Appeal dismissed; good faith possession requires assessing both possessor and land registry owner's conduct.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pri presoji dobre vere je poleg ravnanja posestnika potrebno presojati tudi ravnanje zemljiškoknjižnega lastnika. Dejanska oblast nad stvarjo se je v konkretnem primeru navzven izvrševala na način, da jo je toženec lahko zaznal, ter bi k temu moral aktivno pristopiti na način, ki bi pri posestniku lahko vzbudil dvom o pripadnosti stvari.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Za izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnine parc. št. 32/2, k. o. A., v nadaljevanju sporna parcela (I/1). Sklenilo je še, da je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške (I/2). Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi je v celoti zavrnilo (II).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo v celoti razveljavi.

Tožnica v dokaznem postopku ni izkazala dobroverne posesti. Iz njene izpovedi izhaja, da po prejemu sklepa o dedovanju po pokojnem očetu ni opazila, da sklep o dedovanju ne vsebuje sporne parcele. Meni, da bi tožnica tudi ob prejemu sklepa o vpisu lastninske pravice, ki sledi sklepu o dedovanju, lahko opazila, da sporne parcele ni podedovala. Tožnica je bila z uradnimi dopisi sodišča dvakrat pravilno obveščena o obsegu zapuščine in je obakrat izkazala nedopustno neskrbnost. Ker tožnica ni bila v opravičljivi zmoti, ni bila dobroverna. Da lastništvo sporne nepremičnine ni urejeno, naj bi izvedela šele leta 2018, ko je poskušala legalizirati hišo. Najmanj tedaj je torej izvedela, da do posesti nima pravice, s tem pa je postala nedobroverna posestnica, kar je pretrgalo priposestvovalno dobo. Sodišče nadalje zapiše, da tožnica vseskozi živi v hiši, ki se nahaja na parceli, ki meji na sporno parcelo, vendar tožnica tega ni navedla, pač pa je izpovedala, da je družina živela v bloku na B., torej tožnica ni vseskozi uporabljala spornega zemljišča in ni neprekinjeno izvajala posesti. Dokazni postopek ni pokazal, da je pokojni oče tožnika C. C. zamenjal sporno parcelo z D. D. in E. D. Opozarja, da odvetnik F. F. kot pravni strokovnjak, v katerega strokovnost sodišče ni podvomilo, zemljiškoknjižnega stanja očitno sploh ni preverjal, saj D. D. in E. D. kot solastnika sporne parcele nikoli nista bila vpisana v zemljiško knjigo. Dejstvo je, da zatrjevana menjava sporne parcele med C. C. in D. D. ter E. D. nikjer ni bila zabeležena in da v zatrjevanem menjalnem poslu ni nobene pisne sledi s podpisom C. C. Sodišču pri dokazni oceni očita pristranskost.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica z ugotovitveno tožbo uveljavlja pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja na sporni parceli, katere zemljiškoknjižni lastnik je toženec.

6. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča, ki jih pritožbeni pomisleki ne omajajo. Sodišče se je opredelilo do vseh pravno relevantnih dejstev ter opravilo vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter pri odločitvi, katere dejstva šteje za dokazana, upoštevalo tudi uspeh celotnega dokaznega postopka. Dokazna ocena je tudi logična in življenjsko povsem prepričljiva.

7. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev oprlo na ugotovitev, da je tožnica oziroma njen pravni prednik sporno nepremičnino priposestvovala na podlagi dobroverne in zakonite posesti po preteku desetih let, pri čemer je priposestvovanje začelo teči leta 1991 ter se je izteklo leta 2001 (2. odstavek 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ZTLR). Dodatno je še ugotovilo, da bi tožnica nepremičnino, tudi če ne bi dokazala zakonitega naslova, priposestvovala po 3. odstavku 28. člena ZTLR v povezavi z 269. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ko se je priposestvovalna doba iztekla z uveljavitvijo SPZ dne 1. 1. 2003.

