Court partially allows appeal, ruling that a notary's presence does not exempt banks from explaining currency risks to consumers.

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v IV. točki spremeni tako, da krije vsaka stranka in stranski intervenient svoje stroške postopka. V ostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v I. in II. točki potrdi.

II. Pravdni stranki in stranski intervenient krijejo vsak svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Sama prisotnost notarja v postopku sklenitve kreditne pogodbe še nič ne pomeni, saj je bilo v dokaznem postopku prepričljivo ugotovljeno, da tožnica ni bila poučena o dejanskem obsegu valutnega tveganja in potencialnih znatnih sprememb menjalnih tečajev ter da pogodbeno razmerje prinaša tveganja, ki jih bo v primeru velikega znižanja domače valute morda težko nosila. Trditev, da je slovenski potrošnik bolj poučen od povprečnega potrošnika glede mehanizma konverzije valut in učinek valutnih sprememb, ker se je skozi zgodovino pogosto srečeval z menjavo valut (YUD, DEM, ATS, SIT, USD, ITL, EUR), je presplošna, da bi pritožbeno sodišče odgovarjalo nanjo. Ni nobenega razumnega razloga, zakaj bi bil slovenski potrošnik zaradi srečanja z različnimi valutami bolj usposobljen za sklepanje kreditnih pogodb v tuji valuti. Končno pa tudi taka trditev ne razbremeni banke povsem konkretne pojasnilne dolžnosti.

Razlikovanje med nepravilno, pomanjkljivo ali zavajajočo pojasnilno dolžnostjo za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot ni pomembno.

Sodba VSRS v zadevi II Ips 8/2022 pomeni spremembo dotedanje sodne prakse. Začrtala je izhodišča tudi za nadaljnjo sodno prakso Vrhovnega sodišča, katere bistvo je v: 1) zaostreni vsebini pojasnilne dolžnosti, zlasti glede na konkretna pogodbena bremena v potrošnikovem življenju; 2) stališču, da so razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena ZVPot, ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, določeni alternativno, 3) razlikovanju med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani, ter 4) vzpostavljeni povezavi med pojasnilno dolžnostjo in nepoštenostjo pogodbenega pogoja, tako da izpolnjena pojasnilna dolžnost ni več njegova predpostavka, temveč njegov bistveni del.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo, (I.) da so nični: kreditna pogodba št. ... z dne 28. 4. 2008, pogodba o zastavi nepremičnin št. ... z dne 28. 4. 2008 ter notarski zapis pogodb ... in ..., notarke A. A. iz B. SV 403/08 z dne 28. 4. 2008; (II.) da je neveljavna vknjižba hipoteke pod ID pravice ... pri nepremičnini ID znak parcela 0000 106/21 skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti tega notarskega zapisa, in se zato izbriše; (III.) postopek glede plačila 81.000 EUR je ustavilo in (IV.) sklenilo, da mora tožena stranka tožnici povrniti pravdne stroške.

2. V pravočasni pritožbi se tožena stranka pritožuje zoper I., II. in IV točko ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku 1 (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Opozarja, da se je sodišče zmotno neposredno sklicevalo na odločbe Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: SEU), ki temeljijo na Direktivi 93/13 (v nadaljevanju: Direktiva), saj je podana izključitev po 1 (2) členu Direktive in ta ni uporabljiva. Obveznost lojalne razlage ni absolutna in ne sme biti podlaga za contra legem razlago nacionalnega prava. Ker Slovenija ni implementirala Priporočila Evropskega odbora za sistemska tveganja z dne 21. 9. 2011, ga sodišče ne bi smelo uporabiti pri presoji preglednosti pogodbenih pogojev. Z retroaktivno razlago priporočil je bilo toženi stranki naloženo nemogoče in v predpisih neobstoječe dokazno breme, ki ga ob sklenitvi pogodbe tožena stranka ni mogla predvideti.

Po mnenju tožene stranke se sodišče ni ukvarjalo z vsebino pojasnil, ki jih je dala tožnici, ampak je zgolj s šablonskim preverjanjem predstavitve "črnega scenarija" zaključilo, da pojasnilna dolžnosti ni bila opravljena. Odsotnost pojasnila o "črnem scenariju" še ne pomeni, da je bilo potrošniku onemogočeno sprejeti informirano odločitev. Potrošnik mora biti obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. Tožena stranka meni, da pojasnilne dolžnosti in dobre vere za nazaj ni mogoče napolnjevati z mehko-pravnimi standardi, kot je npr. zgoraj navedeno priporočilo.

