Court dismisses appeal upholding that breach of contract does not validate claims based on void unfair terms.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ravnanje toženke, ki je sicer nesporno kršila pogodbo in na nedovoljen način brez plačila parkirnine zapustila parkirno hišo, na to ne more vplivati oziroma ne more privesti do utemeljenosti zahteve na izpolnitev pogodbene obveznosti, ki temelji na ničnem pogodbenem pogoju.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 39,00 EUR iz naslova neplačila najemnine za najem parkirnega mesta z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2022 dalje do plačila, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe (I. točka izreka), ter 195,82 EUR predpravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2022 dalje do plačila, v roku 15 dni od pravnomočne sodbe (II. točka izreka). Kar tožeča stranka zahteva več ali drugače, je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper I., III. in IV. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da se po splošnih pogojih urno obračunavanje parkirnine preoblikuje v dnevno, ko najemnik ne izpolni treh zaporednih aktivnih ravnanj, s katerimi se najemna pogodba prekine. Sodišče je pravilno ugotovilo, da teh dejanj toženka ni opravila, nato pa je materialnopravno napačno zaključilo, da splošni pogoji v takem primeru določajo preoblikovanje v pogodbo za nedoločen čas. Navedbe tožnice, da gre za trajajoče razmerje, namreč ne pomenijo, da gre za razmerje za nedoločen čas, temveč za najem za določeno obdobje. Presoja sodišča, da je z izvozom toženka izrazila voljo prekiniti najem, je napačna. Soglasje volj je obstajalo za sklenitev najema za določen čas, drugih trditev v postopku ni. Najem se preoblikuje le zaradi zaračunavanja najemnine, saj je dnevni za najemnika ugodnejši kot urni. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo, čeprav konkretni primer prikažejo v drugačni luči. Najem je vedno sklenjen za določen čas in kadar najemnik izpolni prej pojasnjena tri ravnanja, se prekine z izvozom iz parkirne hiše, v drugih primerih pa takrat, ko je ali plačana parkirnina ali pogodba odpovedana s strani ene od strank.

Sodišče je presodilo, da je toženka dolžna plačati 39 EUR, ker tožnica ni sprejela razumnih ukrepov, da bi zmanjšala škodo. Ob tem se opre na neobstoječe navedbe, da bi morala toženka za nov vstop v parkirno hišo vzeti nov parkirni listek in skleniti novo pogodbo, zato ni bilo potrebe, da bi ji tožnica hranila parkirno mesto. Taka presoja je napačna, saj parkirna avtomatika prepozna tablico in omogoči nov uvoz brez listka. To bi tožnica dokazala z zaslišanjem A. A., kar je sodišče vnaprej pavšalno zavrnilo kot nepotrebno. Zaključek, da so splošni pogoji nični, ker določajo hrambo parkirnega mesta za nekoga, ki se v parkirno hišo ne more vrniti brez novega listka, nima podlage. Sodišče je to dejansko stanje napačno subsumiralo pod normo preprečitve nadaljnje škode, saj iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica toženko 21. 6. 2022 pozvala k plačilu in k odpovedi pogodbe, kot trenutek prenehanja pogodbe pa bi štela najbolj ugoden možen datum 21. 6. 2022. Poziv je poslala na stalni in na začasni naslov toženke, ki ga je prejela, vendar pa je ravnala lahkomiselno in nepozorno in se nanj ni odzvala. Tožnica je storila vse, da bi se obseg škode zmanjšal, toženka na drugi strani pa ničesar. Do odpovedi pogodbe je tožnica hranila parkirno mesto za toženko, ker ni imela povratne informacije, ali se bo v parkirno hišo vrnila, zato mesta ni mogla oddati drugim uporabnikom. To bi sodišče moralo upoštevati kot izgubljeni dobiček tožnice. Če je štelo, da je tožba v tem delu nesklepčna, bi moralo postopati po tretjem odstavku 318. člena ZPP in dopolniti navedbe. Zaključek, da je tožnica povzročila situacijo, da od potrošnika zahteva nesorazmerno visoko nadomestilo, ni skladen s spisovno dokumentacijo in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Napačno je sodišče uporabilo materialno pravo tudi zato, ker ni upoštevalo načela dispozitivnosti in prostega urejanja obligacijskih razmerij. Sodba nima razlogov o navedbah, da je toženka imela možnost, da odstopi od sklenitve pogodbe in parkirno hišo zapusti brez prevzema listka. Sodišče je zgolj zaključilo, da so splošni pogoji nični, ker so za potrošnika preveč obremenjujoči. Vsak povprečno skrben udeleženec tovrstnih razmerij se zaveda, da je parkirno mesto treba plačati, drugačna ravnanja so v nasprotju z vestnostjo in poštenjem. Posebej takšna kot toženkino, ki je namenoma zapeljala iz parkirne hiše neposredno za drugim vozilom, ne morejo uživati sodnega varstva. Toženka je sprejela splošne pogoje, naknadno spreminjanje teh pogojev, čeprav niso v ničemer v škodo potrošnikov, zlasti, če potrošnik deluje skrbno, vestno in pošteno, posega v prosto urejanje obligacijskih razmerij in predstavlja odločanje brez upoštevanja jasno izražene volje in soglasja strank. Nepoštena in zlonamerna ravnanja potrošnikov ne morejo biti deležna varstva ničnosti zgolj zato, ker je udeležen potrošnik, saj to posega v gospodarsko pobudo tožnice.

