s kaznivim dejanjem spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 pravilno ugotovilo, da so obtožencu očitana izvršitvena dejanja dokazana, vendar je nato napačno zaključilo, da ni na ravni gotovosti izkazano, da je bila oškodovanka ob ravnanjih obtoženca objekt spolnega vzburjenja. Razlogi za izpostavljene napačne dokazne zaključke sodišča prve stopnje bodo pojasnjeni v nadaljevanju te sodbe.

10. Pritožbeno sodišče je na obravnavi neposredno zaslišalo obtoženca in oškodovanko, prebralo njune prejšnje zagovore in izpovedbe ter prebralo potrdilo iz kazenske evidence, izpisek iz FURS-a in izpisek iz registra ZZZS ter tožbo v pravdni zadevi P 000/2024. Neposredno zaslišanje oškodovanke je sodišče druge stopnje izvedlo zato, ker je sodišče prve stopnje ravno na podlagi oškodovankine izpovedbe (točke 23 - 26 ter 31 - 32 obrazložitve izpodbijane sodbe) napačno zaključilo, da ni dokazano, da je obtoženec ob ravnanjih do oškodovanke zadovoljeval svoj spolni nagon. Ostale listinske dokaze pa je sodišče izvedlo zaradi ugotavljanja okoliščin, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije ter odločbo o stroških postopka, medtem ko je tožbo kot dokaz v spis vložila obramba.

11. Javnost obravnave je na podlagi določbe 295. člena ZKP zaradi varstva osebnega življenja oškodovanke izključilo, saj gre za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, v času katerega je bila oškodovanka še mladoletna.

12. Višji državni tožilec je po izvedenih dokazih na obravnavi spremenil obtožnico tako, da je za besedno zvezo "in se s penisom" dodal besedilo "tudi v erekciji". Senat sodišča druge stopnje ni dopustil spremembe obtožbe, saj je ocenil, da je takšna sprememba v škodo obtoženca glede na dejstvo, da tožilstvo zoper sodbo sodišča druge stopnje pritožbe ni vložilo in zato velja prepoved reformatio in peius , hkrati pa tudi določba šestega odstavka 381. člena ZKP določa, da lahko tožilec glede na izid obravnave spremeni obtožnico samo v obtoženčevo korist.

13. Sodišče druge stopnje je v abstraktni del opisa kaznivega dejanja samo dodalo besedilo "ali kako drugače prizadel spolno nedotakljivost osebe, ki še ni bila stara petnajst let", saj je ugotovilo, da določena ravnanja, ki se obtožencu očitajo v konkretnem delu opisa (govorjenje oškodovanki, da ima veliko rit in velika prsa, kopanje z njo v banji in fotografiranje gole oškodovanke), ne pomenijo "drugega spolnega dejanja", temveč gre za ravnanja, ki drugače prizadenejo spolno nedotakljivost. Prav tako je sodišče druge stopnje iz konkretnega dela opisa dejanja izpustilo besedilo "hodil v kopalnico, ko se je B. A. tuširala" ter "ji dajal roke med njene noge", saj je ugotovilo, da ta ravnanja ne konkretizirajo niti zakonskega znaka "drugo spolno dejanje", niti zakonskega znaka "kako drugače prizadel spolno nedotakljivost osebe." Razlogi za te posege sodišča druge stopnje v opis dejanja bodo natančneje še pojasnjeni v nadaljevanju te sodbe.

14. Sodišče druge stopnje je zavrnilo dokazne predloge obrambe za postavitev izvedenca psihiatrične stroke za obtoženega ter za zaslišanje prič C. C., D. A. ter E. E. Pri podajanju dokaznih predlogov mora obramba zadostiti svojemu bremenu in obstoj ter pravno upoštevnost (relevantnost) predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Materialnopravno relevantni so tisti dokazi, ki bi lahko vplivali na presojo sodišča o obstoju zakonskih znakov ali elementov kaznivega dejanja. Sprejeto stališče je, da lahko sodišče izvedbo predlaganega dokaza zavrne, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno oziroma nedosegljivo 3 . Sodišče druge stopnje ugotavlja, da nobeden o predlaganih dokazov ni materialno pravno relevanten.

15. Postavitev izvedenca psihiatrične stroke je obramba predlagala, da bi podal mnenje glede vprašanja ali se je obtoženi zavedal, da s svojim ravnanjem (če bi se izkazalo za resnično) posega v pravico oškodovanke in če je to tudi hotel storiti ter če so imela ta dejanja namen zadovoljevanja obtoženčevega spolnega nagona. Izvedenec pa naj bi podal tudi mnenje, če je pri obtožencu zaznati kakšna pedofilska nagnjenja, zlasti do svoje hčerke.

16. Psihiatrični pregled obtoženca se v kazenskem postopku praviloma odredi, če nastane sum, da ob storitvi kaznivega dejanja obtoženec ni bil prišteven zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti ali je bila zaradi takšnega stanja ali zaradi kakšne druge trajne in hude duševne motenosti njegova prištevnost zmanjšana, ali če obstaja resen dvom, da se zaradi svojega duševnega stanja ne more udeleževati kazenskega postopka (prvi odstavek 265. člena ZKP) in pa zaradi ocene tveganja ponovitve kaznivega dejanja (violence risk assessment). V obravnavanem primeru obtoženčev zagovornik dvoma v obtoženčevo prištevnost ni zatrjeval, temveč je s predlogom za postavitev izvedenca psihiatrične stroke želel dokazati, da glede na svoje osebnostne lastnosti niti potencialno ne more biti storilec očitanega kaznivega dejanja. Zagovornik je prav tako želel, da izvedenec odgovori na vprašanje ali je pri obtožencu podan direktni naklep, česar pa ne more ugotavljati izvedenec, temveč je odgovor na to vprašanje vedno le v domeni sodišča. Na takšen način oblikovan dokazni predlog je po presoji pritožbenega sodišča očitno neprimeren za ugotavljanje predmeta dokazovanja (thema probandi) - da obtoženec je/ni storil dejanje, ki se mu očita in je/ni zanj kriv. Temelji namreč na podmeni, da bo izvedenec psihiater na ravni gotovosti izključil možnost, da je obtoženec storilec kaznivega dejanja, ki pa nima podlage v dosedanjih ugotovitvah psihiatrične stroke, saj ta lahko takšne zaključke, na podlagi analize obsojenčeve osebnosti, napravi kvečjemu na ravni verjetnosti. Tak dokazni predlog meji na takoimenovano "ribolovno odpravo (fishing expedition)", ko predlagatelj "na slepo", ne da bi navedel konkretne okoliščine, ki utemeljujejo materialnopravno relevantnost in primernost dokaznega predloga, zahteva izvedbo določenega dokaza v upanju, da bo z njim ugotovljeno nekaj relevantnega oziroma zanj koristnega. Sodišče lahko v kazenskem postopku ugotavlja posamezne osebnostne lastnosti obtoženca, od izvedenca psihiatra pa, kot rečeno, ni mogoče pričakovati odgovora, ali je obtoženec na splošno po svoji osebnostni strukturi sposoben oziroma absolutno nesposoben storiti kaznivo dejanje, ki se mu očita. 4 Sodišče druge stopnje je zato tak dokazni predlog zavrnilo.

17. Zaslišanje prič je obramba predlagala zato, ker se je vse obravnavano dogajanje večinoma dogajalo v hiši obtoženčevega očeta, predlagane priče pa so bile v tistem obdobju v hiši. Priča C. C. je opravljala delo čistilke v ordinaciji obtoženčevega očeta in zasebnih prostorih hiše in bi lahko izpovedala o obtoženčevem odnosu do oškodovanke ter njegovih ravnanjih do nje, kakor tudi o tem kaj naj bi se nahajalo v omenjeni hiši (ali so bili v obtoženčevi sobi dildoti in uporabljeni kondomi). Priča D. A. (mama obtoženčevega očeta) je v obravnavanem obdobju živela v hiši in so ji bili poznani odnosi med oškodovanko in obtožencem v tistem obdobju. Priča E. E. je v obravnavanem obdobju opravljal delo zobozdravnika v ordinaciji obtoženčevega očeta in se je veliko časa zadrževal v tej hiši, tako da so mu poznane okoliščine glede razmerja med obtoženim in oškodovanko.

18. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da predlagane priče iz lastnega o očitkih iz obtožbe ne bi vedele povedati ničesar (tega ne trdi niti obramba pri konkretiziranju dokaznih predlogov), saj iz oškodovankine izpovedbe izhaja, da so se dejanja, ki so predmet obtožbenega očitka, dogajala, ko sta bila z obtoženim večinoma sama, navsezadnje tudi iz zagovora obtoženca ne izhaja, da bi bile predlagane priče kdaj prisotne pri obravnavanih dejanjih (razen pri komentiranju njene zadnjice). O obtoženčevem odnosu do oškodovanke pa sta bila pred sodiščem prve stopnje že zaslišana obtoženčev oče, njegova sestra in obtoženčeva partnerka. Zato so predlagani dokazi nepotrebni.

19. Na obravnavi je obtoženi podal tako pisni kot ustni zagovor. Vztrajal je pri tem, da očitanega kaznivega dejanja ni storil. Ko sta šla z oškodovanko po stopnicah v zgornje nadstropje, ji je rekel, da gre malo hitreje, udaril jo je po riti in ji rekel "pejt ljubica hitreje." Ni pa je stiskal za rit. Šlo je za dogodek, ki se je zgodil enkrat ali dvakrat. Nikoli je ni na stopnicah udaril po riti v zvezi z igro. Za prsi je ni nikoli prijemal, ji je pa popravljal sključeno držo. Rekel ji je, da je lepa in postavna, naj se drži pokonci, prijel jo je za ramena in jih dal nazaj ter ji, ko so ji prsi stopile ven, ko jih je videl prvič v življenju, rekel "marička imaš že večje kot moja partnerka." Zvečer se je stisnil čisto k njej, ker jo je imel rad. Šlo je za stisk telo na telo, ker je bila luštna, topla kot pečka, njega je ponavadi zeblo in se je stisnil k njej. Ker ga je motilo, da ima kolena skupaj, ji je dal "kovter" med noge in svojo roko med njena kolena. Dokler je hodila k njemu in sta spala skupaj, se je stiskal k njej. Pri tem nikoli ni imel erekcije. Vedno spi v spodnjicah. Ko sta prišla v avto iz sankanja, je v avtu delalo gretje sedežev samo na sovoznikovem sedežu in je dal roko pod njene noge, to se je zgodilo samo enkrat, ni pa dal roke med njene noge. Slikal jo je v banji skupaj z ostalima dvema otrokoma, ker so bili otroci luštni in je te slike poslal svoji partnerki. Ni pa sicer oškodovanke nikoli slikal same gole. Z oškodovanko se je kopal v banji, ko je bila še majhna. To je delal nekako do njenega sedmega leta, potem pa se mu ni zdelo več primerno. Meni, da otrok ni nič kriv in za vsem stoji oškodovankina mama, gre za njeno maščevanje, ker jo je prevaral s sedanjo partnerko F. F., česar ni nikoli prebolela, razlog pa je lahko tudi premoženjskopravni zahtevek. Ni pedofil, otroci ga ne vzburjajo. Njegov oče ima v hiši kamere in sicer v ordinaciji, na stopnišču, v dnevni sobi in kuhinji, preko katerih lahko spremlja dogajanje v živo. V kopalnici in obtoženčevi sobi kamer ni.

20. Obtoženi je v pisnem zagovoru še navedel, da je imel z oškodovanko prijateljski odnos in nikoli ni pomislil, da je v tem karkoli prepovedanega. Nikoli se v odnosu do nje ni zavedal, da dela kaj protipravnega oziroma da kot oče zlorablja svoj položaj, nikdar pa tudi ni imel zavedanja in hotenja, da s svojimi ravnanji posega v pravico do spolne samoodločbe oškodovanke.

