Court dismisses appeal against involuntary psychiatric detention citing risk of self-harm and structural brain damage.
Legislator summary
AI generatedThe High Court in Ljubljana rejected the appeal filed by a patient and his lawyer against a first-instance decision ordering his involuntary detention in a psychiatric ward. The court found that the patient's schizophrenia was acutely worsening, causing him to neglect medication and posing a real risk of self-harm and structural brain damage. Consequently, the court ruled that less restrictive alternatives were insufficient given the patient's inability to cooperate and the necessity for immediate medication to prevent irreversible cognitive decline.
Legislator headnote
AI generatedZakon o duševnem zdravju 39. člen 1. alineja 1. odstavek; Zakon o duševnem zdravju 39. člen 1. alineja 2. odstavek: Involuntary detention in a ward under special supervision is permissible when necessary to prevent structural brain damage or self-harm, even if the patient claims no risk, provided medical evidence confirms acute deterioration and inability to cooperate with milder measures.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
[JEDRO]
V postopku je zanesljivo ugotovljeno, da A. A. zaradi opuščanja jemanja zdravil v domačem okolju predvsem ogroža svoje zdravje in svoje življenje (realno pa lahko pride tudi do ogrožanja drugih in do povzročanja škode).
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (I) A. A. omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov ter (II) ga zadržalo na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike še najdalj do 5. 11. 2025.
2. Zoper sklep sta se pravočasno pritožila A. A. in njegov odvetnik.
3. A. A. v pritožbi navaja, da nikoli ni nikogar ogrožal, ne svojega zdravja ali življenja drugih. Ni povzročal premoženjske škode ne sebi ne drugim. Kljub hudim provokacijam očeta nasilneža in prej alkoholika, oboroženega s kobro, s katero je grozil, se je obvladoval. V začetku oktobra 2025 pa so bile grožnje očeta prehude. Grozil mu je s psihiatrijo. Poskrbel bo tudi, da bo ostal brez službe. Trenutno je na bolniški. Zadnje čase je imel zelo visok krvni tlak. Grozil je tudi mami, prijavila ga je policiji. Pritožnik zaključuje, da nikoli ni bil nasilen, ne pije alkohola, naredil je Trgovsko akademijo, zna štiri tuje jezike, opravil je izpit za avto in letalo, bil je tudi pilot in imel je svoje podjetje, v katerem mu je oče delal težave. Oče je bil od njegovega otroštva dalje zelo nasilen. Da bo kos življenjskim preizkušnjam, bo pač jemal redno zdravila. Sklep izpodbija v celoti. Zdravil se bo ambulantno.
4. Odvetnik A. A. v pritožbi pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da namesto zdravljenja pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru odredi zdravljenje izven institucije UPK 1 (ambulantno zdravljenje) oziroma zdravljenje na odprtem oddelku UPK. Pogoji po 1. prvega odstavka 39. člena ZDZdr 2 niso izpolnjeni, ker A. A. ni bil nikoli nasilen do sebe ali tretjih niti ni kakorkoli ogrožal svojega življenja/zdravja ali življenja/zdravja drugih ljudi. Ker se določba 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr sklicuje na 1. alinejo, tudi pogoji iz 2. alineje niso izpolnjeni. V skladu z 39. členom ZDZdr velja, da je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno le, če so izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Zaradi odsotnosti dokazov glede ogrožanja sebe/drugih bi bilo mogoče zagotoviti zdravljenje pritožnikove shizofrenije z ukrepom, ki bi manj posegel v njegove pravice.
5. Pritožbi nista utemeljeni.
6. V skladu s 53. členom ZDZdr 3 je lahko oseba sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča, če so odani pogoji iz prvega odstavka 39. člena zakona, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena zakona. Po 39. členu ZDZdr mora biti alternativno izpolnjen eden izmed naslednjih pogojev: da oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim (prva alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr). Nadaljnji pogoj za sprejem na zdravljenje brez privolitve je, da je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, zadnji pa, da navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (druga in tretja alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr).
