Appeal dismissed; temporary injunction against book publication upheld due to public interest and lack of irreparable harm.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Namen regulacijske začasne odredbe je ureditev spornega pravnega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe). V okviru, z odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-275/97, začrtanih meja obravnavanja take začasne odredbe, je treba pogoje za izdajo takšne začasne odredbe presojati po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ ob tehtanju interesov strank. Gre za varstvo obstoječega stanja pred grozečim nasiljem ali nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode. Sodišče tako mora, glede na citirano ustavno odločbo presojati, ali te škode ni mogoče odvrniti drugače kot z izdajo predlagane začasne odredbe in ali izdaja te začasne odredbe ne bi nedopustno posegala v pravni položaj dolžnika s tem, da bi vzpostavila stanje, ki ga ob morebitni zavrnitvi tožbenega zahtevka ne bi več bilo mogoče odpraviti.

Glede na poseben pomen svobode izražanja mora biti v konfliktu človekovih pravic pri tehtanju interesov in dobrin svobodi izražanja dana posebna teža in je treba v zadevah, pri katerih gre za omejevanje te pravice še posebej skrbno preveriti, ali obstajajo ustavno sprejemljivi razlogi za takšno omejitev. Svoboda izražanja ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo in le tako je zadoščeno zahtevam pluralizma tolerance in strpnosti, ki so nujni sestavni del demokratične družbe. Zrcalna podoba pravice do svobode izražanja je pravica do obveščenosti. Svoboden razvoj posameznikove osebnosti zahteva, da človeku ne gre samo obstoj, ki je izoliran od vseh drugih bitij, temveč moramo posamezniku, prav zaradi svobodnega razvoja njegove osebnosti, omogočiti aktiven, ekstravertiran razvoj. Tudi ESČP pravici do svobode izražanja pripisuje poseben pomen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zavrne predlog za začasno odredbo, ki glasi: " 1. Dolžnici A. d.o.o., ki jo zastopata B. B., direktorica in C. B., prokurist, prepove izdaja, distribucija, oglaševanje, javna objava in prodaja knjige z naslovom "Č." in podnaslovom "D.", avtorice E. E. ali kateregakoli drugega dela, ki vsebuje vsebinsko enake ali podobne navedbe glede predlagatelja, dokler pravnomočno ne bo odločeno v pravdnem postopku zaradi kršitve osebnostnih pravic.2. Dolžniku se za vsako kršitev te začasne odredbe naloži denarna kazen v višini 300.000,00 EUR."