21. Obtoženi je v celoti vztrajal tudi pri prejšnjih zagovorih.

22. Oškodovanka je na obravnavi še enkrat izpovedala o obtoženčevih ravnanjih. Pojasnila je, da se zaradi oddaljenosti dogodkov ne spominja več časovno katera dejanja so bila prej, katera kasneje. Ko je bila pri obtožencu na obisku in je hodila pred njim po stopnicah, jo je prijemal in šlatal za rit v smislu naj gre hitreje ter komentiral, da ima veliko rit . To se je dogajalo večkrat, najbolj v času, ko so se dogajale ostale stvari in se je začela razvijati. Stvari so se začele stopnjevati, saj ni šlo več samo za trepljanje po riti, ampak jo je tudi že stisnil za rit.

Ko je bila otrok, je bila mogoče to igra, potem pa je začel komentirati kako izgleda, vse bolj je začel to delati in jo tudi stiskati in ni bil to več samo dotik. Stisk za zadnjico je trajal dve, tri sekunde. Šlatal jo je za prsa in sicer je želel poravnati njeno puklasto držo ter je avtomatsko dal roke na njena prsa, ji rekel, da ima velike in da bo imela večje kot njegova partnerka. Oškodovanka je ob tem pokazala, da ji je obtoženi z roko stisnil prsa. Enkrat jo je za prsa prijel tudi v trgovini pred svojim prijateljem, ne spomni pa se ali jo je za prsa prijemal pred družinskimi člani.

Njena prsa in zadnjico je komentiral tudi pred drugimi družinskimi člani, večkrat je bila prisotna prababica. Ko sta se vozila v avtomobilu in je bilo pozimi mrzlo, je dajal svoje roke med njene noge , ker ga je zeblo v roke, da si jih pogreje. Roke je imel med njenimi nogami dokler sta se vozila. Pri tem se je dotaknil z delom dlani njenega mednožja, roka pa je bila pri miru. Pri obtožencu je spala v njegovi postelji, saj pri njem ni imela svoje sobe. Redko je prespala tudi pri obtoženčevi sestri, ker je imela ona fanta, ki je pri njej večkrat prespal, obtoženi pa je tudi želel, da spi z njim.

Zvečer, ko sta šla spat , se je stisnil k njej v žličko, jo objel od zadaj, dal roko čez njene noge, s celim telesom se je dotikal njenega telesa od zadaj in v predelu njegovega mednožja se je čutil penis, ki je bil kdaj v erekciji (to se je zgodilo večkrat), kdaj pa v mehkem stanju. S penisom se je dotikal njene riti. Obtoženi se je pri tem malo premaknil in butnil k njej, pa z roko jo je objel, da jo je dal bližje k sebi. Sama je večkrat hotela vstati, iti na WC ali po kozarec vode, včasih se ji je uspelo izmuzniti, potem pa je očitno videl kakšni so njeni nameni, da ji ni lagodno, da ji ni prijetno, da tega ne želi.

Obtožencu ni bilo prav, če je želela vstati in iti iz postelje, rekel ji je, da če je že pila, ne rabi več iti pit, da ne more skos hodit lulat, saj nima problemov z mehurjem. Večkrat je zato domov želela ponoči, saj jo je bilo strah, doživljala je tesnobo, ob njem se ni počutila varno. Od začetka jo je parkrat res peljal, dokler potem ni začel govoriti, da je že velika punca in ne rabi biti ves čas ob mamici. Spala je v pižami, obtoženi pa je zmeraj spal v spodnjicah. Obtoženi se je z njo kopal v banji , ko je bila še otrok, nato se neko obdobje z njo ni kopal, ko pa so se pričele stvari s šlatanjem (verjetno okrog desetega leta), pa se je ponovno pričel tuširati z njo, pri tem sta bila oba gola.

Med tuširanjem se je ni dotikal. Potrdila je izpovedbo iz preiskave, da se je obtoženi z njo kopal do petega ali šestega leta, nato se je tuširala sama, pri desetih, enajstih letih pa je ponovno pričel z njo hoditi v banjo in pod tuš. Ko je odšla pod tuš, je večkrat prišel za njo in je niti ni vprašal ali se s tem strinja. Prišel ji je npr. povedati, da je pica končana, kar bi ji lahko povedal samo čez odprta vrata, vendar je on odgrnil zaveso in ji to povedal. Videl jo je golo in jo je golo tudi slikal ter ji rekel, da bo sliko poslal svoji partnerki.

Ali je njene gole slike res poslal partnerki ne ve. V predalu pri postelji, v katerem je imela sama polnilec za telefon, je imel dildote, za katere ji je rekel, da so igračke za psa. Na polički poleg postelje je imel uporabljene kondome. Na tabličnem računalniku je imel svoje gole fotografije, sliko svojega spolnega organa v erekciji. Obtoženi je tudi gledal pornografijo. Do njegove sobe so vodile kovinske stopnice, po katerih se je slišalo, če je kdo hodil. Obtoženi je imel računalnik obrnjen tako, da si videl ekran, ko si stopil v sobo in se je zgodilo, da je imel odprto pornografijo in jo gledal še naprej, ko je prišla k njemu v sobo.

23. Po predočenju njene izpovedbe iz preiskave, da so se začele stvari, ki jih je opisovala, čedalje bolj dogajati, ko je bila starejša in stopnjevati, je pojasnila, da je bilo med začetkom in koncem teh dogajanj bistvena razlika, začelo se je z udarcem po riti, potem je bilo stiskanje, potrdi lahko, da se je več stvari dogajalo proti koncu, kot pa na začetku.

24. Oškodovanka je povedala, da je dojela, da očetova ravnanja niso v redu, v sedmem razredu pri predmetu etika, ko so se začeli pogovarjati o določenih stvareh. Če pa pogleda iz današnjega vidika, pa je že pred tem v sebi vedela, da te stvari niso v redu, saj se je rezala, čutila je stisko, imela je probleme s trebuhom. Ker so ji v šoli začele padati ocene (ni bila več odlična tako kot prej), jo je k sebi poklicala socialna delavka in želela izvedeti kaj se dogaja in ji rekla, da če se ne more zaupati njej, naj se komu drugemu. Istega dne, ko je prišla iz šole, se je nato zaupala svoji mami. Druga oseba, ki se ji je zaupala po mami, pa je bila stričeva partnerka G. G. Mama je ni nikoli nagovarjala, da mora očeta prijaviti ali proti njemu sprožiti kakršnekoli postopke. Mami se je prvi zaupala in ji je stala ob strani ter jo podpira, da se ne zlomi, lahko se ji zaupa, nikoli pa je ni nagovarjala ali želela kaj slabega. Mama je vedno želela, da ima lep odnos z očetom.

25. Oškodovanka je še pojasnila, da se je obtoženi pri opisanih dogodkih zavedal, da ji ni prijetno. Z besedami mu sicer tega nikoli ni povedala, mu je pa pokazala na veliko različnih načinov, tako, da se je umikala od njega, bila je tiha, se ga je izogibala, nikoli ga ni prosila, če gresta lahko skupaj pod tuš, bežala je stran, ko jo je trepljal po riti, hitreje je hodila, da svojih dejanj ne bi ponovil. Ko sta ležala v postelji in se je stiskal k njej, se je želela odmakniti in oditi stran, on pa jo je zadrževal na različne načine in sicer, da jo je stiskal, da ji je govoril, da ne rabi iti drugam, da je že spila vodo, da je že bila na WC-ju ali pa bo šla kasneje. Sigurno se je zavedal, da ji ni prijetno. Ker je bila njegova hči, je vedel kako se obnaša, ko ji ni prijetno in vseskozi mu je dajala na znanje, da ji te stvari niso prijetne. V nekem obdobju ni več želela k njemu in je vedno iskala neke izgovore (da je bolna, da gre na rojstni dan, …). Bila je zgovorna punca, o teh stvareh pa se nikoli ni hotela z njim pogovarjati. Ob njem je čutila tako stisko, da je "zatrokirala" in mu ni upala nič reči, niti ni znala, niti ni vedela kako.

26. V hiši je imel obtoženčev oče nastavljene kamere, pred vhodom v hišo, v dnevni sobi in kuhinji, v dedkovi spalnici, v tetini sobi. Kamer ni bilo v obtoženčevi sobi in v kopalnici. Vsa dejanja, ki jih je opisala danes, so se dogajala večinoma v kopalnici in njegovi sobi.

27. Z očimom se lepo razume. Na začetku ga je sicer težje sprejela, saj je želela imeti mamo za sebe in ni bila navajena, da je še ena oseba, s katero si jo mora deliti. Vendar sta se čez čas zelo povezala in se lepo razumeta, tudi danes jo je pripeljal na sodišče.

28. Od prijave dalje z očetom nima več nobenih stikov, srečala sta se le še na sodišču. Na terapije ne hodi več, po potrebi vzame antidepresiv.

29. Oškodovanka je v celoti vztrajala tudi pri dosedanjih izpovedbah.

30. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta zagovor obtoženca in izpovedba oškodovanke, ki ju je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v točkah 8 (zagovor obtoženca) in 13 (izpovedba oškodovanke) obrazložitve izpodbijane sodbe, v bistvenem ostala enaka tudi po izvedeni obravnavi pred sodiščem druge stopnje.

31. Sodišče prve stopnje je v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je oškodovanka prijavo v predmetni zadevi podala marca 2016, pred sodiščem je bila prvič zaslišana v preiskavi dne 1. 3. 2017, ko je bila stara 14 let, drugič pa na glavni obravnavi šele dne 20. 10. 2022, ko je bila stara 19 let in je kljub velikemu časovnemu razkoraku med prijavo ter prvim in drugim zaslišanjem, glede posameznih predmetnih očitkov v bistvenem izpovedovala ves čas enako, razen glede očitka o samozadovoljevanju obtoženca 5 . Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je oškodovanka tudi na zaslišanju na obravnavi pred sodiščem druge stopnje dne 22. 10. 2024 (torej že deset let po obravnavanem dejanju) o obtožbenem očitku izpovedovala enako kot pred sodiščem prve stopnje, kar zgolj še dodatno potrjuje verodostojnost njene izpovedbe.

32. Prav tako je sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve pravilno ugotovilo, da je oškodovanka k obtožencu v inkriminiranem času prihajala na stike, za vikende je pri njem tudi prespala, glede stikov sta se sama sproti dogovarjala, zadnjič pa je bila oškodovanka pri obtožencu februarja 2016 (okoli 21. 2. 2016), takrat pa ni prespala.

33. Sodišče prve stopnje je v točkah 11 in 12 obrazložitve izpodbijane sodbe glede na rojstne podatke oškodovanke, izpovedbo oškodovanke in njene mame o tem kdaj so se začela dogajati ravnanja obtoženca, ki so pod obtožbo, prav tako pravilno zaključilo, da je časovno obdobje (od začetka leta 2013 do konca januarja 2016), v obtožbi ustrezno časovno opredeljeno ter da je oškodovanka 6. razred osnovne šole obiskovala v šolskem letu 2014/2015, 7. razred pa v šolskem letu 2015/2016.

