Employee dismissed for illegal termination cannot claim illegality, only non-termination of employment contract.

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka razveljavi in zavrže tožba v delu zahtevka, v katerem tožeča stranka zahteva, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka dne 29. 1. 2024, nezakonita.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 274,50 EUR.

[JEDRO]

Toženka utemeljeno nasprotuje ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Skladno z novejšo sodno prakso delavec v sporih o prenehanju delovnega razmerja po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 ne more zahtevati ugotovitve nezakonitosti odpovedi, ampak le, da delovno razmerje na podlagi takšne odpovedi ni prenehalo (oziroma ne preneha), kar je predmet odločitve v II. točki izreka. Glede na pojasnjeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke v tem delu ugodilo, tako da je sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavilo ter zavrglo tožbo v tem delu zahtevka (prvi odstavek 351. člena ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana dne 29. 1. 2024, nezakonita (1. točka izreka), da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi, ampak je trajalo do 30. 1. 2024, ko se delovno razmerje sodno razveže. Toženki je naložilo, da tožniku plača denarno povračilo v višini 11.441,20 EUR (2. a) točka izreka). Kar je zahteval tožnik več iz naslova denarnega povračila, je zavrnilo (2. b) točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 1.339,30 EUR (3. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je izrek oblikovan v nasprotju z novejšo sodno prakso. Meni, da je sodišče prve stopnje le prepisalo vloge strank, pri čemer na določenih mestih napačno (napačno je označilo, da gre za 2. in 3. pripravljalno vlogo toženke, čeprav je šlo za 1. in 2. pripravljalno vlogo), ter izpovedi strank in prič in ni opravilo dokazne ocene ter ni odgovorilo na vse argumente toženke (kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Ni razvidno, na podlagi katerih dejstev in dokazov je sodišče sprejelo svojo odločitev. Napačno je štelo, da tožniku ni očitala opustitve, ki sta jih izpostavila A. A. in zakoniti zastopnik toženke, s čimer je napačno uporabilo materialno pravo in zmotno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče se ni opredelilo do očitkov o neverodostojnosti priče B. B.; do okoliščine, da tožnik ni predložil dobavnic; do nespornega dejstva, da odločba za posek ni bila izdana; do prikrivanja tožnika, da se je dogovarjal z družbo C.; da je tožnik družbi C. rekel, da je odločba izdana.

Nasprotuje ugotovitvi, da ni pojasnila, glede katerih navedb naj bi bil tožnik prekludiran, saj je to navedla na 5. strani 2. pripravljalne vloge. Sodišče je vpogledalo v izjavo priče D. D., čeprav je toženka nasprotovala pridobitvi pisne izjave priče. Napačno je povzelo tudi materialnopravno kvalifikacijo očitkov iz odpovedi. Očitki so bili ves čas enaki. Toženka tožniku očita, da je organiziral posek v gozdovih v upravljanju toženke, čeprav za to ni imel dovoljenja (odločbe), ter da je hkrati izmeril in odpremil posekan les ter organiziral prevoz.

Tožniku ni očitala, da naj bi si on prilastil 31 bukovih dreves. Konstrukt v 17. točki obrazložitve je v nasprotju z očitanimi kršitvami. Tudi ne drži, da je z navedbami v zvezi z neizdano odločbo le obrazlagala odpovedni razlog. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bilo ravnanje tožnika, ki ni imel odločbe, da bi preveril, kaj in koliko se seka, v nasprotju z njegovimi obveznostmi, napačen pa je zaključek, da se mu to ne očita. Toženka je s tem, ko je pojasnila, da je tožnik označil les na kamionski cesti, dokazovala, da je imel aktivno vlogo, da je poskrbel za izmero in odvoz lesa.

Zaradi njegovih kršitev in opustitev je prišlo do nezakonitega poseka v državnih gozdovih. Izpostavlja izseke izpovedi tožnika, E. E. in B. B., ki po njenem mnenju kažejo na neverodostojnost tožnika in prič, sodišče pa se do tega ni opredelilo. Nasprotuje pavšalnemu sklepanju, da tudi če bi tožnik imel odločbo, bi prišlo do poseka v državnem gozdu, saj bi moral biti tožnik prisoten pri odkazilu. Sodišče napačno zaključi, da bi morala toženka dokazati, da je številka odločbe v pripravi napačna, saj tožnik teh dejstev niti ni prerekal.

