Appeal dismissed; appeal court upheld first instance conviction and sentence for sexual assault.

I. Pritožba se zavrne ko neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženi je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 450,00 EUR.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče pripominja, da je v sodni praksi že zavzeto stališče, da prostovoljna izročitev predmetov in odvzem brisa ustne sluznice v zvezi z dolžnostjo pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP oziroma privilegijem zoper samoobtožbo nimata enake pravne vsebine. Za odvzem brisa ustne sluznice ni potrebna privolitev osebe, ki se ji vzorec jemlje. Policija sme vzeti bris ne samo tistemu, za katerega so razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje, temveč tudi osebam, ki niso osumljenci in za katere je verjetno, da so utegnile priti v stik s predmeti, na katerih so bile sledi odkrite. Ker pri odvzemu brisa sluznice ne gre za prostovoljno dejanje ali ravnanje osumljenca v smislu podajanja izjav oziroma izročitve predmetov, ki bi bilo podvrženo varstvu osumljenčevih pravic v okviru privilegija zoper samoobtožbo, policija pred odvzemom brisa osumljenca ni dolžna poučiti po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Ker torej privilegij zoper samoobtožbo v obravnavanem primeru obtoženca pri odvzemu brisa ustne sluznice ni varoval, do njegove kršitve, ki jo pritožnik zatrjuje, pojmovno ni moglo priti. Ker je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na zakonito pridobljene dokaze, izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvijo iz osme alineje prvega odstavka 371. člena ZKP.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo II K 47278/2021 z dne 13. 5. 2024 obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1 in mu na podlagi istega zakonskega določila izreklo kazen tri leta zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanko B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obtoženemu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 130,00 EUR in sodno takso v višini 480,00 EUR ter na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP potrebne izdatke in nagrado pooblaščenke oškodovanke, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom v korist sredstev Bpp Okrožnega sodišča v Krškem št. 76/2022.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obtoženega iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP s predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe oziroma zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V prvem delu pritožbe zagovornik uveljavlja pritožbene razloge, ki se nanašajo na pisni predlog za izločitev dokazov z dne 15. 3. 2022 v okviru predobravnavnega naroka, o katerem je bilo že odločeno s sklepom sodišča prve stopnje II K 47278/2021 z dne 3. 8. 2023 in s katerim je predlogu zagovornika za izločitev dokazov delno ugodilo in iz spisa izločilo zapisnik o zaslišanju osumljenega A. A. z dne 26. 8. 2021, medtem ko je v preostalem zagovornikov predlog za izločitev dokazov zavrnilo. Pritožbo zagovornika obtoženega zoper navedeni sklep je višje sodišče s sklepom V Kp 47278/2021 z dne 14. 12. 2023 zavrnilo. Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje v sklepu II K 47278/2021 z dne 3. 8. 2023 pritožnik s pritožbeno navedbo, da se sklicuje na predlog za izločitev dokazov z dne 15. 3. 2022 ter pritožbo z dne 12. 8. 2023, kjer utemeljuje, zakaj bi sporni dokazi (odvzem brisa sluznice ter posledično poročilo o preiskavi NFL) morali biti izločeni, ne more uspešno omajati. V nadaljevanju pritožnik navaja enake pritožbene očitke kot v pritožbi zoper zgoraj navedeni sklep sodišča prve stopnje II K 47278/2021 z dne 3. 8. 2023, na katere je v celoti odgovorilo sodišče druge stopnje v sklepu IV Kp 47278/2021 z dne 14. 12. 2023, ko je odločalo o pritožbi zoper omenjeni sklep sodišča prve stopnje. Izčrpnim, prepričljivim in razumnim razlogom sklepa V Kp 47278/2021 z dne 14. 12. 2023 sodišče druge stopnje nima ničesar dodati in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Glede na to, da pritožnik v zvezi z izločitvijo dokazov ni podal nobenih novih okoliščin, ki bi terjale ponovno presojo, se pritožbenemu sodišču do zakonitosti teh dokazov, ni treba ponovno opredeljevati. 1

