Court partially allows appeal, increasing prison term while dismissing civil compensation claims due to insufficient evidence.

I. Pritožbi državne tožilke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu A. A. izrečena kazen zviša na 6 (šest) let zapora.

V preostalem delu se pritožba državne tožilke, v celoti pa pritožbi zagovornika obtoženega A. A. in pooblaščenca oškodovanke B. B., zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Izvedba glavne obravnave po videokonferenci sama po sebi ne predstavlja sojenja v nenavzočnosti, v posledici zato ni kršena pravica, ki jo določa 29. člen Ustave RS. S tem pa tudi nista kršeni pravici do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS ter poštenega sojenja iz 6. člena EKČP (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 38811/2020 z dne 20. 6. 2024).

Iz sodne prakse Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS izhaja, da lahko video snemanje posega v splošno pravico do zasebnosti, kot je opredeljena v 35. členu Ustave RS, kakor tudi v enega od vidikov pravice do zasebnosti, in sicer varstvo osebnih podatkov, ki ga zagotavlja 38. člena Ustave RS. Te ustavne pravice so do določene mere varovane tudi na javnem kraju in je vanje lahko poseženo tudi s snemanjem. Vendar poseg v pravico pa sam po sebi še ne pomeni kršitve, slednje je odvisno od tega, ali je bil poseg ustavno dopusten. Zaradi posameznikove vpetosti v družbo namreč pravica do zasebnosti ni neomejena, absolutna. Omejena je s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa tretji odstavek 15. člena Ustave RS. Vrhovno sodišče RS je v svoji sodni praksi, nanašajoči se na presojo dopustnosti posegov v pravico do obdolženčeve zasebnosti, tako na zasebnem ali javnem kraju, večkrat uporabilo t.i. koncept pričakovane zasebnosti. V skladu s tem je pričakovanje zasebnosti tako v prostorskem kot funkcionalnem (vsebinskem) pogledu na tistem, kar oseba skuša ohraniti kot zasebno, lahko predmet varstva, dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in kolikor bo to objektivno opravičljivo. Na objektivno opravičenost posameznikovega pričakovanja zasebnosti na javnem kraju vplivajo med drugim stopnja intimnosti napadenega področja zasebnosti, značilnosti javnega prostora, ki je bil pod videonadzorom, (ne)prikritost kamer in izvajanja video nadzora, domet oziroma razsežnosti videonadzora z ozirom na njegov normalni in pričakovani namen, medtem ko lahko teža in narava kršitve zakona, ki ureja varovanje osebnih podatkov (ZVOP-2) vplivata na to, ali bo posameznik zaradi nje prostor dojemal drugače, to je kot bolj zasebnega. Vrhovno sodišče RS pa je večkrat zapisalo tudi, da pričakovanje zasebnosti ni opravičljivo takrat, kadar stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je treba dati prednost ob upoštevanju načela sorazmernosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen 4 leta zapora in stransko kazen izgon tujca iz ozemlja Republike Slovenije za čas 5 let. Odločilo je še, da se obtožencu po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen všteje čas pridržanja in pripora od 15. 11. 2022 od 18.10 ure dalje, trajanje izgona pa se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas prebit v zaporu ne všteva v čas trajanja izgona tujca iz države. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo zaseženi nož na preklop, rdeče barve z napisom ID tools. Skladno z določbo drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanko B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 54.000 EUR napotilo na pravdo. Sodišče je v sodbi nazadnje odločilo še o stroških postopka. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, naložilo mu je povrnitev stroškov in izdatkov oškodovanke na podlagi 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, glede stroškov pooblaščenca oškodovanke pa je odločilo, da ti bremenijo proračun skladno z določili Zakona o brezplačni pravni pomoči. Prav tako je odločilo, da na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP stroški obtoženčevega zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo so se pritožili obtoženčev zagovornik, državna tožilka in pooblaščenec oškodovanke. Obtoženčev zagovornik se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in kršitev temeljnih človekovih pravic. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma, da zaradi "spremenjene odločitve glede kaznivega dejanja" obtožencu izreče milejšo kazen. Državna tožilka se je pritožila zaradi odločbe o kazenski sankciji, pritožbenemu sodišču pa je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje glede kazenske sankcije spremeni tako, da obtožencu izreče zaporno kazen, kakršno je predlagala v zaključni besedi (v zaključni besedi je državna tožilka predlagala kazen 8 let zapora). Pooblaščenec oškodovanke se je pritožil zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanke in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in oškodovanki dosodi zahtevan premoženjskopravni zahtevek, podrejeno pa, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo obtoženčevega zagovornika sta odgovorila državna tožilka in pooblaščenec oškodovanke, na njuna odgovora pa je odgovoril obtoženčev zagovornik. Slednji je sicer tudi odgovoril na pritožbi državne tožilke in pooblaščenca oškodovanke, ki pa je na podan odgovor tudi odgovoril.

4. Pritožba državne tožilke je delno utemeljena, pritožbi obtoženčevega zagovornika in pooblaščenca oškodovanke pa nista utemeljeni.

K pritožbi zagovornika obtoženca

5. Zagovornik v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo, saj obtoženec nasprotno od ugotovitve sodišča oškodovanke B. B. ni udaril v obraz. O tem, da je obtoženec oškodovanko udaril v obraz ni izpovedala nobena priča, prav tako pa to ne izhaja iz dokumenta UKC C. z dne 15. 11. 2022, vpisna številka 57805/22 (priloga A1/1/15). Nasprotno je priča D. D. izpovedala, da ni videla ali je zamah oškodovanko zadel ali ne, iz navedene dokumentacije pa izhaja, da oškodovanka na glavi ni imela znakov poškodb in da je ob pregledu smiselno odgovarjala na vprašanja.

