Supreme Court dismisses revision request regarding currency risk disclosure in loan contract validity.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Predlog se zavrne.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnika sta aprila 2007 s toženko sklenila kreditno pogodbo v višini 270.000 CHF. Dogovorili so se, da bosta glavnico, skupaj z variabilno obrestno mero, vrnila v 180 zaporednih mesečnih anuitetah, v zavarovanje terjatve pa je bila ustanovljena tudi hipoteka. Ker je prišlo do močne slabitve EUR v razmerju do CHF, je kreditna obveznost tožnikov drastično narasla. S tožbo sta zahtevala ugotovitev ničnosti sklenjene pogodbe in sporazuma o ustanovitvi hipoteke ter plačilo preplačanega zneska.

2. Sodišče prve stopnje je z delno sodno ugodilo ničnostnemu zahtevku. Presodilo je, da toženka ni opravila pojasnilne dolžnosti, saj tožnikoma ni pojasnila pasti valutnega tveganja. Toženka ni zadostila zahtevam profesionalne skrbnosti, zato je pogodbeni pogoj v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, kar vodi k zaključku o ničnosti celotne pogodbe.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je razlogom, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče.

4. Zoper takšno odločitev toženka vlaga predlog za dopustitev revizije. Predlaga, da se revizija dopusti glede vprašanj:

1. Ali je pravilna odločitev nižjih sodišč, kdaj prične teči zastaralni rok za kondikcijski zahtevek tožečih strank kot kreditojemalcev, ki je posledica zatrjevane ničnosti kreditne pogodbe vezane na švicarski frank?

2. Ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka pretrga zastaranje hipotetičnega bodočega kondikcijskega zahtevka, ter odločitev, da je zastaranje vedno znova pretrgano z vsakim naslednjim procesnim dejanjem, vezanim na uveljavljani ugotovitveni zahtevek?

3. Ali sta sodišči prve in druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera kršili metodološki napotek iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in posegli v pravico do enakega varstva pravic tožene stranke?

4. Ali sta sodišče prve stopnje in sodišče druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta pri presoji tožbenega zahtevka izhajali iz stališča, da je seznanitev kreditojemalcev s pravico do konverzije kredita iz CHF v EUR pravno nepomembna za presojo (ne)izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti?

5. Ali je materialnopravno pravilna presoja nižjih sodišč, da pojasnilna dolžnost v okoliščinah konkretnega primera ni bila izpolnjena, čeprav sta bila kreditojemalca seznanjena, da je bodoče nihanje menjalnega tečaja nemogoče napovedati in da gre pri valutnem in obrestnem tveganju za popolnoma nepredvidljiva gibanja in bila hkrati na različne načine opozorjena (med drugim s pravico do konverzije), da tveganja s kreditno pogodbo ali drugače niso omejena in imajo tako lahko potencialno znatne ekonomske posledice za njun finančni položaj?

6. Ali so za presojo izpolnitve pojasnilne dolžnosti upoštevne vse informacije, ki jih potrošniku predloži prodajalec ali ponudnik ter s katerimi se želi potrošniku pojasniti delovanje mehanizma menjave in tveganje, povezano z njim, pri čemer nobeno pisno, ustno ali drugačno pojasnilo samo po sebi ne predstavlja informacije v odsotnosti katere pojasnilni dolžnosti ne bi bilo mogoče zadostiti, dokler so potrošniku predložene zadostne in natančne informacije, ki povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočajo, da razume konkretno delovanje zadevnega finančnega mehanizma in tako lahko oceni tveganje potencialno znatnih negativnih ekonomskih posledic takih pogojev za svoje finančne obveznosti med celotnim trajanjem te pogodbe?

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče je ocenilo, da pogoji za dopustitev revizije, ki izhajajo iz 367. a člena ZPP, niso izpolnjeni, zato je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).