5. Pri tem pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da je v sodni praksi že zavzeto stališče, da prostovoljna izročitev predmetov in odvzem brisa ustne sluznice v zvezi z dolžnostjo pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP oziroma privilegijem zoper samoobtožbo nimata enake pravne vsebine. Za odvzem brisa ustne sluznice ni potrebna privolitev osebe, ki se ji vzorec jemlje. Policija sme vzeti bris ne samo tistemu, za katerega so razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje, temveč tudi osebam, ki niso osumljenci in za katere je verjetno, da so utegnile priti v stik s predmeti, na katerih so bile sledi odkrite. Ker pri odvzemu brisa sluznice ne gre za prostovoljno dejanje ali ravnanje osumljenca v smislu podajanja izjav oziroma izročitve predmetov, ki bi bilo podvrženo varstvu osumljenčevih pravic v okviru privilegija zoper samoobtožbo, policija pred odvzemom brisa osumljenca ni dolžna poučiti po četrtem odstavku 148. člena ZKP. 2 Ker torej privilegij zoper samoobtožbo v obravnavanem primeru obtoženca pri odvzemu brisa ustne sluznice ni varoval, do njegove kršitve, ki jo pritožnik zatrjuje, pojmovno ni moglo priti. Ker je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na zakonito pridobljene dokaze, izpodbijana sodba ni obremenjena s kršitvijo iz osme alineje prvega odstavka 371. člena ZKP. Sicer se pritožbeno sodišče s pritožnikom strinja, da se je z odvzemom brisa ustne sluznice poseglo v obtoženčevo telesno celovitost, kar je povezano z njegovo pravico do zasebnosti, ki mu jo zagotavlja 35. člen Ustave Republike Slovenije, vendar je bil odvzem brisa v obravnavanem primeru izveden v skladu z zakonskimi določili (drugi odstavek 149. člena ZKP), torej na zakonit način, zato ni podana kršitev 35. člena Ustave Republike Slovenije, kot to neutemeljeno uveljavlja pritožnik.

6. Ni mogoče soglašati s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izpovedbo oškodovanke, prič (pri tem pritožnik niti ne pojasni katerih) in zagovora obtoženega, zaradi česar je prišlo do napačnih zaključkov. V izpodbijani sodbi na straneh 5 do 10 se je sodišče prve stopnje opredelilo do izpovedbe oškodovanke, izpovedb zaslišanih prič, ugotovljenih izsledkov iz Poročila o preiskavi bioloških sledi NFL z dne 14. 9. 2021 in njegove dopolnitve z dne 13. 10. 2021 ter zagovora obtoženega, kateremu tudi po oceni pritožbenega sodišča glede na izvedene dokaze ni mogoče slediti. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je oškodovanka tako ob podaji ustne kazenske ovadbe dne 1. 7. 2021, kot ob zaslišanju v preiskavi in na glavni obravnavi glede bistvenih okoliščin vseskozi enako opisovala dogajanje na ženskem stranišču v lokalu C. dne 19. 6. 2021. Dejstvo, da je oškodovanka podala kazensko ovadbo kasneje, 12 dni po dogodku na prigovarjanje svojega polbrata, ne omaja verodostojnosti njene izpovedbe, kot to zmotno navaja pritožnik. Sodišče prve stopnje je v 13. točki izpodbijane sodbe pojasnilo razloge, zakaj je oškodovanka podala kazensko ovadbo šele čez nekaj časa, potem ko se je zaupala svojem polbratu. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, je povsem življenjsko in logično, da zaradi okoliščin, ki jih je v zvezi s tem povedala oškodovanka; da je bila takrat pijana; da jo je bilo sram; da je bila stara šele 17 let; da pred dogodkom ni imela tovrstne izkušnje s fanti in se jih nikoli prej ni dotikala, obtoženčevega ravnanja ni takoj po dogodku prijavila in da jo je šele starejši polbrat opogumil, da poda prijavo zoper obtoženega. Slednje potrdi tudi zaslišani polbrat oškodovanke D. D., ki ga je dogodek zoper oškodovanko prav tako zelo prizadel. Da je bila oškodovanka kritičnega večere precej vinjena, potrdi tudi sama, prav tako pa tudi zaslišane priče E. E., F. F., G. G. in H. H., vendar pa kljub temu, da je ob podaji kazenske ovadbe navedla, da se zaradi alkoholiziranosti ne spominja, kako so stvari potekale, je v nadaljevanju prijave povedala, da ji je delno spomin ostal in je tudi opisala ravnanje obtoženega, kar je na zaslišanjih pred sodiščem tudi potrdila. Zato pritožnik z zatrjevanjem, da je oškodovankina izpovedba zaradi njene takratne alkoholiziranosti nekonsistentna in neverodostojna, ne more uspeti in omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje ni prezrlo izpovedbe oškodovanke, ko je iskreno povedala, da se je pred spornim dogodkom nahajala v družbi obtoženega za mizo, kjer so bili še ostali obtoženčevi prijatelji in da se je s obtoženim poljubljala (francoski poljub), njeni prijateljici F. F. in E. E. pa sta povedali, da sta slednjo želeli odpeljati stran od mize, a oškodovanka očitno zaradi opitosti, ni dojemala, da jo želita odpeljati od te družbe neznanih moških, vendar pa ta okoliščine ne pomeni, da se je oškodovanka, potem v prostoru WC-ja strinjala z ravnanjem obtožnega, kot to zmotno poskuša prikazati pritožnik.