34. Nadalje je sodišče prve stopnje v točkah 14 - 16 obrazložitve pravilno ugotovilo, da sta oškodovankino izpovedbo v bistvenih delih potrdili tudi oškodovankina mati H. H. (glede prijema za prsi, hoje v kopalnico, ko se je oškodovanka tuširala), kateri se je oškodovanka prva zaupala o obtoženčevih ravnanjih, ter partnerka oškodovankinega strica G. G. (glede tapkanja po zadnjici, dotikanja prsi in komentiranja kako ima velike, stiskanja k oškodovanki, da je čutila penis), kateri se je oškodovanka zaupala takoj po materi, prav tako je določene dotike oškodovanke (udarec po riti v smislu pojdi hitreje, stiskanje v postelji z objemom pred spanjem) in komentiranje zadnjice in prsi v svojem zagovoru priznal obtoženi. V točkah 17 - 18 obrazložitve je sodišče prve stopnje prav tako pravilno ugotovilo, da izpovedbe prič J. A. (obtoženčeve sestre), K. A. (obtoženčevega očeta) in F. F. (obtoženčeve partnerke), ki so izpovedali, da niso zaznali neprimernih ravnanj obtoženca, ne izpodbijajo oškodovankine izpovedbe, saj oškodovanka niti ni izpovedovala, da bi bili slednji prisotni ob očitanih ravnanjih, poleg tega se K. A. običajno niti ni zanimal za oškodovanko, ko je bila pri njih, J. A. pa je očitno izpovedovala z namenom podkrepitve obtoženčevega zagovora in je sprva zanikala celo tisto, kar je obtoženi v svojem zagovoru priznal (komentiranje oškodovankine zadnjice).

35. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vseh do sedaj predstavljenih pravilnih razlogov izpodbijane sodbe v zvezi s tem kaznivim dejanjem ni izpodbijal niti pritožnik v pritožbi, niti obtoženčev zagovornik v odgovoru na pritožbo. Sodišče prve stopnje je tako oškodovankino izpovedbo tudi v povezavi z izpovedbama H. H. in G. G. glede očitanih izvršitvenih ravnanj, ki se očitajo obtožencu, pravilno ocenilo kot verodostojno. Posledično je zagovor obtoženca, ki je očitana izvršitvena ravnanja zanikal ali pa minimaliziral, utemeljeno zavrnilo kot neprepričljiv, kot takšnega pa ga ocenjuje tudi sodišče druge stopnje.

Izpovedba oškodovanke je bila tudi pred sodiščem druge stopnje prepričljiva in verodostojna. Oškodovanka že vsa leta, kljub večkratnim podrobnim zaslišanjem, obtoženčeva ravnanja opisuje enako in je ob opisovanju dogodkov iz preteklosti tudi vidno prizadeta (ji gre na jok). Ne gre slediti insinuacijam obtoženca, da je postopek posledica maščevanja oškodovankine mame, ker jo je prevaral in pustil zaradi sedanje partnerke F. F. Takšen zagovor je namreč povsem neprepričljiv, saj je oškodovanka tekom postopka že postala polnoletna in kljub temu že ves čas izpoveduje enako.

Obenem sta se obtoženi in oškodovankina mama razšla, ko je bila oškodovanka stara eno leto, torej pred 20 leti, oškodovankina mama je še pred časovnim obdobjem, ki je pod obtožbo, spoznala novega partnerja, s katerim ima otroka in sta še danes skupaj, zato so namigovanja obtoženca o maščevanju bivše partnerke zaradi užaljenosti privlečena za lase. Zagovor obtoženca o maščevanju pa je tudi na obravnavi pred sodiščem prve stopnje zavrnila oškodovanka, ki je prepričljivo pojasnila, da je mama nikoli ni nagovarjala k prijavi in očetu ni želela nič slabega, vedno je želela, da bi imela oškodovanka lep odnos z očetom.

Glede na pojasnjeno se kot neprepričljivo pokaže tudi zatrjevanje obtoženca, da je poleg maščevanja razlog za ta postopek lahko tudi odškodninska tožba. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, temu pa se pridružuje tudi sodišče druge stopnje, je oškodovankina izpovedba kljub veliki časovni oddaljenosti od obravnavanih dogodkov in veliki časovni oddaljenosti med zaslišanjem pred preiskovalno sodnico, pred sodiščem prve stopnje in pred sodiščem druge stopnje ves čas postopka enaka, hkrati pa v bistvenem potrjena tudi z izpovedbama oškodovankine mame in G.

G. Po drugi strani pa obtoženi določene dotike in komentiranje oškodovankine postave celo priznava in skuša svoje ravnanje minimalizirati in opravičevati (tapkanje po zadnjici zato, da bi šla hitreje; komentiranje zadnjice in prsi, ko se je razvijala; popravljanje pukljaste drže; stiskanje k oškodovanki v postelji na način telo ob telo ker je bila topla; kopanje z oškodovanko v banji, ko je bila manjša; fotografiranje vseh treh otrok skupaj v banji, da je poslal sliko partnerki), hkrati pa ponuja neprepričljive in pavšalne razloge za to, da ga oškodovanka po krivem obremenjuje.

Zato mu tudi sodišče druge stopnje (enako kot sodišče prve stopnje) ni sledilo, ko je zanikal posamezna izvršitvena ravnanja, ki se mu očitajo v opisu kaznivega dejanja. Zaključek sodišča prve stopnje, da so obtožencu očitana izvršitvena ravnanja do oškodovanke dokazana, je tako pravilen.

36. Je pa sodišče prve stopnje v točki 19 obrazložitve, ki jo utemeljeno graja tudi pritožnik, napačno zaključilo, da ni na ravni gotovosti izkazano, da je bila oškodovanka ob očitanih ravnanjih obtoženca objekt spolnega vzburjenja oziroma zadovoljevanja obtoženca (razen pri samozadovoljevanju, ki pa ni več predmet obtožbenega očitka), temveč je šlo zgolj za neprimerna oziroma nerodna ravnanja obtoženca do oškodovanke in za neprimerno starševsko obnašanje do oškodovanke v času njenega telesnega razvoja (zgodnja adolescenca), ko je bila slednja ob vseh spremembah še dodatno bolj občutljiva glede posegov na njeno telo. Pritožnik pravilno opozarja, da časovni interval izvajanja teh ravnanj in sicer dobra tri leta v času, ko je bila oškodovanka stara med 10 in 13 let, dejstvo, da se je obtoženi oškodovanke s svojim telesom dotikal po praktično vseh intimnih delih (trepljanje po zadnjici, stisk zadnjice, dotikanje oškodovankine zadnjice s penisom, otipavanje po prsih) ter fotografiranje gole oškodovanke, ko je šlo torej za navzven vidna spolna ravnanja, omogoča nedvomen zaključek, da je šlo pri tovrstnih ravnanjih obtoženca za spolno motivirana ravnanja storjena z namenom potešitve spolne sle. Ob tem pritožnik tudi utemeljeno opozarja na izvedensko mnenje klinično psihološke stroke za oškodovanko, da je bilo pri oškodovanki podanih veliko značilnosti, ki jih stroka povezuje z izkušnjo spolne zlorabe.

37. V sodobnem spolnem kazenskem pravu opredelitev spolnega ravnanja kot zelo kompleksna multidisciplinarna tiha blanketa izhaja iz objektivne spolnosti. Predmet spolnega ravnanja so spolne potrebe človeka, ki se v in s posameznimi spolnimi ravnanji v najširšem smislu zadovoljijo, torej vzburijo, oblikujejo in strukturirajo. Že objektivno morajo taka ravnanja po njihovi zunanji podobi omogočiti prepoznavo njihove povezanosti z zadovoljevanjem spolnih potreb. Pri merilu objektivnosti gre za "redno zunanjo podobo ravnanj" v odvisnosti od danih kulturnih okvirov. Sedež blanketne izpolnitvene stroke pojma spolnosti ravnanja bo torej predvsem v antropološki, kulturološki in psihološki stroki. 6 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bila ravnanja obtoženca, ko je oškodovanko v času njenega spolnega dozorevanja večkrat trepljal po zadnjici, jo stisnil za rit in ji pred družinskimi člani govoril, da ima veliko rit, jo otipaval po prsih in govoril kako ima že velike, se kopal z njo v banji in jo nago fotografiral, jo v postelji od zadaj objel, ji dal svoje roke čez njene boke in se s penisom dotikal njene zadnjice, po redni zunanji podobi izključno in očitno spolna (biološko, psihološko in kulturno notorično spolna).

38. Glede na pojasnjeno, se tudi po presoji pritožbenega sodišča zaključki sodišča prve stopnje izkažejo za zmotni. Samo dejstvo kdaj in na kakšen način se je oškodovanka začela zavedati, da jo obtoženec po njenem mnenju "pripravlja na seks" in njena izpovedba o pridobivanju različnih informacij o tem, kaj se ji dogaja, kar izpostavlja sodišče prve stopnje v točki 20 obrazložitve, po presoji pritožbenega sodišča namreč ne morejo vplivati na zaključek o dokazanosti obtoženčevega namena o potešitvi spolne sle. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno v točkah 21 - 22 povzelo izpovedbe oškodovanke, L. L. (oškodovankinega razrednika v kritičnem obdobju), M. M. (pedagoginje na oškodovankini osnovni šoli) ter H. H. v zvezi s padcem oškodovankinega uspeha v 7. razredu osnovne šole, glede oškodovankine seznanitve s spolno tematiko pri predmetu etika v začetku sedmega razreda osnovne šole ter oškodovankinega nadaljnjega izobraževanja oziroma pridobivanja informacij na temo spolnih zlorab iz interneta in s strani drugih oseb ter oškodovankinega samopoškodovanja, vendar je nato v točki 23 obrazložitve napačno zaključilo, da ni mogoč zaključek o obtoženčevih spolno motiviranih ravnanjih na ravni gotovosti zaradi naslednjih dejstev: 1. ker je oškodovanka obtoženčeva ravnanja kot napačna s strani očeta začela zaznavati po tem, ko se je o tej tematiki seznanila v šoli in nato še na internetu; 2. ker je bila oškodovanka zaradi svoje starosti ob novih informacijah stara 12 let, do zaupanja materi je minilo pet mesecev, v tem vmesnem času, ko je bila v obdobju zgodnje adolescence (za katero je značilno, da se posameznik uči kdo je, kdo so drugi, kaj je v družbi "normalno"), pa je oškodovanka pridobivala razne informacije na forumih na spletu in je bila zato glede področja spolnosti gotovo zmedena in v nevednosti; 3. ker je oškodovanka do zaslišanja v preiskavi pridobila ogromno novih informacij od različnih oseb in je bilo njeno razmišljanje in izpovedovanje v preiskavi že rezultat vseh informacij, ki jih je pridobila v tem času in 4. ker oškodovankino samopoškodovanje (rezanje), padec ocen ter odklanjanje stikov z očetom sovpada s časom po etiki.

39. Vse naštete okoliščine po presoji pritožbenega sodišča nimajo nobene (ne)posredne povezave z ugotavljanjem obtoženčevega spolnega motiva pri izvajanih (in tudi po oceni sodišča prve stopnje dokazanih) ravnanjih do oškodovanke. Kdaj točno otrok (katerikoli in ne zgolj oškodovanka), ki je žrtev spolne zlorabe, začne dojemati, da so izvajana ravnanja nad njim s strani storilca napačna ter na kakšen način se seznani z informacijami o spolnih zlorabah, posledično pa tudi kdaj se pri otroku začnejo kazati znaki spolne zlorabe, so vse okoliščine, ki v nobenem primeru ne zmanjšujejo pomena in nagibov storilčevih ravnanj. Poleg tega pa je v konkretni obravnavani zadevi bistveno to, da je oškodovanka o ravnanjih obtoženca ves čas postopka izpovedovala enako, torej tako v preiskavi, ko je bila stara 14 let, kot na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, ko je bila stara 19 let (ter tudi na obravnavi pred sodiščem druge stopnje, ko je stara 21 let) in torej zaslišana pred sodiščem prve stopnje na glavni obravnavi (kot tudi zaslišana pred sodiščem druge stopnje na obravnavi) ni bila več v obdobju zgodnje adolescence, ni bila več zmedena in v nevednosti, pa je kljub temu še vedno izpovedovala v bistvenem enako. Hkrati pa je sodišče prve stopnje ob poudarjanju, da je oškodovanka od same prijave na policiji do zaslišanja v preiskavi pridobila ogromno novih informacij od različnih oseb in je bilo zato njeno izpovedovanje v preiskavi tudi rezultat vseh pridobljenih informacij, prezrlo še eno bistveno okoliščino, in sicer, da je oškodovanka ravnanja obtoženca v bistvenem enako kot v tem kazenskem postopku opisala tudi svoji mami še pred prijavo na policiji in G. G. takoj po prijavi na policiji.