Zagovornik v tem vidi celo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ, da so razlogi sodbe v odločilnih dejstvih v nasprotju z vsebino listin v spisu in v nasprotju sami s seboj. Po oceni pritožbenega sodišča je presoja sodišča prve stopnje pravilna, obrazložitev izpodbijane sodbe pa v tem delu povsem prepričljiva. O udarcu v obraz je izpovedala oškodovanka sama, njeno izpovedbo pa je smiselno potrdil D. D. Slednji je sicer - kot pravilno poudarja zagovornik - izpovedal, da je videl le zamah, ali je zamah zadel oškodovanko ali ne, pa ni videl, ker s telesom in obrazom ni bil obrnjen proti njej.

Vendar je priča izpovedala tudi, da z zamahom ni ciljal nanjo, temveč na oškodovanko in da je udarec oškodovanko verjetno zadel, poleg tega pa je v nadaljevanju izpovedbe govorila, kot da je obtoženec oškodovanko tudi dejansko udaril, kar kaže na njeno prepričanost v to. Iz navedenega je mogoče zaključiti, da je obtoženec oškodovanko udaril v obraz. Zagovornik svoje navedbe o napačno ugotovljenem dejanskem stanju in bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka naslanja na predpostavko, da morajo biti posledice udarca tudi navzven zaznavne.

V tem smislu je treba razumeti navedbe, da iz dokumenta UKC C. z dne 15. 11. 2022, vpisna številka 57805/22 izhaja kvečjemu, da obtoženec oškodovanke ni udaril. Takšno razlogovanje že zaradi napačne predpostavke ni pravilno. Nedvomno vsak udarec v glavo ne povzroči poškodbe glave, ki bi jo lahko ob pregledu zaznal zdravnik, kaj šele kasneje izvedenec, in ne povzroči neorientiranosti, ki bi se kazala v nesmiselnih odgovorih na vprašanja. Navedena medicinska dokumentacija in izvedensko mnenje zato ne izključujeta udarca, o katerem je izpovedala oškodovanka, smiselno pa ga je potrdila imenovana priča.

Nadalje pa pravilno presojo sodišča prve stopnje potrjuje tudi celotno dogajanje v času izvršitve kaznivega dejanja. Kot je potrdilo več prič, sta se obtoženec in oškodovanka tedaj prepirala, poleg oškodovanke in D. D. pa je tudi priča E. E. izpovedal, da je sprva le verbalni prepir prerasel v fizično prerivanje. V zvezi z zatrjevano protispisnostjo pritožbeno sodišče zagovorniku pojasnjuje, da je slednja podana le v primeru, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju oziroma prenosu vsebine listin oziroma izpovedb prič, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo (prepisalo) z drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici.

Če pa sodišče dokaze presoja oziroma oceni drugače kot drugi procesni subjekti, pa gre za drugačno dokazno oceno in - kolikor je ta napačna - le za zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v sodbi izpovedbo oškodovanke in priče D. D. povsem pravilno povzelo, vendar je prišlo do drugačnih zaključkov kot jih izpeljuje zagovornik obtoženca, kar ob navedenem ne predstavlja protispisnosti temveč zgolj drugačno dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je, kot je bilo že pojasnjeno, po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilna.

6. Zagovornik nadalje uveljavlja več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev ustavne pravice in pravic, ki jih zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (EKČP). Po njegovem mnenju je bila namreč s tem, ko obtoženec ni bil priveden na naroke za glavno obravnavo, ki so bili izvedeni dne 29. 8. 2023, 11. 1. 2024, 26. 3. 2024 in 14. 5. 2024, pri čemer niso bili izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 307. člena ZKP, temveč je naroke lahko spremljal le preko videokonference, zaradi česar je bila otežkočena komunikacija med njim in obtožencem (posledično je brez posveta z zagovornikom podajal pripombe), obtoženec pa tudi ni mogel neposredno zaznavati dogajanja na naroku (zaznaval izpovedi prič in njihove izraze na obrazu), kršena določba 327. člena ZKP, pravica iz 328. člena ZKP, storjena absolutna bistvena kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršene pravice iz 29. in 22. člena Ustave RS in pravice iz 6. člena EKČP.