Predlaga spremembo sodbe tako, da se toženki v plačilo naloži še 1.209 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2022 dalje do plačila ter plačilo vseh stroškov, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP 1 ). Sodbo sodišča prve stopnje je zato dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ob preizkusu v tem obsegu je pritožbeno sodišče kljub navedbi tožnice, da sodbo izpodbija tudi v I. točki izreka, glede na pritožbene navedbe in pravni interes štelo, da jo izpodbija le v III. in IV. točki izreka, saj ji je v I. točki izreka sprejeta odločitev o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku v korist (prvi odstavek 350. člena ZPP). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na podlagi dejanskih ugotovitev, na katere je pritožbeno sodišče vezano:

- Toženka je 11. 6. 2022 ob 21:58 parkirala v parkirni hiši, ki jo je zapustila 12. 6. 2022 ob 2:00, ne da bi plačala parkirnino.

- Tožnica je izvajalka gospodarske dejavnosti, v sklopu katere odplačno zagotavlja možnost rabe parkirnega mesta, splošni pogoji poslovanja in cenik so objavljeni na spletni strani in pred vhodom v parkirno hišo.

- S tem, ko je toženka sprejela parkirni listek in zapeljala v parkirno hišo, je vstopila v pogodbeno razmerje s tožnico, s tem pa se je seznanila tudi s pogojem za izstop iz parkirne hiše, ki je v plačilu parkirnine in odčitku registrske tablice pred izstopno zapornico.

- Pogodbo je toženka kršila, ko je parkirno hišo zapustila brez plačila parkirnine.

6. Po tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izkazan nastanek poslovne odškodninske odgovornosti, ki je urejena v 239. do 246. členu OZ 2 , ob pritožbenem preizkusu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je oprlo na napačno materialnopravno podlago. Drži, da drugi odstavek 239. člena OZ določa, da je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev nastale škode, če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo. Vendar pa je sodišče prve stopnje ob tem prezrlo, da tožnica v tožbi (v opredelitvi spora, v vsebini tožbenih navedb in v tožbenem petitu) ne vtožuje odškodnine, temveč jasno in izrecno uveljavlja le zahtevek na izpolnitev pogodbene obveznosti iz naslova najema parkirnega mesta (prim. 9. člen, prvi odstavek 239. člena in 602. člen OZ). 3