40. Sodišče prve stopnje je v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe sicer pravilno poudarilo, da ne gre spregledati kdaj, kje, na kakšen način in kako se je ob ravnanjih (ne)odzival obtoženec, vendar je nato v točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je ponovno povzelo oškodovankino izpovedbo glede okoliščin v katerih je prihajalo do obtoženčevih ravnanj, le-to napačno presojalo izolirano za vsako izvršitveno ravnanje obtoženca posebej, ne pa v povezavi z vsemi očitanimi ravnanji skupaj, prav tako je za posamezne očitke spregledalo določene bistvene okoliščine, o katerih je izpovedovala oškodovanka, in jih je pravilno povzelo že v točki 13 obrazložitve.

41. Sodišče prve stopnje je v točki 24 obrazložitve glede očitka trepljanja po zadnjici izpostavilo, da se je dogajalo samo na stopnicah, obtoženec pa je ob tem oškodovanki včasih rekel "pojdi malo hitreje", včasih je bil tiho, včasih je bilo v "fori", v igri, da se je delal, da jo lovi in jo udaril po riti. Ob tem pa je sodišče prve stopnje prezrlo (kar je sicer pravilno povzelo v točki 13 obrazložitve), da je oškodovanka v zvezi s tem zaslišana v preiskavi povedala tudi, da jo je začel obtoženi otipavati po riti, po njej tolči, potem pa jo je že prav stisnil za rit (kar je prav tako obtožbeni očitek v zvezi z zadnjico).

Čeprav se na glavni obravnavi otipavanja po riti in stiska za rit ni spomnila, pa ni dvoma, da je bil njen spomin ob zaslišanju v preiskavi še gotovo bolj svež kot pet let kasneje na glavni obravnavi, prav tako je oškodovanka sama po predočenju njene izpovedbe iz preiskave povedala, da je potem tako bilo. Tudi zaslišana na obravnavi pred sodiščem druge stopnje je potrdila ta obtožbeni očitek in povedala, da so se stvari začele stopnjevati, da ni šlo več samo za trepljanje po riti, ampak jo je tudi začel stiskati za rit, stisk je trajal dve, tri sekunde, vse bolj je začel to delati in je začel komentirati kako izgleda.

Glede na navedeno je torej mogoč zaključek, da se je obtoženčevo dotikanje oškodovankine zadnjice stopnjevalo in ni šlo zgolj za trepljanje v smislu igre oziroma v smislu pojdi hitreje, temveč tudi za otipavanje in stiskanje zadnjice, obenem pa je bistveno tudi to, da obtoženčevo dotikanje oškodovankine zadnjice ni bilo povezano zgolj in samo z igro. Da je tak zaključek nedvomno mogoč, pa navsezadnje izhaja tudi iz dejstva, da je obtoženi oškodovanki pred drugimi člani družine govoril, da ima veliko rit . Obtoženčevi komentarji so bili torej povezani z dejstvom, da je oškodovanka fizično in spolno dozorevala, česar se je obtoženi nedvomno zavedal, saj je komentiral njeno postavo, obtoženi pa jo je prav v tem obdobju telesnega razvoja prijemal in stiskal za zadnjico, ti stiski pa niso bili zgolj bežni, saj so trajali dve, tri sekunde.

Vse navedeno omogoča zaključek o spolno motiviranem obtoženčevem ravnanju, ko jo je trepljal in stiskal za zadnjico ter komentiral njeno velikost. Ta del oškodovankinega intimnega dela telesa pa tudi ni bil edini, ki ga je obtoženi komentiral, saj je v smislu razvoja komentiral tudi njene prsi. Samo dejstvo, ki ga izpostavlja sodišče prve stopnje v točki 24 obrazložitve, da so oškodovankino zadnjico komentirali tudi drugi družinski člani, pa za presojo obravnavanega kaznivega dejanja niti ni bistveno. Glede na konstantno in prepričljivo izpovedbo oškodovanke je tako tudi izpodbit zagovor obtoženca, da jo je vsega skupaj samo enkrat ali dvakrat udaril po riti z namenom, da gre malo hitreje.

42. Sodišče prve stopnje je v točki 24 obrazložitve glede očitka otipavanja po prsih izpostavilo, da je do teh dotikov prihajalo, ko jo je obtoženi ob popravljanju pukljaste drže še prijel za prsi in komentiral kako ima že velike. Ob tem pa je sodišče prve stopnje prezrlo (kar je sicer pravilno povzelo v točki 13 obrazložitve), da je tak dotik trajal kar 2 do 3 sekunde in da je šlo prav za stisk prsi oziroma polaganje rok na prsi, obenem pa hkrati tudi za komentiranje velikosti njenih prsi, torej njenega intimnega dela, ki se je v tistem obdobju še razvijal. Tudi na obravnavi pred sodiščem druge stopnje je oškodovanka izpovedala enako, torej, da jo je obtoženi šlatal za prsa, ko je želel poravnati njeno držo, je avtomatsko dal roke na njena prsa, ji rekel, da ima velike in bo imela večje kot njegova partnerka, oškodovanka pa je tudi nazorno pokazala kako je ta stisk prsi izgledal (stran 9 prepisa zvočnega posnetka obravnave z dne 22. 10. 2024). Bistveno pa je tudi, kar sicer sodišče prve stopnje ni posebej zapisalo v sodbi, vendar izhaja iz oškodovankine izpovedbe iz preiskave, da je oškodovanka povedala, da jo je obtoženi pričel grabiti za prsi takrat, ko jo je začel otipavati po riti. Tako ni dvoma, da obtoženčevo otipavanje oškodovankinih prsi in komentiranje njihove velikosti sovpada z oškodovankinim spolnim razvojem, teh ravnanj pa obtoženi pred tem obdobjem ni izvajal. Glede na pojasnjeno obtoženčevega ravnanja, ki je bilo očitno spolno motivirano, ne zmanjšuje dejstvo, da je bilo otipavanje za prsi povezano s popravljanjem pukljaste drže, saj je bil več kot očitno to obtoženčev način, da se oškodovanke na intimnem predelu dotika z navidezno opravičljivim izgovorom. Glede na ves čas enako izpovedbo oškodovanke, sodišče ne verjame obtožencu, da oškodovanke nikoli ni prijemal za prsa, saj je navsezadnje celo sam priznal, da je popravljal oškodovankino sključeno držo in ji je pri tem tudi rekel, da ima prsa že večja od njegove partnerke.

43. Sodišče prve stopnje je v točki 24 obrazložitve glede očitka dajanja obtoženčevih rok med oškodovankine noge izpostavilo, da tožilstvo obtožencu ne očita, da se je ob tem obtoženi dotikal oškodovankinega spolovila in da je do tega prihajalo, ko si je obtoženi želel pogreti roke, ob tem pa je bila oškodovanka, če se je to dogajalo v postelji, oblečena v spodnji del pižame, oškodovanka pa je tudi povedala, da ob tem ni počel ničesar drugega (v smislu drgnjenja po spolovilu). Sodišče prve stopnje je prezrlo (kar je sicer pravilno povzelo v točki 13 obrazložitve), da je oškodovanka povedala tudi, da je dal obtoženi roko med njene noge včasih tudi malo višje, tako da se je dotaknil njenih intimnih predelov in tudi izrecno je pokazala, da je dal obtoženi roko proti zgornjemu delu, da se je dotaknil njenega spolovila in torej ni dvoma, da je pri obtoženčevem dajanju rok med oškodovankine noge večkrat prihajalo tudi do dotikanja oškodovankinega spolovila (kar je potrdila oškodovanka tudi zaslišana pred sodiščem druge stopnje), vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da se to v opisu dejanja obtožencu ne očita (kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje). Opis dejanja kot historičnega dogodka mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki konkretizirajo kaznivo dejanje. 7 Odločilna dejstva morajo zajemati opis vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja na ravni konkretnega dejanskega stanu. Vsebina posameznega dejstva konkretnega dejanskega stanu mora ustrezati vsebini posameznega znaka kaznivega dejanja, kar pomeni, da je v opis mogoče zajeti samo tista dejstva konkretnega dejanskega stanu, ki se z zakonskim in dejanskim stanom vsebinsko določno in striktno ujemajo. Navedeno se nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, torej na tiste znake kaznivega dejanja, ki so navzven razvidni. 8 Sodišče je vezano na opis kaznivega dejanja in samo v opis ne sme dodajati ničesar, kar bi bilo obtožencu v škodo. Zgolj očitek, da je obtoženi oškodovanki dajal roke med njene noge, pa po oceni sodišča druge stopnje ne konkretizira zakonskega znaka "drugo spolno dejanje", niti zakonskega znaka "kako drugače prizadel spolno nedotakljivost osebe", zato je sodišče druge stopnje besedilo "ji dajal roke med njene noge" izpustilo iz opisa kaznivega dejanja.

44. Sodišče prve stopnje je v točki 24 obrazložitve glede očitka kopanja v banji izpostavilo, da obtoženec ob tem ni počel ničesar drugega, da sta se samo tuširala in da ji je rekel, da bo šel z njo v smislu, da ne bo "kao trajalo". Ob tem pa je sodišče prve stopnje popolnoma prezrlo (kar je sicer pravilno povzelo v točki 13 obrazložitve), da je oškodovanka povedala, da sta se skupaj z obtožencem tuširala do približno njenega šestega leta, nato pa se je kopala sama. Od približno njenega desetega, enajstega leta pa sta se ponovno začela kopati skupaj in to na željo obtoženca, saj mu je oškodovanka povedala, da gre lahko sama. Ta okoliščina je torej bistvena, saj je več kot očitno, da je obtoženi skupno kopanje z oškodovanko (ko sta bila torej oba gola med tuširanjem oziroma kopanjem v banji) oživil ravno v času, ko je začela spolno dozorevati, ko se je torej pričela telesno razvijati, pridobivati obline, navsezadnje pa njegovo kopanje časovno sovpada tudi z ostalimi njegovimi ravnanji napram oškodovanki in sicer otipavanjem zadnjice in prsi ter komentiranjem njene zadnjice in prsi, kar omogoča zaključek o spolno motiviranem obtoženčevem ravnanju tudi pri skupnem tuširanju. Zato samo dejstvo, da obtoženi med skupnim tuširanjem ni počel ničesar drugega, nima nobene posebne teže. Sodišče prve stopnje pa je ob tem tudi povsem prezrlo še nadaljnji obtožbeni očitek ter dejstvo, da je ob tem skupnem kopanju obtoženi oškodovanko tudi golo fotografiral . Oškodovanka je ves čas postopka o skupnem kopanju in fotografiranju izpovedovala enako, zato pritožbeno sodišče zagovoru obtoženca, da se z njo v očitanem obdobju ni več kopal skupaj, ker se mu ni zdelo primerno in oškodovanke ni same slikal gole, ne sledi.

