Supreme Court allows appeal; finding that contract terms are factual issues requiring timely pleading under ZPP 286.

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Ugotavljanje vsebine pogodbene zaveze med pogodbenima stranka spada v sfero ugotavljanja dejanskega stanja: pravdna stranka mora sporno pogodbeno določilo natančno in konkretno opredeliti, če želi doseči njegovo razlago s strani sodišča. Presoja sodišča druge stopnje, da gre pri okoliščini, ali je bila v prodajnih pogodbah dogovorjena klavzula prepovedi odtujitve, za reševanje pravnega vprašanja in ne za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev, je zmotna.

Ali je bila v prodajnih pogodbah dogovorjena klavzula prepovedi odtujitve, pomeni ugotavljanje pravno relevantnih dejstev.

[OBRAZLOŽITEV]

Odločitev in nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna priznati, da je tožeča stranka upravičena zahtevati poplačilo svoje terjatve v višini 2.768.282,25 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi iz zastavljenih deležev na nepremičninah v lasti tožene stranke, ter da se zaradi poplačila navedene terjatve opravi prodaja nepremičnin v lasti tožene stranke in da se iz dosežene kupnine poplača terjatev tožeče stranke. Oprlo se je na pogodbeno določilo v prodajnih pogodbah med A. A. in B. B. ter C. C., da kupec nepremičnin ne more odtujiti, dokler prodajalcema ni izplačal celotne kupnine za prodani nepremičnini. Pogodbeno določilo o prepovedi odtujitve vključuje tudi prepoved obremenitve, saj gre za enoten institut. Tožeča stranka je bila s pogodbeno določeno prepovedjo odtujitve in obremenitve seznanjena, zato sporazum o ustanovitvi zastavne pravice, ki je bil sklenjen po sklenitvi obeh prodajnih pogodb, ni pridobil učinka vknjižbe hipoteke. Ker zastavna pravica tožeče stranke ni nastala, tožeča stranka iz nje ne more zahtevati poplačila. Dodatno pa je sodišče pojasnilo, da se določba tretjega odstavka 254. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) uporablja le, dokler nepremičnine niso vpisane v zemljiško knjigo (sklicevalo se je na odločbo US U-I-8/00-19); v konkretnem primeru sta bili sporni nepremičnini vpisani leta 2010 in je imela tožeča stranka do prodaje nepremičnin toženi stranki 5 let časa za vpis hipoteke v zemljiško knjigo, pa tega ni storila. Ni uspela dokazati slabe vere tožene stranke kot kupca obeh nepremičnin glede domnevnega izigravanja zastavnih pravic tožeče stranke s posli med A. A., B. B. in C. C.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je tožeči stranki, da se je tožena stranka šele po prvem naroku sklicevala na institut prepovedi odtujitve in obremenitve, dogovorjen v Prodajni pogodbi med A. A. in B. B. ter C. C.. Vendar pa sklicevanje na pogodbeno določilo, v katerem je bil ta institut določen, ne pomeni ugovora dejanske narave, ampak ugovor materialnopravne narave, zato zanj ne velja določba 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker je bila torej v prodajni pogodbi dogovorjena prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin do plačila celotne kupnine, do katere ni prišlo, in za katero je tožeča stranka vedela oziroma bi morala vedeti, tožeča stranka ni pridobila veljavne zastavne pravice na spornih nepremičninah.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 129/2023 z dne 9. 4. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali je sodišče druge stopnje zavzelo pravilno stališče, da sklicevanje tožene stranke na obstoj pogodbenega določila v Prodajni pogodbi z dne 20. 12. 2005 ter Prodajni pogodbi z dne 4. 12. 2007 z vsebino, da se nepremičnine pred plačilom celotne kupnine ne smejo odtujiti, ne predstavlja ugovora dejanske narave, ampak gre za ugovor materialnopravne narave, v posledici česar presoja sodišča prve stopnje o pravočasnosti navedenih navedb po 286. členu ZPP ni bila potrebna?