Tožena stranka meni, da je pomembno, da so bile v Sloveniji dejanske kavtele pravnega varstva posameznikov, ki so najemali kredite v tuji valuti, višje kot drugje v vzhodni in srednji Evropi, saj so pri sklepanju pogodb sodelovali notarji in so bile pogodbe sklenjene v obliki notarskega zapisa. To je še okrepilo kakovost pojasnilne dolžnosti. Slovenski potrošnik se je skozi zgodovino pogosto srečeval z menjavo valut (YUD, DEM, ATS, SIT, USD, ITL, EUR), zato sta mu mehanizem konverzije valut in učinek valutnih sprememb relativno dobro poznana. Zato je obravnavanje povprečnega potrošnika kot popolnega laika na tem področju, po drugi strani pa obravnavati kreditne pogodbe kot nek kompleksen finančni instrument (Helvet Immo, ki je bil predmet odločanja SEU v zadevi Paribas), zgrešeno in v nasprotju z zgodovinsko izkušnjo.

Nadalje opozarja, da je bil tožnica opozorjena, da se lahko pred valutnim tveganjem zaščiti oz. ga omeji s konverzijo oz. predčasnim odplačilom kredita ter kupovanjem valute CHF v trenutku, ko je to najbolj ugodno. Ob upoštevanju teh pojasnil, bi se vsak potrošnik moral zavedati ekonomskih posledic sklepanja kredita v CHF (pri tem se sklicuje na zadevo Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju: VSRS) II Ips 74/2023).

Tožena stranka nasprotuje presoji, da je za nepoštenost pogodbenega pogoja dovolj, da se konkretni primer prilega eni od štirih alinej iz 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot). Če banka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, to ne pomeni, da je v času sklenitve pogodbe podano informacijsko neravnotežje, ki lahko povzroči potrošniku tako škodo, da ni pričakovati, da bi sprejel tak pogoj v okviru individualnih pogajanj. Tožena stranka pojasnjuje, da je pojasnilno dolžnost opravila, zato presoja nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja ni mogoča. Četudi pojasnilna dolžnost ne bi bila opravljena, toženi stranki ni mogoče očitati ravnanja v slabi veri, kar bi se odrazilo v obstoju znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Tožnica bi morala trditi in dokazati s kakšnimi informacijami je banka razpolagala ob sklenitvi pogodbe in ali bi te informacije, če bi z njimi razpolagala, vplivale na njeno voljo za sklenitev kreditne pogodbe. Tega dokaznega bremena ni zmogla, njene trditve so povezane z zmožnostjo napovedovanja bodočega gibanja tečaja, saj je toženi stranki očitala, da bi lahko predvidevala znatna valutna tveganja. Svetovna gospodarska kriza in posledični velik padec vrednost EUR do CHF v letu 2015 nista bila napovedljiva niti za toženo stranko kot bančnega strokovnjaka. Ta je v trenutku sklepanja sporne pogodbe mogla in morala predvidevati, da se tečajno razmerje lahko spremeni, kar pa bi mogla in morala vedeti tudi tožnica, ki je bila na to tudi opozorjena.

Teže bremena, ki izvira iz prevzetega valutnega tveganja, ni mogoče ločiti od obrestnega tveganja. V določeni meri so negativne učinke gibanja tečaja blažili pozitivni učinki nižje obrestne mere, ki je v korist tožnice padala ves čas trajanja kredita. Tožena stranka je imela neomejeno obrestno tveganje in kreditno tveganje v smislu nevračila kredita.

Tožena stranka nadalje opozarja, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na več dejanskih ugotovitev v zadevi VSRS II Ips 8/2022. Pri tem ne gre za splošno znana dejstva in ne za pravno naziranje, ampak za ugotovitve, ki temeljijo na kontradiktornem postopku, v katerem je bil imenovan izvedenec finančne stroke, tožena stranka pa ni imela možnosti zagovarjati svojih stališč.

Na koncu tožena stranka nasprotuje stroškovni odločitvi. Uspeh tožnice v pravdi ni večji od polovice (v denarnem delu zahtevka ni bila uspešna), zato bi bilo primerno, da vsaka stranka krije svoje stroške.