45. Glede na izpovedbo oškodovanke je obtoženi oškodovanko golo fotografiral tudi ob priložnostih, ko se je oškodovanka sama tuširala v banji in je imela zagrnjeno zaveso, pa je obtoženi z izgovorom prišel v kopalnico (lulat, vprašati koliko časa še potrebuje, da bo pizza končana) in zaveso odgrnil, čeprav navsezadnje za opravo njegove male potrebe ali pogovor z oškodovanko ni bilo nobenega razumnega razloga za to, saj bi vse lahko opravil tudi brez tega, da odgrne zaveso in vidi golo oškodovanko ali jo celo tako fotografira. Vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da se fotografiranje gole oškodovanke obtožencu v opisu dejanja očita le ob skupnem kopanju z njo, ne pa tudi v času, ko se je oškodovanka tuširala in je obtoženi hodil v kopalnico. Kot je bilo pojasnjeno že v točki 43 obrazložitve te sodbe je sodišče vezano na opis kaznivega dejanja in samo v opis ne sme dodajati ničesar, kar bi bilo obtožencu v škodo. Zgolj očitek, da je obtoženi hodil v kopalnico, ko se je oškodovanka tuširala (brez nadaljnje konkretizacije kaj je ob teh priložnostih počel), pa po oceni sodišča druge stopnje ne konkretizira niti zakonskega znaka "drugo spolno dejanje", niti zakonskega znaka "kako drugače prizadel spolno nedotakljivost osebe", zato je sodišče druge stopnje besedilo "hodil v kopalnico, ko se je B. A. tuširala" izpustilo iz opisa kaznivega dejanja.

46. Sodišče prve stopnje je v točki 24 obrazložitve glede očitka, da je obtoženi v postelji oškodovanko od zadaj objel, ji dal roke čez boke in se s penisom dotikal njene zadnjice izpostavilo, da tožilstvo obtožencu ne očita, da se je oškodovanke dotikal z nabreklim penisom, izpostavlja oškodovankino izpovedbo iz preiskave ter dejstvo, da je oškodovanka šele na izrecno vprašanje odgovorila, da se je enkrat penis zelo čutil, parkrat pa skoraj nič, pa tudi njeno izpovedbo iz glavne obravnave, za katero ocenjuje, da je sodišče ne more več šteti za pristno v smislu "vedenja in izkušenj", ki jih je imela oškodovanka kot dvanajst do štirinajst letno dekle o zaznavanju obtoženčevega penisa v erekciji in zato kot pristno ocenjuje njeno izpovedbo v preiskavi.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje nerazumljiv in navsezadnje napačen, saj iz oškodovankine izpovedbe v preiskavi in na glavni obravnavi jasno izhaja, da je obtoženčevo ravnanje v postelji in stanje njegovega penisa ves čas opisovala enako, vendar z drugimi besedami, primernimi njeni starosti ob zaslišanju (v preiskavi 14 let, na glavni obravnavi 19 let). Tako ni dvoma, da je v obeh zaslišanjih povedala, da je bil obtoženčev penis pri objemanju oškodovanke od zadaj v postelji včasih v erekciji.

V preiskavi je namreč povedala, da je ob objemu čedalje bolj rinil k njej in jo v rit butnil s penisom, ob tem je čutila obtoženčev penis, enkrat se je zelo čutil, parkrat pa skoraj nič, na glavni obravnavi pa, da je zaznala, ko je bil obtoženi v erekciji in da se jo je dotikal v obeh stanjih. Navsezadnje je enako oškodovanka izpovedala tudi na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Sodišče prve stopnje pa je tudi popolnoma spregledalo, da je imela oškodovanka možnost včasih spati tudi v tetini sobi, pri obtožencu pa je spala, ker je on želel, da spi pri njemu, da je zaradi teh ravnanj obtoženca včasih hotela vstati iz postelje, pa jo je on želel zadržati.

Navsezadnje sta tako obtoženi kot oškodovanka (tudi pred sodiščem druge stopnje) oba skladno povedala, da je obtoženi oškodovanko v postelji objel od zadaj, dal roko čez njene noge in se je s celim svojim telesom od zadaj dotikal oškodovankinega telesa, pri tem je bil obtoženi oblečen samo v spodnjice. Obtoženi je povedal, da se je zvečer stisnil čisto k njej, šlo je za stisk telo na telo, oškodovanka je povedala, da se je stisnil k njej v žličko. Obtoženi je sicer zanikal, da bi imel kdaj pri tem erekcijo, vendar njegovemu zagovoru ne gre slediti, saj je oškodovanka ves čas postopka skladno izpovedovala o tem, da je imel obtoženi večkrat erekcijo, ne pa vedno.

Navsezadnje je tudi zagovor obtoženca, da se je tako močno stiskal k njej, ker ga je zeblo, neprepričljiv, saj je šlo za odraslega moškega, oškodovanka pa je bila takrat stara komaj 10 do 13 let, po drugi strani pa je obtoženi sam potrdil, da je vedno spal le v spodnjicah, torej očitno težav s tem, da ga zebe, ni imel. Tudi njegovo pojasnjevanje, da je dal oškodovanki kovter med noge, ker ga je motilo, da ima kolena skupaj, je neprepričljivo, saj je bila oškodovanka takrat dovolj stara, da sama oceni ali želi imeti pokrivalo med nogami ali ne.

Oškodovanka pa je zaslišana pred sodiščem druge stopnje tudi pojasnila, da se je obtoženi s penisom dotikal njene riti, torej njenega intimnega dela, da se je ob tem malo premaknil in butnil k njej (tudi zaslišana v preiskavi je govorila o tem, da je obtoženi čedalje bolj k njej "rinil", da se je stiskal k njej, obrnil z bokom proti njej tako, da jo je od zadaj objel in ko se je hotel premakniti, jo je v "rit z njegovim penisom tako butnil noter"), da jo je objel z roko in jo dal bližje k sebi. Sama je večkrat hotela vstati (iti na WC ali po kozarec vode), včasih se ji je uspelo izmuzniti, včasih pa ne, saj obtožencu ni bilo prav, če je želela vstati in iti iz postelje in jo je hotel zadržati.

Glede na navedeno ni dvoma, da je tudi to ravnanje obtoženca bilo spolno dejanje, ki je bilo spolno motivirano, saj se je obtoženi k oškodovanki v postelji v času njenega spolnega dozorevanja stiskal zgolj v spodnjicah, telo ob telo, tudi z nabreklim penisom, pri tem se je tudi premaknil in jo v zadnjico butnil s penisom, obenem pa jo je v istem časovnem obdobju tudi otipaval po zadnjici (za katero je tudi komentiral, da ima veliko) in prsih, se z njo kopal v banji in jo golo fotografiral.

47. Glede na vse pojasnjeno niso utemeljene navedbe obtoženčevega zagovornika iz odgovora na pritožbo, da je šlo pri obtoženčevih dotikih oškodovanke za povsem običajne dotike in za povsem običajno fotografiranje otroka.

48. Samo dejstvo, ki ga izpostavlja sodišče prve stopnje v točki 24 obrazložitve, da so bila določena obtoženčeva ravnanja, ki se mu očitajo (trepljanje po zadnjici, objem pred spanjem), prisotna že, ko je bila oškodovanka mlajša in zanjo pri takšnem ravnanju, ker je bila še otrok, ni bilo nič napačnega, ne morejo biti odločilna v smislu presoje ali so bila obtoženčeva ravnanja napram oškodovanki spolno motivirana. Glede trepljanja po zadnjici je bilo namreč že zgoraj pojasnjeno, da se je obtoženčevo dotikanje oškodovankine zadnjice stopnjevalo in ni šlo zgolj za trepljanje v smislu igre oziroma v smislu pojdi hitreje, temveč tudi za stiskanje zadnjice (stisk je trajal dve do tri sekunde), obenem pa je bistveno tudi to, da obtoženčevo dotikanje oškodovankine zadnjice ni bilo povezano zgolj in samo z igro. Glede obtoženčevih objemov pred spanjem pa je tudi oškodovanka povedala, da ji kasneje takšno objemanje ni bilo več normalno, sploh ne upoštevajoč besede, ki ji jih je govoril (torej komentiranje njene zadnjice in prsi) ter jo šlatal za prsi, udarjal po zadnjici. S slednjim se v celoti strinja tudi sodišče druge stopnje, ki je v tej sodbi že poudarilo, da je potrebno pri ugotavljanju obtoženčevega spolnega nagiba ocenjevati vsa njegova ravnanja napram oškodovanki skupaj in ne vsakega zase izolirano od drugih ravnanj.

49. Glede na vse do sedaj pojasnjeno, so zato zaključki sodišča prve stopnje v točki 25 obrazložitve izpodbijane sodbe, da ni mogoče na ravni gotovosti zaključiti, da so bila obtoženčeva ravnanja spolno motivirana, temveč je šlo zgolj za neprimerne in nerodne očetovske dotike, zmotni. Sodišče prve stopnje prav tako zmotno zaključuje, da zato, ker je obtoženi oškodovanko prijemal za prsi in jo tapkal po zadnjici ob prisotnosti drugih družinskih članov, ni logično, da je to počel zaradi zadovoljitve svojega spolnega nagona, saj ob tem spregleda, da je oškodovanka zaslišana v preiskavi povedala, da jo je ob hoji po stopnicah udaril po riti, da je pred drugimi člani družine govoril, da ima veliko rit in jo udaril po njej, potem pa se je začelo, da jo je otipaval po riti, da jo je začel po njej tolči, potem pa jo je že prav stisnil za rit, zaslišana na glavni obravnavi pa je še pojasnila, da je do tega največkrat prihajalo, ko je hodila pred njim po stopnicah v stanovanje.

Obtoženi je torej prijeme za oškodovankino zadnjico stopnjeval, od tega, da jo je udaril po njej (tudi pred drugimi družinskimi člani), do tega, da jo je po njej otipaval in stiskal, vendar največkrat ob hoji po stopnicah, ko sta bila sama. Res je glede otipavanja prsi oškodovanka povedala, da je bila včasih ob tem prisotna prababica, enkrat pa je to obtoženi naredil v trgovini, pred dobrim prijateljem N. N., vendar tudi ta okoliščina ne vzbuja dvomov v obtoženčeve spolne nagibe. Oškodovankina prababica (torej obtoženčeva babica) je bila glede na dejstvo, da je obtoženčev oče rojen leta 1953, 9 v kritičnem obdobju od leta 2013 do 2016, gotovo že precej stara, obtoženi pa več kot očitno tega ni počel v navzočnosti ostalih družinskih članov, obtoženčevo enkratno ravnanje pred dobrim prijateljem v trgovini ob kupovanju kondomov, pa tudi ne spremeni dejstva, da je obtoženi oškodovanko za prsa prijemal večkrat, ko sta bila sama, prijemi so trajali 2 - 3 sekunde, obtoženi pa je celo ob tem komentiral velikost oškodovankinih prsi v smislu kako ima že velike.

Ob tem pa sodišče druge stopnje kot bistveno izpostavlja tudi tisti del oškodovankine izpovedbe (ki ga sodišče prve stopnje sicer v sodbi izrecno ni povzelo), ko je pojasnila, da je imel obtoženčev oče v dnevni sobi in kuhinji (skupaj gre za en prostor), na hodniku, v tetini sobi, pisarni in dedkovi spalnici kamere. V obtoženčevi sobi in kopalnici, kjer se je dogajala večina očitanih ravnanj, pa kamer ni bilo, kar je izrecno povedala oškodovanka na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Odsotnost kamer v kopalnici in svoji sobi je prav tako potrdil tudi obtoženi na obravnavi pred sodiščem druge stopnje.

