Appeal allowed; first-instance court lacked basis to order inheritance dispute due to urgent heir's claim.

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se v celoti črta 2. alineja, ki glasi:

"- da oporoka opr. št. IO 19/2013 z dne 23. 12. 2013 ni veljavna oziroma da posamezna določila v navedeni oporoki niso veljavna."

[JEDRO]

Pravilno pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo izpodbijanega sklepa. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je tudi preuranjena. Nujni dedič je namreč na zapuščinski obravnavi jasno izrazil zahtevo po uveljavitvi nujnega deleža (40. člen ZD). Na oporočnem dediču pa je trditveno in dokazno breme, da je nujni dedič že prejel svoj nujni delež. Smiselno oporočna dedinja zahteva vračunanje daril, ki jih je prejel pritožnik v njegov dedni delež po 58. členu ZD.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zapuščinski postopek prekinilo (I. točka izreka). V II. točki izreka je zakonita dediča A. A. in B. B. napotilo na pravdo zoper oporočno dedinjo C. C., da v pravdi dokažeta, da celotna nepremičnina stanovanje spada v zapuščino in da oporoka z dne 23. 12. 2011 ni veljavna oziroma da posamezna določila v navedeni oporoki niso veljavna.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje dedič B. B. V pritožbi navaja, da izpodbija sklep v delu, ki se nanaša na njega, in sicer, da je dolžan v pravdi dokazati, da posamezna določila oporoke niso veljavna. Tekom postopka je že predložil listine, iz katerih izhaja, da ni prejel daril s strani pokojnega, sicer pa ni podlage, da se ga napoti na pravdo, saj mora obstoj oziroma neobstoj dedne odpravljenosti ugotavljati sodišče prve stopnje v okviru zapuščinskega postopka in ne more biti napoten na pravdo, zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sklep o napotitvi na pravdo v tem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnik je zakoniti dedič po pokojnem, ki je z oporoko IO 19/2013 vse svoje premoženje zapustil zunajzakonski partnerki D. D. in pri tem navedel, da je B. B. podaril dvoinpolsobno stanovanje, zaradi slednjega pa je dedič dedno odpravljen in iz zapuščine nima pravice zahtevati ničesar. Pritožnik se je na zapuščinski obravnavi k dedovanju priglasil in zahteva nujni delež.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zapuščinski postopek prekinilo in na pravdo napotilo nujnega dediča, da zoper oporočno dedinjo vloži tožbo, v kateri se naj ugotovi, da so posamezna določila oporoke neveljavna.

6. Sodišča druge stopnje ugotavlja, da je takšen izrek nerazumljiv, saj iz njega ne izhaja glede katerih določil oporoke je dedič napoten na pravdo in bi naj bila neveljavna. Iz obrazložitve sklepa sicer izhaja, da je pritožnik napoten na pravdo, da dokaže, da od pokojnega ni prejel daril, ki bi se mu vštevala v njegov dedni delež in da torej ni dedno odpravljen.

7. V skladu s 3. točko drugega odstavka 210. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) v zvezi s prvim odstavkom 210. člena ZD sodišče prekine zapuščinski postopek in napoti stranke na pravdo tedaj, če so med strankama sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež. Sodišče je v obrazložitvi zgolj navedlo, da je štelo trditve zakonitih dedičev, da nista dedno odpravljena, za manj verjetne, ker je zapustnik v oporoki jasno in konkretno navedel, katera so bila tista darila, ki bi jih naj zapustil potomcema in je zato pravica zakonitih dedičev manj verjetna kot trditve zapustnika v oporoki.

8. Pravilno pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo izpodbijanega sklepa. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je tudi preuranjena. Nujni dedič je namreč na zapuščinski obravnavi jasno izrazil zahtevo po uveljavitvi nujnega deleža (40. člen ZD). Na oporočnem dediču pa je trditveno in dokazno breme, da je nujni dedič že prejel svoj nujni delež. Smiselno oporočna dedinja zahteva vračunanje daril, ki jih je prejel pritožnik v njegov dedni delež po 58. členu ZD.

9. Dedna odpravljenost pomeni, da je nujni dedič z vračunanjem daril že prejel tolikšno premoženje, kot bi mu pripadalo po zapustniku glede na njegov nujni dedni delež (46. člen ZD). Takšna ugotovitev pa je odvisna od presoje relevantnih dejstev, in sicer, kakšna je vrednost zapuščine, upoštevajoč 28. člen ZD in kakšna je vrednost tega, kar je nujni dedič prejel od zapustnika. Sodišče prve stopnje pa se s samo vrednostjo zapuščine in vrednostjo prejetih daril ni ukvarjalo. Oporočna dedinja bi namreč morala navesti konkretno glede katerih daril zahteva vračunanje v dedni delež in v kakšni vrednosti. Na podlagi slednjega bi se nujni dedič lahko izjavil glede samega prejetega darila oziroma njegove vrednosti, ki ga je prejel, sodišče prve stopnje pa bi presodilo, katera dejstva so med strankama sporna in odločilo na podlagi 210. člena ZD.

10. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep v 2. alineji drugega odstavka razveljavilo. V nadaljevanju postopka bo sodišče prve stopnje najprej ugotavljalo vrednost zapuščine, zapuščinsko sodišče pa bo moralo ugotavljati, ali vrednost daril presega vrednost nujnega deleža, ki bi šel dediču. Pristojnost za razrešitev tega vprašanja je praviloma v domeni zapuščinskega sodišča in prekinitev postopka praviloma za ugotavljanje navedenega niti ni potrebna. Sodišče bo nadalje moralo ugotoviti, katera darila so med strankami sploh sporna in katera ne in ali je s prejemom teh daril vrednost nujnega deleža že dosežena. Sodišče druge stopnje še opozarja na večinsko stališče sodne prakse, po katerem je pravica dediča do nujnega deleža verjetnejša od zahteve za vračunanje daril. 1

11. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v 2. alineji II. točke izreka razveljavilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 VSC sklep I Cp 37/2023 z dne 9. 2. 2023, VSL sklep I Cp 3209/2014 z dne 28. 1. 2015.