3. Tožnica pritožbi nasprotuje in predlaga potrditev izpodbijane sodbe. Na pritožbo je odgovoril tudi stranski intervenient, ki v celoti pritrjuje pritožbi.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeni očitki v zvezi z uporabljivostjo in mejami upoštevnosti Direktive za presojo v obravnavani zadevi niso utemeljeni. Odločitev temelji na ZVPot, ki ga je sodišče razložilo ob upoštevanju zahtev, ki izhajajo iz Direktive. Pri razlagi Direktive se je oprlo na sodno prakso SEU, 2 ki jo je nacionalno sodišče dolžno upoštevati v luči načela evropsko skladne razlage (tretji odstavek 4. člena Pogodbe o Evropski uniji (prečiščena različica, UL C 202, 7. 6. 2016 - PEU). 3 Ta stališča sta pri odločanju v zadevah, podobnih obravnavani, upoštevala tudi Ustavno sodišče 4 (v nadaljevanju: USRS) in VSRS. 5 Da bi bila razlaga contra legem , ne drži. Kot rečeno, pritožba graja tudi upoštevanje Priporočila Evropskega odbora za sistemska tveganja z dne 21. 9. 2011, a iz sodbe ni razvidno, da bi se sodišče prve stopnje sklicevalo nanj.

6. Na pritožbene navedbe o retroaktivnosti zahtev sodne prakse je odgovorilo VSRS v zadevi II Ips 24/2025, ko je pojasnilo, da so sodišča 6 v odločbah opredelila merila, katere so tiste okoliščine, ki jih mora banka kot dobra strokovnjakinja ob sklenitvi pogodbe z valutno klavzulo predstaviti potrošniku, da lahko štejemo, da je zadostno oziroma učinkovito izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Pri tem s svojo razlago niso posegla v že nastala in zaključena dejanska stanja, temveč so s pravno razlago vsebinsko opredelila abstraktni dejanski stan, katerega uresničenje je pogoj za pravno presojo, ali je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena v skladu z zahtevami prava. Sodišča so tako iskala odgovor na vprašanje, kako bi tedaj (v času sklepanja pogodbe) ravnal dober strokovnjak oziroma kaj bi morala in mogla banka pojasniti kreditojemalcu. Sodna praksa ob nadgrajevanju ni spreminjala vsebine temeljnih načel niti tega, kakšna bi morala biti pojasnila dolžnost pri kreditih z valutno klavzulo. Gre za strokovno vprašanje, na katerega je banka morala znati odgovoriti že tedaj. Zato je neutemeljeno zatrjevanje, da novo oblikovana sodna praksa retroaktivno posega v pogodbena razmerja.

7. Sicer pa je VSRS pojasnilo tudi, da so določbe ZPotK pomensko odprte in niso podrobneje urejale pojasnilne dolžnosti. 7 Določale so, da mora banka pred sklenitvijo pogodbe potrošnika seznaniti z vsemi pogoji kreditne pogodbe, da morajo biti ti sestavljeni v enostavnem in razumljivem jeziku in da mora v primeru, da izračun efektivne obrestne mere ali skupnih stroškov kredita ni mogoč, pogodba vsebovati vse elemente, od katerih je ta izračun odvisen. Ker izračun končnih stroškov kredita, vezanega na CHF, zaradi možnega spreminjanja mesečnih obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ni mogoč, zakon pa elementov za izračun konkretno ne določa, jih je treba predstaviti potrošniku v okviru predpogodbenega pojasnila.

Šele če potrošnik ve, kakšne so možne posledice ponujenega pogodbenega pogoja, je mogoče govoriti o enakovrednem pogajalskem položaju, kar je izhodiščni namen Direktive 13/93, opredeljen v 16. uvodni izjavi. 8 V istem odstavku je v zahtevo pravičnega in lojalnega sodelovanja izrecno vključeno upoštevanje zakonitih interesov potrošnika. Tudi ZVPot nudi dovolj razvidno podlago za obstoj dolžnega predpogodbenega pojasnila banke. Izrecno je določeno, da morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi, hkrati pa tudi, da je nepošten pogoj, ki povzroči, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tega, kar je potrošnik pričakoval (22. in 24.