Da naj bi se intimnost med obtoženim in oškodovanko zaradi francoskega poljuba za mizo stopnjevala, kot to zatrjuje pritožnik, ni izkazano. Oškodovanka je povsem jasno in prepričljivo opisala, da je šla na stranišče, nekdo je potrkal na vrata in v notranjost je vstopil obtoženi ter vrata zaklenil. Obtoženi jo je takoj, ko je vstopil, poljubil, česar ni pričakovala in se je ustrašila, nato pa jo z roko pričel otipavati preko hlač po njenem spolovilu, s čimer se ni strinjala, kar mu je tudi povedala, česar pa ni upošteval in se jo je ponovno pričel dotikati, zaradi česar ga je v paniki poljubila, ker je smatrala, da ga bo na ta način zamotila.

Takrat je bila že zelo pijana, upirala se mu je tako, da je roke porivala stran, govorila mu je "ne", ker z njim ni hotela imeti nič, ni pa kričala in se tega v tistem sploh ni spomnila. V nadaljevanju je obtoženi odpel svoje hlače, dal ven svoje spolovilo ter njeno roko prestavil tako, da je z roko držala njegovo spolovilo, sama je ves čas govorila, da ne, vendar ni odnehal, nakar jo je prijel za glavo in jo pričel tiščati proti svojemu spolovilu tako, da ji je v usta potisnil svoje spolovilo, njeno glavo je držal z rokami ter se premikal z boki in penetriral v njena usta.

Bila je v šoku, po nekaj minutah je v ustih začutila toplo, penasto tekočino, nakar je obtoženi pospravil spolovilo nazaj v hlače in odšel, sama pa je pljunila v umivalnik ter si umila usta. Takrat se je počutila "nagravžno, uporabljeno, glupo", ponižano ter nečloveško in bilo jo je strah. Po navedenem zato pritožnik ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da obtoženemu ni dala vedeti, da si intime oziroma spolnih dejanj ne želi, četudi ga je najprej poljubila, pri čemer je tudi povsem življenjsko povedala, zakaj je tako ravnala.

Da naj bi francoski poljub za moškega stališča pomenil jasen signal, da si ženska želi spolno dejanje in da je bil obtoženi utemeljeno v navalu strasti, pa ne vzdrži resne kritične presoje. Pričakovanje pritožnika, da bi morala oškodovanka kričati, da bi obtoženi razumel, da si oškodovanka obtoženemu očitnega spolnega dejanja ne želi, je povsem zgrešeno, saj mu je oškodovanka ves čas govorila "ne" in odrivala njegove roke, ko se jo je dotikal (torej je tudi navzven pokazala, da si intimnosti z obtoženim ne želi), zaradi česar se je obtoženi nedvomno zavedal, da ni privolila v njegovo nadaljnje ravnaje, ampak je pri tem, kljub njenemu nasprotovanju, s silo dosegel, ko jo je prijel za roko, ji potisnil svoj spolni ud v roko, nato prijel za glavo in jo potisnil k svojemu spolnemu udu ter ji nato v usta potisnil spolni ud in se z boki premikal, pri čemer je ves čas z rokama držal njeno glavo, vse do izliva semenske tekočine v njena usta.

