Appeal dismissed; court upheld lower court's refusal of interim measure due to lack of hard-to-replace damage under ZIZ.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe uporabilo evroskladno razlago pravnega standarda težko nadomestljive škode 272. člena ZIZ, pri čemer se je pravilno oprlo na novejšo sodno prakso in odločbo SEU C-287/22.

[OBRAZLOŽITEV]

Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:

1. Tožnika sta s toženko leta 2008 sklenila dve hipotekarni kreditni pogodbi z valutno klavzulo v švicarskih frankih (CHF). S tožbo zahtevata ugotovitev ničnosti obeh pogodb in izbris hipoteke. Vložila sta tudi predlog za zavarovanje z začasno odredbo, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo s sklepom z dne 14. 11. 2024, s katerim je začasno, do pravnomočnega končanja tega spora, toženki prepovedalo zahtevati od tožnikov plačevanje po spornih pogodbah; prepovedalo odstop od teh pogodb in prepovedano vpis podatka o neplačani obveznosti ali zapadlem dolgu v centralni kreditni register SISBON. Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo toženkin ugovor zoper začasno odredbo.

Pritožbeni postopek:

2. Zoper sklep se pritožuje toženka in med drugim navaja, da se sodišče nekritično sklicuje na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-287/22. Ignoriralo je bistvene ugovorne navedbe toženke, ni se opredelilo do ključnih argumentov o neuporabljivosti Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva), glede bistvenih razlik med obravnavanim primerom ter zadevo C-287/22 in o retroaktivni uporabi standarda pojasnilne dolžnosti. Pojma zelo velike depreciacije vrednosti domače valute oziroma t. i. črnega scenarija niti izpodbijani sklep niti VSRS ne opredelita. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge toženke za zaslišanje priče. Ni upoštevalo pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki jih je določilo Ustavno sodišče RS v odločbi Up-275/97. Za razlago določb Zakona o izvršbi in zavarovanju, 1 kot jo je podalo sodišče prve stopnje, ni podlage ne v zakonu ne v Ustavi ne v pravu EU. Ni izkazan pogoj težko nadomestljive škode; tožnika nista podala trditev, da bi odplačevanje kredita znatno poslabšalo njun finančni položaj. Tožnika ne uveljavljata kondikcijskega zahtevka, zato ne drži, da je začasna odredba potrebna, da jima ne bo treba spreminjati zahtevka ali celo vlagati nove tožbe. Nujno bi bilo treba preveriti reverzibilnost. Neobrazložena je odločitev o denarni kazni in zakaj je potreben vpis v SISBON. Toženka predlaga postavitev predhodnega vprašanja SEU po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU).

3. Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagala njuno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede procesnih in ustavnih kršitev:

5. Toženka večkrat in z obširnimi teoretičnimi utemeljitvami navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do izjave in do učinkovitega pravnega sredstva. To ne drži, saj je v postopku zavarovanja z začasno odredbo treba postopati hitro, začasno odredbo je mogoče izdati tudi brez poprejšnje izjave nasprotne stranke, tako da se kontradiktornost vzpostavi v ugovornem postopku, kar je bilo toženki omogočeno. Odločitev sodišča prve stopnje je obširno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti.

6. Neutemeljene, pa tudi nekonkretizirane so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje ignoriralo bistvene ugovorne navedbe toženke (pritožba ne povzame konkretno, katere so te navedbe) ter da se ni opredelilo do ključnih argumentov toženke o neuporabljivosti Direktive in načela primarnosti ter glede bistvenih razlik med obravnavanim primerom in zadevo C-287/22 (tudi teh ključnih argumentov in razlik pritožba ne povzame). Ker je pritožba samostojno pravno sredstvo, sklicevanje na druge vloge v postopku ni upoštevno.

7. Neutemeljene so tudi navedbe, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje priče (pritožba tu govori o priči v ednini, nato pa našteva imena: A. A., B. B. in C. C.) in da je s tem opravilo nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno; sodišče prve stopnje je zaslišanje prič zavrnilo, ker toženka ni podala ustreznih trditev o tem, kaj bi navedene priče povedale (primerjaj 20. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa in 236. člen Zakona o pravdnem postopku 2 ), česar pritožba konkretizirano ne izpodbija.