7. Pritožbeno utemeljevanje, da je bilo obtožencu sojeno v nenavzočnosti, ker so bili naroki za glavno obravnavo opravljeni preko videokonference, pa za to niso bili izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 307. člena ZKP, je povsem zgrešeno. Izvedba glavne obravnave preko videokonference namreč ne pomeni sojenja v nenavzočnosti. Možnost izvedbe naroka na takšen način zakon v 304.a členu ZKP izrecno predvideva. Smisel ureditve izvedbe naroka za glavno obravnavo preko videokonference je ravno v zagotovitvi navzočnosti procesnih subjektov, ki se morajo naroka udeležiti, da se ta lahko izvede, pa ni mogoče zagotoviti njihove fizične prisotnosti v razpravni dvorani. Videokonferenčni sistem omogoča prenos slike in zvoka v realnem času iz sodišča na oddaljene lokacije in obratno, kar omogoča neposredno komunikacijo med procesnimi subjekti, hkrati pa tudi učinkovito seznanjanje z dogajanjem na naroku. V tem smislu videokonferenca predstavlja ekvivalent neposredni fizični prisotnosti, saj v svoji pravilni izvedbi omogoča procesnim subjektom in javnosti, da v postopku svoje pravice uresničujejo na enak način kot ob neposredni fizični prisotnosti. Izvedba glavne obravnave po videokonferenci torej sama po sebi ne predstavlja sojenja v nenavzočnosti, v posledici zato ni kršena pravica, ki jo določa 29. člen Ustave RS. S tem pa tudi nista kršeni pravici do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS ter poštenega sojenja iz 6. člena EKČP (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 38811/2020 z dne 20. 6. 2024). Na tem mestu sodišče pripominja, da je zagovornik, ki utemeljuje neustreznost izvedbe glavne obravnave preko videokonference, za enega od narokov podal soglasje k takšni izvedbi, za enega od narokov pa celo sam zaprosil, da se izvede na takšen način, saj se sicer naroka ne bi mogel udeležiti. Kljub vsemu navedenemu mora biti izvedba glavne obravnave po videokonferenci v vsakem konkretnem primeru takšna, da ne okrni temeljnih načel kazenskega postopka.

8. Glavna obravnava se praviloma opravi na sedežu sodišča, in sicer v sodnem poslopju (prvi odstavek 287. člena ZKP), kamor se povabijo obtoženec in njegov zagovornik, tožilec, oškodovanec, zakoniti zastopnik in pooblaščenci, tolmači, priče in izvedenci (prvi odstavek 288. člena ZKP). Izjemo od pravila predstavlja 304.a člen ZKP, ki določa, da se lahko predobravnavni narok in narok glavne obravnave opravita tudi preko videokonference, če se s tem strinjata stranki postopka ali je glede na okoliščine zadeve to potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka. O opravi naroka preko videokonference odloči senat s sklepom, ki mora biti obrazložen, in se vroči strankam in drugim udeležencem skupaj z vabilom na narok.

9. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo izvedenih sedem narokov za glavno obravnavo, in sicer dne 29. 8. 2023, 3. 10. 2023, 17. 11. 2023, 8. 12. 2023, 11. 1. 2024, 26. 3. 2024 in 14. 5. 2024. Iz zapisnikov teh narokov izhaja, da sta bila obtoženec in njegov zagovornik na narokih za glavno obravnavo, ki so bili izvedeni 3. 10. 2023, 17. 11. 2023, 8. 12. 2023, prisotna v razpravni dvorani, preostale naroke pa je sodišče prve stopnje opravilo preko videokonference. Na ta način se je dne 29. 8. 2023 opravil prvi narok za glavno obravnavo, pri čemer je iz zapisnika o glavni obravnavi s tega dne (list.

št. 608-614) razvidno, da je sodišče na naroku sprejelo sklep, da se slednji opravi preko videokonference, saj je bila privedba obtoženca iz ZPKZ F. zaradi kadrovskih stisk v zavodu že drugič neuspešna, obenem pa gre za priporno zadevo, v kateri se je obravnavalo dejanje iz leta 2022. Iz zapisnika nadalje izhaja, da so se z izvedbo naroka na takšen način strinjali državni tožilec, pooblaščenec oškodovanke in obtoženec, nasprotoval ji je izključno zagovornik obtoženca. Na obtoženčevo prošnjo je sodišče pred začetkom glavne obravnave omogočilo posvet z zagovornikom, ki je trajal približno 16 minut.

Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 11. 1. 2024 (list. št. 975 do 977), je sodišče enako postopalo tudi na naroku dne 11. 1. 2024, ko je iz istih razlogov narok opravilo preko videokonference, načinu izvedbe pa je zagovornik ponovno ugovarjal. Nadalje sta bila preko videokonference izvedena še naroka 26. 3. 2024 in 14. 5. 2024. Iz elektronskega sporočila zagovornika z dne 25. 3. 2024 (list. št. 1088) in zapisnika o glavni obravnavi z dne 26. 3. 2024 (list. št. 1100 do 1104) izhaja, da so se s takšno izvedbo naroka tistega dne strinjale vse stranke, iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 14. 5. 2024 (list.

št. 1178 do 1183) pa izhaja, da sta načinu izvedbe naroka dne 14. 5. 2024 nasprotovala obtoženec in zagovornik. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se navedeni naroki opravijo preko videokonference, svojo odločitev pa je tudi ustrezno in s sklicevanjem na pravilne pravne podlage utemeljilo. Tako je tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 39275/2022 z dne 27. 7. 2023 in v omenjeni sodbi I Ips 38811/2020 z dne 20. 6. 2024 že presodilo, da so kadrovske stiske zavodov za prestajanje kazni zapora, predvsem skupaj z nujnostjo zadeve in z ustreznim prizadevanjem sodišča za izvedbo naroka s prisotnostjo vseh na sedežu sodišča - enako kot je po presoji pritožbenega sodišča izkazano v obravnavani zadevi-utemeljeni razlogi za izvedbo glavne obravnave preko videokonference.

Ob tem pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da iz spisovnega gradiva izhaja, da so se z načinom izvedbe naroka za glavno obravnavo dne 26. 3. 2024 in 29. 8. 2023 strinjale vse stranke, za enega od narokov, ki je bil sicer kasneje preklican, pa je zagovornik celo zaprosil, da se ga lahko udeleži preko videokonference.

10. Ob upoštevanju navedenega je napačno pritožbeno navajanje, da je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je bil obtoženec prisoten na prav vseh narokih za glavno obravnavo.