7. Edina navedba v tožbi, ki bi morda lahko nakazovala na odškodninsko naravo zahtevka, je tista o nezmožnosti oddaje parkirnega mesta drugim uporabnikom zaradi hrambe mesta za toženko, vendar konkretnejših navedb v to smer tožba ne vsebuje. Tožnica sicer v pritožbi navaja, da bi sodišče te navedbe moralo presojati kot navedbe o njenem izgubljenem dobičku (in s tem kot odškodninski zahtevek) ter jo ob morebitni nesklepčnosti pozvati k dopolnitvi, vendar tej zahtevi ni mogoče slediti. 318. člen ZPP, na katerega se sklicuje pritožba, namreč ureja postopanje sodišča v primeru, ko tožena stranka na tožbo ne odgovori in je treba presojati pogoje za izdajo zamudne sodbe, za kar pa v predmetni zadevi ne gre. Zahtevo tožnice po pozivanju na dopolnitev tožbe je smiselno mogoče obravnavati tudi kot zahtevo o uporabi materialno procesnega vodstva, ki pa je prav tako neutemeljena. Materialno procesno vodstvo je namreč v sporih majhne vrednosti zaradi pravil iz 451. do 453. člena ZPP že v osnovi omejeno 4 , dodatno pa ga omejuje tudi dejstvo, da tožnico v konkretnem primeru zastopa pravno kvalificirani pooblaščenec - odvetniška družba. 5 Materialno procesno vodstvo ni namenjeno šolskemu pravnemu poučevanju pooblaščencev strank 6 , zato ob jasnih zakonskih določbah, da vsaka stranka za svoje zahtevke nosi trditveno in dokazno breme, ki mu mora v teh sporih zadostiti že v tožbi, tožničina zahteva po dodatnem pozivanju presega zahtevo po materialnem procesnem vodstvu. 7 Pritožbeno sodišče pa še pripominja, da bi tudi sicer opustitev materialno procesnega vodstva pomenila le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj tožnica ne zatrjuje, da bi takšna kršitev prerasla v kršitev pravice do izjave ali kakšno drugo bistveno kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Po izrecni določbi prvega odstavka 458. člena ZPP pa takšne kršitve v sporih majhne vrednosti niso dopusten pritožbeni razlog. 8

8. Vse razlogovanje sodišča glede škode zaradi kršitve pogodbe in glede možnosti preprečitve škode s strani tožnice se ob pojasnjenem izkaže za nerelevantno. Enako posledično velja tudi za v zvezi s tem uveljavljane obširne pritožbene navedbe tožnice, na katere zato pritožbeno sodišče posebej ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni preizkus je zato omejilo na presojo (ne)utemeljenosti postavljenega zahtevka na izpolnitev pogodbene obveznosti iz naslova najema parkirnega mesta.

9. V zvezi s tem zahtevkom je ugotoviti, da tožnica od toženke terja plačilo zneska 1.248 EUR, kar zajema 32 dnevnih najemnin po 39 EUR za čas od 11. 6. 2022, ko je toženka zapeljala v parkirno hišo, do 12. 7. 2022, ko je tožnica najemno pogodbo odpovedala. Zahtevek temelji na splošnih pogojih, ki v primeru nepravilnega izvoza iz parkirne hiše brez plačila parkirnine določajo, da se najemna pogodba za urni najem ne prekine, temveč se najem pretvori v dnevnega in je najemnik dolžan plačati dnevno parkirnino za celotno trajanje najema do prenehanja najemne pogodbe, do katerega pride šele z odpovedjo katere od strank najemnega razmerja.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno in obrazloženo presodilo, da je tak pogodbeni pogoj nepošten. Na tem mestu je sicer najprej pritrditi pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da naj bi šlo pri tem za transformacijo v najem za nedoločen čas, vendar pa za presojo to niti ni odločilno, saj je bistveno, da splošni pogoji določajo pretvorbo kratkotrajnega urnega najema v najem za neko daljše časovno obdobje (v konkretnem primeru za kar 32 dni). Tako preoblikovanje ob nespornem dejstvu, da je toženka parkirno hišo zapustila ob 2:00, torej že po 4 urah in 2 minutah od uvoza, in da se vanjo v letu 2022 ni več vračala (s čimer je konkludentno izrazila voljo po le kratkotrajnem urnem najemu), zanjo kot potrošnico pomeni zahtevo po plačilu nesorazmerno visokega nadomestila zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti (12. točka četrtega odstavka 23. člena ZVPot-1 9 ) in neuravnoteženost položajev strank (prvi odstavek 23. člena ZVPot-1). Da gre za nepošten pogodbeni pogoj, potrjuje tudi dejstvo, da se v podobnih primerih običajno zaračunava le enodnevni najem. 10