Oškodovanka je tudi izrecno povedala, da se v drugih sobah, ki so bile pod kamerami, ni nikoli dogajalo, da bi ji obtoženi hotel kaj narediti. Zato se stališče sodišča prve stopnje, da ni logično, da bi obtoženi ravnanja napram oškodovanki počel zaradi zadovoljitve spolnega nagona, ker jih je počel ob prisotnosti drugih družinskih članov, izkaže za zmotno, pa tudi za neprepričljivo. Večina ravnanj se je namreč med obtoženim ter oškodovanko dogajala, ko sta bila sama in to na naslovu obtoženčevega prebivališča, v obtoženčevi sobi ali kopalnici, ti prostori pa praktično edini niso bili podvrženi videonadzoru.

Prav tako so neprepričljivi in zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da je obtoženi očitana ravnanja napram oškodovanki počel v povezavi z ravnanji, ki življenjsko in razumno gledano nimajo nič s spolnostjo, saj je bilo zgoraj že pojasnjeno, da je bilo obtoženčevo popravljanje oškodovankine sključene drže ter spodbujanje s tapkanjem po zadnjici, da gre hitreje, več kot očitno zgolj navidezno opravičljiv razlog, da je obtoženi oškodovanko prijemal za njene intimne dele. Življenjsko in razumno gledano pa ni bilo nobenega razloga, da pri popravljanju oškodovankine drže slednjo prijema za prsi in ta stisk traja 2 do 3 sekunde in da jo ob spodbujanju hitrejše hoje po stopnicah otipava po zadnjici in ta stisk traja 2 do 3 sekunde.

Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da je penis izboklina, ki je zaznavna tako v običajnem stanju kot v nabreklem stanju, vendar ob tem spregleda, da je oškodovanka jasno povedala, da jo je v postelji objemal od zadaj in se stiskal k njej, ko je bil obtoženčev spolni ud v obeh možnih stanjih. Ob tem pa sodišče druge stopnje tudi pritrjuje pritožniku, ki smiselno navaja, da gre za spolna dejanja storjena z namenom potešitve spolne sle tudi v primerih, ko se je obtoženi dotikal oškodovankine zadnjice s penisom, ko ni bil v erekciji.

Nasprotno stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, bi namreč pomenilo, da moški, ki se zaradi kakršnegakoli razloga ne more spolno vzburiti, z dotikanjem žrtvinih intimnih predelov s penisom, nikoli ne stori spolnega dejanja z namenom potešitve spolne sle. Za obstoj očitanega kaznivega dejanja se namreč ne zahteva, da je moški storilec spolno vzburjen in je njegov spolni ud v erekciji, temveč je potrebno, da je spolno dejanje storjeno zaradi potešitve spolne sle. Slednje pa je v obravnavanem primeru nedvomno dokazano.

50. Sodišče prve stopnje je tudi v točki 26 obrazložitve izpodbijane sodbe poudarjalo, da je oškodovanka obtoženčeva ravnanja pričela dojemati na čisto drugačen način kot prej, ob informacijah pridobljenih po predmetu etike in brskanju na spletnih forumih. Do navedenih stališč sodišča prve stopnje se je pritožbeno sodišče opredelilo že v točkah 38 in 39 obrazložitve te sodbe in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje. Glede nadaljnjih zaključkov sodišča prve stopnje v točki 26 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko navaja, da tudi druga obtoženčeva ravnanja, ki jih je opisovala oškodovanka (gledanje pornografije, "dildoti", uporabljeni kondomi), niso imele nikakršne veze z njo, pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da so zmotni.

Ta ravnanja obtoženca namreč, v povezavi z dokazanimi obtoženčevimi ravnanji zajetimi v obtožbenem očitku, še dodatno potrjujejo zaključek, da je obtoženi očitano mu kaznivo dejanje storil iz spolnih nagibov. Sodišče prve stopnje namreč ob navajanju, da bi obtoženec, v kolikor bi imel kakršnokoli namero spolne narave do oškodovanke, ravnal drugače, ne pa zapiral neprimerno vsebino in lagal o spolnih pripomočkih, v celoti spregleda, da je oškodovanka v zvezi z obtoženčevim gledanjem pornografije povedala, da je obtoženi pornografijo na računalniku gledal kljub temu, da je vedel, da oškodovanka prihaja po stopnicah v njegovo sobo in se je nato bodisi delal, da ne ve, da oškodovanka vidi, in je gledal še naprej ali pa je hitro ugasnil vsebino in jo vprašal, če gre ona na računalnik, hkrati pa je tudi povedala, da je imel obtoženi na računalniku, ko ga je uporabljala z njegovim vedenjem in dovoljenjem, odprte ikone pornografije, pa oškodovanki ni rekel, naj to neha gledati ali naj zapre.

Glede "dildov" pa je oškodovanka povedala, da je imela v obtoženčevi sobi predal v polički, v katerem je imela polnilec za telefon, pa je imel kljub temu obtoženi ravno v tem predalu še večje število "dildov", za katere ji je rekel, da gre za igračko, s katero se je igral pes. Prav tako je imel obtoženi na tej polički večkrat uporabljene kondome. O vsem omenjenem je oškodovanka ves čas postopka izpovedovala v bistvenem enako, tudi na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Glede na pojasnjeno ni dvoma, da je bil obtoženčev namen, da se oškodovanka seznani s pornografijo, s spolnimi igračami in kondomi in tega ni mogoče pripisati zgolj dejstvu, ki ga izpostavlja sodišče prve stopnje, da je obtoženi odrasel moški, ki je občasno gledal pornografijo in bil spolno aktiven, saj je imel v tistem času partnerko F.

F., s katero sta imela spolne odnose. Sodišče prve stopnje je namreč ob tem spregledalo, da je F. F. izpovedala, da sta imela spolne odnose pri njej doma, ne pa pri obtožencu, hkrati pa je spregledalo tudi dejstvo, da ni šlo za občasno gledanje pornografije, saj je obtoženi po izpovedbi oškodovanke to počel večkrat, ko je bila pri njemu doma, pa čeprav je iz dokaznega postopka razvidno, da je imela oškodovanka z obtožencem zgolj občasne stike po dogovoru, večino časa pa je bila pri svoji mami. Gledanje pornografije kljub oškodovankini prisotnosti, puščanje uporabljenih kondomov na polički, ko je bila oškodovanka pri obtožencu na stikih, puščanje "dildotov" v predalu, v katerem je imela oškodovanka pri obtožencu spravljen polnilec za telefon pa tudi časovno sovpada z obtoženčevimi preostalimi dejanji napram oškodovanki (trepljanje po zadnjici in stiskanje zadnjice, otipavanje prsi, komentiranje zadnjice in prsi, kopanje z oškodovanko v banji in fotografiranje gole oškodovanke, spanje v isti postelji z oškodovanko, stiskanje k njej od zadaj in dotikanje oškodovankine zadnjice s penisom).

Zato so zaključki sodišča prve stopnje, da gledanje pornografije v oškodovankini navzočnosti, spolne igrače v predalu, ki ga je uporabljala oškodovanka in uporabljeni kondomi na polički v času, ko je bila oškodovanka pri obtožencu, niso imeli nobene zveze z oškodovanko, zmotni.

51. Čeprav pritožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje tudi glede očitka samozadovoljevanja, pa je bilo uvodoma v točki 4 obrazložitve v tej sodbi že pojasnjeno, da očitek samozadovoljevanja ni več predmet obtožbenega očitka, zato se sodišče druge stopnje do teh pritožbenih navedb ne opredeljuje.

52. Sodišče prve stopnje je v točkah 27 - 29 obrazložitve pravilno povzelo ugotovitve izvedenke klinične psihologije O. O. (iz prvega izvedenskega mnenja, njegove dopolnitve ter zaslišanja izvedenke na glavni obravnavi), oškodovankine pedopsihiatrinje dr. P. P. in oškodovankine osebne zdravnice dr. R. R. ter v točki 30 obrazložitve izpovedbo oškodovanke in njene mame o zdravstvenih in psihosomatskih težavah oškodovanke. Nadalje je v točki 31 obrazložitve pravilno navedlo, da iz izvedenskega mnenja ter izpovedb pedopsihiatrinje ter lečeče zdravnice izhaja, da je pri oškodovanki podanih veliko značilnosti, ki jih stroka povezuje z izkušnjo spolne zlorabe (na ta del izvedenskega mnenja utemeljeno opozarja tudi pritožnik), kar vse so pokazatelji, ki bi lahko nakazovali na oškodovankino negativno izkušnjo spolne zlorabe s strani obtoženca.

Te ugotovitve po mnenju sodišča druge stopnje zgolj še potrjujejo verodostojnost oškodovankine izpovedbe. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni mogoče enoznačno in direktno vseh znakov čustvene stiske pripisati obtoženčevim ravnanjem. Vendar pa so nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje, da velik del oškodovankinih težav (znaki travmatiziranosti, zaskrbljenost na področju spolnosti, občutek ogroženosti, strah pred spolnimi dejanji), ki jih je izvedenka povezala z možnostjo negativne izkušnje spolne zlorabe, izvirajo iz dogodkov (najdeni kondomi, obtoženčevo gledanje pornografije, najdeni "dildoti"), ki niso imeli nobene neposredne povezave z oškodovanko, zmotni, do česar se je sodišče druge stopnje v tej sodbi že opredelilo v točki 50 obrazložitve.

Za presojo obtožencu očitanega kaznivega dejanja tudi ni bistveno, kar poudarja sodišče prve stopnje, da je bila izražena stiska s samopoškodovanjem in padcem ocen pri oškodovanki izražena po občutku ogroženosti, ki ga je razvila oškodovanka po predmetu etika in raziskovanju na spletu ter da oškodovanka ni znala povedati kje je dobila idejo za rezanje. V izogib ponavljanju se sodišče druge stopnje sklicuje na točki 38 in 39 obrazložitve te sodbe, kjer je bilo že pojasnjeno, da ni bistveno kdaj je oškodovanka začela dojemati, da so bila ravnanja obtoženca napačna, na kakšen način se je seznanila z informacijami o spolni zlorabi ter kdaj točno so se začeli kazati znaki spolne zlorabe.

Obenem za presojo obtožencu očitanega kaznivega dejanja sploh ni relevantno kje je dobila oškodovanka idejo za rezanje in ali ter zakaj so se rezali morebitni drugi otroci na oškodovankini šoli, temveč je bistveno, da je bila oškodovanka zaradi obtoženčevih ravnanj v stiski, kar je pri njej privedlo do rezanja, o čemer je oškodovanka prepričljivo izpovedala zaslišana v preiskavi. Da pa je oškodovanka ugotovila, da so ravnanja obtoženca zelo napačna po predmetu etika in dodatnem iskanju informacij na spletu in da so se po tem pri njej začele pojavljati večje težave, pa je navsezadnje glede na njeno tedanjo starost življenjsko logično, slednje pa izhaja tudi iz prepričljive izpovedbe oškodovanke, ki je o tem ves čas postopka izpovedovala v bistvenem enako.

Glede na pojasnjeno so neutemeljene navedbe zagovornika v odgovoru na pritožbo, da so bili zaključki izvedenskega mnenja ovrženi z zaslišanjem oškodovanke na glavni obravnavi, kjer se je izkazalo, da je bilo oškodovanki pred tem napačno predstavljeno, katera dejanja pomenijo spolno zlorabo in je za takšno zlorabo štela dejanja, ki to niso bila. Oškodovanka je tudi zaslišana na obravnavi pred sodiščem druge stopnje prepričljivo pojasnila, da je dojela, da očetova ravnanja niso v redu, v sedmem razredu pri predmetu etika, ko so se začeli pogovarjati o določenih stvareh, je pa (če gleda iz današnjega vidika) že pred tem v sebi vedela, da te stvari niso v redu, saj se je rezala, bila je v stiski, imela je težave s trebuhom.

