Supreme Court annuls traffic fine due to defendant's mental incapacity and lack of capacity to defend.

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se plačilni nalog Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana, št. 0000122267672 z dne 14. 12. 2020, razveljavi.

[JEDRO]

Tudi v prekrškovnem postopku - smiselno enako kot v kazenskem postopku - velja domneva o razpravni sposobnosti storilca prekrška, prav tako pa se domneva tudi njegova prištevnost v času izvršitve kaznivega dejanja. Razpravna sposobnost - glede na razlike v časovni dimenziji in intenziteti psihofizičnih pomankljivosti storilca - učinkuje bodisi kot procesna predpostavka (v primeru trajnosti psihofizične motnje) bodisi kot predpostavka storilčevih procesnih dejanj (ko so telesne ali duševne pomanjkljivosti manj intenzivne). Prištevnost pa predstavlja temeljni pogoj za ugotovitev krivde posameznika oziroma odgovornosti za prekršek.

Upoštevajoč vložnikovo zatrjevanje kršitev pravic obrambe in priloženega gradiva pri teh domnevah očitno ni več mogoče vztrajati.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja za izravnalne ukrepe Ljubljana je storilcu A. A. izdal plačilni nalog št. 0000122267672 z dne 14. 12. 2020, zaradi prekrška po 14. točki prvega odstavka 57. člena Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB-A), s katerim mu je bila izrečena globa v višini 400,00 EUR.

2. Zoper pravnomočni plačilni nalog vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina, kot navaja, zaradi kršitve prvega in drugega odstavka 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 8. in 9. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ter 8. točko prvega odstavka 136. člena ZP-1 in 3. alinejo četrtega odstavka 51. člena ZP-1. Zahtevo prav tako vlaga zaradi kršitve 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani plačilni nalog razveljavi ter zadevo vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena v odgovor storilcu in njegovim zagovornikom, ki se o njej niso izjavili.

B. 4. Storilec prekrška je bil v obravnavanem primeru spoznan za odgovornega za prekršek po 14. točki prvega odstavka 57. člena ZNB-A, ker na javnem mestu ni nosil maske.

5. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti v bistvenem trdi, da je storilec očitani prekršek storil v stanju neprištevnosti oziroma, da tekom prekrškovnega postopka ni bil razpravno sposoben. To utemeljuje s priloženim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani Pr 1118/2020 z dne 1. 1. 2021, s katerim je sodišče sklenilo, da se storilca prekrška zaradi ugotovljene diagnosticirane shizofrenije kot tudi manično depresivne bolezni zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike v Ljubljani, najdalj do vključno 15. 1. 2021. Navaja, da je sodišče svojo odločitev v pretežnem delu oprlo na izvedensko mnenje izvedenke psihiatrične stroke Vitoslave Pukl Gabrovšek, prav tako pa prilaga tudi mnenje psihiatrinje Mojce Zvezdane Dernovšek z dne 29. 6. 2021, ki storilcu prekrška nudi psihiatrično obravnavo že vse od leta 2001. Slednjega povzema in zatrjuje, da so bile v preteklih dvajsetih letih vse hospitalizacije storilca prekrška posledica hude manije s psihotičnimi simptomi, zaradi česar psihiatrinja meni, da storilec ni imel v oblasti svojega ravnanja in tudi ni zmogel predvideti posledic svojega ravnanja. Izpostavlja, da je po mnenju psihiatrinje tudi dejstvo, da storilec prekrška zoper plačilni nalog ni vložil rednega pravnega sredstva, v vzročni zvezi z njegovo duševno motnjo. Vrhovni državni tožilec zato nazadnje izpostavlja, da se storilec prekrška zaradi svoje duševne motnje v postopku ni mogel uspešno braniti in uresničevati svojih procesnih jamstev.