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov in neskladja z ustavnimi in konvencijskimi pravicami. Navaja, da je sodišče prve stopnje preveč ozko razlagalo svoje pristojnosti in navedbe predlagatelja, ki je priložil posnetek strani na družbenem omrežju, na katerem je bil objavljen javni dogodek o predstavitvi knjige. Pri tem opozarja, da posameznika ni mogoče identificirati le po imenu in priimku, temveč tudi po drugih osebnih značilnostih. Iz posnetka spletne objave dolžnice izhaja, da gre pri knjigi za resnično zgodbo in da je storilec spoštovan in karizmatičen lama, pri čemer je navedena tudi opravilna številka kazenske zadeve v zvezi z obtožbami avtorice zoper predlagatelja, ki poteka pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, zato je povsem jasno, da knjiga govori o predlagatelju. Namen začasne odredbe je preprečiti objavo knjige s takšnimi vsebinami. Iz citiranih odlomkov po mnenju predlagatelja očitno sledi, da knjiga predstavlja osebni napad na dobro ime predlagatelja. Predlagatelj še navaja, da je že pred predstavitvijo knjige predlog za začasno odredbo utemeljeval z javno objavljenimi informacijami na spletni strani dolžnice in javno objavljenimi informacijami o predstavitvi knjige. Namen začasne odredbe je preprečiti takšno pisanje, zato ni mogoče pričakovati, da bo že vnaprej izkazal vsebino knjige z natančno odmerjenimi citati, to je že pred izdajo same knjige, saj je namen začasne odredbe preprečiti objavo spornih vsebin v knjigi, ki bo izšla. Predlagatelj sedaj razpolaga s knjigo, ki je že izšla in jo tudi prilaga. Po oceni predlagatelja je glavna in prevladujoča tema knjige očitek spolnih zlorab in ker se knjiga že prodaja je ključnega pomena, da se začasna odredba izda čim prej, da se prepreči nadaljna škoda. Prvostopenjsko sodišče se je tudi izognilo presoji ali je izkazana verjetnost nastanka težko nadomestljive škode, čeprav je javna označitev za pedofila huda oblika posega v osebnostne pravice in tudi ni opravilo ustreznega testa sorazmernosti, kot to zahteva sodna praksa. Predlagatelj še dodaja, da je kljub temu, da je knjiga že izdana, začasna odredba še vedno na mestu, da se prepreči nadaljne razširjanje teh vsebin. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in da pritožbeno sodišče samo izda predlagano začasno odredbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5. V predlogu za izvršbo je upnik zahteval izdajo t.i. regulacijske začasne odredbe, in sicer je v predlogu navedel, da je dolžnica na svoji spletni strani objavila informacije o izdaji in vsebini nove knjige z naslovom: " Č., D. " avtorice E. E., pri čemer iz objave na spletni strani dolžnice sledi, da gre za resnično zgodbo. Prav tako je avtorica E. E., preko svojega profila na družabnem omrežju objavila dogodek - informacije o izdaji in predstavitvi nove knjige dne 5. 6. 2025 zvečer, iz česar sledi, da je v knjigi opisala, kako naj bi jo predlagatelj dlje časa spolno zlorabljal. V knjigi je predlagatelj torej razglašen za pedofila, spolnega predatorja, manipulanta in pošast, pri čemer gre pri takšni vsebini nedvomno za izredno invaziven poseg v zasebnost in osebnostne pravice predlagatelja, ki poudarja, da takšne navedbe niso resnične in da neutemeljeno posegajo v domnevo nedolžnosti, posredno pa tudi v pravico do poštenega sojenja oziroma v pravico, da o obtožbah zoper predlagatelja v kazenskem postopku odloča neodvisno in nepristransko sodišče (23. člen Ustave) ter neodvisni sodnik (125. člen Ustave), neutemeljeno pa posegajo tudi v predlagateljevo pravico do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave), časti in dobrega imena ter pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP.

6. Namen regulacijske začasne odredbe je ureditev spornega pravnega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe). V okviru, z odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-275/97, začrtanih meja obravnavanja take začasne odredbe, je treba pogoje za izdajo takšne začasne odredbe presojati po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ ob tehtanju interesov strank. Gre za varstvo obstoječega stanja pred grozečim nasiljem (nevarnostjo uporabe sile) ali nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode. Sodišče tako mora, glede na citirano ustavno odločbo presojati, ali te škode ni mogoče odvrniti drugače kot z izdajo predlagane začasne odredbe in ali izdaja te začasne odredbe ne bi nedopustno posegala v pravni položaj dolžnika s tem da bi vzpostavila stanje, ki ga ob morebitni zavrnitvi tožbenega zahtevka ne bi več bilo mogoče odpraviti 1 .