Glede pravnih podlag in sodne prakse:

8. Sodišče mora pravo poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena ZPP), kar vključuje tudi pravo Evropske unije (EU), ki je v primerjavi z nacionalnim pravom primarno. 3 Ustava RS v 3.a členu nalaga uporabo prava EU. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Odločbe SEU, sprejete v postopku predhodnega odločanja, so pojasnjevalne oziroma interpretativne narave. To pomeni, da je dejansko stanje, k je botrovalo konkretni odločitvi SEU, sekundarnega pomena; v ospredju je razlaga same norme prava EU. 4 Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti sodb SEU. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z Direktivo; sodišče prve stopnje se ni oprlo na Direktivo, temveč na (v času sklepanja spornih poslov veljavni) Zakon o varstvu potrošnikov, 5 ki Direktivo implementira.

9. V Sloveniji se je v zvezi s krediti z valutno klavzulo v CHF glede vprašanj, ki so identična tu obravnavanim (vprašanje ničnosti kreditne pogodbe z valutno klavzulo v CHF; standard pojasnilne dolžnosti banke; zavarovanje z začasno odredbo v teh postopkih), sodna praksa spreminjala in razvijala. V razvoju sodne prakse je neizogibna časovna točka, ko se zaradi novih spoznanj, premislekov in preudarkov sodna praksa (lahko tudi korenito, diametralno nasprotno) prelomi. V zvezi s krediti v CHF se je to zgodilo v letih 2023 in 2024, predvsem z odločbami VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 49/2003 in II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023, II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023 in II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024. Zato so pritožbene navedbe, da naj bi se sodišče prve stopnje oprlo na "manjšinsko stališče novejše sodne prakse," očitno neutemeljene. Nobenega dvoma ni, da so pravdnima strankama ta stališča dobro poznana, zato jih pritožbeno sodišče ne bo podrobneje povzemalo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu stališča te nov(ejš)e sodne prakse pravilno uporabilo.

10. Pojem t. i. črnega scenarija je v novejši sodni praksi slovenskih sodišč 6 dobro poznan (in nedvomno znan tudi toženki; nasprotne pritožbene navedbe so zgolj sprenevedanje) in je sopomenka pojmu zelo velike depreciacije , ki jo omenjajo odločbe SEU 7 in Ustavnega sodišča RS. 8 Sodišče prve stopnje je o tem zapisalo pravilne in obširne razloge v 18. točki obrazložitve izpodbijanje sklepa, pri čemer je tudi citiralo prakso VSRS in Ustavnega sodišča. 9

11. Glede navedb o nedopustni retroaktivni uporabi standarda pojasnilne dolžnosti pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v času, ko so se sporne pogodbe sklepale, pred sodišči res še ni bilo tovrstnih sporov, zato se tudi sodna praksa v zvezi z vprašanjem, kakšen je standard pojasnilne dolžnosti banke, (še) ni mogla oblikovati. Vendar so že takrat veljale določbe ZVPot o tem, kateri oziroma kakšni pogodbeni pogoji v potrošniških pogodbah se štejejo za nepoštene in posledično nične (23. in 24. člen ZVPot), prav tako so veljale določbe Obligacijskega zakonika 10 o načelu vestnosti in poštenja, dobri veri ter skrbnosti dobrega strokovnjaka, ki so toženko zavezovale. Toženka bi se kot strokovnjakinja na področju bančništva mogla in morala zavedati posledic, ki lahko nastanejo za potrošnika v primeru velike spremembe valutnega tečaja CHF 11 in bi morala, če bi spoštovala načeli vestnosti in poštenja ter dobre vere, 12 vse te okoliščine nedvoumno in razumljivo predočiti potrošniku ter ga ustrezno opozoriti na možne posledice sprememb tečajev.

Glede pogojev za zavarovanje z začasno odredbo:

12. Sodišče prve stopnje je pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe uporabilo evroskladno razlago pravnega standarda težko nadomestljive škode 272. člena ZIZ, pri čemer se je pravilno oprlo na novejšo sodno prakso in odločbo SEU C-287/22; te sodbe ni uporabilo neposredno, temveč kot razlagalni pripomoček (primerjaj 30. in 31. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ti razlogi po oceni pritožbenega sodišča zadoščajo, upoštevaje dejstvo, da gre za začasno zavarovanje in ne meritorno odločanje, ter dejstvo, da so razlogi SEU za začasno zavarovanje v potrošniških sporih glede kreditnih pogodb v CHF v novejši sodni praksi dobro poznani. 13

13. Ne drži, da sodbe C-287/22 ni mogoče uporabiti tudi v tej zadevi; navedeno sodbo je možno in potrebno uporabiti v vseh primerih, ko potrošnik uveljavlja ničnost potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo, in v okviru takega postopka zahteva zavarovanje z začasno odredbo. V citirani zadevi je SEU pojasnilo, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava narediti vse, da se zagotovi polni učinek Direktive v skladu z njenimi cilji (56. točka obrazložitve navedene sodbe), med katerimi sta tudi načelo učinkovitega varstva potrošnikov in načelo odvračanja ponudnikov od uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev (37. do 39. točka obrazložitve navedene sodbe).

