Appeal dismissed; expert report clarified technical facts, requiring plaintiff to substantiate expert rebuttal with specific evidence.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the plaintiff's appeal, upholding the first-instance judgment that rejected the claim for 25,425 EUR in damages. The plaintiff argued procedural errors and factual mistakes regarding engine failure, but the court found the expert report accurately identified overheating and oil ingestion as the cause of destruction. Consequently, the court ruled that the plaintiff failed to provide specific evidence to rebut the expert's technical findings on engine age and temperature duration.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku (ZPP); Pritožba se zavrne, ko stranka ne more konkretno oporekati strokovnim ugotovitvam izvedenca s podanimi dejanskimi podatki.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.
II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške. Dolžna pa je povrniti pritožbene stroške tožene stranke v višini 559,98 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
[JEDRO]
Pritožbeno sodišče se zaveda, da nekaterih napak stvari, ki so iz strogo specializiranih vprašanj določene stroke, stranke, ki niso strokovnjaki na tem področju, ne morejo same zatrjevati v začetni fazi sodnega postopka. V nadaljevanju, ko pa so podani strokovni podatki, pa je dolžnost stranke, da konkretizirano oporeka dejanskim ugotovitvam izvedenca.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 25.425,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2022 dalje do plačila (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni plača vse njene potrebne pravdne stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do izteka paricijskega roka dalje.
2. Zoper takšno sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.
4. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.
5. Pritožba ni utemeljena.
6. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je naslednje. Tožeča stranka je pri toženi stranki kupila motor za kombinirano vozilo znamke IVECO DAILY 2,3, EUR06, tip motorja ... Za nakup tega motorja je po računu št. ... z dne 27. 9. 2021 tožeča stranka toženi plačala kupnino v znesku 4.600,00 EUR. Tožeča stranka je motor vgradila v vozilo. Tožena stranka je za pravilno delovanje motorja tožeči stranki nudila garancijo 12 mesecev. V mesecu marcu 2022, ko garancijska doba še ni potekla, je voznik tožeče stranke obstal na cesti in avtomobil dostavil serviserju A., d. o. o.. Nesporno je, da je bil kupljen motor uničen, ker so se zaradi dalj časa trajajočega pregrevanja stopili bati motorja in brizgalne šobe. Na podlagi tega je tožeča stranka odstopila od pogodbe in od tožene zahtevala povrnitev škode v skupni višini 25.495,00 EUR, kar je predstavljal strošek nakupa motorja, prevoza kombija s pokvarjenim motorjem, strošek pregleda motorja, odvetniške storitve, vročanje dopisov po detektivu, nemožnosti uporabe vozila 186 dni, prevoz vozila na lokaciji Slovenija - Srbija, strošek carin in davkov za uvoz vozila, strošek poškodovanega kesona ter cerade.
7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za spor s tujim elementom, saj je tožnica iz Srbije, in je treba uporabiti Dunajsko konvencijo o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija), katere podpisnica je R Slovenija. Šele, če kakšnega vprašanja Dunajska konvencija ne rešuje, je treba v tem primeru uporabiti slovensko pravo v skladu s Konvencijo o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih (Rimska konvencija 1980 - RK) in sicer po kriteriju karakteristične izpolnitve. V skladu s 45. členom v zvezi s 74. členom Dunajske konvencije gre za zatrjevani odstop od pogodbe zaradi bistvene kršitve pogodbe o prodaji motorja in tožnica zahteva povrnitev stroškov za odpravo napak (pravica do odškodnine).
8. Pravdni stranki sta se sklicevali na določbe Obligacijskega zakonika (OZ) in sicer je tožnica svoj zahtevek opirala na 481. člen OZ, ki določa odgovornost prodajalca in proizvajalca na podlagi garancije za brezhibno delovanje prodane stvari. če je prodajalec kakšnega stroja, motorja, aparata ali drugih podobnih stvari, ki sodijo v tako imenovano tehnično blago, izročil kupcu garancijski list, s katerim proizvajalec jamči za brezhibno delovanje stvari v določenem času, šteto od njene izročitve kupcu, stvar pa ne deluje brezhibno, lahko kupec zahteva tako od prodajalca kot tudi od proizvajalca, da jo v primernem roku popravi ali, če tega ne stori, da mu namesto nje izroči stvar, ki brezhibno deluje. Določba 482. člena OZ pa določa, da če stvar ne deluje pravilno, lahko kupec v garancijskem roku zahteva od prodajalca oziroma od proizvajalca, da jo popravi ali zamenja, ne glede na to, kdaj se je pokazala napaka v delovanju. Pravico ima tudi do povračila škode, ki mu je nastala zaradi tega, ker stvari ni mogel uporabljati, in sicer od trenutka, ko je zahteval popravilo ali zamenjavo, do njune izvršitve.