7. Prvi pogoj za izdajo (tudi) regulacijske začasne odredbe je torej, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Če je navedeni pogoj izpolnjen, se šele nato (prav tako z dokaznim standardom verjetnosti) presoja, ali je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. V tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ je za izdajo začasne odredbe alternativno predpisan pogoj, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Po mnenju dela teorije pride ta pogoj v poštev tudi za izdajo regulacijske začasne odredbe. 2 Pogoje za izdajo navedene začasne odredbe je treba presojati restriktivno, pri čemer je potrebno tehtati interese obeh strank, potrebno pa je zadostiti tudi pogoju reverzibilnosti, to je možnosti kasnejše vzpostavitve prejšnjega stanja. Iz odločbe ustavnega sodišča Up-275/97 še izhaja, da je regulacijska začasna odredba izjema tudi v sistemu začasnih odredb, ki so že same po sebi izjeme od pravila, da se izvršitev sodne odločbe odloži do pravnomočnosti in da sodišče izda odločbo v kontradiktornem sodnem postopku, saj je potrebno, poleg varovanja interesa upnika, varovati tudi interese dolžnika in njuna pravna položaja uravnotežiti. Verjeten izkaz obstoja nedenarne terjatve ter grozeča nevarnost nastanka težko nadomestljive škode še ne opravičujeta izdaje vsake začasne odredbe, s katero bi se ta škoda preprečila. Začasna odredba namreč posega tudi v pravice nasprotne stranke, kar toliko bolj velja v primeru regulacijskih začasnih odredb, pri katerih se vsebina predloga prekriva z vsebino tožbenega zahtevka in zato obstaja nevarnost, da bi sodišče, brez izvedenega kontradiktornega postopka, dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku. Materialno procesno vodstvo je v postopku zavarovanja omejeno, zato je breme pravilne in popolne priprave ustreznega predloga na stranki, ki zahteva hitro in učinkovito zavarovanje svoje terjatve.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s kvalifikacijo sodišča prve stopnje, da upnik v tem primeru predlaga izdajo ureditvene začasne odredbe, saj se predlog začasne odredbe pokriva z ev. tožbenim zahtevkom. Že Ustavno sodišče je v sklepu Up 275/97 z dne 16. 7. 1998, na katerega se pravilno sklicuje izpodbijani sklep, poudarilo, da so t.i. regulacijske začasne odredbe izjema, zato je pri njihovi uporabi pravilen restriktiven pristop 3 in jih je mogoče izdati le v primeru, ko je treba preprečiti nasilje ali nastanek nenadomestljive škode. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s sodiščem prve stopnje, da mora upnik že v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevati vsa konkretna pravno relevantna dejstva, s katerimi izkazuje obstoj terjatve oziroma da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, saj je glede presoje trditvene in dokazne podlage za obstoj pogojev za začasno odredbo sodišče vezano na vsebino upnikovega predloga. Upnik mora torej za verjetno izkazati, da dolžnica s svojimi ravnanji krši njegove osebnostne pravice, zato mora biti predlog dovolj konkretno opredeljen, da lahko sodišče opravi ustrezno presojo zatrjevanega nedopustnega ravnanja, ki pomenijo kršitev osebnostnih pravic, čemur pa upnik v obravnavani zadevi, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ni zadostil.

9. Predlog za začasno odredbo je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da mora odločitev o utemeljenosti konkretnega predloga začasne odredbe, ki se nanaša na prepoved izdaje, distribucije, javne objave in prodaje knjige z naslovom: " Č. " in podnaslovom " D. ", temeljiti na presoji, ali je ob upoštevanju ustavno zagotovljene svobode izražanja misli, govora, javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja (39. člen Ustave RS), zatrjevani poseg v osebnostne pravice upnika dopusten. Sodišče prve stopnje ocenjuje, da to iz predloženih dokazov ne izhaja, ko dolžnica pri opisu knjige navaja, da naj bi upnik spolno zlorabljal avtorico knjige, saj omenja zgolj "bolečo izkušnjo zlorabe", prav tako pa se upnikovo ime in priimek nikjer ne omenjata - ne na spletni strani dolžnice, kot tudi ne na naslovnici knjige.

Upnik je pod opombo št. 2 v predlogu zapisal, da se v opisu dogodka na družbenem omrežju, ki ga je ustvarila avtorica (in ne dolžnica), pojavita njegovo ime in priimek, vendar iz priloženega posnetka strani samega dogodka to ne izhaja, naloga sodišča pa ni, da take navedbe na družbenem omrežju (ki ga je ustvarila avtorica) preverja samo. Ugotavljanje verjetnosti terjatve v vsebinskem smislu pomeni presojo, ali je podana konkretna grožnja kršitve ali ponovitve kršitve določene osebnostne dobrine, v formalnem smislu pa mora sodišče preveriti, ali je utemeljenost predloga, kakor je oblikovan, izkazana do stopnje verjetnosti, pri čemer iz zapisa na spletni strani dolžnice, na katero se sklicuje upnik, ne izhaja niti navedba upnika z imenom in priimkom, prav tako ne izhaja, da knjiga govori o njegovi spolni zlorabi nad avtorico knjige, še manj pa iz navedenega izhaja, da je v knjigi upnik razglašen za pedofila, spolnega predatorja, manipulanta in pošast.