Glede na takšno ravnanje obtoženega, je tudi po oceni pritožbenega sodišča, obtoženi zoper oškodovanko uporabil silo v tolikšni meri, da je zlomila oškodovankin upor do te mere, da je potisnil svoj spolni ud v usta oškodovanke in svoje spolno dejanje končal do izliva semenske tekočine v njena usta. S tem je obtoženi preprečil dejansko pričakovani odpor oškodovanke in vse kar tak upor zlomi, zato je obtoženčevo ravnanje mogoče razumeti kot ustrezno količino uporabljene sile. Na tej točki tudi ni pomembno, ali se žrtev dejansko fizično ali kako drugače upira nasilju storilca in ali je imela žrtev sploh možnost, da se storilcu upre, saj zadošča že, da navzven žrtev pove ali nakaže, da si spolnega dejanja ne želi in ga zavrača, kar je v obravnavanem primeru oškodovanka nedvomno izkazala.

Pritožnik izhaja iz pravil pričakovanega ravnanja oškodovanke v primeru izvršenega dejanja spolnega nasilja, torej da bi se morala aktivno upirati in kričati, kar je zmotno, saj je treba upoštevati, da je tovrstno kaznivo dejanje specifično in da žrtve ne reagirajo vedno tako, kot bi bilo na splošno pričakovati od žrtve tovrstnih kaznivih dejanj, pri tem pa ni mogoče prezreti, da je bila oškodovanka mladoletna in spolnih izkušenj z moškimi do takrat še ni imela. Na navedbe pritožnika, da obtoženi oškodovanki ni grozil z napadom na življenje in telo, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da se mu to niti ne očita, zato je ta očitek za obravnavani primer irelevanten.

8. Kljub načelni obveznosti sodišča, da predlagane dokaze izvede, obstaja vrsta upravičenih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov. Sodišče tako ne bo izvajalo dokazov, ki za odločitev niso bistveni ali če je odločilno dejstvo že dokazano, torej ko je predlagani dokaz nepotreben in podobno. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno zavrnilo zaslišanje prič (pri tem ne navede katerih) in dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca, v posledici česar niso bila razjasnjena odločilna dejstva (neprištevnost obtoženega in tek dogodkov kot ga opisuje oškodovanka oziroma obtožba), torej smiselno pritožnik izpodbijani sodbi očita kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki ima za posledico nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

9. Pritožbeno sodišče se s pritožnikom ne strinja. Sodišče prve stopnje je v točki 2 izpodbijane sodbe pojasnilo, da je dokazni predlog za zaslišanje prič I. I. in J. J. zavrnilo, ker bi bilo zaslišanje navedenih prič nepotrebno, saj so bile okoliščine, o katerih naj bi izpovedali, že razjasnjene z izvedenimi dokazi. Po navedbah obrambe obtoženega na predobravnavnem naroku naj bi navedeni priči bili seznanjeni z okoliščinami kritičnega dogodka in bi lahko izpovedali o relevantnih okoliščinah, vendar pa obramba ni pojasnila konkretno, o katerih relevantnih okoliščinah naj bi ti priči vedele izpovedati, tega ne pojasni zagovornik obtoženega niti v pritožbi, zato se pritožbeno sodišče do očitka, da je bil tek dogodkov drugačen, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe oškodovanke, ne more opredeliti. Glede na navedeno in ob ugotovitvi pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, je tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje navedenih prič.

10. Pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da pritožnik z dokaznim predlog po postavitvi izvedenca psihiatra za obtoženca, ni uspel s stopnjo verjetnosti izkazati, da bi izvedba tega dokaza pripeljala do materialnopravno relevantne ugotovitve v korist obtoženega, to je, da bi obstajal dvom glede njegove prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je v 15. točki izpodbijane sodbe, tudi po oceni pritožbenega sodišča, pravilno presodilo in pojasnilo razloge, na podlagi katerih je predlagani dokazni predlog kot nepotreben zavrnilo.

Da naj bi bil po pritožnikovem obtoženi tako močno vinjen, da je bil neprišteven, se ni moč strinjati, ne samo na podlagi izpovedb zaslišanih H. H., K. K. in L. L., ki so zaslišani na glavni obravnavi očitno poskušali razbremeniti obtoženega z navajanji, da je bil kritičnega dne precej vinjen, ampak nenazadnje tudi glede na način, kako je obtoženi izvršil očitano kaznivo dejanje, vse s ciljem, da zadovolji svoje spolno slo do izlitja semenske tekočine v usta oškodovanke. Priča K. K. je v preiskavi izrecno povedal, da se ne spominja, da bi bil kdo od njih vinjen, priča L.

L. pa je v preiskavi prav tako povedal, da obtoženi takrat ni pil veliko, kar potrjuje zaključek sodišča prve stopnje in še ob upoštevanju, da so domov odšli peš in ni razvidno, da bi imel obtoženi pri hoji ali orientaciji pretirane težave, ker razen priče L. L., ki je izpovedal, da ju je malo zanašalo, ostale priče o tem niso izpovedovale, prav tako tega ni navajal obtoženi v zagovoru. Glede na navedeno, tudi če je bil obtoženi kritičnega časa nekoliko okajen, na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče dvomiti v njegovo prištevnost, kot to zmotno zatrjuje pritožnik.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča se je obtoženi povsem zavedal svojega dejanja in ga je tudi hotel storiti ter je oškodovanko proti njeni volji s silo prisilil v očitan način svoje spolne zadovoljitve in s tem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1 (Uradni list RS, št. 55/08 z dne 4. 6. 2008 s spremembami KZ-1A, Uradni list RS, št. 39/09 z dne 26. 5. 2009, KZ-1B, Uradni list RS, št. 91/11 z dne 14. 11. 2011, KZ-1C, Uradni list RS, št. 54/15 z dne 20. 7. 2015, KZ-1D, Uradni list RS, št. 38/16 z dne 27. 5. 2016, KZ-1E, Uradni list RS, št. 27/17 z dne 2. 6. 2017, KZ-1F, Uradni list RS, št. 23/20 z dne 14. 3. 2020 in KZ-1G (Uradni list RS, št. 91/20 z dne 26. 6. 2020), ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, glede na to, da je bil po storitvi člen 171.

Kazenskega zakonika spremenjen v toliko, da je bil isti opis kaznivega dejanja, kot se očita obtoženemu, po spremembi zajet v tretjem odstavku 171. člena KZ-1H (Uradni list, št. 95/2021 z dne 15. 5. 2021), za katerega je zagrožena enaka kazen (zapor od šestih mesecev do desetih let), torej kasnejša sprememba za obtoženega ni milejša.

11. Preizkus odločbe o kazenski sankcije je pokazal, da pritožba napadeno sodbo tudi v tem delu neutemeljeno graja. V izpodbijani sodbi je v točki 18 prvostopenjsko sodišče utemeljilo odločitev o izbiri in višini odmere kazni obtoženemu in obtoženemu za kaznivo dejanje po prvem odstavku 171. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen zapora od šest mesecev do desetih let, izreklo primerno kazen tri leta zapora. Pri višini zaporne kazni je pravilno upoštevalo kot obteževalne okoliščine težo in način storjenega kaznivega dejanja, stopnjo obtoženčeve krivde ter da je dejanje storil na škodo mladoletne oškodovanke, takrat stare 17 let in pri tem izkoristil njeno opitost ter tudi posledice, ki jih je oškodovanka trpela tudi po dogodku, kar je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo v 16 točki izpodbijane sodbe in jim pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju tudi pritrjuje ter jih pritožnik z zgolj pavšalnimi navedbami, da oškodovanka ni trpela škode, ki jo je zatrjevala, ne more ovreči. Kot olajševalno okoliščino pa je prvostopenjsko sodišče v zadostni meri upoštevalo obtoženčevo dosedanjo nekaznovanost.

