Appeal dismissed; court ruled coercive arrest lawful after multiple failed summons attempts despite valid suspicion.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Sodišče sme zakonito odrediti prisilno privedbo tudi, ko pravilno vabljeni obdolženec ne pristopi na en narok za glavno obravnavo, po večkratnih neuspešnih prisilnih privedbah pa zakonito odredi pripor za zagotovitev njegove navzočnosti

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Celju zoper obdolženega A. A. na podlagi drugega odstavka 307. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredilo pripor za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi.

2. Zoper sklep se je pritožila zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo vse potrebne, razumne in prepričljive razloge za odreditev t. i. disciplinskega pripora zoper obdolženca. Pravilno je ugotovilo, da je podan utemeljen sum, da naj bi obdolženec izvršil očitano mu kaznivo dejanje, da je bil v redu povabljen na glavno obravnavo in da se navzočnosti na glavni obravnavi očitno izmika. Prav tako je tehtno zaključilo, da je poleg sorazmernosti odrejenega osebnega omejevalnega ukrepa razvidna tudi neogibna potrebnost oziroma nujnost ukrepa za potek kazenskega postopka. V nasprotju s stališčem pritožbe je zato utemeljeno ugotovilo, da so podani vsi pogoji za odreditev pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP.

5. Obdolžencu se očita, da je z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi z lažnivim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto B. B., v tej posledici pa je slednja ravnala v škodo lastnega premoženja. Oškodovanki naj bi neresnično navajal, da ji bo plačeval mesečne obroke za mobilni telefon v vrednosti 1.200,00 EUR, za katerega je, tj. ker je obdolžencu zaupala, sklenila naročniško razmerje na svoje ime, nato je telefon izročila obdolžencu, ta pa v skladu s prvotnim goljufivim namenom B. B. ni plačal nobenega obroka niti ji mobilnega telefona ni vrnil. V tč. 6 - 8 sklepa se je prvo sodišče zadostno izreklo o obstoju utemeljenega suma kot dokaznega standarda za odreditev pripora, pri čemer se je upravičeno oprlo na izpovedbo oškodovanke dne 15. 3. 2022 v fazi posameznih preiskovalnih dejanj, ki jo je tudi korektno (in ne selektivno) povzelo v tč. 6 obrazložitve. Povzetek oškodovankine izpovedbe je dovolj konkreten, da (v povezavi z vsebino dokumentacije, dobljene pri mobilnem operaterju) vsebinsko potrjuje zaključek o podanosti utemeljenega suma, da naj bi obdolženec ravnal tako, kot se mu obtožbeno očita. Ta dokazni standard predpostavlja "le" ugotovitev višje stopnje verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje izvršeno, kot da ni bilo, zato vsebinska napolnitev standarda ni in ne sme predpostavljati analitične ter sintezne dokazne ocene, ki je pridržana sodišču po izvedenem dokaznem postopku na glavni obravnavi. Posledično sodišče v sklepu ni zagrešilo nobene kršitve, ko se ni opredelilo do obdolženčevega zagovora v fazi posameznih preiskovalnih dejanj in do izpovedi njegove žene C. C. Z njima utemeljenost suma ni bila anulirana, zato pritožba ne more uspeti s tezo, da je "povsem jasno", da obdolženec ni imel nikakršnega goljufivega namena. V tem pogledu dejansko stanje ni bilo ne zmotno niti nepopolno ugotovljeno, sklep pa je vendarle mogoče preizkusiti, zato pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni najti.

6. Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa (tč. 9 - 11), da se obdolženec, tj. kljub temu, da je nedvomno seznanjen z dejstvom, da zoper njega teče kazenski postopek, očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo. V bistvenem je sodišče prve stopnje res štelo, da je obdolženec izostanek z naroka 14. 12. 2023 opravičil (čeprav za svoje navedbe z uradnega zaznamka na list. št. 67 ni ponudil nobenih dokazil), gotovo in pritožbeno neproblematizirano pa sta mu bili pravilno vročeni vabili tako na narok 14. 12. 2023 (vročilnica pri list. št.

62) kot na narok 22. 2. 2024 (vročilnica pri list. št. 69), na katerega ni pristopil in izostanka ni opravičil. Prvo sodišče je zaradi te procesne okoliščine utemeljeno uporabilo določbe prvega odstavka 307. člena v zvezi s 194. členom ZKP in zoper obdolženca odredilo prisilno privedbo, najprej na narok 30. 4. 2024. Zmotno je pritožbeno stališče, da zgolj zaradi nepristopa na eno glavno obravnavo (torej 22. 2. 2024) niso bili izpolnjeni pogoji za prisilno privedbo. Zakon ne zahteva, da bi moralo sodišče nediscipliniranega obdolženca na glavno obravnavo vabiti večkrat in šele po (pritožbeno sicer neopredeljenih) mnogokratnih poskusih zagotovitve obdolženčeve navzočnosti poseči po prisilnih ukrepih procesnega vodstva.

Prav ima sodišče prve stopnje, da zoper obdolženca ni bila realizirana ne prisilna privedba, odrejena za narok 30. 4. 2024, niti kasnejše še štiri odrejene prisilne privedbe (na naroke 21. 6. 2024, 27. 8. 2024, 7. 11. 2024 in 16. 1. 2025). Stališče, zastopano v pritožbi, da bi moralo sodišče kljub neuspešnim prisilnim privedbam izmikajočemu se obdolžencu znova in znova pošiljati vabila na glavne obravnave, je nesprejemljivo in v nasprotju z avtoriteto sodne veje oblasti. Iz poročil PP Celje in PP Žalec, ki se nahajajo v spisu, je namreč razvidno, da obdolženca navkljub številnim poskusom izsleditve policisti nikoli niso našli, tj. ne na prijavljenem naslovu na ... (kjer naj niti ne bi prebival) ne na naslovu v ..., kjer je bil prav tako večkrat neuspešno iskan.

Presoja vseh nanizanih dejanskih okoliščin kot celote pa potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da se obdolženec dovolj prezentno zavestno in načrtno izogiba sodišču in pristopu na glavno obravnavo, pri čemer milejša ukrepa za zagotovitev njegove navzočnosti (vabilo ter prisilna privedba) zaradi obdolženčevega izmikanja nista bila uspešna (tč. 12 izpodbijanega sklepa).

7. Glede na navedeno je višje sodišče, ki ni ugotovilo kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).