53. Sodišče prve stopnje v točki 31 obrazložitve izpodbijane sodbe v nadaljevanju kot možen vzrok za oškodovankine psihosomatske težave izpostavlja tudi težave oškodovanke s sprejemanjem maminega novega partnerja od leta 2010 dalje, vendar ob tem popolnoma spregleda oškodovankino izpovedbo, ki je sicer odkrito spregovorila o nesprejemanju novega partnerja ter občutku, da sama ne spada več v novo družino, kar je bil večkrat vzrok za konflikt z mamo, ob tem pa tudi prepričljivo povedala, da pa ji to ni povzročilo depresije, posttravmatskega stresa, njene zdravstvene težave pa so bile posledica stvari, ki so jo morile in zaradi katerih teče predmetni kazenski postopek. Obenem pa je pomembno tudi to, da je oškodovankina mama novega partnerja dobila že v letu 2010, večje zdravstvene težave pri oškodovanki pa so se pojavile šele od leta 2014 dalje (to izhaja iz izpovedbe oškodovankine osebne zdravnice, ki jo sodišče prve stopnje pravilno povzema v točki 29 obrazložitve). Tudi zaslišana na obravnavi pred sodiščem druge stopnje je oškodovanka pri vseh očitkih zoper obtoženca vztrajala in jih opisala enako kot v preiskavi in na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, hkrati pa tudi pojasnila, da sedaj težav v odnosu do maminega partnerja nima več, da se zelo lepo razumeta in jo je celo pripeljal na obravnavo na sodišče, kar glede na vrsto kaznivega dejanja, katerega žrtev je oškodovanka, kaže na tesno povezanost in zaupanje oškodovanke z maminim partnerjem. Glede na navedeno so zaključki sodišča prve stopnje, da so bile psihosomatske težave pri oškodovanki posledica težav s sprejemanjem maminega novega partnerja, zmotni.

54. Sodišče prve stopnje je v točki 31 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da so se izrazite zdravstvene težave pri oškodovanki krepile s samo prijavo ter vztrajale ves čas kazenskega postopka, kar izhaja tudi iz izvedenskega mnenja ter izpovedb pedopsihiatrinje. Vendar pa slednje ne pomeni, da obtožencu kaznivo dejanje ni dokazano, saj je sodišče prve stopnje v celoti poklonilo vero izpovedbi oškodovanke o obtoženčevih ravnanjih, enako tudi sodišče druge stopnje, ki je tudi samo neposredno zaslišalo oškodovanko. Obenem pa pritožbeno sodišče, glede na poudarjanje sodišča prve stopnje, da teh težav ni mogoče enoznačno pripisati negativni izkušnji zaradi obtoženčevih ravnanj, pojasnjuje, da so kljub temu ugotovljene zdravstvene težave posredno povezane z ravnanji obtoženca, saj je predmetni kazenski postopek posledica obtoženčevih nezakonitih ravnanj nad oškodovanko.

55. Glede na vse pojasnjeno, so zaključki sodišča prve stopnje v točki 32 obrazložitve izpodbijane sodbe zmotni. Sodišče prve stopnje namreč svoj zaključek gradi na dejstvu:

1. da glede na celoten kontekst velik del obtoženčevih ravnanj, ki so bila za oškodovanko ogrožujoča, ni imel nobene veze z oškodovanko (kondomi s spermo, gledanje pornografije, spolne igrače), 2. da ni mogoče enoznačno ugotoviti, da je bil vzrok bolečinam v trebuhu le neprijeten občutek oškodovanke ob obtoženčevih ravnanjih, 3. da ne gre zanemariti, da se je oškodovanka vrsto let počutila odrinjeno v odnosu do materinega novega življenja s partnerjem ter 4. da je izvedenka posledice opredelila kot možne na ravni verjetnosti in zato zaključuje, da čustvenih stisk oškodovanke ni mogoče enoznačno in direktno pripisati zgolj neprijetnim občutjem oškodovanke ob obtoženčevih ravnanjih, temveč je posledice, zaradi katerih je oškodovanka še vedno obravnavana pri pedopsihiatrinji, moč pripisati samemu razkritju, izgubi dela družine ter izgubi očeta, do katerega je imela oškodovanka izrazita pozitivna občutja, ter za oškodovanko dolgotrajnemu sodnemu postopku.

Do vseh omenjenih zaključkov sodišča prve stopnje se je pritožbeno sodišče opredelilo že v prejšnjih točkah obrazložitve, še enkrat pa poudarja, da je na podlagi oškodovankine izpovedbe (kateri je že sodišče prve stopnje v celoti poklonilo vero, prav tako ji vero poklanja pritožbeno sodišče), okoliščin, v katerih je obtoženi izvrševal ravnanja nad oškodovanko (predvsem ko sta bila sama in v prostorih brez kamer), dejstva, da se je obtoženi oškodovanke dotikal po intimnih predelih, da so se njegova ravnanja pričela v času, ko je oškodovanka začela spolno dozorevati, da je svoja ravnanja stopnjeval, da je vsa obtoženčeva ravnanja napram oškodovanki, ki so predmet obtožbenega očitka, potrebno ocenjevati ne samo vsakega zase, temveč vse skupaj, da je obtoženi poleg ravnanj, ki so bila neposredno uperjena zoper oškodovankino telo, hkrati v njeni prisotnosti izvrševal tudi druga ravnanja, ki so povezana s spolnostjo (gledanje pornografije, puščanje spolnih igrač in uporabljenih kondomov na način, da jih oškodovanka vidi), hkrati pa je izvedenka pri oškodovanki ugotovila znake, ki kažejo na spolno zlorabo, njene zdravstvene težave pa so se začele stopnjevati ravno v času, ki je pod obtožbenim očitkom, mogoč zaključek, da je obtožencu dokazano tudi, da je ob ravnanjih do oškodovanke zadovoljeval svoj spolni nagon.

Zato je pritožba tožilstva utemeljena in je sodišče druge stopnje obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1.

56. Pojem "spolna dejanja" pomeni vsa tista dejanja, kjer gre za zadovoljevanje spolnega nagona na telesu oškodovanca, ne pomeni pa to spolnega občevanja. Gre za tista storilčeva dejanja, katerih cilj je spolno vzdraženje ali zadovoljevanje spolnega nagona, pogoj za pravno opredelitev teh dejanj kot spolnih dejanj pa je, da so storjena na telesu oškodovanca. Priti mora torej do dotikanja teles oziroma delov telesa med storilcem in oškodovancem. Ta fizični kontakt pa je razmejitev od kaznivega dejanja po četrtem odstavku, kjer se zahteva samo prizadeta spolna nedotakljivost druge osebe.

Pri teh dejanjih (po četrtem odstavku 173. člena KZ-1) ne pride (nujno) do dotikanja teles, pač pa gre za različna spolna nedostojna ravnanja oziroma dejanja, ki so prav tako namenjena zadovoljitvi storilčeve spolne pohote pred otrokom, kot je na primer slačenje pred njim, kazanje spolnih organov, slačenje otroka in ogledovanje njegovega telesa, masturbiranje pred otrokom, nagovor otroka naj masturbira in podobno. 10 Strokovna literatura pritrjuje stališču sodne prakse, da predstavlja fizični kontakt razmejitev med drugimi spolnimi dejanji po prvem odstavku 173.

člena KZ-1 in med ravnanji, ki drugače prizadenejo spolno nedotakljivost. 11 Kaznivo dejanje po prvem odstavku (enako velja po tretjem odstavku), kot tudi kaznivo dejanje po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 varujeta otroke kot najranljivejšo skupino oseb in njihovo telesno integriteto ter še posebej njihov nemoten spolni razvoj. Navedeno terja izrazito restriktiven pristop k pravni kvalifikaciji ravnanj v okviru omenjenega člena. Tako iz strokovne literature, kot tudi dosedanje sodne prakse izhaja, da prav fizični stik predstavlja razmejitev med kaznivim dejanjem po prvem odstavku (enako velja za tretji odstavek) 173.

člena KZ-1 in med kaznivim dejanjem po četrtem odstavku istega člena. 12 Prav vsak stik teles oziroma delov teles med storilcem ter oškodovancem še ne pomeni spolnega dejanja v smislu prvega odstavka 173. člena KZ-1 (enako velja za tretji odstavek 173. člena KZ-1). Taka razlaga zakonske norme bi bila nedvomno preveč toga in neživljenjska. Zato je mogoče kratkotrajne telesne stike majhne intenzivnosti, ko gre bolj za dotike, pa še ti so na primer rahli, bežni ali površni, na primer v avtobusu, šteti kot prizadetost spolne nedotakljivosti, saj opredelitev, da gre za spolno dejanje, ni upravičena.

Ob siceršnji danosti vseh drugih zakonskih znakov, tudi elementov kaznivega dejanja, je takšno ravnanje mogoče opredeliti kot privilegirano obliko kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po četrtem odstavku 173. člena KZ-1. 13

57. V konkretnem primeru je obtoženi izpolnil tako zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, saj je kot spolna dejanja šteti obtoženčevo trepljanje in stiskanje oškodovankine zadnjice, otipavanje prsi in spanje z oškodovanko v postelji na način, da jo je od zadaj objel, ji dal svoje roke čez njene boke in se s penisom dotikal njene zadnjice. Pri tem je šlo za večje število ravnanj v daljšem časovnem obdobju (od začetka leta 2013 do konca januarja 2016), pri katerih se je oškodovanke dotikal po intimnih delih in sicer zadnjici in prsih, šlo je za otipavanje in stiskanje teh intimnih delov, dotiki so trajali 2 do 3 sekunde, kar pomeni, da ni šlo za rahle ali površne dotike oškodovankinega telesa. S tem, ko je oškodovanki govoril, da ima veliko rit, ji govoril, da ima velika prsa ter se z njo kopal v banji in jo nago fotografiral, pa je izpolnil tudi zakonske znake kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1, ko ni prišlo do dotikanja teles, pač pa je šlo za spolna nedostojna ravnanja, ki so bila prav tako namenjena zadovoljitvi obtoženčeve spolne pohote pred oškodovanko, kar je bilo predhodno že obrazloženo, saj je obtoženi oškodovankina prsa in zadnjico komentiral tudi pri tem, ko se jih je dotikal in jih stiskal, z oškodovanko pa se je ponovno pričel kopati oziroma tuširati ravno v času njenega spolnega dozorevanja (in v času ko je komentiral tudi velikost oškodovankine zadnjice in prsi) in jo je pri tem tudi golo fotografiral.

58. Je pa potrebno vsa njegova ravnanja skupaj opredeliti kot kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, saj gre zaradi odnosa konsumpcije (ko kvalificirana oblika kaznivega dejanja zajema privilegirano obliko) za navidezni realni stek.

59. Obtoženi je torej kot roditelj, zlorabil svoj položaj in sicer v času, ko mu je bila hči, mlajša od 15 let, zaupana v varstvo in je bila pri njemu na stikih, kjer je tudi prespala, obtoženi pa je nad njo storil različna spolna dejanja oziroma je kako drugače prizadel spolno nedotakljivost oškodovanke (prijemanje za zadnjico, otipavanje prsi, kopanje z njo v banji in fotografiranje gole oškodovanke, objemanje od zadaj v postelji in pri tem dotikanje s penisom njene zadnjice), katerih cilj je bilo spolno vzdraženje ali zadovoljevanje spolnega nagona. Obtoženi je torej kot oče zlorabil svoj položaj, saj je bil oškodovanki nadrejen. Oškodovanka je bila namreč stara eno leto, ko sta se njena starša razšla, z obtožencem kot očetom je imela sprva stike dvakrat tedensko med tednom, nato pa sta se s soglasjem njene mame sama zmenila, da bo k njemu hodila med vikendom in je tam tudi prespala. Oškodovanka se je obtoženca bala, ga ubogala in mu tudi nikoli ni upala nasprotovati (kar izhaja iz njene izpovedbe). Vse navedeno omogoča zaključek, da je bila oškodovanka obtožencu zaupana v varstvo, obtoženi pa je spolna dejanja nad njo izvršil z zlorabo svojega položaja oziroma je z zlorabo svojega položaja kako drugače prizadel njeno spolno nedotakljivost.