7. Jedro obeh pritožb je, da zadržani A. A. nikogar ne ogroža in ne povzroča škode, zdravi pa se lahko izven oddelka pod posebnim nadzorom. Navedeno ne drži. V postopku je zanesljivo ugotovljeno, da A. A. zaradi opuščanja jemanja zdravil v domačem okolju predvsem ogroža svoje zdravje in svoje življenje (realno pa lahko pride tudi do ogrožanja drugih in do povzročanja škode).
8. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na zaslišanju A. A. in izvedenskem mnenju izvedenke medicinske stroke dr. B. B. Na mnenje izvedenke pripomb v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo. Njenega mnenja tudi pritožbi ne izpodbijata. Prav tako ne ugotovitev, ki izhajajo iz aktualne zdravstvene dokumentacije A. A.
9. Pritožbeno ni prerekano, da je A. A. četrtič hospitaliziran v UPK zaradi akutnega poslabšanja paranoidne oblike shizofrenije ob opustitvi jemanja zdravil in ambulantnih pregledov, da je bil tudi ob zadnji hospitalizaciji (od 29. 1. 2023 do 17. 3. 2023) sprejet na zdravljenje zaradi poslabšanja bolezni ob opustitvi jemanja zdravil, da tudi takrat ni bil kritičen do narave bolezni in potrebe po zdravljenju, da je v anamnezi opisan funkcionalni upad, da je ob prvi hospitalizaciji iznašal skrbi, da ga nekdo zastruplja in zahteval odvzem krvi, da je pred drugim sprejemom leta 2020 želel zadaviti očeta in obtoževal, da ga vsi opazujejo in snemajo.
10. Pritožbi tudi ne izpodbijata ugotovitev, da je bil A. A. v domačem okolju pred sprejemom bolezensko poslabšan, zdravil ni jemal, v pogovoru je spreminjal teme, pozabljal stvari, kot da je dementen. Odpovedal naj bi vse prijatelje, napovedoval je odpoved v službi. Ob prihodu reševalne ekipe je bil odklonilen, govoril je nepovezano, obračal je besede. Zaradi odklonilnosti je bila potrebna asistenca policije. Ob sprejemu je bil napet, nesodelujoč, odgovarjal je s protivprašanji, prisotne so bile miselne zadrege, nakazane so bile preganjalno nanašalne blodnjave vsebine, po vtisu pa je želel poslabšanje bolezni disimulirati. Realitetna kontrola je bila okrnjena, tekom pregleda je bil nepredvidljiv, mestoma na meji agitacije. Povedal je, da se vodi pri ambulantnem psihiatru, ki je rekel, naj zdravila jemlje po potrebi. Na dan sprejema je prišel k mami na kosilo, da bi si izmeril tlak. Potem je dobil anonimen klic, ne ve zakaj, prišli so reševalci. Je v redu, le tlak ima povišan in pred časom mu je bilo slabo. Skrbi ga za mami. Glasov ne sliši. Ko gre na cigaret, kaj sliši, vendar bi to lahko tudi tako slišal. Morda je kdo jezen nanj, imeti hoče potomce. Iz stanovanja so izginjale stvari, ne ve, kdo je vdrl, policija mora to ugotoviti.
11. Sodna izvedenka je na podlagi medicinske dokumentacije, iz katere izhajajo zgoraj navedeni ključni in neprerekani podatki ter osebnega pregleda A. A. ugotovila, da je (tudi tokrat) zaradi opustitve jemanja zdravil pri njem prišlo do akutnega poslabšanja hude in kronične duševne bolezni paranoidne oblike shizofrenije. V posledici akutnega poslabšanja bolezni ne more obvladovati svojega ravnanja. Njegova presoja realnosti je hudo motena. Do navedenega nima uvida. Pritožbi ne zanikata, da je A. A. v mišljenju in vedenju dezorganiziran, da zaradi akutnega poslabšanja psihoze ne zmore načrtovati svojih aktivnosti (npr. kako priti od točke A do točke B), da kot voznik osebnega avtomobila ne zmore upoštevati cestnoprometnih predpisov, da v domačem okolju opušča jemanje zdravil in da se pri njem v zadnjem obdobju ponovno stopnjuje nanašalna in preganjalna psihotična simptomatika.
