Appeal dismissed; court lacks jurisdiction over inheritance where deceased's habitual residence was Germany.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče mora opraviti preizkus mednarodne pristojnosti po uradni dolžnosti. Te obveznosti pa ne more uresničiti brez sodelovanja dedičev, ki morajo navesti oziroma se izjaviti o pomembnih okoliščinah, ki vplivajo na odločitev o pristojnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da ni pristojno za odločanje o dedovanju po A. A., potem ko je ugotovilo, da je imel zapustnik v trenutku smrti običajno bivališče v Zvezni Republiki Nemčiji, zato je pristojno za odločanje o celotnem dedovanju sodišče omenjene države.

2. Dedič B. B. je v pritožbenem roku predlagal sodišču, da o zadevi ponovno odloči, ker je zapustnik zadnjih sedem let bival v Sloveniji. Navedel je še, da na poziv sodišča ni odgovoril, ker je bil odsoten od decembra do konca februarja, da je imel zapustnik stalno bivališče v Republiki Sloveniji na naslovu C. 2, D., da njegova zapuščina obsega denarna sredstva na bančnih računih ter osebno vozilo. Pritožbi je priložil izpisek nemške banke, iz katerega je razvidno, da je pošto (izpisek iz bančnega računa) pošiljala na naslov v Sloveniji.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je izhajajoč iz podatkov smrtovnice, da je bil zapustnik državljan Zvezne Republike Nemčije in da je imel stalno prebivališče v ZR Nemčiji, moralo najprej preizkusiti, ali je podana njegova pristojnost za odločanje v tej zapuščinski zadevi. Ker sta tako ZR Nemčija kot R Slovenija članici Evropske Unije, veljajo zanju enotna pravila o mednarodni pristojnosti v dednih zadevah. Določena so v Uredbi (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 7. 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (v nadaljevanju Uredba).

5. Uredba v 4. členu določa, da se o celotnem dedovanju ter o celotni zapuščini zapustnika, ki jo je ta imel ob smrti, odloča pred enim sodiščem in v enem zapuščinskem postopku (ne glede na to, kje se premoženja zapustnika nahaja), pred sodiščem države članice, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče. V zvezi z opredelitvijo običajnega prebivališča zapustnika Uredba v 23. točki uvodnih določil določa, da mora organ, ki obravnava dedovanje, oceniti vse okoliščine življenja zapustnika v letih pred njegovo smrtjo in ob njegovi smrti, pri čemer mora upoštevati vsa pomembna dejstva, zlasti kako dolgo in kako pogosto je zapustnik bival v zadevni državi, pa tudi pod kakšnimi pogoji in zakaj je tam bival. Tako določeno običajno bivališče bi moralo izkazovati posebej tesno in trdno povezavo z zadevno državo, upoštevajoč posebne cilje Uredbe.

6. Sodišče mora opraviti preizkus mednarodne pristojnosti po uradni dolžnosti. Te obveznosti pa ne more uresničiti brez sodelovanja dedičev, ki morajo navesti oziroma se izjaviti o pomembnih okoliščinah, ki vplivajo na odločitev o pristojnosti. Ker prvostopenjsko sodišče ni razpolagalo s pravno odločilnimi dejstvi za določitev običajnega prebivališča, je dediča z dopisom z dne 13. 2. 2025 pozvalo, naj mu v roku 15 dni sporoči, v kateri državi je zapustnik živel v zadnjih petih letih pred smrtjo, kje je preživel večino časa, kako pogosto je bil v Sloveniji, zakaj je imel prijavljeno stalno bivališče v Nemčiji in ne v Sloveniji, ali je v Nemčiji že v teku zapuščinski postopek oz. ali se je ta pred pristojnimi organi ZR Nemčije že vodil. Hkrati je dediča opozorilo, da bo v primeru neodziva štelo, da je imel zapustnik običajno bivališče na naslovu svojega stalnega bivališča.

7. Dedič se v odrejenem roku na omenjeni poziv sodišča ni odzval, zato je prvostopenjsko sodišče štelo, da je imel zapustnik v času smrti običajno prebivališče v ZR Nemčiji in da je sodišče te države pristojno za odločanje tako o njegovi zapuščini v Republiki Sloveniji kot tudi o zapuščini v ZR Nemčiji. Ker prvostopenjsko sodišče po Uredbi za sojenje v tej zadevi ni pristojno, se je pravilno izreklo za nepristojno (15. člen Uredbe).

8. Dedič v pritožbi svoj neodziv na poziv sodišča opravičuje s trditvami o začasni odsotnosti, ki jih ni ne utemeljil ne izkazal, zato ne morejo biti upoštevne. Odločitve prvostopenjskega sodišča pa tudi ne uspe izpodbiti z navedbo, da je imel zapustnik stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Navedeno okoliščino je zapuščinsko sodišče preverilo in ne drži. Zapustnik je imel prijavljeno prebivališče v ZR Nemčiji in ne v R Sloveniji. Na pravilnosti izpodbijane odločitve pa ne more vplivati niti pritožbena navedba, ki jo je dedič prvič podal šele v pritožbi, da je zapustniku nemška banka 7. 1. 2025 poslala izpisek iz bančnega računa na naslov v Sloveniji 1 . Zgolj ta okoliščina ne more vplivati na drugačen zaključek glede zapustnikovega običajnega prebivališča ob njegovi smrti in s tem na pravilnost izpodbijane odločitve.

9. Očitno je v dedičevem interesu, da bi o dedovanju po zapustniku odločalo slovensko sodišče, vendar pa ni zatrjeval in izkazal okoliščin, ki bi pogojevale drugačno odločitev od sprejete. Glede na navedeno je izpodbijana odločitev pravilna, zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju).

1 Naslov, ki se navaja, je dedičev naslov.