11. Pritožbeno sodišče ne sprejema zagovornikove ocene, da je bila obtožencu kršena pravica iz 328. člena ZKP, ker naj bi bila otežena komunikacija med njim in obtožencem, zaradi česar je obtoženec med glavno obravnavo podajal pripombe, ne da bi se pred tem posvetoval z njim. Najprej je treba poudariti, da je sodišče pred narokom dne 29. 8. 2023 obtoženca celo povprašalo, ali potrebuje posvet z zagovornikom, ob pritrdilnem odgovoru pa je posvet tudi dopustilo, pri čemer so vsi prisotni (razen tolmača) zapustili razpravno dvorano, posvet pa je trajal približno 16 minut. Ne obtoženec ne zagovornik tekom glavne obravnave nista izrazila želje, da bi se še kdaj posvetovala, čeprav sta imela to možnost. Komunikacija med njima je bila s pomočjo tehničnih sredstev na narokih vendarle omogočena. Poleg tega bi lahko obtoženec in zagovornik obrambo pripravila izven narokov za glavno obravnavo (to sta do določene mere tudi storila, kar je razvidno iz načina, kako je obtoženec podal svoj zagovor), ko bi se dogovorila, da obtoženec brez vnaprejšnjega posveta ne bo podajal pripomb. Ob tem sodišče poudarja, da določba 328. člena ZKP kot tudi preostale določbe kazenskega procesnega zakona, omogočajo, da se obtoženec in zagovornik med glavno obravnavo dogovarjata - z izjemo dogovarjanja o tem, kako naj obtoženec odgovori na zastavljeno vprašanje - z namenom organizacije obtoženčeve učinkovite obrambe, ne dajejo pa pravice zagovorniku, da obtožencu onemogoča podajanja pripomb in sodelovanja na glavni obravnavi. Navsezadnje je obtoženec stranka postopka in ne njegov zagovornik, zato lahko samostojno sprejema procesne odločitve, pri čemer ga zagovornik ne sme ovirati. Na koncu pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je imel zagovornik tudi možnost, da je v času izvajanja glavne obravnave preko videokonference, skupaj z obtožencem v prostorih zavoda za prestajanje pripora in kazni zapora.

12. Napačno je tudi zagovornikovo zatrjevanje kršitve določbe 327. člena ZKP. Določba se namreč nanaša na procesno situacijo, ko je obtoženca treba začasno odstraniti iz sodne dvorane, če soobtoženec ali priča v njegovi navzočnosti noče izpovedovati ali če okoliščine kažejo, da v njegovi navzočnosti ne bo govoril resnice. Iz zapisnikov o glavni obravnavi ni razbrati, da priča ne bi želela izpovedovati v njegovi navzočnosti (zaslišanje vseh prič je bilo izvedeno v njegovi navzočnosti), niti ni razbrati, da bi bil obtoženec sploh kdaj začasno odstranjen iz sodne dvorane. Takšna situacija sploh ni nastala, navedena določba pa ni bila uporabljena.

13. Glavnina pritožbenih navedb zagovornika se nanaša na zavrnitev predloga za izločitev dokaza - posnetkov videonadzora lokala G. (zgoščenka v prilogi A2-/3/2) in predloga za izločitev dokazov, ki sta na njegovi podlagi nastala, torej Uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 28. 11. 2022 (A2-/8) in zemljevid poti gibanja obtoženca (A2-/7). Zagovornik meni, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj navedenih dokazov, ki so nezakoniti, ni izločilo, temveč je nanje oprlo svojo odločbo. Zagovornik meni, da gre za nedovoljene dokaze, ker je bilo s snemanjem poseženo v obtoženčevo pravico do zasebnosti, njegove osebnostne pravice iz 35. člena Ustave RS, pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave RS in pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP. Tehtanje pravic pa v tem primeru ne pride v poštev, saj je šlo za nezakonito snemanje, ker so videoposnetki prikazovali javno površino. Kdaj je dovoljeno snemanje javnih površin določa 80. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2), pri čemer v konkretnem primeru ni obstajal nobeden od razlogov, ki jih določa, niti tožilstvu ni uspelo dokazati, da bi imel izvajalec snemanja takšno dovoljenje v smislu 76. člena ZVOP-2. Namen snemanja videonadzornega sistema lokala G. ne more biti varovanje premoženja ljudi, ki se ne nahajajo v lokalu. Četudi bi sodišče sprejelo takšen namen, pravica oškodovanke ne bi mogla pretehtati posega v pravice vseh oseb, ki gredo po javni površini mimo lokala. Zagovornik je tudi mnenja, da ne gre za enako situacijo kot jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. I Ips 6269/2015 z dne 24. 8. 2017, ker je videonadzorni sistem pokrival le površine bencinskega servisa, ne pa tudi javnih površin.

14. Iz sodne prakse Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS izhaja, da lahko video snemanje posega v splošno pravico do zasebnosti, kot je opredeljena v 35. členu Ustave RS, kakor tudi v enega od vidikov pravice do zasebnosti, in sicer varstvo osebnih podatkov, ki ga zagotavlja 38. člena Ustave RS. Te ustavne pravice so do določene mere varovane tudi na javnem kraju in je vanje lahko poseženo tudi s snemanjem. Vendar poseg v pravico pa sam po sebi še ne pomeni kršitve, slednje je odvisno od tega, ali je bil poseg ustavno dopusten. Zaradi posameznikove vpetosti v družbo namreč pravica do zasebnosti ni neomejena, absolutna.