čl. ZVPot). Iz povezave teh dveh določb dovolj jasno izhaja, da morajo biti potrošniku predstavljene bistvene značilnosti ponujene kreditne opcije. Mednje gotovo sodi tudi možnost bistvene spremembe obsega potrošnikovih obveznosti v primerjavi s temi, kakršne se nakazujejo v okoliščinah ob sklenitvi kreditne pogodbe. Pritožbena trditev, da zelo velike depreciacije domače valute (katere posledica je, da se kreditna opcija, ki je ob sklenitvi pogodbe videti ugodna, pokaže kot zelo obremenjujoča) ni mogla predvideti, ni utemeljena. Sodišče ji ni pripisalo dolžnega vedenja o konkretnem gibanju tečaja valutnega para CHF in EUR, ampak le, da je kot profesionalna finančna institucija mogla vedeti, da se ta tečaj - sploh med dolgoročnim pogodbenim razmerjem - lahko spremeni in da te spremembe lahko znatno vplivajo na mesečne obveznosti in končno ceno kredita. 9 V sodni praksi opredeljena vsebina dolžnega pojasnila tako ni nekaj, kar bi bilo določeno za nazaj, ampak je skladna s standardom vestnega in poštenega ravnanja banke, ki ravna s profesionalno skrbnostjo.

Neutemeljeni so zato tudi očitki o nedopustnem posegu v ustavno in konvencijsko pravico do lastnine.

8. Pritožba pravilno povzame, da mora biti za ustrezno opravljeno pojasnilno dolžnost potrošnik obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. 10 Ob tem je povsem jasno, da ni nujna uporaba pojma "črni scenarij". Vendar pa dokazni postopek ni pokazal, da bi tožnica od tožene stranke dobila takšna pojasnila. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnici ni posredovala informacij, na podlagi katerih bi ta lahko ocenila znatne ekonomske posledice zaradi nepredvidljivega gibanja tečaja. Za presojo pojasnilne dolžnosti ne zadošča zgolj opozorilo na spremenljivost tečajnega razmerja EUR - CHF brez nadaljnjih pojasnil, kako bi na obveznost kreditojemalca vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima potrošnik stalno bivališče, in povečanje obrestnih mer. Kreditodajalec mora potrošnika obvestiti tudi o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanje tečajev. 11 To pomeni, da bi, četudi bi v celoti sprejeli izpovedbo priče C. C., še vedno izostalo opozorilo, da tožnica ob sklenitvi kreditne pogodbe v CHF prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosila. Ker ni bilo takšnega izrecnega opozorila, tudi tožničine izjave, da bo morala malo več delati, ni mogoče razumeti v smislu, da se je zavedala neomejenosti valutnega tveganja, ki ga prevzema.

9. V sodni praksi je bilo tudi že pojasnjeno, da možnost konverzije kredita v evrskega ne zadošča za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti, ki se zahteva za ponudnika pojasnil v tuji valuti. 12 Sama pogodbena možnost konverzije, ne da bi bil ustrezno pojasnjen mehanizem delovanja pogodbenega pogoja, lahko pri potrošniku celo utrdi prepričanje o tem, da sklenjeni kredit zanj ne pomeni tveganj, večjih od kredita v domači valuti. 13 Po drugi strani niti konverzija, ko je do velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti že prišlo, potrošniku ne omogoča, da prepreči nastanek navedenih hudih posledic, saj te ob novaciji preostalega kredita po tečaju na dan konverzije ostanejo, s tem pa tudi ni odpravljeno neravnotežje položajev. 14 Ko se tožena stranka sklicuje na odločbo VSRS II Ips 74/2023, je treba pojasniti, da je v navedeni zadevi kreditojemalec sam potrdil, da mu je referentka vse razložila in da se je po premisleku - torej preudarno, poznavajoč vsa tveganja in prednosti ponujenega produkta - odločil za kredit v CHF zaradi nizke obrestne mere. To pa seveda pomeni, da zadevi nista primerljivi.

10. Sama prisotnost notarja v postopku sklenitve kreditne pogodbe še nič ne pomeni, saj je bilo v dokaznem postopku prepričljivo ugotovljeno, da tožnica ni bila poučena o dejanskem obsegu valutnega tveganja in potencialnih znatnih sprememb menjalnih tečajev ter da pogodbeno razmerje prinaša tveganja, ki jih bo v primeru velikega znižanja domače valute morda težko nosila. Trditev, da je slovenski potrošnik bolj poučen od povprečnega potrošnika 15 glede mehanizma konverzije valut in učinek valutnih sprememb, ker se je skozi zgodovino pogosto srečeval z menjavo valut (YUD, DEM, ATS, SIT, USD, ITL, EUR), je presplošna, da bi pritožbeno sodišče odgovarjalo nanjo. Ni nobenega razumnega razloga, zakaj bi bil slovenski potrošnik zaradi srečevanja z različnimi valutami bolj usposobljen za sklepanje kreditnih pogodb v tuji valuti. Končno pa tudi taka trditev ne razbremeni banke povsem konkretne pojasnilne dolžnosti.