Ponavlja očitke iz obdolžitve in odpovedi ter stališča, ki jih je podala že tekom postopka na prvi stopnji. Izpostavlja, da se tožniku ne očita le naklep, ampak tudi huda malomarnost. Tožnik bi moral kot pooblaščenec D. D. dobiti odločbo in biti prisoten pri odkazilu, česar ni upošteval, posledično pa je prišlo do poseka dreves v državnem gozdu. Zaključek, da toženka ni dokazala, koliko dreves je bilo nezakonito posekanih, ne drži. Nasprotuje tudi višini denarnega povračila v višini 5 plač. Glede na prakso v primerljivih zadevah meni, da je lahko tožnik upravičen do največ povračila v višini 4 povprečnih plač.

Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da se sodba razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

3. Tožnik nasprotuje pritožbi in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. V točkah 1 do 5 je obsežno povzelo vse navedbe strank, pri čemer je pomotoma prvo pripravljalno vlogo toženke označilo za drugo in drugo za tretjo, vendar to v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve. Ne gre za obrazložitev glede odločilnih dejstev, ampak za uvodni del obrazložitve, v katerem se, običajno na kratko, povzame bistvene navedbe strank. Pravilno je povzelo tudi izpodbijano izredno odpoved in materialnopravno kvalifikacijo očitanih kršitev. Napačno je sicer navedlo, da je zapis o neizdani odločbi le obrazložitev odpovednega razloga, vendar je v nadaljevanju ugotovilo, da ravnanje tožnika ni bilo skladno z Zakonom o gozdovih (ZG), vendar bi bil rezultat enak tudi, če bi pred posekom imel odločbo, torej je ta očitek presojalo. Prav tako je presojalo, ali je utemeljen očitek o kršitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in ni štelo, da se očita le kršitev z zakonskimi znaki kaznivega dejanja. Pri tem toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da tožniku ni očitala protipravne prilastitve dreves, posekanih v državnem gozdu, saj ta očitek izhaja iz izpodbijane izredne odpovedi. 1

6. Toženka je v drugi pripravljalni vlogi ugovarjala, da je tožnik z navedbami v pripravljalni vlogi z dne 2. 10. 2024 prekludiran, vendar kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ni specificirala, katere so te nove navedbe. V nadaljevanju pripravljalne vloge (zadnji odstavek na 5. strani druge pripravljalne vloge) se toženka opredeljuje do tožnikovih navedb o neurejenosti meje, vendar v zvezi s temi navedbami ni uveljavljala prekluzije. Tudi sicer ni šlo za nove navedbe, saj je tožnik že na prvem naroku za glavno obravnavo podal trditveno podlago, da meja med parcelami D. D. in državnimi gozdovi ni v celoti določena in je sporna. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti, ker je sodišče prve stopnje dopustilo te (pravočasne) navedbe tožnika.

7. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve povzelo, katere dokaze je izvedlo. Med drugim je vpogledalo v pisno izjavo D. D. z dne 9. 1. 2024 skupaj s pisno obdolžitvijo (A4), vendar navedene listine ni štelo kot pisne izjave priče po 236.a členu ZPP, ampak kot enega od listinskih dokazov v spisu, zato toženka neutemeljeno uveljavlja, da je nasprotovala pridobitvi pisne izjave priče. Odločitev sodišča prve stopnje tudi ne temelji na izjavi D. D. z dne 9. 1. 2024.