8. Ugotovitev o priposestvovanju sporne parcele temelji na naslednjem dejanskem stanju. Pravni prednik tožnice G. G. je sporno nepremičnino s kupoprodajno pogodbo z dne 31. 10. 1991 kupil od H. H. in I. H. H. H. in I. H. sta sporno nepremičnino pridobila od D. D. in E. D. na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 25. 9. 1989, D. D. in E. D. pa sta sporno nepremičnino pridobila na podlagi menjalne pogodbe, sklenjene s pravnim prednikom toženca, kar je sodišče prve stopnje v 9. točki izpodbijane sodbe argumentirano in prepričljivo obrazložilo. Ugotovljenemu dejstvu, da je tožničina družina od nakupa dalje v letu 1991 izvajala neprekinjeno posest na sporni parceli ter da jih v njihovi posesti ni nihče oviral, toženec ni nasprotoval.

9. ZTLR je v 2. in 4. odstavku 28. člena določal, da dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku desetih let. Posest je zakonita, če temelji na veljavnem pravnem naslovu, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice, in če ni pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (1. odstavek 72. člena ZTLR). Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (2. odstavek 72. člena ZTLR). Domneva se, da je posest dobroverna (3. odstavek 72. člena ZTLR). Po 2. odstavku 30. člena ZTLR se v priposestvovalno dobo všteva tudi čas, ko so predniki sedanjega posestnika imeli stvar v posesti kot dobroverni in zakoniti posestniki oziroma kot dobroverni posestniki.

10. Toženec ne nasprotuje ugotovitvi, da sta imela tožnica oziroma njen pravni prednik sporno parcelo celotno priposestvovalno dobo v svoji posesti. Večji del pritožbenih navedb se nanaša na ugotovitev o tožničini dobri veri. Stališče pritožbe, da bi tožnica morala dokazati dobro vero, je zmotno. Ker se domneva, da je posest dobroverna, mora domnevo izpodbiti stranka, ki zatrjuje, da je posestnik nedobroveren. Nedobroveren je tisti posestnik stvari, ki ve, da mu ne pripada pravica do posesti ali bi to moral vedeti. Pri presoji dobre vere je poleg ravnanja posestnika potrebno presojati tudi ravnanje zemljiškoknjižnega lastnika. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi skrbnost povprečnega človeka terjala, da bi toženec odreagiral, ko je ugotovil, da so se na sporni nepremičnini s strani tožničine družine postavljali objekti, kot so kozolec, garaža, uta, obora za damjake. Dejanska oblast nad stvarjo se je v konkretnem primeru navzven izvrševala na način, da jo je toženec lahko zaznal, ter bi k temu moral aktivno pristopiti na način, ki bi pri posestniku lahko vzbudil dvom o pripadnosti stvari.

11. Pritožbeno sodišče tako v celoti sprejema dokazno oceno, da je imela tožnica oziroma njen pravni prednik sporno parcelo od nakupa dalje v dobroverni in zakoniti posesti celotno priposestvovalno dobo desetih let. V konkretnem primeru tudi ni bilo podanih posebnih okoliščin, ki bi pri tožnici ob uvedbi dedovanja vzbudile dvom, da sporna parcela ni pripadala njenemu pokojnemu očetu. Pa tudi če bi sledili pritožbenim trditvam, da tožnica ni bila več dobroverna od prejema sklepa o dedovanju po očetu, ki je umrl l. 2016, ker sporna nepremičnina v njej ni bila navedena, se je priposestvovalna doba na podlagi 3. odstavka 28. člena ZTLR v povezavi z 269. členom SPZ iztekla še pred njegovo smrtjo.

12. Pritožba le pavšalno očita pristranskost sodnice. Pritožbeno sodišče iz njenega načina vodenja postopka ni razbralo, da bi bila pristranska. Sicer pa je pravno sredstvo, ki ga ima stranka na voljo v primeru pristranskosti sodnika, predlog za njegovo izločitev po 72. členu ZPP, ki pa ga toženec ni vložil.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Toženec s pritožbo ni uspel, odgovor tožnice pa ni bistveno prispeval k vsebinski presoji pritožbenega sodišča, zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).