Appeal dismissed; debtor cannot contest statutory insolvency presumption via appeal after defaulting on objection.

Pritožba dolžnika se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Bistveno za odločitev o pritožbi je, da je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo upoštevaje ustaljeno sodno prakso (Višje sodišče v Ljubljani (VSL) Cst 2/2023, VSL Cst 57/2025, VSL Cst 297/2023), ki za takšne primere, kot je dolžnikov, določa, da v primeru dolžnikove neodzivnosti na vročen upnikov predlog za začetek postopka z vložitvijo ugovora, nastopi v primeru postopka stečaja neizpodbojna zakonska domneva, da je dolžnik insolventen in da upnikova terjatev obstaja. Dolžnik domneve insolventnosti, ki nastane na podlagi tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP, s pritožbo ne more izpodbijati, zato višje sodišče ne more upoštevati njegovih pritožbenih navedb in dokazov, s katerimi izpodbija to domnevo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo stečajni postopek nad dolžnikom in za upravitelja imenovalo A. A.

2. Zoper takšen sklep je laično pritožbo vložil dolžnik s predlogom, da sodišče ponovno preuči okoliščine, ki se nanašajo na obstoj insolventnosti in mu omogoči predložitev dodatnih dokazil, ki ob izdaji sklepa o začetku stečajnega postopka niso bila upoštevana oziroma sodišču niso bila znana. Rok dokazovanja insolventnosti je zamudil zaradi daljše službene odsotnosti. Potrdil za to trditev ni predložil.

3. Na pritožbo sta odgovorila predlagateljica in upnica Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, ki je predlagala, da se jo zavrne in potrdi izpodbijani sklep ter upravitelj, ki je podal mnenje, da so podani pogoji za začetek stečajnega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje po predlogu upnice Republike Slovenije za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, katerega vsebina je v skladu s prvim odstavkom 232. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), vročilo predlog dolžniku in ga opozorilo na pravne posledice iz tretjega odstavka 235. člena ZFPPIPP. Poziv je bil vročen dolžniku v skladu z določbo 142. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v postopkih zaradi insolvetnosti uporablja na podlagi 121. člena ZFPPIPP in sicer dne 27. 6. 2025. Prvo obvestilo o sodnem pisanju je bilo dolžniku puščeno dne 11. 6. 2025. Ker dolžnik v 15 dneh po prejemu predloga za začetek stečajnega postopka ni niti ugovarjal, da ni insolventen ali da upnikova terjatev ne obstaja, niti vložil zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka po 236. členu ZFPPIPP, je sodišče prve stopnje štelo, da se po tretjem odstavku 235. člena ZFPPIPP domneva, da je dolžnik insolventen in je zato odločilo, da se nad njim začne stečajni postopek.

6. Pritožnik v pritožbi navaja, da ni trajno plačilno nesposoben in da je trenutni dolg posledica administrativnega in pravno spornega dejanja predlagateljice, ki mu je neupravičeno zadržala DDV v višini 65.000,00 EUR, ki bi njegov dolg skoraj v celoti pokril. Navaja, da obstaja le dolg, ki se izkazuje z negativnim kapitalom v bilancah za leti 2023 in 2024, ki pa je izključno njegova osebna zadeva, saj gre za dolg do lastnega podjetja v Italiji in se ne nanaša na predlagateljico oziroma na poplačilo kakršnih koli njenih terjatev.

7. Bistveno za odločitev o pritožbi je, da je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo upoštevaje ustaljeno sodno prakso (Višje sodišče v Ljubljani (VSL) Cst 2/2023, VSL Cst 57/2025, VSL Cst 297/2023), ki za takšne primere, kot je dolžnikov, določa, da v primeru dolžnikove neodzivnosti na vročen upnikov predlog za začetek postopka z vložitvijo ugovora, nastopi v primeru postopka stečaja neizpodbojna zakonska domneva, da je dolžnik insolventen in da upnikova terjatev obstaja. Dolžnik domneve insolventnosti, ki nastane na podlagi 3. odstavka 235. člena ZFPPIPP, s pritožbo ne more izpodbijati, zato višje sodišče ne more upoštevati njegovih pritožbenih navedb in dokazov, s katerimi izpodbija to domnevo.

8. Višje sodišče pa dodaja še, da iz predloga upnice izhaja, da ji dolžnik na dan 23. 12. 2024 iz naslova davkov in prispevkov dolguje znesek v višini 129.545,65 EUR. S plačilom obveznosti zamuja več kot dva meseca in te so izkazane ter razvidne iz seznama izvršilnih naslovov, saj je upnica v skladu z določbo 143. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) začela z ukrepi davčne izvršbe. Postopki prisilne izterjave niso bili uspešni, ker dolžnik ni razpolagal s premoženjem, na katerega bi upnica lahko segla z izvršbo. Tudi rubež premičnega premoženja ni bil uspešen. Iz predloga upnice tudi izhaja, da dolžnik od 26. 10. 2021 dalje nima odprtega računa pri ponudnikih bančnih storitev v Republiki Sloveniji, kar je potrdil tudi upravitelj.

9. Glede na navedeno je podana domneva iz tretje alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, za katero velja, če se ne dokaže drugače, da je dolžnik trajneje nelikviden, če nima odprtega najmanj enega bančnega računa pri ponudnikih plačilnih storitev v RS in če po preteku 60 dni od pravnomočnosti sklepa o izvršbi ni poravnal svoje obveznosti, ki izhaja iz sklepa o izvršbi.

10. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (365. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).