8. Toženka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je med 26. 12. in 30. 12. 2023 organiziral posek 31 bukovih dreves na parceli št. ... in št. ... k. o. ... (kjer se nahaja gozd v upravljanju toženke), hkrati pa je izmeril in odmeril posekano hlodovino, s čimer je prišlo do nedovoljenega poseka v državnih gozdovih brez ustreznega dovoljenja, toženki pa je nastala škoda višini cca. 4.000,00 EUR. S tem je naklepoma oziroma vsaj iz hude malomarnosti kršil delovne obveznosti, kršitve pa imajo tudi zakonske znake kaznivega dejanja male tatvine po drugem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) oziroma male poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po tretjem odstavku 209. člena KZ-1. V obdolžitvi in odpovedi je toženka še navedla, da se je sekalo tudi na parcelah D. D., tj. parc. št. ... in št. ... k. o. ..., brez da bi bila izdana odločba ter da je B. B. izvajalcem pokazal drevesa, ki jih je odkazal za posek. Ne v obdolžitvi ne v odpovedi pa toženka tožniku ni očitala, da bi moral biti prisoten pri odkazilu dreves na parcelah D. D. in pokazati meje, da bi moral na terenu preveriti obseg odkazila glede na odločbo ter ostale opustitve po ZG, ampak le, da tudi za ta posek ni bila izdana odločba čeprav bi morala biti.

9. Toženka v pritožbi ne oporeka pravilni dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je očitek po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 neutemeljen, ne strinja pa se z zaključkom, da ni dokazana kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

10. Toženka je tožniku očitala organizacijo poseka 31 bukovih dreves v državnih gozdovih brez ustreznega dovoljenja. Dokazni postopek je potrdil navedbe tožnika, da ni organiziral poseka v državnem gozdu na parcelah št. ... in št. ... k. o. ..., ampak na parcelah D. D., tj. parc. št. ... in št. ... k. o. ..., ki mejita na državni gozd. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila tožnikova koordinacija poseka v gozdu D. D. neustrezna, vendar toženka tožniku ni očitala, da je zaradi malomarne organizacije poseka v gozdu D. D. prišlo do poseka na parcelah št. ... in št. ... k. o. ... Glede na navedeno je nepomembno, da tožnik pred posekom v gozdu D. D. ni preveril, ali je izdana odločba in koliko znanja ima s tega področja; da ni bil prisoten, ko je B. B. odkazal katera drevesa se naj posekajo; ali je meja jasna ali ne; kot tudi ne, da je podpisal dobavnice za odvoz lesa. Tudi če bi tožnik imel odločbo, je bil namreč problem v obsegu odkazila, ker je B. B. odkazal za posek tudi drevesa, za katera toženka trdi, da so bila v državnem gozdu, napačnega odkazila pa toženka tožniku ni očitala ne v obdolžitvi ne v odpovedi. Z navedbami, da bi tožnik skladno s 17. in 17.a členom ZG moral biti prisoten pri odkazilu in pokazati, kje je meja, ter opozoriti, da so odkazana drevesa izven parcele D. D., 2 toženka širi očitek iz obdolžitve in odpovedi. Zgolj očitek, da za posek v državnem gozdu kot tudi za posek na parcelah D. D. ni bila izdana odločba, ne zajame opustitev, ki jih je v izpovedi izpostavil F. F., zakoniti zastopnik toženke in toženka tekom sodnega postopka.