6. Glede na navedbe vrhovnega državnega tožilca Vrhovno sodišče primarno poudarja - in s tem ponavlja že judicirano stališče - da vpliv duševne motnje na voljne in razumske sposobnosti storilca sodi na področje ugotavljanja empiričnih prvin prekrška, tj. v sfero pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja. 1 Ne glede na navedeno pa Vrhovno sodišče ne more mimo dejstva, da tudi v prekrškovnem postopku - smiselno enako kot v kazenskem postopku - velja domneva o razpravni sposobnosti storilca prekrška, prav tako pa se domneva tudi njegova prištevnost v času izvršitve kaznivega dejanja. Razpravna sposobnost - glede na razlike v časovni dimenziji in intenziteti psihofizičnih pomankljivosti storilca - učinkuje bodisi kot procesna predpostavka (v primeru trajnosti psihofizične motnje) bodisi kot predpostavka storilčevih procesnih dejanj (ko so telesne ali duševne pomanjkljivosti manj intenzivne). 2 Prištevnost pa predstavlja temeljni pogoj za ugotovitev krivde posameznika oziroma odgovornosti za prekršek.

7. Upoštevajoč vložnikovo zatrjevanje kršitev pravic obrambe in priloženega gradiva pri teh domnevah očitno ni več mogoče vztrajati. Tako iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani Pr 1118/2020 z dne 1. 1. 2021 in mnenja psihiatrinje Mojce Zvezdane Dernovšek z dne 29. 6. 2021 namreč izhaja, da se storilec prekrška že več kot dvajset let (to vključuje čas izvršitve kaznivega dejanja dne 14. 12. 2020) zdravi zaradi shizofrenije in manično depresivne bolezni, kar po mnenju izvedencev psihiatrične stroke močno vpliva na presojo realnosti in zmožnost obvladovanja svojih ravnanj. Vrhovnemu sodišču se je zato vzpostavil precejšen dvom, da je bil storilec v času storitve prekrška zmožen razumeti pomen svojih dejanj in svoja ravnanja imeti v oblasti, prav tako pa v precejšnji meri dvomi tudi v to, da je bil storilec prekrška dejansko sposoben sodelovati v prekrškovnem postopku.

C. 8. Vrhovno sodišče sme na podlagi 171. člena ZP-1 in ob smiselni uporabi 427. člena ZKP zaradi dvoma v odločilna dejstva razveljaviti izpodbijano odločbo in vrniti v ponovno odločanje. V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče upoštevalo: (i) dolgotrajnost obdolženčeve duševne bolezni, ki naj bi bila po mnenju izvedenke, ki je izdelala predloženo mnenje, v vzročni zvezi z opustitvijo pravnih sredstev tudi v obravnavni zadevi, (ii) izhodišča, ki jih je sprejelo v sodbi IV Ips 10/2021 dne 21. 9. 2021, po katerih v takrat veljavnem besedilu 39. člena ZNB ni mogoče prepoznati vsebine prekrška (tj. opustitve nošenja maske), ki se očita obdolžencu, in (iii) čas, ki je pretekel od obravnavanega prekrška (tj. skoraj 5 let). Odločitev, da naj se zadeva vrne v ponovno sojenje, ne bi sledila merilom odločanja v razumnem roku, upoštevajoč obremenitve, ki jih to prinaša za ranljivega obdolženca, v postopku, v katerem ni več mogoče prepoznati materialnopravne podlage za nadaljnje odločanje. Že razveljavitev izpodbijane odločbe učinkuje tako, da prenehajo vse posledice izpodbijane odločitve ter se vzpostavi stanje, kot ga narekuje domneva nedolžnosti. Vrhovno sodišče zato izpodbijane odločbe ni vrnilo v ponovno odločanje.

1 Glej sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 32/2017; primerjaj tudi s sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 9-41/2010 z dne 20. 4. 2010.

2 Primerjaj s K. Šugman Stubbs, P. Gorkič, Z. Fišer, v: Temelji kazenskega procesnega prava, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 172-173.