9. Izvedenec je svoje izvedeniško mnenje izdelal na podlagi podatkov v spisu in priloženih fotografij, ker se je uničeni motor nahajal v Republiki Srbiji, saj ogled v živo ne bi doprinesel k drugačni izdelavi njegovega mnenja. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka ni odgovorna za uničenja motorja in s tem za vso zatrjevano škodo, saj je s pomočjo izvedenca avtomobilske stroke ugotovilo, da je bil razlog za to dolgotrajno pregrevanje motorja zaradi "iberture" ozr. pobega motorja, kar je bila posledica okvarjenega DPF filtra, ki pa ni bil del motorja, ki ga je tožena stranka prodala tožeči stranki, pač pa je bil ta filter že predhodno del kombiniranega vozila v lasti tožeče stranke. Izvedenec je iz izpiska iz motornega računalnika ugotovil, da je imelo ob izvajanju računalniške diagnostike po uničenju spornega motorja kombinirano vozilo prevoženih že 439.729 km. Sicer pri menjavi motorja ni treba menjati DPF filtra ali hladilnega sistema, je pa potrebno pregledati, v kakšnem stanju se nahajajo spremljajoči deli motorja (tudi DPF filter), ki vplivajo na njegovo delovanje in izgorevanje goriva. Ob ugotovljeni obrabi ali umazanosti DPF filtra ga je treba zamenjati ali očistiti. Tak nov filter je sicer drag in stane okrog 4.000,00 EUR (l.št. 215). Pojasnil je še, da je največja verjetnost, da je prišlo do "iberture", to je pobega motorja, zaradi uhajanja olja v motor, ki je posledica previsoke temperature izpušnih plinov in posledično uničenja motorja zaradi nepravilno delujočega DPF filtra. Ob zaslišanju je izvedenec tudi povedal, da ima ta filter kratko življenjsko dobo, saj vzdrži med 120.000 in 200.000 km. Do napake je prišlo pri 439.729 prevoženih kilometrih. Nobena izmed strank ni zatrjevala, da je bil DPF filter v kombiniranem vozilu kadar koli zamenjan. To ne izhaja niti iz pritožbenih trditev. Izvedenec torej ni ugotovil, da bi bilo s prodanim motorjem karkoli narobe, kar izključuje odgovornost tožene stranke za uničenja motorja, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.
10. V pritožbi tožeča stranka očita sodišču prve stopnje, da je obrazložitev sodbe pomanjkljiva, saj ne vsebuje odločilnih razlogov o dejstvih, vendar pa tega svojega očitka ne konkretizira, zato pritožbeno sodišče nanj ne more odgovoriti. Bolj podrobno pritožnica opozarja na to, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj je v celoti sledilo ugotovitvam izvedenca, čeprav je tožeča stranka že v predhodnih vlogah in na naroku jasno opozorila na protislovja v izvedeniškem mnenju. Teh protislovij po mnenju pritožnice izvedenec ni odpravil niti z dopolnilnim zaslišanjem, niti z dopolnilnim izvedeniškim mnenjem. Pritožnica meni, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti novega izvedenca.
11. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče 1 glede vprašanja utemeljenosti predloga za postavitev novega izvedenca. Gre za pomembno dilemo obstoja realnega znanstvenega tveganja za izvedenčevo napako. Gre za primere, ko je izvedensko mnenje jasno, pomanjkljivosti odpravljene, a stranka še vedno dvomi v pravilnost mnenja. Pri tem se odpira dilema ne le sodne prakse, temveč tudi pravne znanosti, kako daleč mora iti stranka oziroma kaj lahko stori, da prepriča sodišče, da obstaja realno znanstveno tveganje za napako v smislu konkretizacije standarda utemeljenega dvoma v pravilnost podanega izvedenskega mnenja. Pri tem ima spoznavanje dejstev v sodnem postopku nujno svoje meje, ki so izražene v dokaznem standardu zanesljivosti (215. člen ZPP), presoja sodišča pa je odvisna od odgovora na vprašanje, ali je pravdna stranka s konkretiziranimi pripombami na izvedensko mnenje uspela vzpostaviti zadostno stopnjo dvoma v pravilnost in popolnost izvedenčevih ugotovitev. Po mnenju pritožbenega sodišča pritožnica s ponavljanjem trditev o neustreznosti izvedeniškega mnenja iz postopka pred sodiščem prve stopnje tega ni uspela.