Omejena je s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa tretji odstavek 15. člena Ustave RS. Vrhovno sodišče RS je v svoji sodni praksi, nanašajoči se na presojo dopustnosti posegov v pravico do obdolženčeve zasebnosti, tako na zasebnem ali javnem kraju, večkrat uporabilo t.i. koncept pričakovane zasebnosti. V skladu s tem je pričakovanje zasebnosti tako v prostorskem kot funkcionalnem (vsebinskem) pogledu na tistem, kar oseba skuša ohraniti kot zasebno, lahko predmet varstva, dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in kolikor bo to objektivno opravičljivo.

Na objektivno opravičenost posameznikovega pričakovanja zasebnosti na javnem kraju vplivajo med drugim stopnja intimnosti napadenega področja zasebnosti, značilnosti javnega prostora, ki je bil pod videonadzorom, (ne)prikritost kamer in izvajanja video nadzora, domet oziroma razsežnosti videonadzora z ozirom na njegov normalni in pričakovani namen, medtem ko lahko teža in narava kršitve zakona, ki ureja varovanje osebnih podatkov (ZVOP-2) vplivata na to, ali bo posameznik zaradi nje prostor dojemal drugače, to je kot bolj zasebnega. Vrhovno sodišče RS pa je večkrat zapisalo tudi, da pričakovanje zasebnosti ni opravičljivo takrat, kadar stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je treba dati prednost ob upoštevanju načela sorazmernosti.

V svoji sodni praksi je v primerih, ko je presojalo dovoljenost oziroma zakonitost dokazov, ki niso bili pridobljeni s strani države, temveč po zasebniku, v čigar ustavne pravice je neposredno posegel drug zasebnik, uporabilo metodo tehtanja med prizadetima ustavnima pravicama v koliziji. Načelo sorazmernosti, katerega prvina je takšno tehtanje, tako ne pride v poštev le pri posegih države v pravice posameznikov, temveč tudi za reševanje kolizije med pravicami posameznikov. V tem primeru nam metoda tehtanja pove, kakšno je, glede na konkretne okoliščine spornega položaja, primerno razmerje med ustavnima pravicama oziroma ustavnima vrednotama (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 26906/2014).

15. V obravnavani zadevi se je sodišče oprlo na dokaz - videoposnetek, ki je nastal s posegom v obtoženčevo pravico do zasebnosti iz 38. člena Ustave RS. Takšen poseg, kot je bilo pojasnjeno, sam po sebi še ne pomeni kršitve te pravice, v to preraste kadar ni dopusten. Ni sporno, da je bil obtoženec posnet z video nadozornim sistemom lokala G. (zasebnika), neposredno po izvršitvi kaznivega dejanja in da se je takrat nahajal na javni površini tik ob oziroma v neposredni bližini lokala, kamera pa je bila glede na njeno lokacijo zaznavna vsem mimoidočim - ni bila prikrita - poleg tega iz spisovnega gradiva tudi izhaja, da je bil obtoženec večkrat v okolici podhoda, ki se nahaja ob lokalu in se je z videonadzorom lahko seznanil. Dejstvo, da snemanje ni bilo skladno z ZVOP-2 v tem primeru ni pomembno (v vprašanje zakonitosti snemanja se sodišče prve stopnje ni spuščalo), četudi se je slednje namreč izvajalo na javni površini, za kar so predpisani posebni pogoji. Določba ZVOP-2 namreč, predvsem glede na to, da je terasa lokala razmeroma ozka, zaradi česar je povsem pričakovano (četudi ne zakonito), da bo posnela še določen del okolice, ne more povzročiti drugačnega dojemanja javnega prostora (torej pričakovanje, da tam obtoženec ne bo posnet). Na opisanem območju posamezniki objektivno tako ne morejo pričakovati zasebnosti, navsezadnje pa tudi obtoženec navzven zaznavno takšnega pričakovanja niti ni izražal. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da je namen snemanja površin lokala - tudi lokala G. - varovanje premoženja zasebnikov, ki se ukvarjajo z gostinsko dejavnostjo in uporabnikov lokala ter njihovega premoženja. Slednje je jasno razvidno iz dejstva, da je upravljalec svoj videonadzorni sistem nastavil tako, da je primarno snemal zunanje površine lokala. Gre za namen, ki zasleduje varovanje ustavnih pravic. Glede na vse navedeno ter naravo očitanega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje pravilo presodilo, da sta v konkretnem primeru trčili pravica oškodovanke do telesne integritete in življenja ter pravica obtoženca do zasebnosti, pri čemer se mora tudi po presoji pritožbenega sodišča slednja umakniti prvi.

16. Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za izločitev posnetkov video nadzora G. (zgoščenka v prilogi A2-/3/2), uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 28. 11. 2022 (A2-/8) in zemljevida poti gibanja obtoženca (A2-/7), video posnetek namreč ni nastal s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato tudi ostali navedeni dokazi niso nezakoniti. V posledici pa tudi ni podana kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