Sodišče prve stopnje zato ocenjuje, da upnik ni za verjetno izkazal poseg v njegove osebnostne pravice, še manj pa, da je ta poseg nedovoljen, pri čemer je tudi sama vsebina predloga začasne odredbe, s katero se prepove izdaja, distribucija, oglaševanje, javna objava in prodaja knjige ali kateregakoli drugega dela, ki vsebuje vsebinsko enake ali podobne navedbe glede upnika, bistveno preširoka, presplošna, vseobsegajoča in premočno posega v svobodo izražanja dolžnice, ki je pravna oseba (začasna odredba je v konkretnem primeru namreč uperjena zoper dolžnico kot pravno osebo in ne zoper avtorico predmetne knjige).

Takšna prepoved pa predstavlja pretiran poseg v pravico dolžnice, ki bi ji s tem bilo popolnoma onemogočeno reproduciranje in distribucija knjige, na drugi strani pa bi se s to prepovedjo posredno poseglo še v pravico do svobode izražanja avtorice ter tudi v njeno svobodo umetniškega ustvarjanja (ki je izvedba načela svobode izražanja in opredelitve), saj avtorica (kot izhaja iz opisa knjige, ki ga je priložil upnik) v knjigi predstavi svojo "pretresljivo resnično zgodbo" in bi se ji s tem onemogočilo pisanje o njenem življenju. Pri tem se upnik sploh ni opredelil kateri deli knjige oz. kateri deli njenega besedila naj se prepovejo ob tem, da iz njegovega predloga sploh ni razvidno, da knjiga govori o njemu, kot tudi ne sama konotacija pisanja (torej ali gre za žaljivo, za predlagatelja obremenilno vsebino).

10. Sodišče mora v tem primeru, glede na to, da gre za kolizijo človekovih osebnostnih pravic upnika na eni strani in pravic dolžnika do svobode izražanja (39. člen Ustave RS in 10. člen EKČP) na drugi strani, vrednostno tehtati pomen obeh pravic in težo posega, upoštevaje okoliščine konkretnega primera. Pri tem je sodišče prve stopnje najprej ugotavljalo prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, to je ali je upnik izkazal verjetnost obstoja terjatve, temelječe na 134. členu OZ, po katerem so predmet zaščite nedotakljivost človekove osebnosti, njegovega osebnega in družinskega življenja in osebnostne pravice, ob upoštevanju, da mora dolžnik, pri uresničevanju svoje svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS in s tem svobode tiska spoštovati tudi ustavne pravice drugih na drugi strani.

11. Upnikova pravica seveda ni absolutna in neomejena, saj je omejena z drugimi pravicami, v konkretnem primeru je omejena oziroma je trčila s pravico dolžnika do svobode izražanja po 39. členu Ustave RS. Ob takšnem nastanku kolizije pravic pa se mora sodišče odločiti, katera je v konkretnem primeru pomembnejša in katera potrebuje ustrezno zaščito, zato mora tehtati nasprotujoče si interese strank: na eni strani pravico upnika do zasebnosti oz. do časti in dobrega imena in na drugi strani pravico dolžnika do svobode izražanja ter pri tem opraviti test sorazmernosti. 15. člen Ustave RS namreč določa, da ima vsaka človekova pravica in temeljna svoboščina svoje meje, ki jih postavljajo pravice oziroma svoboščine drugih, pri tem pa resničnost spornih objav, ki se nanašajo na dejstva, ki posegajo v čast in dobro ime prizadetega, izključuje protipravnost kršitve, če tako objavo opravičuje javni interes ali če se nanaša na dogodek, katerega objava je v interesu javnosti, pri čemer je poudariti, da je zahtevek po 134. členu OZ preventiven in ni odvisen od nastanka škode. V primeru kolizije dveh človekovih pravic je potrebna vsebinska omejitev obeh pravic. Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega. Na podlagi tehtanja oziroma uravnoteženja obeh pravic (pravično ravnotežje med pravicami, ki se srečujejo) sodišče oblikuje pravilo o sobivanju obeh pravic, ki pove, kateri od njiju je v okoliščinah konkretnega primera treba dati prednost. Z vidika ustavnosti je bistveno, da sodišče ene od človekovih pravic ne sme izključiti iz obravnavanja. Pri presoji oziroma tehtanju torej sodišče ne sme prezreti ustavnopravno odločilnih okoliščin 4 .