11. Skladno s 24. členom ZVPot-1 so nepošteni pogodbeni pogoji prepovedani in nični, kar pomeni, da pogodba, na podlagi katere bi tožnica lahko veljavno zahtevala plačilo dnevne parkirnine za 32 dni, ni bila sklenjena in podlage za plačilo celotnega zahtevanega zneska ni. Ravnanje toženke, ki je sicer nesporno kršila pogodbo in na nedovoljen način brez plačila parkirnine zapustila parkirno hišo, na to ne more vplivati oziroma ne more privesti do utemeljenosti zahteve na izpolnitev pogodbene obveznosti, ki temelji na ničnem pogodbenem pogoju. Krivdno ravnanje toženke bi lahko privedlo le do njene odškodninske odgovornosti, pri čemer pa je še enkrat poudariti, da tožnica odškodnine v predmetni zadevi ni vtoževala. Pravilnosti stališča sodišča prve stopnje tožnica tudi ni uspela izpodbiti s sklicevanjem na načelo dispozitivnosti in prostega urejanja obligacijskih razmerij. Drži, da je toženka imela možnost, da ob seznanitvi s pogodbenimi pogoji pogodbe ne sklene in parkirno hišo zapusti brez prevzema listka, vendar pa to ne pomeni, da je z uvozom v parkirno hišo sprejela tudi pogodbeni pogoj, ki je nepošten in kot tak ničen.

12. Odločitev sodišča prve stopnje iz III. točke izreka o zavrnitvi tožbenega zahtevka nad v I. točki izreka priznanimi 39 EUR je torej pravilna, čeprav delno iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijani sodbi. Posledično je pravilna tudi odločitev o stroških pravdnega postopka iz IV. točke izreka, v zvezi s katero pritožba kakšnih konkretnih pritožbenih razlogov niti ne navaja.

13. Pritožbeno sodišče je po vsem pojasnjenem neutemeljeno pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih III. in IV. točki izreka potrdilo (358. člen ZPP).

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

2 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami in dopolnitvami.

3 Sodišče prve stopnje se je pri opredelitvi materialnopravne podlage oprlo in sklicevalo na VSL Sodbo II Cp 371/2023 z dne 26. 6. 2023, ki temelji na skorajda istem dejanskem stanju, vendar pa je prezrlo, da je tožnik v tistem postopku poleg zahtevka na izpolnitev pogodbene obveznosti iz naslova plačila parkirnine posebej uveljavljal še zahtevek na plačilo škode iz naslova ponovne nastavitve sistema, ročnega izklopa alarma, potnih stroškov delavca ipd., zato judikat za predmetno zadevo ni neposredno uporabljiv.

4 Več M. Voglar v Materialno procesno vodstvo v sporih majhne vrednosti, Pravosodni bilten (PB) št. 1/2017, str. 241.

5 Prim. VSL Sodba I Cp 4382/2010 z dne 1. 12. 2010.

6 Prim. VSRS sodba in sklep III Ips 46/2010 z dne 15. 10. 2013.

7 Prim. VSL sklep III Ip 3471/2014 z dne 23. 10. 2014, tako tudi VSL Sodba I Cpg 101/2010 z dne 13. 4. 2010.

8 Prim. VSL Sodba II Cpg 374/2015 z dne 19. 5. 2015, VSL Sodba II Cpg 2008/2014 z dne 25. 5. 2015.

9 Zakon o varstvu potrošnikov, Uradni list RS, št. 130/2022.

10 Prim. VSM Sklep I Cp 881/2018 z dne 27. 2. 2019.