12. Ne drži pritožbena navedba, da je izvedenec na več mestih podal kontradiktorne ugotovitve in sicer da DPF filter ne more povzročiti okvare motorja, po tem pa je trdil, da je do okvare motorja prišlo ravno zaradi DPF filtra. Iz izvedeniškega mnenja je namreč razvidno, da je izvedenec ves čas zatrjeval, da so za takšne poškodbe, kot jih je utrpel sporni motor, mogoči različni vzroki in je zaključil, da je najverjetnejši razlog pregrevanje motorja zaradi zamašenega DPF filtra.
13. Določba 212. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da vsaka stranka podaja trditve in dokaze zanje. Sodišče pa odloči na podlagi dokaznega in trditvenega bremena vsake od strank. Tožeča stranka je zatrjevala, da je do odpovedi prodajne pogodbe prišlo iz razlogov na strani tožene stranke, torej da je bila okvara v motorju samem, tožena stranka pa je zatrjevala, da je bil prodan motor ustrezen, ampak da je bil motor kasneje poškodovan zaradi opreme, ki je bila že predhodno vgrajena v kombinirano vozilo in tako niso podani razlogi za odpoved pogodbe ter upravičen zahtevek za povračilo zatrjevane škode na strani tožene stranke, kar je potrdila z izvedeniškim mnenjem.
14. Na strani tožeče stranke je bilo nadaljnje dokazno breme, da bi dokazala ravno obratno, kar ji ni uspelo. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je izdelano izvedeniško mnenje strokovno in življenjsko logično. Očitki, ki jih pritožnica namenja izvedeniškemu mnenju, so posplošeni. Poleg tega navedba, da izvedenec ni opravil ogleda motorja, ni konkretizirana v smislu, kako bi tak ogled motorja, ki je v tujini, lahko spremenil zaključke izvedenca, ki je mnenje napravil na podlagi listin v sodnem spisu (predvsem računalniškega izpisa iz motornega računalnika, pridobljenega s certificirano testirno napravo za vozila Iveco) in priloženih fotografij uničenega motorja.
15. Pritožbeno sodišče se zaveda, da nekaterih napak stvari, ki so iz strogo specializiranih vprašanj določene stroke, stranke, ki niso strokovnjaki na tem področju, ne morejo same zatrjevati v začetni fazi sodnega postopka. V nadaljevanju, ko pa so podani strokovni podatki, pa je dolžnost stranke, da konkretizirano oporeka dejanskim ugotovitvam izvedenca. Povedano drugače, v tej zadevi bi morala tožeča stranka zatrjevati, kakšne napake na motorju naj bi bile tiste, ki so botrovale nastalim posledicam. Zgolj zanikanje strokovnosti izvedenca oziroma njegovih ugotovitev, da je najverjetnejši razlog za uničenje motorja v tem, da je do "pobega" motorja in s tem njegove pregretosti prišlo zaradi zamašenega DPF filtra, pa tega cilja ne doseže.
16. Iz izvedeniškega mnenja z dne 15. 11. 2023, (listovna številka 97) iz točke 6.1.6. izhaja, da so mogoči razlogi za taljenje batov in brizgalnih šob ter uničenje turbinskega polnilnika (to so bile namreč posledice uničenega motorja) naslednje: pregrevanje motorja, odpoved hladilnega sistema, napaka v sistemu vbrizga goriva, napaka v sistemu mazanja, uporaba nizkokakovostnega goriva in napaka v turbinskem polnilniku. Pri tem je izvedenec navedel, da je pregrevanje motorja eden od najpogostejših vzrokov za resno poškodbo motorja, kot je navedena.
Ko motor doseže izjemno visoke temperature, se lahko kovinske komponente, vključno z batnimi obročki, bati in brizgalnimi šobami, topijo ali deformirajo, kot se je to zgodilo v tem primeru. Nadaljeval je, da pregrevanje dizelskega motorja lahko nastane zaradi: nezadostnega hlajenja, zamašitve hladilnega sistema, pomanjkanja hladilne tekočine, nepravilnega delovanja ventilatorja, napake pri termostatu, pretiranem obremenjevanju motorja, ali zaradi nizke kakovosti goriva. "Pobeg" dizelskega motorja ali "ibertura" je kritična okvara na dizelskih in turbodizelskih motorjih, ki nastane, ko začne v kompresijski prostor prihajati večja količina olja, ki ga motor začne porabljati namesto dizelskega goriva.