12. Kot je že podrobno navedeno zgoraj, mora torej sodišče opraviti tehtanje (t.i. test praktične konkordance) in pri presoji oziroma tehtanju ne sme prezreti ustavnopravno odločilnih okoliščin. Konflikt med nasprotujočimi si temeljnimi človekovimi pravicami civilna sodišča razrešujejo s pomočjo stališč, ki jih je oblikovala praksa ESČP, čemur je sledilo tudi Ustavno sodišče RS 5 . Tudi vsebina in domet pravice do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave) sta v ustavnosodni presoji že precej določno opredeljena 6 . Pri tem pa tudi pravica do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS uživa posebno mesto v ustavnosodni presoj 7 i in presoji Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).

13. Ustava v prvem odstavku 39. člena zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. Svoboda izražanja je poleg tega, da je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, tudi temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe. Ustavno sodišče 8 je zapisalo, da mora biti človeku kot družbenemu bitju omogočeno, da svoja mnenja ne samo oblikuje, temveč tudi posreduje (ustno, pisno ali s konkludentnimi dejanji) in jih dograjuje v stikih z drugimi, pri čemer sta pomen in vloga svobode izražanja večplastna.

Njena funkcija je varovati svobodo do posredovanja informacij in mnenj (aktivni vidik) pa tudi svobodo njihovega sprejemanja, torej pravico do obveščenosti (pasivni vidik). Tako kot za druge človekove pravice tudi za pravico do svobode izražanja velja, da ni neomejena, temveč je v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave RS omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi. Najpogosteje prihaja pravica do svobode izražanja v kolizijo prav s pravicami na področju varstva osebnostnih pravic in zasebnosti (35. člen Ustave). Glede na poseben pomen svobode izražanja mora biti v konfliktu človekovih pravic pri tehtanju interesov in dobrin svobodi izražanja dana posebna teža in je treba v zadevah, pri katerih gre za omejevanje te pravice še posebej skrbno preveriti, ali obstajajo ustavno sprejemljivi razlogi za takšno omejitev.

Svoboda izražanja ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo in le tako je zadoščeno zahtevam pluralizma tolerance in strpnosti, ki so nujni sestavni del demokratične družbe. Zrcalna podoba pravice do svobode izražanja je pravica do obveščenosti. Svoboden razvoj posameznikove osebnosti zahteva, da človeku ne gre samo obstoj, ki je izoliran od vseh drugih bitij, temveč moramo posamezniku, prav zaradi svobodnega razvoja njegove osebnosti (ta je podlaga za priznanje vseh posameznih osebnostnih pravic) omogočiti aktiven, ekstravertiran razvoj.

Tudi ESČP pravici do svobode izražanja pripisuje poseben pomen (10. člen EKČP). V primerih, ko zaradi zavarovanja zasebnosti ali drugih človekovih pravic pride do omejitve svobode izražanja je ESČP v dveh prelomnih zadevah, in sicer Von Hannover proti Nemčiji in Axel Springer AG proti Nemčiji, izoblikovalo ključna merila za razreševanje kolizije med temi pravicami, ki so: (1) prispevek k razpravi v splošnem interesu; (2) položaj osebe, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet objave; (3) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; (4) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; (5) vsebina, oblika in posledice objave; (6) teža naloženih sankcij 9 .

