Supreme Court allows review of administrative court's interpretation of agricultural land sales law regarding pre-emptive rights.

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je Upravno sodišče v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je zavzelo stališče, da se v skladu s četrtim odstavkom 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), v primeru ko nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice, prodajalec ne more odločiti, ali bo kmetijsko zemljišče prodal ali ne?

[JEDRO]

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je Upravno sodišče v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je zavzelo stališče, da se v skladu s četrtim odstavkom 23. člena ZKZ, v primeru ko nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice, prodajalec ne more odločiti, ali bo kmetijsko zemljišče prodal ali ne?

[OBRAZLOŽITEV]

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožničini tožbi ter odpravilo odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski upravni organ), št. 33008-203/2023/2 z dne 18. 8. 2023 (I. točka izreka), toženki pa naložilo povrnitev stroškov postopka tožnice (II. točka izreka). Z odpravljeno odločbo z dne 18. 8. 2023 je drugostopenjski upravni organ delno ugodil pritožbi strank z interesom tako, da je odpravil 1. in 3. točko izreka odločbe in sklepa Upravne enote Maribor (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ), št. 330-1494/20216227-32 z dne 18. 4. 2023, z 2. točko izreka je sam odločil o zadevi ter zavrnil tožničino zahtevo, vloženo 21. 12. 2021, za odobritev pravnega posla za pridobitev lastninske pravice na kmetijskem zemljišču s parc. št. 145/23, k. o. ..., do celote, na podlagi pisne izjave z dne 25. 10. 2021 o sprejemu ponudbe za prodajo tega kmetijskega zemljišča št. 330-1236/2021 z dne 19. 10. 2021 strank z interesom kot prodajalcev, s 3. točko izreka pa je zavrnil zahtevo strank z interesom za povračilo stroškov pritožbenega postopka. Pred tem je namreč prvostopenjski upravni organ v ponovljenem postopku z odločbo in sklepom z dne 18. 4. 2023 predlog 1. stranke z interesom za umik ponudbe zavrgel ter pravni posel za pridobitev lastninske pravice na navedenem kmetijskem zemljišču, sklenjen med strankama z interesom kot prodajalcema in tožnico kot kupovalko, odobril.

2. Upravno sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe presodilo, da je prvostopenjski upravni organ z odločbo in sklepom z dne 18. 4. 2023 odločil pravilno, zato ju je pustilo v veljavi, spremenilo pa je njune razloge. Ugotovilo je, da med strankami ni sporno, da gre za kmetijsko zemljišče, katerega solastnika sta stranki z interesom, da je postopek potekal po določilih Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), da ni nihče uveljavljal predkupne pravice ter da je tožnica, ki ni predkupna upravičenka, edina pravočasno in na predpisan način sprejela ponudbo. Upravno sodišče je razlogovalo, da četrti odstavek 23. člena ZKZ izrecno določa, da če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice, lahko prodajalec proda kmetijsko zemljišče vsakomur, kar po presoji Upravnega sodišča pomeni, da ko nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice, lahko prodajalec proda kmetijsko zemljišče tudi osebi, ki ni predkupni upravičenec, beseda „lahko“ pa ne pomeni, da lahko ponudbo umakne ali njen sprejem zavrne, ker je v nadaljevanju tega odstavka izrecno zapisano, da „na način predpisan s tem zakonom“, torej z ZKZ, in „če pravni posel odobri upravna enota“. Postopek po oceni Upravnega sodišča še vedno poteka po kogentnih pravilih ZKZ, po katerih je ponudba zavezujoča in je ni mogoče umakniti, izjavo o sprejemu ponudbe pa sprejme upravna enota in ne prodajalec, zato ta njenega sprejema ne more zavrniti. Odobritev pravnega posla lahko zavrne le upravna enota iz razlogov iz tretjega odstavka 19. člena ZKZ, med katerimi ni spremembe volje prodajalca. Upravno sodišče je presodilo še, da iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) z dne 6. 4. 2012 ne izhaja, da ponudba po ZKZ zavezuje prodajalca le v razmerju do predkupnih upravičencev, in ni sledilo stališčem iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 308/2010 z dne 25. 7. 2013.

3. Toženka je vložila predlog za dopustitev revizije po 367. b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj revizijo dopusti zaradi pomembnega vprašanja, ali je glede na četrti odstavek 23. člena ZKZ prodajalec, ko nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice, zavezan prodati kmetijsko zemljišče vsakomur, ki ponudbo pravočasno in v skladu ZKZ sprejme.

4. Predlog za dopustitev revizije je utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni. Gre namreč za pravno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava pri prodaji kmetijskih zemljišč ter za razvoj prava prek sodne prakse. Toženka je v predlogu izkazala, da razlaga četrtega odstavka 23. člena ZKZ v obravnavanem primeru odstopa od ustaljene sodne prakse Vrhovnega in Upravnega sodišča.(1) Vrhovno sodišče bo tako v okviru dopuščenega vprašanja lahko ponovno pretehtalo svoje stališče, da v razmerju do oseb, ki so podale izjave o sprejemu ponudbe, vendar niso predkupni upravičenci, ponudba iz 20. člena ZKZ nima pravnih učinkov ponudbe iz prvega odstavka 22. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Vrhovno sodišče je zato predlogu ugodilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP).

6. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

(1) Toženka se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 308/2010 z dne 25. 7. 2013 in sklep Vrhovnega sodišča X Ips 97/2016 z dne 24. 5. 2017 ter sodbe Upravnega sodišča IV U 6/2022 z dne 10. 10. 2024, I U 2601/2017 z dne 8. 1. 2019, I U 1560/2019 z dne 28. 1. 2021 in IV U 194/2019 z dne 5. 7. 2022.