Appeal dismissed; bankruptcy court binding effect of settlement extends to creditor who did not object.

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče pritrjuje sklepu sodišča prve stopnje, da se učinki sodne poravnave, ki je bila sklenjena v postopku med tožničinim dolžnikom in toženko zaradi izpodbijanja istih dejanj, kot jih izpodbija tožnica, raztezajo tudi na slednjo. Za tožničinega dolžnika A. A. je tožbo na izpodbijanje vložil stečajni upravitelj, in sicer torej v korist vseh upnikov, tudi tožnice, ki je predmetno sporno terjatev prijavila tudi v stečaj svojega dolžnika. Postopek osebnega stečaja pa je tekel tudi nad toženko. Soglasje k omenjeni poravnavi je podalo tudi stečajno sodišče v obeh stečajih, nihče od upnikov pa temu ni nasprotoval. Tudi tožnica ne, ki tedaj tudi ni izkoristila nobenega pravnega sredstva, ki ga je imela na voljo, če s tem ne bi soglašala. Pritožnica neutemeljeno navaja, da je bila to samo njena pravica in ne tudi njena dolžnost. Strogo formalno ima sicer prav, vendar pa zaradi stečaja ne more več izbirati (samostojne) pravne poti za uveljavitev terjatev nad stečajnim dolžnikom. Čeprav pri sklenitvi sodne poravnave tožnica sama kot stečajna upnica ni sodelovala, jo ta poravnava, ki jo je sklenil stečajni upravitelj s soglasjem stečajnega sodišča, veže kot vse druge stečajne upnike.

Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi rezervnim razlogom prvostopenjskega sodišča o neobstoju interesa na nadaljnje vodenje predmetne pravde s strani tožnice, ker boljšega položaja ta tudi zaradi stečaja nad toženko ne bi mogla pridobiti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnica je kot upnica dolžnika A. A. v predmetnem pravdnem postopku izpodbijala veljavnost darilne pogodbe za nepremičnino, ki jo je njen dolžnik sklenil s toženko kot obdarjenko (svojo hčerjo), in sicer do višine svoje terjatve 21.364 EUR z obrestmi in stroški.

2. Tako toženka kot A. A. sta šla v osebni stečaj. V pravdi I P 29/2020 (ki je tekla po tožbi stečajnega upravitelja A. A. za izpodbijanje istih dejanj, ki jih izpodbija tožnica) je bila v soglasju s stečajnim sodiščem v obeh stečajnih postopkih sklenjena sodna poravnava, po kateri je B. A., kateremu je toženka (njegova sestra) sporne nepremičnine odsvojila, v zameno za to, da jih obdrži, v stečajni masi obeh stečajnih dolžnikov nakazal skupno 75.000 EUR, in sicer v stečajno maso toženke 52.500 EUR, v stečajno maso A. A. pa 22.500 EUR. Soglasja stečajnih sodišč k sodni poravnavi ki je bila podlaga za to denarno nakazilo, ni izpodbijal nihče od stečajnih upnikov, med katerimi je bila tudi tožnica.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nadaljevalo predmetni pravdni postopek, ki je bil prekinjen do konca pravde I P 15/2019 (glede ničnosti pogodbe med toženko in B. A.) (I.), nato pa tožbo tožnice zavrglo (II.), ker je ocenilo, da se sklenjena in s strani stečajnega sodišča odobrena sodna poravnava nanaša tudi na tožnico (res transacta) in da tožnica tudi nima več interesa na vodenju predmetne pravde, ker ne more več doseči zase bolj ugodnega izida. O stroških je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje (III.).