11. Na vprašanje, ali je za nepoštenost pogodbenega pogoja dovolj, da se konkretni primer prilega eni od štirih alinej iz 24. člena ZVPot, je odgovorilo že VSRS v zadevi II Ips 8/2022, ko je pojasnilo, da na podlagi jezikovne in zgodovinske razlage ZVPot ni dvoma, da so splošni tipi nepoštenih pogodbenih pogojev našteti alternativno. 16 Ker se njihova medsebojna neodvisnost odraža v širšem varstvu potrošnikov, takšen odgovor ponuja tudi namenska razlaga. Za nepoštenost pogodbenega pogoja je torej dovolj, da se življenjski primer prilega eni od štirih alinej prvega odstavka 24. člena ZVPot.

12. Tožena stranka meni, da neopravljene pojasnilne dolžnosti ne gre enačiti z nedobrovernostjo. Iz sodbe VSRS II Ips 68/2023 je razvidno, da je dobra vera kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne poda pojasnil v skladu s profesionalno skrbnostjo. Razlikovanje med nepravilno, pomanjkljivo ali zavajajočo pojasnilno dolžnostjo tako za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot ni pomembno, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

13. Tožena stranka v pritožbi navaja tudi, da ni vedela niti mogla vedeti ali pričakovati, da bo prišlo do krize v evroobmočju, zaradi česar je začela valuta EUR izgubljati vrednost proti valuti CHF. Tudi na te pomisleke je VSRS v sodbi II Ips 8/2022 odgovorilo, da je treba razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani in med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani. Tožena stranka bi se morala zavedati, da so tveganja apreciacije CHF realna (ali celo pričakovana) in da bi zato o tveganjih morala obvestiti potrošnike. Podobno stališče je v kontekstu ustavno skladne razlage presoje nepoštenosti zavzelo tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-14/21. Četudi kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo imel pomemben vpliv na valutno razmerje (in potencialno pomembne finančne posledice za kreditojemalce). Neposredni vzrok oziroma dogodek, ki bo sprožil "znatno" spremembo valutnega tečaja, bo namreč za večino deležnikov vedno presenečenje. Vpliv nekega dogodka je v obratnem sorazmerju z njegovo pričakovanostjo - pričakovan dogodek nikoli ne bo imel znatnega vpliva na valutni par, saj bodo deležniki lahko vnaprej prilagodili svoje ravnanje. Nevzdržno je stališče, tudi z vidika stabilnosti finančnega sistema, da od profesionalne finančne institucije ni mogoče pričakovati, da ima zavedanje in tudi pričakovanje, da lahko v daljšem časovnem obdobju nastopijo dogodki, ki bodo močno pretresli valutni trg. Nasprotna logika bi pomenila, da se finančni sektor ni ničesar naučil ob finančnih zlomih in je lahko vedno znova nepripravljen in presenečen ob vsakem dogodku, ki zamaje valutna razmerja. Za finančno ustanovo je (dolgoročno gledano) apreciacija na določeni točki ekonomskega cikla vedno lahko pričakovana, neživljenjsko pa bi bilo stališče, da je to samoumevno tudi povprečnemu potrošniku.

14. Res je, da se je sodišče prve stopnje v več točkah oprlo na odločbo VSRS v zadevi II Ips 8/2022, a pri tem ne gre za ugotavljanje dejanskega stanja. Navedena sodba namreč pomeni spremembo dotedanje sodne prakse in je začrtala izhodišča tudi za nadaljnjo sodno prakso Vrhovnega sodišča (ki se zato odraža v sodbi sodišča prve stopnje in tudi v tej obrazložitvi), katere bistvo je v: 1) zaostreni vsebini pojasnilne dolžnosti, zlasti glede na konkretna pogodbena bremena v potrošnikovem življenju; 2) stališču, da so razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, določeni alternativno, 3) razlikovanju med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani, ter 4) vzpostavljeni povezavi med pojasnilno dolžnostjo in nepoštenostjo pogodbenega pogoja, tako da izpolnjena pojasnilna dolžnost ni več njegova predpostavka, temveč njegov bistveni del. Ne gre torej za povzemanje ali prevzemanje dejanskega stanja, ampak za presojo v tej zadevi ugotovljenih dejstev v luči sodne prakse, ki jo je prinesla odločba II Ips 8/2022.

