VSC Sklep II Kp 2173/2018 · Višje sodišče v Celju

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanko kot tožilko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Zavrženje obtožnega akta na podlagi 437. člena ZKP ima učnek res iudicata, zato mora izrek sklepa vsebovati opis kaznivega dejanja. Če dejanje zaradi odsotnosti konkretizacije zakonskih znakov ni kaznivo že po samem zakonu, je presoja (ne)utemeljenosti suma nepotreba.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom po prvem odstavku 437. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog oškodovanke kot tožilke z dne 29.4.2022, zoper osumljenega A. A. zaradi treh kaznivih dejanj po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in B. B. zaradi dveh kaznivih dejanj po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. členom KZ-1.

2. Zoper sklep se je pritožila pooblaščenka oškodovanke kot tožilke, kot je uvodoma navedla ″iz vseh zakonitih razlogov‶. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v obravnavanje prvostopenjskemu sodišču, z ustreznimi navodili oziroma napotki.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot je razvidno iz razlogov izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje obtožni predlog v smeri kaznivih dejanj tatvin zavrglo na podlagi določb prvega odstavka 437. člena v povezavi s 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP, tj. ker je zaključilo, da ni zadosti dokazov, da bi bila obdolženca utemeljeno sumljiva dejanj, ki so predmet obtožbe. Gre za odločitev, sprejeto v procesni fazi t. i. materialnega preizkusa obtožnega akta, ki ima glede na uporabljeno zakonsko podlago učinke razsojene stvari (res iudicata), vključno s posledico v pravilu ne bis in idem. Kljub temu izrek izpodbijanega sklepa ne vsebuje opisov obdolžencema očitanih kaznivih dejanj, čeprav je izrek edini del sodne odločbe, ki ima učinke pravnomočnosti, ne njeni razlogi. Ker pa pritožnica tega ne uveljavlja in poseg v izpodbijani sklep mimo določbe petega odstavka 402. člena ZKP ni predviden, pritožbeno sodišče ni imelo podlage za razveljavitev sklepa po uradni dolžnosti.

5. Glede obdolžencu A. A. očitanih dejanj tatvin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204.členom KZ-1 je treba že uvodno ugotoviti, da ponujen opis dejanja v obtožnem predlogu z dne 29.4.2022 (list. št. 88) ne vsebuje prav nikakršne konkretizacije vseh konstitutivnih zakonskih znakov kaznivih dejanj. Oškodovanka kot tožilka je namreč pri opisu kaznivega dejanja zapisala samo pravno kvalifikacijo (torej tatvina po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1), v celoti pa je izostal opis konkretnih kaznivih dejanj. To prav tako velja za kazniva dejanja, očitana obdolžencu B. B., katerega oškodovanka kot tožilka sprva celo ne navede kot obdolženca, le tekom obtožnega predloga omeni "oba osumljenca". V tem delu bi bilo obtožni predlog treba zavreči že na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP, saj dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Dejanje, zaradi katerega se storilec preganja, namreč ni kaznivo dejanje, če nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, opis kaznivega dejanja pa predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje vloženi obtožni akt in mora biti konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe. Razprava izpodbijanega sklepa o odsotnosti utemeljenega suma je sicer razumna, vendar konceptualno nepotrebna glede na ugotovitev, da pri očitanih dejanjih sploh ne gre za kaznivo dejanje že po samem zakonu.

6. Materialni predhodni preizkus obtožnega akta opravi sodišče na podlagi dokaznih virov, ki se nahajajo v spisu ob vložitvi obtožbe, in na njihovi podlagi ocenjuje, ali je verjetnost, da naj bi obdolženi izvršil kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni. Odgovor na to vprašanje je nikalen, pri čemer pritožnica ne more uspeti (kolikor se ne ″sklicuje na vse svoje predhodne vloge‶, kar je povsem nesubstancirano ter v nasprotju z načelom dispozitivnosti pritožbenega postopka) s predlaganjem dokazov, ki naj bi se šele izvedli v dokaznem postopku (denimo zaslišanje obeh obdolžencev), saj odsotnost utemeljenega suma v dani procesni fazi preprečuje postopkovni prehod v naslednjo procesno fazo. Podlaga za vsak kazenski postopek oziroma razpis glavne obravnave je sklepčen obtožni akt. Namen glavne obravnave je, da se utemeljenost suma potrdi ali ovrže, ne pa, da se šele na njej zberejo dokazi in podatki, na podlagi katerih bi oškodovanka kot tožilka ugotavljala, ali obstajajo zakonski znaki, ki jih navaja v obtožbi.

7. Upoštevaje vsa dejstva, ki jih je v izpodbijanem sklepu ugotovilo prvo sodišče, in sicer da obdolženega A. A. s krajem in časom storitve očitanih dejanj ne povezuje nič (tč. 6 obrazložitve) in dejstva, navedena v uradnem zaznamku PP Žalec z dne 22.9.2018 (o velikosti pokrovov, pritrjevanju platišč z žico in da zaradi upora vetra in vibracij žica ne more dolgo ostati cela, kar ima za posledico izgubo pokrova, kar izhaja iz tč. 5 obrazložitve), tako res ni nobene podlage za sklep, da naj bi obdolženca storila tatvino, kot jima to očita oškodovanka kot tožilka (za kar, kot pojasnjeno, sploh ne ponudi opisa kaznivih dejanj). Tako je jasno, da ni niti v preliminarno ocenjenih dejanskih okoliščinah nobene podlage za sklep, da naj bi obdolženca storila očitana jima kazniva dejanja. Posledično pritožbena zatrjevanja, da je sodišče zgolj na podlagi nepreverjenih zaključkov (mnenj policistov, brez njihovega zaslišanja) samovoljno in preuranjeno zavrglo obtožni predlog, niso utemeljena, razlogi v izpodbijanem sklepu pa niso pomanjkljivi.

8. Ker noben od uveljavljenih pritožbenih razlogov ni podan, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, pri čemer (kot že obrazloženo v točki 4. tega sklepa) niso podane niti kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma.

9. Izrek izpodbijanega sklepa ne vsebuje odločbe o plačilu stroškov kazenskega postopka v smeri drugega odstavka 96. člena ZKP, kljub temu, da je v vsaki sodbi in v vsakem sklepu, s katerim se ustavi kazenski postopek ali zavrže obtožni akt, treba odločiti, kdo plača stroške postopka ter kolikšni so (prvi odstavek 93. člena ZKP). Ker pritožbeno sodišče nima zakonskega pooblastila za ex offo poseganje v izpodbijani sklep, je odločilo zgolj o stroških pritožbenega postopka pred višjim sodiščem (prvi odstavek 98. člena ZKP). Ker je subsidiarna tožilka upravičena do brezplačne pravne pomoči, jo je pritožbeno sodišče oprostilo plačila pritožbene sodne takse.