17. Nazadnje zagovornik uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona z navajanjem, da obtožencu ni mogoče očitati naklepa za storitev kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1, temveč kvečjemu naklep za storitev katerega drugega kaznivega dejanja iz sfere telesnih poškodb, na primer kaznivega dejanja hude telesne poškodbe iz 123. člena KZ-1. Navedeno utemeljuje z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se je oškodovanka v trenutku, ko je obtoženec zamahnil proti njej obrnila, zaradi česar jo je zabodel v trebuh in ne v hrbet. Navaja tudi, da je v tem delu ugotovitev sodišča protispisna, ob tem pa še popolnoma nejasna in nerazumljiva, s čimer je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja ugotovitev, da je imel obtoženec namen oškodovanko zabosti v trebuh. V 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je pojasnilo, da je imel v direktnem naklepu oškodovanki vzeti življenje, saj je bil zaradi njunega spora močno razburjen, težko pa je tudi kontroliral svoje impulze. Pritožbeno sodišče obrazložitev prepriča. Iz spisovne dokumentacije nedvomno izhaja, da je bil obtoženec v času izvršitve kaznivega dejanja močno razburjen, saj ga je oškodovanka s svojo opazko glede vozička, v katerem je imel svoje premoženje, med razvojem dogodka pa tudi z razmetavanjem predmetov iz njega, spravila v močno čustveno stanje, ki je imelo nanj glede na ugotovljene osebne značilnosti in vpliva sindroma odvisnosti od več psihoaktivnih snovi toliko večji vpliv. Z oškodovanko se je zapletel najprej v besedni, nato pa tudi fizični konflikt, ki se je stopnjeval najprej z udarcem v obraz, nato z vabljenjem k fizičnemu obračunu in nazadnje v izvršitev obravnavanega kaznivega dejanja, pri čemer je obtoženec z nožem pritekel, ko se je oškodovanka umikala obrnjena stran od njega. Njegova ravnanja so se torej stopnjevala v vedno hujše fizično nasilje, skupaj z načinom izvršitve - napad, ko se je oškodovanka umikala, ne da bi bila pozorna nanj in velika moč zamaha, z nožem pa je meril v vitalne dele telesa - pa kot celota okoliščin kažejo na njegov namen oškodovanki vzeti življenje.

18. Pritožbena navedba, češ, da je obtoženec oškodovanko želel le poškodovati s tem, da bi jo zabodel v hrbet, kar ne bi moglo povzročiti njene smrti, saj bi jo zadel v kost, nož pa bi se ustavil na medenici, je neupoštevna. Po mnenju zagovornika naj bi iz izpovedbe izvedenke izhajalo, da takšen udarec z nožem smrti ne bi povzročil. Zagovornik v tem delu očitno napačno razume izpovedbo izvedenke. Slednja je povedala, da bi bila poškodba, ki bi jo v tem primeru utrpela oškodovanka, odvisna od tega, kam v medenico bi jo obtoženec zadel. Ob tem je pojasnila, da so tudi v tem predelu velike žile in živčni koreni, ki bi se lahko ob globokem vbodu poškodovali. Izvedenka podrobneje ni pojasnila, kako hude (ali blage) bi te poškodbe lahko bile in ali bi lahko povzročile smrt. Ne le, da zagovornik ni pravilno razumel izpovedbe izvedenke, ob ugotovljenem dejanskem stanju njegove navedbe tudi niso prepričljive. Kot je poudarjeno v prejšnji točki obrazložitve, je bil obtoženec v času izvršitve v močnem čustvenem stanju, v oškodovanko pa je pritekel in proti njej močno zamahnil z nožem. Povsem neživljenjski je sklep - in spisovna dokumentacija ga v ničemer ne podpira, da je obtoženec v tistem trenutku ciljal v določen del telesa, ki je bil pred njim skrit (oškodovanka je bila namreč oblečena), z vedenjem, da njegov udarec z nožem ne bo povzročil smrti, in z namenom, da povzroči le telesno poškodbo. Takšnega zaključka pritožbeno sodišče ne sprejema.

19. Vsled navedenega in s sklicevanjem na obrazložitev v 5. točki, pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

20. Ker pritožbeno sodišče pravne opredelitve kaznivega dejanja ni spremenilo, tudi ni sledilo pritožbenemu zavzemanju za izrek milejše kazenske sankcije.

K pritožbi državne tožilke

21. Državna tožilka izpodbija odločbo o kazenski sankciji. Meni, da je obtožencu izrečena kazen pod zakonsko predpisanim minimumom za očitano kaznivo dejanje, kljub temu, da je ostalo pri poskusu, prenizka. Sodišče namreč ni v zadostni meri (ali sploh) upoštevalo, da je obtoženec vztrajno stopnjeval s protipravnimi ravnanji zoper oškodovanko (zmerjal jo je, nato ji grozil, zamahnil proti njej, jo z roko udaril v obraz, pri čemer je bistveno korpulentnejši in višji od oškodovanke). Svojo vztrajnost pri izvrševanju kaznivega dejanja pa je izkazal tudi s tem, da jo je najprej pozval k pretepu, odhajal je od nje in se k njej vračal. Kaznivo dejanje je izvršil z izstopajočo zahrbtnostjo in silo, po izvršitvi pa je zbežal iz kraja in iskal alibi zanj. Hkrati pa je sodišče po mnenju državne tožilke pretirano upoštevalo dejstvo, da je dejanje ostalo pri poskusu, saj tega ni mogoče pripisati ravnanju obtoženca, da je oškodovanka prispevala k začetku konflikta, saj je s svojimi ravnanji le branila lastne pravice, obtoženčevo motnjo sindroma odvisnosti od več psihoaktivnih snovi, saj slednja ni okrnila njegovega stika z realnostjo.