12. Strokovna ocena izvedenke je, da se pri A. A. zaradi opuščanja jemanja zdravil v domačem okolju bolezen kronificira in v možganih povzroča nepovratne strukturne spremembe. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da si A. A. s tem povzroča hudo škodo na svojem zdravju. Kronifikacija bolezni povzroča nepovratne strukturne spremembe v možganih, to pa osebo invalidizira in ji povzroči sekundarni kognitivni upad, hud upad funkcionalnosti ter istočasno slabša odziv na zdravljenje z zdravili in s tem možnost remisije (stanje brez simptomov). Zato ni dvoma, da je izpolnjen eden izmed pogojev iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Ker so pogoji v tej alineji kot že pojasnjeno določeni alternativno, je pogoj iz te alineje s tem izpolnjen, nasprotna pritožbena trditev pa ni utemeljena.
13. Strokovna ugotovitev izvedenke je tudi, da se A. A. v zadnjem obdobju očitno ponovno stopnjuje nanašalna in preganjalna psihotična simptomatika. Pritožbi ne zanikata, da je A. A. npr. tudi prepričan, da mu nekdo krade stvari v stanovanju, potem pa se te zopet čudežno pojavijo. Ob občutkih ogroženosti pa se po neprerekanem mnenju izvedenke lahko napetost pri njem stopnjuje tudi do heteroagresivnih zapletov, kar pritožbeno sodišče dodatno utrjuje v prepričanju, da se A. A. ogroža. Sebe in druge pa ogroža tudi kot voznik osebnega avtomobila, ker ne zmore upoštevati cestnoprometnih predpisov in načrtovati, kako priti iz točke A do točke B.
14. Ker pritožbi zmotno menita, da A. A. nikogar (sebe ali drugih) ne ogroža, je neutemeljena tudi pritožbena trditev, da posledično tudi pogoj iz 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr ni izpolnjen.
15. Neutemeljeno se pritožbi zavzemata tudi za to, da je mogoče zagotoviti zdravljenje pritožnikove shizofrenije z ukrepom, ki bi manj posegel v njegove pravice. Odločitev sodišča prve stopnje, da se A. A. zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom prav tako temelji na strokovnemu in neprerekanem mnenju sodne izvedenke. Ta je ocenila, da A. A. zaradi akutnega poslabšanja bolezni takšno zdravljene rabi zaradi ponovne uvedbe oziroma prilagoditve ustrezne medikamentalne terapije (ob opisani klinični sliki je predviden potreben čas zadostnega učinka zdravil za vzpostavitev remisije štiri tedne). Milejši ukrepi zdravljenja zaradi akutnega poslabšanja duševne bolezni ne pridejo v poštev, ker A. A. zaradi nekritičnosti do narave bolezni in teže poslabšanja v njih ne zmore sodelovati. Odklanjanje zdravljenja na oddelku pod posebnim nadzorom pa tudi ni odraz njegove prave volje, temveč posledica bolezensko preoblikovanega mišljenja. Na presojo zato ne more vplivati v pritožbi podano zagotovilo A. A., da bo zdravila pač redno jemal, da bo kos življenjskim preizkušnjam. Prav tako na presojo ne vpliva neutemeljena pritožbena trditev, da dokazov o ogrožanju ni. Milejši ukrep zato ne pride v poštev, brez zdravljenja pa se bo bolezen in z njo opisana ogrožanja pri A. A. dodatno poslabšala.
16. Pritožbi zato nista utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člen ZPP 4 , v zvezi s 42. členom ZNP-1 5 ).
1 Univerzitetna psihiatrična klinika.
2 Zakon o duševnem zdravju.
3 Zakon o duševnem zdravju.
4 Zakon o pravdnem postopku.
5 Zakon o nepravdnem postopku.