11. Toženka z navedbami o neverodostojnosti izpovedi B. B., tožnika in E. E. neutemeljeno izpodbija pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je oblikovana skladno z napotki iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je dokazno ovrednotilo vse izpovedi strank in prič in jih ni le obširno povzelo, kot to neutemeljeno uveljavlja toženka. Dokazna ocena je krajša od povzetka izpovedi, vendar je jasna in jedrnata. Temelji predvsem na analizi izpovedi tožnika, zakonitega zastopnika toženke in prič B. B., E. E., G. G., A. A., obdolžitvi z dne 16. 1. 2024 in izredni odpovedi z dne 29. 1. 2024. Sodišče prve stopnje se ni bilo dolžno opredeljevati do vseh navedb, opredelilo pa se je do vseh pravno relevantnih navedb in dokazov. Sodba ima jasne razloge za sprejeto odločitev in se jo da preizkusiti, zato ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Nestrinjanje stranke z dokaznimi zaključki še ne pomeni, da je dokazni zaključek napačen. Sodišču prve stopnje se ni bilo potrebno opredeljevati do izpovedi priče B. B., da je zaradi napačnega odkaza podpisal sporazumno odpoved z Zavodom za gozdove. To ni povezano z očitki tožniku, prav tako toženka s tem v zvezi ni podala trditev, niti v pritožbi ne pojasni, zakaj naj bi B. B. zaradi tega izpovedoval neresnično in v katerem delu. Toženka neutemeljeno nasprotuje tudi pravilnemu zaključku, da sta tožnik in B. B. v bistvenem izpovedala skladno. Tožnik zaslišan ni izpovedal, da B. B. pred tem ni poznal. Ves čas je priznaval, da je poklical B. B. v zvezi s posekom, da je B. B. tudi že v preteklosti D. D. odkazal drevesa za posek, torej poznanstva ni zanikal, zanikal je le, da bi načrtoval posek dreves v državnem gozdu. 3 Prav tako je glede na očitke v obdolžitvi in izredni odpovedi nepomembno, kako je E. E. poslal ponudbo D. D. Ni bilo sporno, da je E. E. izvedel sečnjo za D. D., zakaj je tožnik na ponudbi prekril, da je dobil ponudbo v vednost, pa ni relevantno. Toženka tožniku izredne odpovedi ni podala, ker je na ponudbi prikril, da mu je bila poslana v vednost.

13. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vloge, ki jo je imel tožnik pri organizaciji poseka v gozdu D. D. Ugotovilo je, da je zastopal D. D., da je imel pri poseku njenega gozda aktivno vlogo, vendar je pravilno zaključilo, da je posek organiziral v njenem in ne državnem gozdu. Do okoliščine, da tožnik ni predložil dobavnic, čeprav se je zavezal, da jih bo, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeliti. Tožnik je namreč priznal, da je podpisal dobavnice, priznanih dejstev pa ni potrebno dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). S podpisom dobavnice za odvoz posekanega drevja je tožnik sicer potrdil, da je bil posek izvršen skladno z odločbo, ki pa ni bila izdana, prav tako je označil posekan les, da ga ne bi kdo odtujil s kamionske ceste, vendar na podlagi tega ni možen zaključek, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti organiziral posek v državnem gozdu. Ključni problem je bil, kot pravilno izpostavi že sodišče prve stopnje, obseg odkazila, saj so se posekala in odpeljala drevesa, ki so bila odkazana, toženka pa trdi, da so bila odkazana napačno in da bi tožnik moral biti zraven pri odkazilu in na to opozoriti, kar pa ni predmet očitkov. Tožnik tudi ni izpovedal, da je bil prisoten v gozdu, ko so še sekali. Na vprašanje predsednice senata, ali se je na dan, ko je prišel označiti že posekana drevesa, še sekalo, je odgovoril, da so verjetno še kaj sekali, ker so končali šele v nedeljo, ko njega ni bilo več tam.

14. Ker ni dokazano, da bi tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti organiziral posek dreves na parcelah št. ... in št. ... k. o. ..., je nepomembno, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da toženka ni dokazala svojih trditev, da je bilo v državnem gozdu posekanih 31 bukovih dreves. Tožnik količine posekanih dreves ni prerekal, vendar slednje ne vpliva na pravilnost odločitve.

15. Dokazno breme v zvezi z obstojem odpovednega razloga je bilo na toženki. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi morala toženka, ki je trdila, da je tožnik naklepoma oziroma vsaj iz hude malomarnosti organiziral posek na parcelah št. ... in št. ... k. o. ..., predložiti odločbo v pripravi, iz katere bi izhajalo, da se je pripravljala odločba, da se posek izvede prav na spornih parcelah in ne na parcelah D. D. Da številka odločbe v pripravi ni pravilna, tožnik res ni prerekal, zato toženka ni bila dolžna s tem v zvezi predložiti dokaza. Nesporno je, da odločba ni bila izdana, da toženka te odločbe v pripravi ni predložila pa je sodišče prve stopnje izpostavilo v zvezi z neobstojem dokazov o namenu, da se organizira posek prav v državnem gozdu. Toženka je tožniku namreč prvenstveno očitala naklep in kršitev z znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 204. člena KZ-1 (tatvina stvari majhne vrednosti) in tretjem odstavku 209. člena KZ-1 (poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja majhne vrednosti), ki se lahko storita le naklepoma. V odpovedi toženka sicer omeni, da je tožnik povzročil škodo s posekom v državnem gozdu vsaj iz hude malomarnosti, vendar tega očitka ni povezala z organizacijo poseka na parcelah D. D. oziroma s tem, da tožnik ni bil prisoten pri odkazilu.