Povzetek revizijskih navedb in odgovorov na revizijo

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo. Navaja, da je sodišče druge stopnje zavzelo zmotno stališče, da so bile navedbe tožene stranke glede vsebine pogodbenega določila o prepovedi odtujitve in obremenitve del materialnopravnih naziranj, za katere ne veljajo pravila o prekluziji. Ugotavljanje vsebine pogodbene zaveze je po ustaljenem stališču sodne prakse (odločbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 91/2003 z dne 7. 9. 2004, II Ips 534/2004 z dne 6. 1. 2005, II Ips 147/2009 z dne 5. 4. 2012) dejansko vprašanje.

5. Tožena stranka in stranska intervenientka na strani tožene stranke sta v odgovorih na revizijo predlagali zavrnitev revizije in povrnitev stroškov odgovorov na revizijo.

Presoja utemeljenosti revizije

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

Pravna podlaga

8. Dopuščeno pravno vprašanje se nanaša na presojo, ali spada navedba o pogodbeno dogovorjeni zavezi prepovedi odtujitve nepremičnin do plačila celotne kupnine med materialnopravna naziranja ali med dejstveno trditveno podlago.

9. Vrhovno sodišče je v zvezi s pogodbami izoblikovalo razmejitveni kriterij, da gre pri ugotavljanju prave (dejanske) pogodbene volje za dejansko vprašanje (za ugotavljanje dejanskega stanja), medtem ko gre pri ugotavljanju pomena in učinkov pogodbe za pravno vprašanje (za uporabo pogodbenega materialnega prava). 1 Za pogodbeno materialno pravo ne velja pravilo iura novit curia , pač pa postane del procesnega gradiva le, če ga tja s pravočasnimi navedbami uvedejo stranke. Zgolj predložitev listine za to ne zadošča, pač pa mora stranka, ki se na uporabo takega prava sklicuje, njegovo vsebino zatrjevati ter jo jasno in določno opredeliti. 2

Presoja konkretnih okoliščin

10. Ugotavljanje vsebine pogodbenih zavez pravdnih strank spada v sfero ugotavljanja dejanskega stanja. To pomeni, da tudi za te navedbe velja dolžnost, da jih mora stranka pravočasno, konkretno in določno navesti, sicer je z njimi, ob pravočasnem ugovoru nasprotne stranke, prekludirana. Ali je bila v prodajnih pogodbah med A. A. in B. B. ter C. C. dogovorjena prepoved odtujitve spornih nepremičnin do plačila celotne pogodbene kupnine, je ugotavljanje vsebine pogodbene zaveze pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je bilo zato dolžno presojati pravočasnost teh navedb tožene stranke v skladu s pravilom iz 286. člena ZPP.

Odgovor na dopuščeno vprašanje

11. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se na podlagi povedanega glasi, da je sklicevanje stranke na pogodbeno določilo z vsebino, da se nepremičnine pred plačilom celotne kupnine ne smejo odtujiti, ugovor dejanske in ne pravne narave, zato pride v poštev uporaba 286. člena ZPP glede presoje pravočasnosti teh navedb.

Odločitev o reviziji

12. Neizvedena presoja pravočasnosti navedb, na katere je sodišče druge stopnje nato oprlo svojo odločitev, predstavlja kršitev 286. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 286. členom ZPP. Ugotovljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka od Vrhovnega sodišča na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP terja razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. V novem sojenju naj sodišče druge stopnje - ob upoštevanju odgovora na dopuščeno revizijsko vprašanje - pritožbo tožeče stranke ponovno obravnava.

13. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

14. Odločitev je bila sprejeta soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Sklep in sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 193/2008 z dne 5. 7. 2011, 17. točka obrazložitve.

2 Sklep in sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 193/2008 z dne 5. 7. 2011, 25. točka obrazložitve, sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 288/2015 z dne 23. 5. 2016, 17. točka obrazložitve.