Appeal dismissed; court held land registry owner status is a fact, not a legal question, requiring acceptance of plaintiff's claims.

I. Pritožba se zavrne in se vmesna in delna sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) potrdita.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno sodbo.

[JEDRO]

Ključni pritožbeni očitek, da naj toženka ne bi bila zemljiškoknjižna lastnica, da ne gre za dejstvo in da je ta trditev v nasprotju s predloženimi dokazi, ne drži. Lastnik je preprost pravni pojem, ki je kot tak v splošni, vsakdanji uporabi v pomenu opisa dejstev. Prevladujoče stališče pravne teorije je, da mora sodišče take tožbene navedbe sprejeti kot dejanske trditve.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno in delno zamudno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek zoper prvo toženko po temelju utemeljen (I.) in da je ta dolžna tožniku plačati 28.315,16 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2021, v 15 dneh (II.), zahtevek zoper prvo toženko za 3700 EUR odškodnine iz naslova skaženosti pa je zavrnilo (III.).

2. O preostalem delu zahtevka zoper prvo toženko (za 22.500 EUR z obrestmi) ter o zahtevku zoper drugo toženko v celoti je napovedalo obravnavanje po pravnomočnosti izdane zamudne sodbe, pa tudi odločitev o stroških je pridržalo za končno sodbo (IV. in V. točka izreka).

3. Prva toženka vlaga pritožbo zoper zamudno vmesno in delno sodbo, obrazloženo v delu, ki je zanjo neugoden (I. in II. točka izreka). Sklicuje se na vse pritožbene razloge, predlaga spremembo ali pa razveljavitev tega dela odločbe sodišča prve stopnje ter opredeljuje pritožbene stroške. Sodišču očita, da se je pri odločanju oprlo na načela, ki niso neposredno uporabljiva, konkretno na načelo o prepovedi povzročanja škode (10. čl. OZ), ne pa na pravila o odškodninski odgovornosti. Sodba o njeni odškodninski odgovornosti nima razlogov. Meni, da za izdajo zamudne sodbe ni bilo pogojev, saj tožnikove navedbe nasprotujejo tako splošno znanim dejstvom kot tudi dokazom, ki jih je predložil sam, gre pa za to, da pritožnica ni vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica parcele, iz katere je izvirala škoda. Ne gre za dejstvo, ki bi lahko kot neprerekano obveljalo, pač pa gre za pravno vprašanje, ki je narobe odgovorjeno. Nadalje, do škode sploh ni prišlo na nepremičnini, ki naj bi jo imela pritožnica, pač pa na terasi gostinskega lokala, ki ni njen. Končno meni, da je sodišče prve stopnje previsoko odmerilo odškodnino za tožnikovo nepremoženjsko škodo. Bolečine so bile krajše, kot jih tožnik navaja, kar izhaja iz medicinske dokumentacije.

4. Tožnik je na pritožbo odgovoril, se zavzel za njeno zavrnitev ter opredelil stroške v zvezi z odgovorom.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da so bili v obravnavanem primeru podani vsi pogoji po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) za izdajo zamudne sodbe zoper prvo toženko glede podlage in dela zahtevka (1. odst. 318. čl., 1. odst. 314. in 1. odst. 315. čl. ZPP). Prvostopenjsko sodišče je ravnalo zgledno ekonomično, ko je odločilo, kakor je izpodbijano.

7. Izdaja zamudna sodbe temelji na domnevi, da so dejstva, ki jih tožeča stranka v tožbi navaja, resnična, ker jih tožena stranka ni prerekala, in ta na podlagi 131. čl. v zvezi z 10. čl. in na podlagi 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) utemeljujejo odškodnino v breme prve toženke, kot to pravilno argumentira sodišče prve stopnje v tč. 9 in 14 svoje obrazložitve.

8. Bistvene (nesporne, ker neprerekane) navedbe so bile, da je na tožnika padla smreka, in sicer iz nepremičnine, last prve toženke, in ga poškodovala, smreka pa je bila že nekaj časa v opazno slabem stanju, glede česar prva toženka kot lastnica zemljišča ni storila ničesar (v smislu da bi odstranila vir nevarnosti).