14. Res je, kar navaja pritožba, da SEU ne vzpostavlja avtomatizma, temveč določa, da se začasna odredba lahko izda, če je to potrebno. Zadeva C-287/22 ne določa, da je zavarovanje mogoče izreči le, če bi nadaljnje plačevanje obrokov povzročilo takšno poslabšanje potrošnikovega finančnega položaja, da slednji finančno ne bi mogel vložiti nove tožbe ali razširiti tožbenega zahtevka (zato ni pomembno, ali sta tožnika o svojem finančnem stanju podala ustrezne navedbe). Citirana sodba ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik že preplačal kredit, temveč zadošča, da obstaja tveganje , da bo do tega prišlo med sodnim postopkom (42. točka obrazložitve sodbe C-287/22). Četudi tožnika v tej zadevi ne uveljavljata denarnega zahtevka, pa ni mogoče izključiti, da ne bi - v primeru, da se izvrševanje pogodbe ne bi začasno zadržalo - prišlo do situacije, ko bi prišlo do preplačila, in bi tožnika morala bodisi spreminjati tožbo bodisi vlagati novo tožbo, preprečitvi prav tega pa služi začasna odredba, izdana skladno z razlago sodbe C-287/22. Pritožba konkretizirano ne pojasni, zakaj ta sodba ne bila uporabljiva tudi v slovenskih zadevah.

15. Z vidika zagotovitve zgoraj navedenih ciljev Direktive (učinkovita zaščita potrošnika pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji; učinkovita preprečitev nadaljnje uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev) reverzibilnost ni pogoj za izdajo začasne odredbe za začasno zadržanje učinkovanja pogodbe. Sodba SEU C-287/22 ne nalaga presoje posledic, ki bi lahko zaradi ukrepov zavarovanja nastale nasprotni stranki, prav tako ne omenja reverzibilnosti. 14

16. Odločba Ustavnega sodišča RS Up-275/97, na katero se večkrat sklicuje pritožba, je bila izdana v bistveno drugačnih okoliščinah: ni šlo za potrošniški spor, poleg tega takrat Slovenija še ni bila članica EU, zato je ni zavezovala Direktiva in sodna praksa, ki Direktivo in njeno uporabo v nacionalnem pravu razlaga.

17. Začasna odredba ima naravo sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ), ki mora vsebovati tudi sredstvo izvršbe (prvi odstavek 44. člena ZIZ), sredstvo izvršbe za obveznost kaj dopustiti ali opustiti pa je denarna kazen (226. in 227. člen ZIZ). Česa pri obrazložitvi denarne kazni ne bi bilo mogoče preizkusiti, pritožba ne pojasni. Obrazložitev sodišča prve stopnje (33. točka), da je zagrožena denarna kazen 10.000 EUR primerna glede na finančni položaj toženke in predvsem glede na dejstvo, da začasna odredba od toženke ne zahteva aktivnega ravnanja, temveč zgolj opustitev, je povsem ustrezna.

18. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno pojasnilo, zakaj je izdalo začasno odredbo za vpis prepovedi v SISBON (ker zgolj prepoved zahtevati plačevanje obveznosti še ne zagotavlja zadostnega zavarovanja tožnikov - 34. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), kar je po oceni pritožbenega sodišča ustrezno, upoštevaje dejstvo, da gre za zavarovanje z začasno odredbo in ne za meritorno odločitev. Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo na več odločb sodne prakse, ki podpirajo takšno stališče.

Glede (ne)postavitve predhodnega vprašanja SEU:

19. Pritožbeno sodišče ni postavilo predhodnega vprašanja SEU, kot je to predlagala toženka, saj glede spornih vprašanj že obstaja interpretacija SEU (doktrina acte éclairé ). Le če obstaja utemeljen dvom, ali se prejšnja razlaga SEU nanaša tudi na konkreten primer, ima nacionalno sodišče (zadnja instanca) dolžnost sprožiti predhodno vprašanje po 267. členu PDEU.