15. Se pa pritožbeno sodišče strinja s toženo stranko v delu, ko nasprotuje stroškovni odločitvi. Tožnica je namreč delno umaknila tožbo, pri čemer ni razviden razlog umika. Ob dejstvu, da tožena stranka še vedno nasprotuje temelju, ni mogoč zaključek, da je tožbo umaknila, ker bi tožena stranka izpolnila zahtevek. To pa pomeni, da je tožnica v umaknjenem delu toženi stranki dolžna povrniti pravdne stroške (prvi odstavek 158. člena ZPP). Tožničinega uspeha zato ni mogoče ovrednotiti na več kot polovico, kar pomeni, da je ob upoštevanju vseh okoliščin primerno, da vsaka stranka (in tudi stranski intervenient 17 ) krije svoje pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP). V tem delu je zato treba pritožbi ugoditi in stroškovno odločitev spremeniti (prvi odstavek 351. člena ZPP).

16. Ker preostali uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v preostalem delu zavrnilo in sodbo v izpodbijanih I. in II. točki potrdilo (353. člena ZPP).

17. Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje pritožbene stroške, iz istega razloga krije sam stroške odgovora na pritožbo stranski intervenient. Tožnica pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča in je bil zato ta strošek nepotreben (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

2 C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (Andriciuc).

3 Več o pomenu načela evropsko skladne (lojalne) razlage glej odločbe US RS Up-2012/08 z dne 5. 3. 2009, 9. točka obrazložitve, Up-1056/11 z dne 21. 11. 2013, 5. točka obrazložitve, in U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013, 32. do 34. točka obrazložitve.

4 Glej USRS Up-317/21 z dne 8. 9. 2021, Up-14/21 z dne 13. 1. 2022 in Up-54/19 z dne 6. 7. 2023.

5 Glej sodbo VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.

6 SEU, USRS in VSRS.

7 Glej sodbi II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, 21., 22. in 29. točka obrazložitve, in II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, 16. do 18. točka obrazložitve.

8 Ki se v relevantnem delu glasi: "... ker je treba pri oceni dobre vere zlasti posvečati pozornost moči pogajalske pozicije strank, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje s pogodbenim pogojem in ali je bilo blago ali storitve prodano ali dobavljeno na posebno naročilo potrošnika; ker zahtevo dobre vere lahko izpolni prodajalec ali dobavitelj, če posluje lojalno in pravično z drugo stranko, katere zakonite interese mora upoštevati;"

9 Prim. sodbo VS RS II Ips 8/2022, 70. točka obrazložitve: "Ne glede na to pa je nevzdržno stališče, tudi z vidika stabilnosti finančnega sistema, da od profesionalne finančne institucije ni mogoče pričakovati, da ima zavedanje in tudi pričakovanje, da lahko v daljšem časovnem obdobju nastopijo dogodki, ki bodo močno pretresli valutni trg. Nasprotna logika bi pomenila, da se finančni sektor ni ničesar naučil ob finančnih zlomih in je lahko vedno znova nepripravljen in presenečen ob vsakem dogodku, ki zamaje valutna razmerja."

10 Pri tem po presoji pritožbenega sodišča ne igra nobene posebne vloge vprašanje ali gre za kredit vezan na tujo valuto ali pa za kak bolj kompleksen bančni produkt.

11 Npr. da se lahko valutna razmerja spremenijo v času večjih gospodarskih kriz.

12 VSL II Cp 1025/2023, VSL II Cp 1253/2024.

13 VSL II Cp 2036/2024.

14 VSM I Cp 729/2023.

15 Ko gre za odločanje o kreditih v CHF govorijo o povprečnem potrošniku v svojih odločbah tako SEU, kot USRS in VSRS.

16 US RS Up-14/21, 95. opomba: "/.../ pri čemer je očitno, da ZVPot omogoča tudi širšo presojo nepoštenosti, kot jo zahteva Direktiva 93/13/EGS."

17 Upravičenje stranskega intervenienta do povrnitve pravdnih stroškov od nasprotne stranke se ravna po enakih merilih, kot veljajo za stranko, ki se ji je pridružil (N. Betteto v Ude in ostali: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 34).