22. Pritožbeno sodišče se le delno strinja z državno tožilko. Sodišče prve stopnje pri odmeri kazni res ni upoštevalo kot obteževalne okoliščine, da je obtoženec nasilje proti oškodovanki stopnjeval. Kot je bilo že poudarjeno, sta se slednja najprej prepirala, nato jo je obtoženec udaril v obraz, kasneje pa še zabodel. Vseeno pa ni šlo za tako izrazito stopnjevanje, kot ga skuša prikazati državna tožilka, spisovna dokumentacija namreč ne kaže, da bi se obtoženec večkrat umaknil in vrnil k oškodovanki, pač pa je to storil le enkrat. Državni tožilki gre tudi pritrditi, da je bilo dejanje posebno zahrbtno, saj se je obtoženec umaknil in dal oškodovanki misliti, da je konflikt med njima končan, ko se je obrnila stran od njega, pa je stekel proti njej in jo zabodel, s tem pa preprečil, da bi se mu lahko oškodovanka umaknila ali ubranila. Po presoji pritožbenega sodišča ima državna tožilka prav, ko navaja, da je sodišče prve stopnje pretirano upoštevalo, da oškodovanka nima hujših posledic. Kot pravilno poudarja, za to ni zaslužen obtoženec, ki je kraj zapustil (kar prav tako ne gre šteti za obteževalno okoliščino, saj je od storilca kaznivega dejanja neživljenjsko pričakovati, da bo v naslednjem trenutku po tem, ko je imel naklep odvzeti življenje, svojo voljo popolnoma spremenil), temveč hitra in kvalitetna nujna medicinska pomoč. Kljub temu pritožbeno sodišče meni, da je tudi to okoliščino treba (v manjši meri) upoštevati kot olajševalno. Obtoženec je prav takšno poškodbo povzročil s svojim ravnanjem, možnost sanacije poškodbe pa je po naravi stvari odvisna od poškodbe same. Četudi obtoženec oškodovanki ni pomagal, ji s svojim ravnanjem ni povzročil fizičnih posledic, ki s tekom časa ne bi skoraj v celoti izginile.

23. Na drugi strani pa pritožbeno sodišče ne sledi državni tožilki, da bi moralo sodišče upoštevati ravnanje obtoženca po izvršitvi kaznivega dejanja, in sicer njegovega bega in iskanja alibija. Slednje bi namreč lahko pomenilo poseg v obtoženčevo pravico obrambe. Iz spisovne dokumentacije res izhaja, da je obtoženec po izvršitvi kaznivega dejanja odšel, med drugim, do stavbe na naslovu H. 3, C. S kakšnim namenom je to storil, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, res pa bi lahko to kazalo na iskanje alibija. Ko se je obtoženec začel na to dejstvo sklicevati kot na alibi, je izvajal obrambo, sodišče pa je njegov zagovor tudi v tem delu preverjalo.

Takšno iskanje učinkovite obrambe ne more biti presojano kot obteževalna okoliščina. Kot tudi ne more biti obteževalna okoliščina njegov odnos do dejanja oziroma dejstvo, da dejanja ne obžaluje, po tem, ko je le-tega zanikal. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja, da oškodovanka svojim ravnanjem ni prispevala k konfliktu. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, oškodovankina pripomba na obtoženčev voziček ni bila dobronamerna ali šaljiva oziroma ni bila izrečena na takšen način. Ob tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je oškodovanka precej konfliktna oseba, ki se pogosto zapleta v spore, tudi iz izpovedbe priče D.

D. izhaja, da je šlo za opazko v tonu, ki bi jo lahko kdo vzel kot žaljivo. Četudi je oškodovanka le uresničevala svojo pravico do svobodnega izražanja, kot navaja pritožnica, je z njo obtoženca močno razdražila (ker je bil na svoj voziček navezan) in s tem prispevala k sporu. Svoja ravnanja nasproti obtožencu pa je le še stopnjevala v smislu nadaljnjih žalitev in navsezadnje razmetavanja vozička. Šlo je za ravnanja, ki niso v ničemer prispevala k obrambi pred zmerljivkami in agresivnim vedenjem obtoženca. Prispevala je torej ne le k začetku spora, temveč tudi k njegovemu stopnjevanju.

Nazadnje se sodišče ne strinja tudi z navedbami pritožbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati obtoženčeve psihične motnje sindroma odvisnosti od več psihoaktivnih snovi, saj v času izvršitve kaznivega dejanja ni okrnila stika z realnostjo in ni bila izkazana. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je izvedenec izr. prof. dr. I. I., dr. med., v svojem izvedenskem mnenju in v izpovedbi na glavni obravnavi, pojasnil, da sta bili zmanjšani tako obtoženčeva sposobnost razumevanja pravega pomena njegovih dejanj kot tudi obvladovanja lastnega ravnanja, zato je to - četudi ni šlo za bistveno zmanjšanje - sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot olajševalno okoliščino.

24. Po vsem navedenem bi torej sodišče prve stopnje moralo pri odmeri kazenske sankcije upoštevati tudi zgoraj navedeni obteževalni okoliščini. Poleg tega pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča premalo upoštevalo obtoženčevo predkaznovanost (tudi za kazniva dejanja z elementi nasilja) in direktni naklep (obravnavano kaznivo dejanje je mogoče storiti tudi z eventualnim naklepom), preveliko težo pa je dalo nekaterim olajševalnim okoliščinam, torej da je dejanje ostalo pri poskusu, osebnostim značilnostim obtoženca in sindromu odvisnosti od psihoaktivnih substanc. Ob upoštevanju navedenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin ter njihovega ustreznejšega vrednotenja, je pritožbeno sodišče ocenilo, da je zaporna kazen, odmerjena pod minimumom, ki ga za izvršitev obravnavanega kaznivega dejanja določa prvi odstavke 115. člena KZ-1, kljub temu, da je dejanje ostalo pri poskusu, prenizka. Pritožbeno sodišče meni, da je primerna in pravična kazen zapora v trajanju šestih let.

