Appeal dismissed; court upheld involuntary care order due to unchallenged expert findings of dementia.

Pritožba se zavrne.

[JEDRO]

Pooblaščenka nasprotnega udeleženca na izvedenkine ugotovitve ni imela pripomb (kar potrjuje v pritožbi), zato je sodišče, ki je nasprotnega udeleženca zaslišalo in na ta način tudi neposredno zaznalo njegovo stanje, upravičeno štelo, da so nesporne, kar pomeni, da jih ni treba več in konkretneje dokazovati.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov in ga zadržalo na varovanem oddelku Doma A., še najdalj do 9. 10. 2026.

2. Zoper sklep je pravočasno pritožbo vložila odvetnica B. B., ki po uradni dolžnosti zastopa nasprotnega udeleženca. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku 1 (v nadaljevanju - ZPP) ter predlaga razveljavitev sklepa in izpustitev nasprotnega udeleženca z varovanega oddelka. Navaja, da ni izkazano, da naj bi šlo pri nasprotnem udeležencu za kognitivni upad v sklopu neopredeljene demence, kot tudi ne, da so podani pogoji iz 74. do 75. člena Zakona o duševnem zdravju, 2 (v nadaljevanju: ZDZdr). Ni namreč izkazano nikakršno konkretno in resno ogrožanje lastnega življenja pritožnika oziroma življenja bližnjih, niti ni s stopnjo verjetnosti izkazano, da bi bilo huje ogroženo njegovo zdravje ali zdravje drugih. Prav tako ni dejstev, ki bi potrjevala, da je nasprotni udeleženec povzročil hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim oziroma, da ne bi bilo mogoče zagotoviti varstva in oskrbe v domačem okolju in da ne bi bilo mogoče vzrokov ogrožanja odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Četudi bi bila pri nasprotnem udeležencu podana duševna bolezen, je evidentno, da so zanj primerni drugi ukrepi za ureditev življenja, zato ne pride v poštev nobena oblika prisilnega zadržanja na varovanem oddelku. Abstraktna ugotovitev izvedenke, da druga oblika pomoči ni možna, po prepričanju pooblaščenke ne vzdrži kritične presoje. Izvedenka se prav tako ni obrazloženo opredelila do vprašanja, zakaj pritožnik potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki je ni mogoče zagotoviti v domačem okolju. Če nasprotni udeleženec potrebuje zdravljenje, je glede na to, da nikogar in ničesar ne ogroža, izključeno zadržanje na varovanem oddelku še za eno leto, saj bi to pomenilo grob poseg v osebno svobodo, v človekovo dostojanstvo, duševno integriteto in v svobodo zdravljenja pacienta, kar so temeljne ustavne pravice vsakega posameznika.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS) dopušča, ZDZdr pa ureja, kdaj je mogoč odvzem človekove prostosti. 3 Pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se osebi, ki ne privoli v sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda, omeji svoboda z namestitvijo v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda, so urejeni v prvem odstavku 75. člena ZDZdr, ki se pri tem sklicuje na prvi odstavek 74. člena. Kumulativno morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: (i) da je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno oziroma ni potrebno; (ii) da oseba potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način; (iii) da ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; (iv) da je to ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja; (v) da teh vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (izven socialno varstvenega zavoda, v nadzorovani obravnavi), in (vi) da izpolnjuje druge pogoje za sprejem v socialno varstveni zavod, ki jih določajo predpisi s področja socialnega varstva.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj vseh navedenih pogojev. Tako je ob sodelovanju izvedenke psihiatrinje ugotovilo, da je pri nasprotnem udeležencu bolnišnično zdravljenje zaključeno in da gre pri njem za kognitivni upad v sklopu neopredeljene demence. Zaradi bolezni je njegova presoja realnosti hudo motena, prav tako pod vplivom bolezenske simptomatike tudi obvladovanje njegovega ravnanja. Nasprotni udeleženec potrebuje stalni nadzor in pomoč, brez česar bi se lahko življenjsko ali zdravstveno ogrozil: lahko namreč še vstaja, je pa oslabljen in nestabilen. Brez stalnega nadzora bi lahko padel, kar pomeni tveganje za zlom večje kosti. Pomoč potrebuje pri vseh življenjskih opravilih, prav tako nadzor nad jemanjem zdravil, ki jih sam ne zna in ne more jemati. Izvedenka je ugotovila, da vzrokov in ogrožanja pri nasprotnem udeležencu ni mogoče odvrniti na drug način, kot z bivanjem v varovanem oddelku.

6. Pooblaščenka nasprotnega udeleženca na take izvedenkine ugotovitve ni imela pripomb (kar potrjuje v pritožbi), zato je sodišče, ki je nasprotnega udeleženca zaslišalo in na ta način tudi neposredno zaznalo njegovo stanje, upravičeno štelo, da so nesporne, kar pomeni, da jih ni treba več in konkretneje dokazovati. Končno je pri nasprotnem udeležencu ugotovljen kognitivni upad v sklopu neopredeljene demence že ob prvi namestitvi na varovani oddelek, znano pa je, da se stanje demence ne izboljšuje, ampak zgolj slabša.

7. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa tudi ni našlo, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). Do trenutka odločanja o pritožbi še ni izkazana vročitev predlagatelju, zato pritožbeno sodišče ni odločilo o potrditvi izpodbijanega sklepa, saj bo zaradi morebitne pritožbe predlagatelja sklep lahko predmet ponovnega pritožbenega preizkusa.

1 Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami.

2 Uradni list RS, št. 77/2008, s spremembami in dopolnitvami.

3 Drugi odstavek 19. člena URS.