60. Obtoženčeva prištevnost se domneva, pritožbeno sodišče pa v predmetnem postopku ni zaznalo nobenih indicev, da obtoženec v relevantnem času ni bil prišteven.

61. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obtoženi kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom, pri tem pa se je zavedal, da ravna v nasprotju s pravom (zavest o protipravnosti). S tem ko je kaznivo dejanje izvrševal daljše časovno obdobje (od začetka leta 2013 do konca januarja 2016), z dejanji nad oškodovanko je pričel v času, ko se je oškodovanka pričela telesno razvijati (oškodovanka je rojena dne 18. 2. 2003), večino dejanj je izvajal, ko sta bila sama, v prostorih brez kamer (večinoma v njegovi sobi in kopalnici) in jih je tudi stopnjeval, pri tem pa se je poleg tega, da je komentiral velikost njene zadnjice in prsi, tudi dotikal teh njenih intimnih delov, njene zadnjice pa se je s penisom dotikal tudi v vzburjenem stanju.

To je delal kljub temu, da mu je oškodovanka z ravnanji pokazala, da ji je neprijetno in sicer se je umikala od njega, bila je tiha (sicer je zelo zgovorna), izogibala se ga je. Ko sta šla po stopnicah in jo je trepljal po riti ali jo stiskal zanjo, je šla hitreje, da dejanj ne bi ponovil, ko sta ležala v postelji in se je k njej stiskal, je želela vstati iz postelje in se od njega odmakniti z različnimi izgovori (pitje, WC, večkrat je domov želela ponoči), pa jo je kljub temu zadrževal, jo stiskal še naprej in govoril, da ne potrebuje iti pit ali na WC ali da bo šla kasneje ali da je že velika punca in ne rabi biti ves čas ob mamici.

Oškodovanka nikoli ni sama izrazila želje po skupnem tuširanju, obtoženi pa je z njo ponovno začel hoditi pod tuš in jo je pri tem tudi golo fotografiral ravno v času njenega spolnega dozorevanja, čeprav se je oškodovanka takrat že nekaj let tuširala/kopala sama, oškodovanka mu je tudi rekla, da gre lahko sama pod tuš, pa je on vztrajal, da gresta skupaj, da ne bo "kao" trajalo. Kot oče je obtoženi oškodovanko nedvomno dobro poznal in je že zato vedel kako se obnaša, ko ji ni prijetno, oškodovanka pa mu je to pokazala tudi s svojimi ravnanji (molkom, izogibanjem, umikanjem).

Vse navedeno kaže, da je obtoženi ravnal zavestno in hoteno. Očitano kaznivo dejanje je izvajal zaradi zadovoljitve lastnega spolnega nagona, pri čemer je izrabil podrejenost oškodovanke in svojo moč kot odrasla oseba nad otrokom, da je dosegel spolna ravnanja in prizadel njeno spolno nedotakljivost. Svojih dejanj se je zavedal in jih je tudi hotel storiti. Obtoženi je imel nedvomno v zavesti, da kot oče nad hčerko, staro komaj 10 do 13 let (kot oče je vedel koliko je bila oškodovanka stara), zlorablja svoj nadrejen položaj, saj je očitana mu dejanja izvajal na stikih, ko mu je bila oškodovanka zaupana v varstvo, in sta bila z oškodovanko večinoma sama, slednja pa očetu tudi nikoli ni upala nič reči.

Ravno dejstvo, da je obtoženi oškodovanko, ko je začela spolno dozorevati in je pričela pridobivati obline, trepljal po zadnjici in jo za njo stiskal, ko sta bila sama (kljub komentiranju njene zadnjice pred drugimi družinskimi člani je za zadnjico ni trepljal/stiskal pred drugimi), da jo je otipaval po prsih in govoril kako ima že velike, ko sta bila večinoma sama, se z njo v banji kopal in jo fotografiral, ko sta bila sama in se k oškodovanki v postelji stiskal na način, da jo je od zadaj objel, ji dal roke čez boke in se s penisom (tudi v erekciji) dotikal njene zadnjice, ko sta bila sama, kaže na njegovo načrtno, zavestno in hoteno ravnanje.

Zaključek o direktnem naklepu pa podkrepi tudi dejstvo, da je kljub zavedanju, da je oškodovanka pri njemu na stiku, gledal v njeni navzočnosti pornografijo, da je kljub zavedanju, da ima oškodovanka v predalu polnilec za telefon, v njem hranil spolne igrače in da je kljub zavedanju, da je oškodovanka pri njem na obisku, puščal na polički ob postelji uporabljene kondome. Vsa ta ravnanja obtoženca, ko sta bila ponovno z oškodovanko sama, in časovno sovpadajo z obtoženčevimi ravnanji, ki so predmet očitka kaznivega dejanja, kažejo na to, da so bila obtoženčeva ravnanja načrtna, zavestna in hotena ter navsezadnje spolno motivirana.

Obtoženi, kot odrasla oseba, je nedvomno vedel in hotel, da s svojimi ravnanji posega v pravico do spolne odločbe oškodovanke, saj je bila oškodovanka še otrok, začela je spolno dozorevati, kar je obtoženi opazil in izrabil svoj položaj očeta, ki mu oškodovanka ni upala ničesar reči. Pred tem se namreč obtoženi že nekaj let z oškodovanko ni kopal oziroma tuširal v banji, nato pa je z njo ponovno pričel hoditi pod tuš ravno v času njenega spolnega razvoja. Tudi velikost njenih prsi in zadnjice je pričel komentirati v času njenega spolnega razvoja.

Ravno takrat pa je tudi z njo spal v postelji, jo stiskal in se s penisom dotikal njene zadnjice, jo trepljal po zadnjici in nato že stisnil za zadnjico, stiskal pa jo je tudi za prsa vedoč, da ima velike (komentiral je, da ima že zdaj večje kot njegova partnerka). Kljub temu, da mu je oškodovanka pokazala, da ne želi otipavanja po zadnjici in prsih, komentiranja njene zadnjice in prsi, skupnega kopanja z obtožencem ter njegovega fotografiranja, ko je gola, objemanja obtoženca v postelji od zadaj, da se dotika s penisom njene zadnjice, saj se mu je umikala, postala je tiha, želela je z izgovorom vstati iz postelje, je obtoženec z dejanji nadaljeval vse dokler je oškodovanka hodila k njemu.

Ni dvoma, da se je obtoženi tudi zavedal protipravnosti svojih ravnanj, saj je navsezadnje tudi sam v zagovoru poudarjal, da ni pedofil, kot že omenjeno pa je večino dejanj izvrševal, ko sta bila z oškodovanko sama v kopalnici ali njegovi sobi, ki praktično edini nista bili v hiši pod videonadzorom.

62. Določba tretjega odstavka 173. člena KZ-1 določa, da se storilec kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let v kvalificirani obliki kaznuje z zaporom od treh do desetih let. Sodišče sme storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom ali uporabiti milejšo vrsto kazni, če ugotovi posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni (50. člen KZ-1).

63. Državni tožilec je v končni besedi na naroku obravnave pred sodiščem druge stopnje predlagal, da pritožbeno sodišče obtožencu za kaznivo dejanje izreče zaporno kazen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za obtoženca glede na težo kaznivega dejanja, stopnjo njegove krivde ter daljše časovno obdobje v katerem je izvrševal kaznivo dejanje in s tem pokazal veliko vztrajnost ter dejstvo, da ga je izvrševal na škodo komaj 10 do 13 let stare oškodovanke, ki je na njej pustilo trajne posledice (težave na čustvenem področju, znaki travmatiziranosti, slabša samopodoba, številne zdravstvene težave, oškodovanka je več let potrebovala pedopsihiatrično strokovno obravnavo, še danes po potrebi vzame antidepresiv), zanj na mestu edino izrek zaporne kazni. Je pa sodišče prve stopnje pri izreku zaporne kazni uporabilo omilitvena določila, saj je ocenilo, da so podane posebne olajševalne okoliščine in sicer obtoženčeva dosedanja nekaznovanost, časovna odmaknjenost od dogodka (od storitve kaznivega dejanja je namreč minilo že več kot deset let) in pa manjša intenzivnost obtoženčevih ravnanj, s katerimi je posegal v oškodovankino spolno integriteto. Šlo je za otipavanje oziroma dotikanje s penisom le preko oblačil, nekatera dejanja (komentiranje prsi in zadnjice, tuširanje z oškodovanko in fotografiranje gole oškodovanke) pa pomenijo privilegirano obliko kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let. Kot obteževalne okoliščine pri določitvi višine zaporne kazni je sodišče upoštevalo težo kaznivega dejanja, ki jo povečuje daljše obdobje izvrševanja kaznivega dejanja, obtoženčeva vztrajnost, starost oškodovanke, dejstvo, da je nad njo izvršil več različnih spolnih dejanj ter ravnanj, s katerimi je drugače prizadel spolno nedotakljivost oškodovanke in pa številne in dolgotrajne posledice, ki jih je njegovo ravnanje pustilo na oškodovanki (podrobneje opisane zgoraj). Sodišče tako glede na podane posebne olajševalne in obteževalne okoliščine kot primerno in pravično ocenjuje kazen eno leto in dva meseca zapora.

64. Oškodovanka je po pooblaščenki v predmetnem kazenskem postopku priglasila premoženjskopravni zahtevek v višini 50.000 EUR za nepremoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče je oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, saj bi se glede ugotavljanja višine premoženjskopravnega zahtevka postopek preveč zavlekel (drugi odstavek 105. člena ZKP).

65. Ker je pritožbeno sodišče obtoženca spoznalo za krivega, je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP odločilo, da je obtoženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke oškodovanke ter potrebne izdatke in nagrado njenih pooblaščencev, ki bodo naknadno odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo v celoti znani. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bo obtoženi lahko plačal naložene mu stroške brez nevarnosti za lastno preživljanje ter preživljanje otrok, saj je redno zaposlen, prejema plačo cca 1.500 EUR neto, navsezadnje pa lahko zaprosi tudi za obročno plačilo stroškov.

1 Na slednje je opozorilo tudi Vrhovno sodišče RS v točki 15 obrazložitve sodbe in sklepa I Kp 49154/2016 z dne 9. 7. 2024.

2 mag. Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 822-823.

3 Med drugim sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 5/2011 z dne 21.4.2011, I Ips 38853/2013-144 z dne 13.10.2016, I Ips 8876/2015 z dne 22.2.2018 in druge.

4 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 14234/2013 z dne 10. 9. 2015.

5 Očitek samozadovoljevanja ni več predmet tega postopka.

6 D. Korošec, B. Novak: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 973.

7 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 101/2008 z dne 18. 12. 2008.

8 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 19555/2015 z dne 26. 1. 2017.

9 Razvidno iz osebnih podatkov priče K. A. na list. št. 545.

10 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 230/2000 z dne 19. 6. 2003, I Ips 108/2009 z dne 24. 9. 2009, I Ips 154/2009 z dne 10. 9. 2009, I Ips 91/2009, I Ips 14234/2013 z dne 10. 9. 2015, I Ips 55582/2011 z dne 17. 3. 2016.

11 D. Korošec: Spolno kazensko pravo, Podjetje in delo, 2016, št. 6-7 in M. Deisinger: Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 257.

12 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 13370/2010 z dne 11. 1. 2018.

13 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 30092/2016 z dne 24. 1. 2019.