K pritožbi pooblaščenke oškodovanke

25. Oškodovanka v pritožbi uveljavlja, da je izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na premoženjskopravni zahtevek, nezakonita. Po njenem prepričanju bi moralo sodišče odločiti o višini premoženjskopravnega zahtevka, saj je bilo v postopku dejansko stanje na podlagi izpovedb oškodovanke in izvedenskega mnenja glede poškodb oškodovanke v celoti razjasnjeno. Posledično pa bi moralo sodišče prve stopnje le uporabiti pravno normo. Poleg tega ni obrazložilo, zakaj bi presoja zahtevka po nepotrebnem zavlekla kazenski postopek, sploh ker so bili vsi potrebni dokazi že izvedeni. Nazadnje pa meni, da bo glede na okoliščine zadeve poplačilo terjatve vedno manj verjetno, nadaljnji postopki v zvezi z njo pa bodo povzročili dodatne stroške, ki bodo najverjetneje bremenili proračun.

26. Pritožba ni utemeljena. Skladno z določbo četrtega odstavka 374. člena ZKP se sme odločba o premoženjskopravnem zahtevku izpodbijati, če je sodišče o tem vprašanju odločilo v nasprotju z določbami zakona. O premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca se odloča po določbah 100. do 111. člena ZKP ter z uporabo zakona s področja civilnega prava, zato se sme odločba o prisojenem znesku izpodbijati, ne samo zaradi kršitev določb kazenskega postopka, temveč tudi zaradi nepravilne uporabe civilnega materialnega prava. To pa ni situacija v konkretnem primeru, saj je sodišče oškodovanca z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, ker je spoznalo, da za ugotovitev priglašene škode kazenski postopek ni dal zanesljive podlage, oziroma, bi se kazenski postopek precej zavlekel.

Pritožbeno sodišče se s takšno oceno strinja. Škoda je zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda) (132. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Oškodovanka je zahtevala, da ji sodišče v adhezijskem postopku prisodi odškodnino za nepremoženjsko škodo, in sicer zaradi telesnih bolečin in ostalih neugodnosti v času zdravljenja, strahu, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in duševnih bolečin zaradi skaženosti.

Presoja utemeljenosti premoženjskopravnega zahtevka in višine nastale škode se le delno ujema z ugotavljanjem elementov kaznivega dejanja. Tako je lahko dejansko stanje popolno ugotovljeno, niso pa ugotovljene predpostavke odškodninske odgovornosti in višina škode. To se še posebno odraža v primerih, ko oškodovanec zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je po naravi stvari težje ugotoviti, saj se nanaša na (duševno) stanje oškodovanca, ki ga sodišče po potrebi ugotavlja le z namenom utemeljitve obstoja kaznivega dejanja.

Običajno se tovrstna škoda ugotavlja na podlagi medicinske dokumentacije, z izvedenskim mnenjem in zaslišanji oškodovanca in njegovih bližnjih. V tej zvezi je izpovedovala oškodovanka in D. D. Izvedenka travmatološke stroke prof. dr. J. J., dr. med. pa je v zvezi s poškodbami, ki jih je obtoženec povzročil oškodovanki (slednje so podrobno povzete v 20. točki izpodbijane sodbe), izdelala pisno mnenje in bila zaslišana na naroku za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče meni, da izvedeni dokazi niso zadostovali za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku.

Iz slednjih namreč ni razvidno, kakšne telesne poškodbe je trpela oškodovanka, kako dolga jih je trpela in kakšne intenzitete so bile, da oškodovanka trpi za "sindromom belih halj", da trpi za depresijo in ima posttravmatski sindrom, kakšen strah je trpela in koliko časa je trajal, katere življenjske aktivnosti so ji bile oziroma so ji še vedno zmanjšane in kakšna je brazgotina in ali pomeni skaženost (izvedenka je nasprotna ugotovila, da skaženosti ne pomeni). Za ugotavljanje vsega navedenega (in drugih s tem povezanih težav, ki jih navaja v premoženjskopravnem zahtevku), bi moralo sodišče pridobiti vso medicinsko dokumentacijo, ki se nanaša na oškodovanko, imenovati izvedenca ustrezne stroke, ki bi ugotavljal psihološko stanje oškodovanke, zaslišati osebe, ki so bile po poškodbi z oškodovanko in podobno - osredotočiti se na ugotavljanje okoliščin, ki so po pravilih civilnega prava pomembne za določitev odškodnine.

Nenazadnje iz dokaznega predloga pooblaščenca oškodovanke - predloga za odreditev izvedenstva ustrezne zdravstvene stroke - izhaja, da tudi slednji meni, da je za ugotovitev dejanskega stanja, ki daje podlago za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, potrebno izvesti dodatne dokaze. Izvajanje dodatnih dokazov pa bi nedvomno podaljšalo kazenski postopek. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je skladno z določbo 105. člena ZKP oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

27. Po vsem navedenem je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe, v preostalem delu pa pritožbo državne tožilke, v celoti pa pritožbi obtoženčevega zagovornika in pooblaščenca oškodovanke zavrnilo kot neutemeljene ter, ob ugotovitvi, da niso podane kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

28. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.