9. Ne drži, da se je sodišče prve stopnje oprlo le na načelo, ki samo po sebi ni neposredno uporabljivo. Oprlo se je na pravilo 131. čl. OZ, ki pravi: Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Kadar je škoda povzročena z opustitvijo, kot v obravnavanem primeru, je vprašanje, katera opustitev je pravno pomembna. Tu pa načelo iz 10. čl. OZ o prepovedi povzročanja škode pomaga, da se kot relevantne opustitve štejejo tiste, katerih predvidljiva posledica je povzročitev škode. Ker je predvidljivo, da smreka pade, če je v slabem stanju, in če lastnik zoper to nič ne ukrene, je pravilen sklep, da je lastnik odgovoren za škodo, če smreka pri padcu koga poškoduje.

10. Tudi ključni pritožbeni očitek, da naj toženka ne bi bila zemljiškoknjižna lastnica, da ne gre za dejstvo in da je ta trditev v nasprotju s predloženimi dokazi, ne drži. Lastnik je preprost pravni pojem, ki je kot tak v splošni, vsakdanji uporabi v pomenu opisa dejstev. 1 Prevladujoče stališče pravne teorije je, da mora sodišče take tožbene navedbe sprejeti kot dejanske trditve. 2 Tožnik je navedel, da je prva tožnica lastnica nepremičnine, iz katere je nanj padla smreka. Pritožba se spreneveda, ko pravi, da je do nesreče prišlo na terasi gostinskega lokala, ki ni njena. Navedeno se ne izključuje; tožnik je navedel, da je bil na terasi druge toženke, ko je nanj padla smreka iz zemljišča prve toženke.

11. Navedba, da je prva toženka lastnica nepremične, iz katere je padla smreka, ni v nasprotju s predloženimi dokazi. Sodišče prve stopnje v tč. 13. obrazložitve korektno in pravilno povzema, da je tožnik v tožbi pojasnil, da poteka postopek uskladitve zemljiškoknjižnega stanja in da je prva toženka postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi zakona. Ne drži, da bi bil dopis, priložen tožbi, na katerega se sklicuje pritožnica, s tem v nasprotju. Gre za dopis druge toženke (listina A 54), s katerim je zavrnila svojo lastno odgovornost za nesrečo in navedla, da "če sploh kdo, je zanjo odgovoren lastnik parcele in smreke, tj. Kmetijska zadruga A." Ne gre za nikakršen dokaz o lastninski pravici, pač pa za navedbo druge tožene stranke.

12. Naposled je treba zavrniti še pritožbene očitke zoper odmero pravične denarne odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo, ki jo je sodišče prve stopnje, skrbno, natančno in temeljito pojasnilo v tč. 16 do 35 na str. 6 do 17; opravilo je primerjavo s podobnimi primeri v sodni praksi glede na tožnikove navedbe. Pritožbeni očitek, da je pri tem sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je zato brez podlage. Prisojena odškodnina ne odstopa od ustaljene sodne prakse. Tožniku je za njegovo nepremoženjsko škodo prisojen primeren znesek, pri čemer je sodišče ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine (torej upoštevanje tožnikovih lastnosti) z načelom njene objektivne pogojenosti, po katerem mora biti odškodnina vpeta v širše družbene okvire (torej mora biti v ustreznem razmerju s blažjimi in hujšimi primeri). Tožniku prisojena odškodnina ustrezno odraža pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki je v tem, da dobi oškodovanec pravično zadoščenje za svoje trpljenje. Hkrati je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih. Pritožba ne omogoča natančnejšega odgovora, saj docela pavšalno navaja, da je odškodnina odmerjena bistveno previsoko, da so bile bolečine krajše in manj intenzivne in da to izhaja iz tožbi predložene medicinske dokumentacije. Katere bolečine naj bi bile previsoko ovrednotene in na podlagi katere dokumentacije, iz pritožbe niti ne izhaja. Ni odveč ponovno poudariti, da sodišče pri izdaji zamudne sodbe presoja materialnopravno utemeljenost trditev, in ne presoja dokazov (tudi ne medicinske dokumentacije).

13. Pritožba je torej neutemeljena. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je to na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo, izpodbijano vmesno in delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pa potrdilo.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 164. čl. ZPP; Ker gre za delno in za vmesno (zamudno) sodbo, bo o stroških odločeno s poznejšo sodbo.

1 Podrobneje Betetto, Razlikovanje med nepopolno in nesklepčno tožbo, Podjetje in delo 7/2009 str. 1645, Galič, Razlikovanje med pravnimi in dejanskimi vprašanji pri zbiranju procesnega gradiva, III. dnevi civilnega prava, Portorož 2005, str. 5

2 Sodba VS RS II Ips 335/2011 z dne 24. 5. 2012.