20. Obravnavana zadeva je v bistvenih okoliščinah primerljiva z zadevo C-287/22, pa tudi z novejšo zadevo C-324/23. V citiranih zadevah SEU poudarja, da morajo države članice v skladu s členom 7(1) Direktive uporabiti sredstva, ki so ustrezna in učinkovita, da se prepreči nadaljnja uporaba nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklene prodajalec ali ponudnik, 15 in da je nedopustna takšna razlaga nacionalnega prava, ki ne omogoča začasne odložitve plačevanja kreditnih obrokov, kadar je taka odložitev potrebna za zagotovitev polnega učinka sodbe o ničnosti kreditne pogodbe, ker je [razlaga, ki ne dopušča takega zavarovanja] v nasprotju z načelom učinkovitosti. Sodba C-287/22 ne govori o avtomatični izdaji začasne odredbe (brez presoje konkretnih okoliščin), zato so s strani toženke predlagana vprašanja (ki z različnimi besedami govorijo prav o tem - avtomatični ugoditvi predlogu oziroma uporabi sodbe C-287/22, brez presoje konkretnih okoliščin) očitno neustrezna, saj implicitno izhajajo iz predpostavke, da naj bi sodišče prve stopnje zavarovanje odredilo avtomatično, brez presoje konkretnih okoliščin primera. Dejstvo, da so v t. i. zadevah CHF začasne odredbe zelo pogosto izdane, ni posledica nekakšnega avtomatizma sodišč, temveč tega, da je bilo sklenjeno veliko podobnih potrošniških pogodb v podobnih okoliščinah.

21. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane niti izrecno zatrjevane niti uradoma upoštevne (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitve, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

22. Ker gre za sklep zavarovanja tekom odprtega pravdnega postopka, je sodišče druge stopnje odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

1 Uradni list RS, št. 3/2007 - UPB-4 in nadaljnji, v nadaljevanju ZIZ.

2 Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

3 Glej zadevi Sodišča Evropske unije (SEU) Marleasing SA proti La Comercial Internacional de Alimentación SA (zadeva C-106/89), Costa proti ENEL (zadeva 6/64) in številne druge.

4 Dr. Rajko Knez: Analiza prakse uporabe prava EU v Sloveniji - delovni in socialni spori, Pravosodni bilten (PB) 1/2013, str. 3.

5 Uradni list RS, št. 98/2004 in nadaljnji, v nadaljevanju ZVPot.

6 Npr. sodba in sklep VSRS II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, točka 21.

7 Glej sodbe SEU C-609/19, točka 51, C-776/19 do C-782/19, točka 69.

8 Npr. odločbi Up-1181/20 z dne 3. 5. 2023, točki 14 in 16, in Up-54/19 z dne 6. 7. 2023, točki 18 in 19.

9 O obsegu in kakovosti pojasnilne dolžnosti banke glej npr. sodbo in sklep VSRS II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, točke 13 do 19.

10 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.

11 Bankam je že v času sklepanja spornih pogodb moralo biti znano, da je CHF t. i. valuta varnega zavetja, ki v času vsakršnih kriz pridobiva na vrednosti, medtem ko vrednost potrošnikove domače valute v primerjavi s CHF v kriznih obdobjih (lahko, zelo verjetno) pada; več o valuti varnega zavetja glej sodbo in sklep VSRS II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, točka 27.

12 Ki med drugim nalagata sopogodbeniku dolžnost, da na primeren način, pošteno in iskreno, torej brez fige v žepu, upošteva in varuje tudi legitimne interese svojega sopogodbenika.

13 Npr. sklepi VSL II Cp 2073/2023, II Cp 2054/2023, I Cp 1851/2023, I Cp 1880/2023, II Cp 1658/2023, II Cp 1711/2023, II Cp 2109/2023, ki so bili vsi izdani že pred izdajo izpodbijanega; tem stališčem je pritrdilo VSRS v sklepu II Ips 10/2025 z dne 16. 4. 2025, točka 28.

14 Te kot pogoja za izdajo začasne odredbe ne določa ZIZ, temveč jo slovenska sodna praksa izpeljuje iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-275/97, ki pa ni uporabljiva za zadeve, kot je tu obravnavana. Zato razlaga, kakršno je v zvezi z reverzibilnostjo sprejelo sodišče prve stopnje in ki se ji pridružuje tudi pritožbeno sodišče, ni contra legem.

15 Sodba SEU C-324/23, točka 48. Glej tudi 48. do 52. točko obrazložitve sodbe C-287/22.