Motor se vrti do tovarniškega maksimuma in čez, vse to spremlja ogromno dima iz izpuha in motorja ni več mogoče ugasniti s ključem. Izvedenec navede, da pri novejših motorjih ali vozilih lahko pride do pobega motorja tudi zaradi DPF filtra trdih delcev in njegove regeneracije. Pri regeneraciji se vanj vbrizgavajo povečane količine goriva in če ni vse v redu, se lahko precej poveča nivo olja in neizgorele nafte. Izvedenec je zaključil, da je do poškodbe motorja prišlo zaradi njegovega "pobega", kar je ob zaslišanju potrdil zakoniti zastopnik tožnice, ko je povedal, da je voznik vozila na zadnji vožnji praktično komaj ustavil vozilo (točka 91. razlogov sodbe sodišča prve stopnje).
Izvedenec sicer ni izključil, da lahko uničenja motorja povzročijo lastnosti motorja samega, vendar pa je prepričljivo obrazložil, da je v tem primeru do poškodbe motorja prišlo zaradi zunanjih dejavnikov. Pri tem je izvedenec strokovno izključil slabo konstrukcijo motorja, ker je šlo za motor, ki je dolgoletno preizkušen in poganja več modelov vozil in ni poznan kot neuspešen. Prav tako je izključil previsoko obrabo ali starost motorja, saj je bil motor povsem nov in zato je sklenil, da je najverjetnejši razlog za uničenje motorja zunanji in sicer je do pobega motorja in posledičnega uničenja prišlo zaradi neustreznega DPF filtra (l.št. 172).
17. Izvedenec je ob zaslišanju in v pisnem mnenju (l.št. 117) navedel, da je bila količina saj in pritisk, kar kaže na dogajanje in stanje DPF filtra, nekajkrat na višji meji od dovoljene, in sicer je motor deloval cca 39 minut od 100 do 140 %, cca eno uro od 100 do 140 % in sedem ur na od 80 do 100 % , kar je zgornja meja. To mu je dalo podatek, v kakšnem stanju se je nahajal filter DPF. Izvedenec je pojasnil, da zamaščen DPF filter povzroči v motorju nadpritisk med izpušnim delom in potem gre v turbinski polnilnik. Olje, katerega ta uporablja za mazanje, ga potisne v sesalni del in nato preko vstopnega sesalnega ventila pride olje v motor in s tem tudi do sežiga olja in do nekontroliranih detonacij, ki so zelo škodljive za motor, saj povzročajo vročino, ki uniči notranjost motorja in njegov pobeg. Očitki, da je izvedenec navedel, da temperatura motorja oziroma hladilne tekočine ni bila dolgotrajno povišana, ampak le za krajši čas in da nima ustreznih podatkov glede vpliva temperature in umazanosti PPF filtra, tako ne držijo in niso specificirani.
18. Ne drži očitek, da izvedenec ni pravilno ugotovil visokih temperatur motorja, saj ni pogledal USB ključka in je s tem dokazom tožnica dokazovala eno izmed ključnih navedb in sicer, da je do povišane temperature motorja prišlo zgolj na dan okvare. Izvedenec je na zaslišanju (l.št. 209) povedal, da so bile temperature večkrat povišane, kar je navedel tudi pri odgovoru na vprašanje št. 7 v prvem pisnem mnenju. Pritožnica tudi ne pojasni, zakaj bi bilo bistveno, da so bile temperature povišane le en dan za sklep, da je bil DPF filter dotrajan. Niti ne poda trditev, kako bi dejstvo, da naj bi do pregrevanja motorja prišlo zgolj en dan, kazalo na to, da so vzroki za uničenje motorja v motorju samem in s tem v sferi tožene stranke.
19. Izvedenec naj se tudi ne bi opredelil do starosti motorja, saj tožena stranka ni pojasnila, koliko je bil motor star in koliko časa ga je imela v skladišču. Pri tem pa pritožnica ne pojasni, kako je to bistveno za njeno zatrjevanje glede nastanka škode. Izvedenec je v dopolnilnem izvedeniškem mnenju navedel, da motorji sicer nimajo zahteve, koliko časa so lahko največ skladiščeni pred prvo uporabo. Dokler motor še ni v uporabi, je lahko uskladiščen več let in tako tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen.
20. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor pritožnica morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.
21. Pritožba tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora plačati toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka. Sodišče prizna le tiste stroške, ki so potrebni in sicer 750 točk za odgovor na pritožbo (tarifna številka 22/1 OT), materialni stroški v višini 2% točk (tretji odstavek 11. člena OT), 22 % DDV, kar skupaj znaša 559,98 EUR, ki jih mora tožeča stranka toženi plačati v roku 15 dni po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka dalje do plačila.
1 VSRS Sklep II Ips 78/2023.