4. Zoper sklep se pritožuje tožnica, ki sklicujoč se na vse pritožbene razloge predlaga njegovo razveljavitev, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Navaja, da ji je bila kršena pravica do sodnega varstva, kot ena temeljnih zakonskih, ustavnih in konvencijskih pravic. Navaja, da sicer drži, da je stečajni upravitelj dolžan zastopati interese vseh upnikov stečajne mase, kar pa ne pomeni, da je bilo s sodno poravnavo 21. 11. 2023 odločeno tudi o njeni terjatvi. S svojo tožbo bi tožnica lahko dosegla ugoden izid za stečajno maso in bi bili tako vsi upniki na boljšem. ZFPPIPP izrecno dopušča, da potekata dva postopka izpodbijanja dejanj, tako po OZ kot po ZFPIPP, kar pomeni, da do ovire litispendence oz. res transacta sploh ne more priti. Nasprotuje stališču sodišča, da bi s pritožbo zoper sklep stečajnega sodišča o soglasju k sklenjeni poravnavi lahko preprečila njen učinek. Zakon ne zahteva soglasja vseh upnikov. Sodna poravnava, ki je bila sklenjena mimo njene volje, tako ne more predstavljati ovire za vodenje tega postopka. S prijavo terjatve v stečajno maso je res pridobila pravico sodelovanja v stečajnem postopku in pristopa k sklenjeni sodni poravnavi, kar pa ni tudi njena obveznost. Sodna poravnava po mnenju pritožnice velja le med strankami, ki so jo sklenile in le to potrjuje sodišče. Meni, da ima še vedno interes na vodenje te pravde, saj naj bi bile nepremičnine, ki so predmet izpodbijanja, vredne veliko več kot 75.000 EUR, kolikor se je po poravnavi zavezal plačati v stečajno maso B. A. Posledica prodaje nepremičnin po višji ceni bi bila povečanje stečajne mase in višje poplačilo vseh upnikov.

5. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in se zavzela za njeno zavrnitev. Zahteva povračilo stroškov, ki so ji s tem nastali.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje ni kršilo tožničine pravice do sodnega varstva. Slednje je v primeru stečaja posebej urejeno in je bilo za tožnico kot stečajno upnico za terjatev, ki jo je uveljavljala tudi v predmetni pravdi, enakopravno zagotovljeno, tako v materialnem kot v procesnem oziru.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje sklepu sodišča prve stopnje, da se učinki sodne poravnave, ki je bila sklenjena v postopku med tožničinim dolžnikom in toženko zaradi izpodbijanja istih dejanj, kot jih izpodbija tožnica (I P 29/2020 z dne 21. 11. 2023) raztezajo tudi na slednjo, in sicer iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Za tožničinega dolžnika A. A. je tožbo na izpodbijanje vložil stečajni upravitelj, in sicer torej v korist vseh upnikov, tudi tožnice, ki je predmetno sporno terjatev prijavila tudi v stečaj svojega dolžnika. Postopek osebnega stečaja pa je tekel tudi nad toženko. Soglasje k omenjeni poravnavi je podalo tudi stečajno sodišče v obeh stečajih, nihče od upnikov pa temu ni nasprotoval. Tudi tožnica ne, ki tedaj tudi ni izkoristila nobenega pravnega sredstva, ki ga je imela na voljo, če s tem ne bi soglašala (denimo z višino plačila B. A., kar sedaj izpostavlja v pritožbi). Pritožnica neutemeljeno navaja, da je bila to samo njena pravica in ne tudi njena dolžnost. Strogo formalno ima sicer prav, vendar pa zaradi stečaja ne more več izbirati (samostojne) pravne poti za uveljavitev terjatev nad stečajnim dolžnikom. Čeprav pri sklenitvi sodne poravnave tožnica sama kot stečajna upnica ni sodelovala, jo ta poravnava, ki jo je sklenil stečajni upravitelj s soglasjem stečajnega sodišča, veže kot vse druge stečajne upnike. Natančnejši razlogi so nanizani v pregledni in izčrpni obrazložitvi sodišča prve stopnje v tč. 12 do 15, na katere se v izogib golega ponavljanja pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi rezervnim razlogom prvostopenjskega sodišča o neobstoju interesa na nadaljnje vodenje predmetne pravde s strani tožnice, ker boljšega položaja ta tudi zaradi stečaja nad toženko ne bi mogla pridobiti (glej razloge v tč. 16). Postopek I P 15/2019, ki je bil ovira vodenju predmetne pravde, in ki je obravnaval predhodno vprašanje veljavnosti nadaljnjega prenosa premoženja toženke na B. A., je sicer nepravnomočno končan z zavrženjem tožbe, a zoper nadaljevanje pravdnega postopka (tč. I izreka izpodbijanega sklepa) pritožnica niti ne navaja nobenih konkretnih ugovorov.

10. Pritožba je torej neutemeljena in jo je bilo zato treba zavrniti ter izpodbijani sklep potrditi (2. tč. 365. čl. ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP). Odgovor na pritožbo je glede na natančno in izčrpno obrazložitev odločitve sodišča prve stopnje argumentacijsko brez dodane vrednosti, zato kljub temu, da ima tožena stranka do te vloge formalno pravico, jo pritožbeno sodišče ocenjuje kot nekoristno in tedaj nepotrebno vlogo, s katero si ni koristila, zato strošek zanjo trpi sama (155. čl. ZPP).