12. Pritožba navaja, da je izrečena kazen zapora v višini treh let absolutno previsoka kazen ter da odstopa od sodne prakse v podobnih primerih, zato je na mestu le izrek sankcije opominjevalne narave, saj pritožnik ocenjuje, da gre za nizko težo kaznivega dejanja. Pritožbenemu zavzemanju za spremembo izrečene kazenske sankcije za očitano kaznivo dejanja v obtoženčevo korist ni mogoče pritrditi. Ni mogoče prezreti, da gre za eno težjih kaznivih dejanj, za katero je predpisana kazen zapor od šestih mesecev do desetih let (in ne do petih let, kot to zmotno navaja pritožnik), glede na ugotovljene okoliščine storitve kaznivega dejanja, pa tudi pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je izrečena kazen v višini treh let primerna in pravična. Upoštevati je treba vse okoliščine obravnavanega primera, zaradi česar ni mogoče šteti, kot to zmotno zatrjuje pritožnik, da gre za nizko težo kaznivega dejanja. Čas trajanja kaznivega dejanja na škodo takrat mladoletne oškodovanke teže kaznivega dejanja ne zmanjšuje, brez dvoma pa je oškodovanko dogodek zaznamoval in spremenil, kar tudi vpliva na višino izrečene prostostne kazni. Zavržnost ravnanja obtoženega, s katerim je prizadel telesno in psihično integriteto oškodovanke, se tako ustrezno izraža v višini zaporne kazni treh let.

13. Pritožbeno sodišče pritožniku odgovarja, da je pri odmeri kazenske sankcije v skladu z 49. členom KZ-1 uveljavljeno načelo individualizacije kazenskih sankcij, kar pomeni, da se pri izbiri vrste in odmere sankcije upoštevajo vsakokratne specifične okoliščine konkretnega primera. Odločbe instančnih sodišč in odločbe drugih sodišče prve stopnje v našem pravnem redu niso formalni pravni vir in nanje sodišča niso neposredno vezana, zato je sklicevanje pritožnika na v pritožbi izpostavljene kazenske zadeve za obravnavani primer, neutemeljeno. Pritožbeno sodišče še pripominja, da pritožnik ob sklicevanju na druge sodne odločbe smiselno zatrjuje, da obtoženemu izrečena kazen zapora odstopa od kazni v primerljivih primerih. Z zatrjevanjem kršitve načela enakosti bi pritožnik uspel le, če bi izkazal, da je glede na vse pravno relevantne okoliščine obravnavanega primera sodišče brez stvarno utemeljenega razloga odločilo drugače, kot sodišča redoma odločajo v takšnih primerih. Temu trditvenemu bremenu pa ni zadostil. Pritožnik je v pritožbi izpostavljene sodbe sodišč primerjal z izpodbijano sodbo le glede izrečenih kazni, kar z vidika primerljivosti pravnih položajev ni odločilna okoliščina, drugih konkretnih okoliščin, ki jih sodišče upošteva v okviru individualizacije, pa ni predstavil.

14. Po obrazloženem pritožbeno sodišče odmerjeno kazen zapora v višini treh let ocenjuje kot ustrezno in pravilno ovrednoteno in je tudi po presoji pritožbenega sodišča primerna in pravična, zato je zavzemanje pritožnika za milejšo kazensko sankcijo neutemeljeno.

15. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbo zagovornika obtoženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

16. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato je obtoženi na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso v višini 450,00 EUR, ki jo je sodišče odmerilo po tarifni številki 7114 (znesek osnove 300,00 EUR) v zvezi s taksno številko 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), upoštevaje zapletenost in trajanja postopka ter premoženjske razmere obtoženega.

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 39535/2019 z dne 26. 10. 2023.

2 Sklep VSL V Kp 61323/2020 z dne 2. 11. 2022.