16. Pritožba nasprotuje tudi odmeri denarnega povračila v višini petih povprečnih plač tožnika v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Sklicuje se na odločitev v zadevi Pdp 296/2023, kjer je delavka, ki je bila pri delodajalcu zaposlena nekaj več kot 7 let, stara 58 let, pred upokojitvijo, prejela je reparacijo za 15 mesecev, prejela denarno povračilo v višini 4 povprečnih plač, vendar ne gre za primerljivo zadevo. Tožnik je bil pri toženki zaposlen od leta 2016, zaradi nezakonite odpovedi se je takoj naslednji dan upokojil, zaradi česar ni prejel reparacije, kar je bistvena razlika od zadeve Pdp 296/2023. Tožnikov primer je bolj primerljiv z zadevo Pdp 58/2025, kjer je delavec, ki je bil zaposlen pri delodajalcu nekoliko dlje kot tožnik (10 let), bil je mlajši (star 40 let) in tako kot tožnik ni prejel reparacije, ker se je takoj naslednji dan samozaposlil, prejel denarno povračilo v višini 7 povprečnih plač. Sodišče prve stopnje je tako tožniku pravilno odmerilo denarno povračilo v višini 5 povprečnih plač, ki jih je tožnik prejel zadnje 3 mesece pred odpovedjo.

17. Utemeljeno pa toženka nasprotuje ugotovitvi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Skladno z novejšo sodno prakso delavec v sporih o prenehanju delovnega razmerja po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 ne more zahtevati ugotovitve nezakonitosti odpovedi, ampak le, da delovno razmerje na podlagi takšne odpovedi ni prenehalo (oziroma ne preneha), 4 kar je predmet odločitve v II. točki izreka. Glede na pojasnjeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke v tem delu ugodilo, tako da je sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavilo ter zavrglo tožbo v tem delu zahtevka (prvi odstavek 351. člena ZPP). V preostalem pa je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Toženka je tožniku dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku v okviru priglašenih stroškov, upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (OT), priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo oziroma 225,00 EUR, z 22 % davkom na dodano vrednost pa v višini 274,50 EUR. Višji priglašeni stroški tožniku glede na OT ne pripadajo.

1 Toženka tožniku na 7. strani izpodbijane izredne odpovedi očita, da si je z organizacijo sečnje in odtujitvijo GLS želel prilastiti tujo premično stvar, in sicer premoženje delodajalca, ki mu je bilo zaupano v zvezi z zaposlitvijo, in še, da je protipravno odtujil vsaj 58,13 m3 NTO lesa v vrednosti cca. 4.000,00 EUR.

2 Toženka v izredni odpovedi, ko se opredeljuje do izjave, da je B. B. bil sam pri odkazilu, pojasni, da tožniku ne očita, da je on odkazal drevesa za posek, ampak da je organiziral posek in odvzem hlodovine iz gozdov v upravljanju toženke.

3 Izjava tožnika na zagovoru in ob zaslišanju pred sodiščem prve stopnje, da ni nikoli imel nič z B. B. in zanj ni ničesar izmeril, se ne da interpretirani na način, da tožnik pred spornim posekom ni poznal B. B. Tožnik je zaslišan pojasnil, da Zavod za gozdove, v tem primeru je to storil B. B., določi, katera drevesa se posekajo, in da z njima nima nič, torej da z njima ni povezan.

4 Prim. VIII Ips 163/2018, VIII Ips 40/2022 in VIII Ips 11/2023.