Appeal dismissed; court held evidence cannot replace or alter facts proven at first instance.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Dokazi so namenjeni ugotavljanju že zatrjevanih dejstev, ne pa njihovemu nadomeščanju, dopolnjevanju ali celo spreminjanju.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan v roku 15 dni tožeči stranki plačati 6.300 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2022 dalje (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več (zakonske zamudne obresti od 1. 10. 2022 do 20. 11. 2022), je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan v roku 15 dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka vlaga pritožbo toženec in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno navaja, da je sodba obremenjena z bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP. Napačna je ugotovitev, da je toženec od tožeče stranke prejel posojilo. Nakazili v skupni višini 6.300 EUR sta v resnici vračilo posojila. Toženec je tožeči stranki dal posojilo, da je poplačala terjatve svojih upnikov - delavcev. Namesto da bi bilo posojilo nakazano na transakcijski račun tožeče stranke in bi bile plače z njenega računa izplačane na račune delavcev, so bile plače plačane v gotovini, na roke delavcev. Ko je bil na transakcijskem računu tožeče stranke denar, se je ta vrnil. Navedbe toženca dokazujeta tudi različni višini nakazanih zneskov, saj so bila vračila posojila odvisna od trenutne razpoložljivosti sredstev. Zaradi takšnega poslovanja je ostala odprta razlika med 15.047,57 EUR obračunanih plač in 6.300 EUR vračila; ta razlika predstavlja terjatev toženca do tožeče stranke. Pri tožeči stranki je šlo za družinsko podjetje, toženec in njegov pooblaščenec A. A. sta brata. Ker je A. A. starejši in bolj vešč poslovanja v Sloveniji, mu je toženec prepuščal vodenje poslov, A. A. je posloval v njegovem imenu in za njegov račun. Napačna je ugotovitev sodišča, da priča B. B. ni potrdila napake v knjiženju. Neutemeljeni so tudi njegovi očitki, da toženec ni podal trditvene podlage, da vtoževani znesek predstavlja izplačilo neizplačane plače A. A. in da ni predložil ustreznih dokazov. Toženec je ves čas zatrjeval, da gre za izplačilo neizplačanih plač delavcem, kar je A. A. bil, glede dokazovanja pa je v vlogi z dne 7. 6. 2024 sodišče obvestil, da listin nima. Vse listine so ostale pri računovodkinji B. B., ki jih ni izročila kasnejši računovodkinji. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijana sodba ni obremenjena z bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če so pomanjkljivosti sodbe takšne, da je ni mogoče preizkusiti (če sploh ni mogoče ugotoviti, ali je pravilna ali nepravilna). Za postopkovno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa gre, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Toženec v pritožbi takšnih formalnih pomanjkljivosti in nasprotij ne uspe prikazati, ampak se v resnici ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje o trditvenem bremenu strank in dokazno oceno.

5. V pravdnem postopku je uveljavljeno razpravno načelo (7. člen ZPP). Odraz tega načela je tudi dolžnost stranke, da navede dejstva in predlaga dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke (212. člen ZPP). Sodišče lahko praviloma 1 opre svojo odločitev samo na dejstva, ki jih je navajala vsaj ena od strank. Trditveno in dokazno breme sta ločena, stranka pa mora zadostiti obema. Dokazi so namenjeni ugotavljanju že zatrjevanih dejstev, ne pa njihovemu nadomeščanju, dopolnjevanju ali celo spreminjanju.

6. Tožeča stranka je v postopku trdila, da je tožencu posodila znesek 6.300 EUR, ki ji ga ni vrnil. Svoje trditve je dokazovala z izpiskom s svojega bančnega računa, iz katerega izhaja, da je tožencu 20. 4. 2016 nakazala znesek 5.000 EUR in 21. 7. 2016 znesek 1.300 EUR, pri obeh nakazilih pa kot namen navedla "posojilo".

7. Toženec prejema obeh zneskov ni zanikal. Zahtevku se je upiral z ugovorom, da nakazili nista predstavljali posojila tožeče stranke njemu, temveč vračilo posojila, ki ga je sam dal tožeči stranki. Navajal je, da tožeča stranka ni imela dovolj denarja, zato je kot njen družbenik njenim delavcem iz lastnih sredstev plačal njihove terjatve iz naslova plač, tožeča stranka pa mu je, ko je imela zadosti sredstev, založeni (posojeni) znesek vrnila. Takšno vrnitev sta predstavljali tudi sporni nakazili.

8. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec povzetih navedb ni dokazal. Niti toženec niti A. A. nista potrdila, da bi imel toženec na voljo gotovinska sredstva, iz katerih bi tožeči stranki lahko posodil denar za plače delavcev, kakor tudi ne, da je to dejansko storil. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izpoved priče B. B. Ta je sicer potrdila napako v knjiženju v bruto bilanci, vendar ne na način, ki ga skuša prikazati pritožnik. Napako je potrdila v delu, v katerem je sporni nakazili knjižila pod konto "kratkoročna nakazila dobljena pri fizičnih osebah". Znesek je namreč knjižen v breme in ne v dobro tožeče stranke, njegovo vračilo pa iz bilance ni razvidno. Nepomembno je, ali je tožeča stranka delavcem izplačala plače in kako je to storila. Za ta postopek je bistveno, da toženec ni izkazal svojega ugovora, da ji je za ta namen posodil lastna sredstva, ki bi lahko bila predmet vračila z nakazanima zneskoma.

9. Toženec v pritožbi povzema izpoved svojega pooblaščenca A. A. in na njeni podlagi trdi, da je tožeča stranka sporna zneska na njegov račun nakazala za plačo pooblaščenca. Sodišče prve stopnje je tožencu pravilno pojasnilo, da je bila izpoved A. A. brez ustreznih trditev. Pritožbeno sodišče temu dodaja pojasnilo, da izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti, še manj predrugačiti trditvene podlage. Trditve za to novo, spremenjeno dejstveno podlago je toženec prvič podal v pritožbi, kar je prepozno. Enako velja za v pritožbi bolj nakazano kot ustrezno zatrjevano dejstvo, da naj bi denar za plače tožeči stranki posodil A. A. Tudi sicer pritožnik spregleda, da z novimi navedbami izpodbija svoj osnovni ugovor, da se sporna zneska nanašata na plače delavcev (vključno s plačo A. A.), ki jih ni plačala tožeča stranka, temveč jih je zanjo založil sam iz svojih sredstev. Takšno spreminjanje in prilagajanje trditev vzbuja dodaten dvom v njihovo resničnost in samo utrjuje zaključek o nedokazanosti ugovora, s katerim se je toženec pred sodiščem prve stopnje upiral tožbenemu zahtevku.

10. Ker je sodišče prve stopnje glavnemu delu tožbenega zahtevka v celoti ugodilo, je tožencu pravilno naložilo povrnitev stroškov postopka tožeči stranki (prvi odstavek 154. člena ZPP).

11. Pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

1 Izjema od pravila je uzakonjena v drugem odstavku 7. člena ZPP in za konkretni primer ni upoštevna.