ESČP široko razlaga obstoj dejanske podlage za kritične ali žaljive izjave. Pri razreševanju kolizije med temeljnimi človekovimi pravicami stoji na stališču, kar je prevzeto tudi že v domač pravni red, da je treba upoštevati konkretne okoliščine primera in širši kontekst obravnavane zadeve.

14. Ob upuštevanju vsega navedenega, višje sodišče v celoti pritrjuje izčrpnim razlogom sodišča prve stopnje in se nanje sklicuje ter le še dodaja, da upnik s stopnjo verjetnosti ni izkazal terjatve - to je posega v njegove osebnostne pravice, saj so njegove trditve v predlogu za izdajo začasne odredbe, s katero naj se prepove izdaja, distribucija, oglaševanje, javna objava in prodaja knjige ali kateregakoli drugega dela, ki vsebuje vsebinsko enake ali podobne navedbe glede upnika, pri čemer se njegovo ime in priimek nikjer ne omenjata, presplošne in kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje premočno posegajo v svobodo izražanja in svobodo umetniškega ustvarjanja avtorice (ki ni dolžnica), prav tako v svobodo izražanja dolžnice, ki je pravna oseba. Vse to predstavlja pretiran poseg v pravico dolžnice, ki bi ji s tem bilo popolnoma onemogočeno reproduciranje in distribucija knjige, za katero pa sam pritožnik v pritožbi ugotavlja, da je že izšla.

15. Pritožbeno sodišče, ob tako pomanjkljivi trditveni podlagi ocenjuje, da je dolžnik ravnal v mejah svojega abstraktnega upravičenja iz 39. člena Ustave RS in da ni prekoračil meje dopustnega izražanja. Glede na vsebino dolžnikovega pisanja (ki se nanaša na predstavitev knjige) in kontekst izražanja, ki se dotika zelo občutljive družbene problematike je gotovo podan javni interes po razkrivanju dogajanja v družbi, posebej znotraj zaupanja vrednih institucij v dogajanja, ki so skrita javnosti, pri čemer ima javnost pravico do obveščenosti in posledično preprečevanja takšnih dejanj z njihovim razkritjem. Tako se izkažejo za neutemeljene pritožbene navedbe, da se je sodišče prve stopnje izognilo presoji ali je izkazana verjetnost nastanka težko nadomestljive škode, ob upoštevanju, da že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe (verjetnost terjatve) ni izpolnjen, prav tako so neresnične navedbe, da se sodišče do upnikovih navedb ni opredelilo.

16. Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Ta začasna odredba je omejena le na nujne in ustavno upravičene primere.

2 Pogorelčnik N., Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba 2017, str. 128. in 129.

3 Več o tem Prav tako N.Pogorelčnik, Regulacijske začasne odredbe, Zbornik znanstvenih razprav, letnik 2013 in Urban Vrtačnik in Neža Pogorelčnik, Pogoji za izdajo začasne odredbe, Odvetnik, 2014, št. 64.

4 O tem odločba Ustavnega sodišča RS Up 444/2009 z dne 12. 4. 2012, gl. tudi Up-50/99 z dne 14. 12. 2000.

5 Merila za razreševanje kolizije med navedenimi pravicami so: (1) prispevek k razpravi v splošnem interesu; (2) položaj osebe, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet objave; (3) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; (4) metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; (5) vsebina, oblika in posledice objave; (6) teža naloženih sankcij.

6 gl. npr.odločba št. Up-50/99 z dne 14. 12. 2000, kjer je ustavno sodišče poudarilo, da pravica do zasebnosti ni absolutna pravica, temveč je omejena z varstvom pravic in koristi drugih ter z vedenjem posameznika v javnosti.

7 Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-444/09-17 z dne 12. 4. 2012.

8 V odločbi št. Up-50/99 z dne 14. 12. 2000št, gl. tudi Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009, Up-422/02 z dne 10. 3. 2005, Up-636/07 z dne 17. 1. 2008, Up-916/09 z dne 30. 9. 2010.

9 Glej sodbo VSRS II Ips 120/2017 z dne 14. 2. 2019.